337. člen ZFPPIPP

Sodišče o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe odloči na predlog upravitelja. Le-ta mora predlog za soglasje k prodajni pogodbi sodišču predložiti v treh delovnih dneh in mu priložiti besedilo pogodbe ter pojasnila glede načina prodaje in zapisnik dražbe, če je bila stvar prodana na javi dražbi. Kot že navedeno, se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in priložene listine prilegajo zakonsko določenemu položaju.

Sodišče prve stopnje mora pred izdajo sklepa o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe zahtevati mnenje ali soglasje ločitvenih upnikov k sklenitvi prodajne pogodbe, če je prodano premoženje predmet ločitvenih pravic, kupnina pa za poplačilo zavarovanih terjatev ne bo zadoščala.

Obvestilo o prenosu terjatve mora biti naznanjeno upravitelju in njemu je potrebno dokazati prenos terjatve. Upravitelj je namreč tisti, ki je pristojen in upravičen, da presodi, ali prenos terjatve šteje za veljavno dokazanega ali ne, zato je zmotno pritožbeno vztrajanje, da bi moral biti odstop terjatve izkazan sodišču in da bi sodišče moralo razpolagati z verigo pogodb v smislu pogojevanja veljavnosti priznanega odstopa. Način plačila kupnine s pobotom nasprotne terjatve ločitvenega upnika je pravno dopusten in sprejet v pravni teoriji in sodni praksi, čeprav zakonsko ni izrecno urejen. Dolžnost plačila upnikom plačati zneske terjatve, ki se plačajo iz posebne razdelitvene mase, če sta bili terjatev in ločitvena pravica priznani, nastane šele po pravnomočnosti sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase (enajsti odstavek 371. člena ZFPPIPP), saj je šele takrat dokončno jasno, kolikšen del razdelitvene mase (po odbitju stroškov) ločitvenemu upniku sploh pripada in šele tedaj je višina terjatve ločitvenega upnika za poplačilo iz posebne razdelitve mase dokončno znana. Zato je tudi pobot z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika do upnika, ki je hkrati tudi kupec

Družbenik ima iz naslova imetništva poslovnih deležev v družbi med drugim pravico do dela premoženja družbe, ki v stečajnem postopku ostane po plačilu vseh obveznosti družbe do njenih upnikov. Družbenik ima torej iz tega naslova terjatev do družbe, ki pa mu je v stečajnem postopku ni treba prijaviti (tretji odstavek 373. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 443. člena ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaenkrat še ni mogoče zaključiti, ali bo do prenosa vrednostnih papirjev izdajatelja B. – u stečaju med delničarje te družbe sploh prišlo, niti ali bo v navedenem stečajnem postopku obstajal presežek stečajne mase po poplačilu vseh upnikov oziroma premoženje, ki ne bo unovčeno in ki se bo v skladu s 147. členom Stečajnega zakona Republike Srbije razdelilo delničarjem. Z vidika potrebe po unovčenju stečajne mase pa je treba upoštevati, da zaradi teka stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe nastajajo stroški, ki jih bo treba poravnati, v kolikor založeni predujem za njihovo poplačilo ne bo zadoščal. Zato je preuranjeno trditi, da je v načrtu poteka stečajnega postopka predvideno unovčenje stečajne mase nepotrebno dejanje. Ali bo unovčenje s

Sklep o prodaji je bil objavljen na spletnih straneh AJPES 18. 5. 2023. Pritožnica se je torej z vsebino sklepa o prodaji lahko seznanila. Zato ni mogoče slediti njeni trditvi, da ji je bila kršena pravica do obveščenosti. Navedeno velja ne glede na njene trditve o neveljavnosti pooblastila Odvetniški družbi A., o. p., d. o. o. Ker pritožbe zoper sklep o prodaji ni vložila, je ta postal pravnomočen. Pritožnica bi svoje trditve, da je bila izklicna cena nepremičnin, ki so se prodajale in prodale, prenizka, lahko uveljavljala s pritožbo zoper sklep o prodaji. Ker tega ni storila in ker je ta postal pravnomočen, njenih navedb v smeri prenizke izklicne in prodajne cene v pritožbi zoper sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Glede na izpostavljene okoliščine višje sodišče ne vidi podlage, po kateri bi pogodbenicama odreklo možnost poprave pogodbenega določila in nasprotovalo njuni volji skleniti novo prodajno pogodbo in s tem ponoviti zgolj fazo sklenitve prodajne pogodbe potem, ko je bila predhodna faza zbiranja zavezujočih ponudb in izbire najugodnejše ponudbe izvedena brez nepravilnosti. Nasprotno pritožničina zahteva po ponovitvi celotnega postopka prodaje po eni strani vključuje ponovitev že uspešno izvedenih faz postopka prodaje, po drugi strani pa predstavlja določitev nižje izhodiščne cene in časovni zamik zaradi teka rokov v novem postopku zbiranja zavezujočih ponudb. Nič od navedenega ne predstavlja zasledovanja načela po hitrem postopanju in načela zagotovitve najugodnejših pogojev glede višine plačila in rokov za plačilo terjatev upnikov, kar je dodaten razlog, da šteje višje sodišče zahtevo za izvedbo novega postopka prodaje za neutemeljeno.

Višje sodišče lahko pritrdi pritožbenemu stališču, da je zavrnitev soglasja pomenila, da je pogodba z dne 27. 12. 2022 prenehala veljati (prvi odstavek 341. člena ZFPPIPP). Ne more pa pritrditi pritožbenemu stališču, da je bil zaradi tega postopek prodaje neuspešen in ga je treba v celoti ponoviti. Takšen zaključek po presoji višjega sodišča ni mogoč v situaciji, ko je bila faza zbiranja zavezujočih ponudb in izbire najugodnejše ponudbe izvedena brez nepravilnosti in je interes pogodbenic za sklenitev prodajne pogodbe še naprej brez dvoma obstajal, ko se ugotovljena nepravilnost ni nanašala na izveden način prodaje ali na izbiro kupca, ampak na pogodbeno določilo, glede katerega sta pogodbenici jasno izrazili soglasje, da ga bosta brez odlašanja uskladili z ZFPPIPP.

Sklenitev prodajne pogodbe z osebami, navedenimi v prvem odstavku 337. člena ZFPPIPP, je prepovedana zaradi preprečitve nasprotja interesov.

Pravna posledica začetka postopka osebnega stečaja je omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Upravitelj pa pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP. Pritožnikovo samostojno uveljavljanje predkupne pravice na javni dražbi brez soglasja na dražbi prisotne upraviteljice in z njenim izrecnim nasprotovanjem, zato skladno z drugim odstavkom 386. člena ZFPPIPP nima pravnega učinka. Sicer pa iz zapisnika poteka javne dražbe z dne 21. 2. 2023 izhaja, da se je na njej prodajal tudi preostali polovični solastniški del istih nepremičnin pritožnika, ki so bile predmet prodaje na dražbi. Če je bila torej potreba po prodaji njegovega dela nepremičnin, torej tega dela unovčenja stečajne mase zaradi poplačila njegovih upnikov, je uveljavljanje predkupne pravice na solastninskem deležu dolžnice logično nezdružljivo z istočasno prodajo njegovega solastniškega deleža istih nepremičnin. Pritožnik glede na njegovo opisano omejitev poslovne s

Po določbi drugega odstavka 342. člena ZFPPIPP sodišče v primeru, ko je predmet prodajne pogodbe nepremičnina, po plačilu kupnine na predlog upravitelja izda sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, s katerim odloči, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist kupca. Sodišče lahko pri izdaji tega sklepa presoja le, ali so izpolnjeni pogoji za vknjižbo, torej, ali je bila plačana kupnina.

Pritožnik zamolči dejstvo, da je v tem postopku sam sprva trdil, da je solastnik treh nepremičnin in predlagal, da se ga vknjiži kot solastnika, šele v nadaljevanju pa je stališče spremenil in začel zatrjevati, da naj bi s pogodbo, za katero je prvotno trdil, da je z njo kupil solastniške deleže, pravzaprav kupil posamezne dele stavbe. Takšno spreminjanje stališč (venire contra factum proprium) ne more biti v prid niti verodostojnosti pritožbe niti dokazovanju, čigava pravica je bolj verjetna v smislu določb 24. člena ZVEtL-1. Tudi učinki nakupa na javni dražbi so omejeni s temeljnimi načeli in temeljnimi predpostavkami za veljavnost pravnega posla: obstoj in dopustnost predmeta pogodbe, načelo vestnosti in poštenja itd. Sodišče prve stopnje je pravico C. C. štelo za manj verjetno, ker ni izkazal, da je kupil poslovni prostor, saj je predložil le pogodbo, ki se glasi na nakup solastniških deležev, ki pa glede na pravilne razloge sodišča prve stopnje ne morejo biti samostojen predmet pravnega prometa. Četudi je res, da za nakup v stečaju ne velja običajna poizvedovalna dolžnost kupca, pa bi očitno nerealna cena, ob hkratni odsotnosti kakršnegakoli opisa, kaj naj

Prodajna pogodba, ki ima alternativno predvideno možnost plačila kupnine s pobotom, ni v nasprotju z zakonom. V pritožbi izrecno zatrjevani 264. člen ZFPPIPP takšnemu načinu poplačila ne nasprotuje, saj ne ureja prodaje stečajne mase in razdelitve kupnine. Mora pa sodišče predhodno izpeljati postopek razdelitve.

Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev o soglasju k ustanovitvi pogodbene pravice v korist najemnika utemeljilo predvsem na interesu krajevne skupnosti, da kasneje odkupi lovski dom, ki bi v prihodnje služil kot "javno dobro", pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi sodišča prve stopnje niso zadostni in dovolj konkretni, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Na podlagi navedb v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zato ne more odgovoriti pritožniku, ali bo imel najemnik lovskega doma tudi pravico kupiti lovski dom. Navedeno dejstvo je za odločitev o ustanovitvi pogodbene predkupne pravice odločilno, saj je mogoče predkupno pravico ustanoviti v stečajnem postopku le v korist osebe, ki lahko pridobi lastninsko pravico na predmetu prodaje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje pozove upraviteljico, da predlog ustrezno dopolni in po potrebi zahteva tudi pisno izjavo zakonitega zastopnika najemnika o nameri, da bo lovski dom tudi kupil in da za to ne obstaja nobena ovira. Pri odločitvi o predlogu ustanovitve pogodbene predkupne pravice v korist konkretne krajevne skupnosti naj prav tako upošteva ustrezne določbe Statuta Mestne občine in se opredeli do informacije steč

Okoliščine, ki jih lahko tožena stranka uveljavlja proti singularnemu pravnemu nasledniku, za presojo pravilnosti sklepa o nadaljevanju postopka z individualnim pravnim naslednikom po presoji pritožbenega sodišča niso odločilne. Sodišče prve stopnje bo trditve tožene stranke o prepovedi prodaje terjatve konkretnemu kupcu moralo v nadaljevanju presojati po vsebini pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka prve tožnice zoper toženo stranko.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep sprejelo na podlagi 341. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je bila javna dražba izvedena v skladu s pravnomočnim sklepom o prodaji z dne 4. 1. 2018 in da je upravitelj prodajno pogodbo sklenil z dražiteljem, ki je na dražbi uspel (1. točka sedmega odstavka 341. člena ZFPPIPP), ter da je vsebina prodajne pogodbe v skladu z določbami 337. do 343. člena ZFPIPP. Po presoji višjega sodišča dolžnik s pritožbenimi navedbami glede „napačnosti in pristranskosti“ javne dražbe ne more uspešno izpodbiti obravnavanega sklepa sodišča prve stopnje. Iz Zapisnika o prvi javni dražbi (p.d.131) ne izhaja, da bi kdorkoli uveljavljal ugovore ali pripombe k postopku javne dražbe.

Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje, da je druga dopolnitev pritožbe nedovoljena, zato ker je identična s prvo dopolnitvijo pritožbe, o kateri je višje sodišče že odločalo. Ker je bila druga dopolnitev pritožbe poslana v roku, bi jo sodišče prve stopnje moralo predložiti v reševanje višjemu sodišču, kot to utemeljeno opozarja pritožnik. Prav tako pritožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je vsebinsko presojalo utemeljenost druge dopolnitve pritožbe, čeprav je za to pristojno višje sodišče. Ker višje sodišče ni odločilo o obeh dopolnitvah pritožb (ki sta bili poslani v roku), odločitev višjega sodišča tudi ni mogla postati pravnomočna.

V obravnavanem primeru je v oklicu javne dražbe navedeno, da vse davčne in druge javne obveznosti ter stroški prenosa lastništva bremenijo kupca, sodišče prve stopnje pa je glede na okoliščine konkretnega primera, v katerih upravitelj ni dal vseh podatkov o tem, kdaj je dolžnik nepremičnino pridobil v last, vključno z davčnim vidikom te dobave, sicer pritrdilo upravitelju, da kljub v oklicu javne dražbe zapisani prevalitvi plačila davčnih obveznosti na kupca, tega bremena v prodajni pogodbi upravitelj ni mogel prevaliti na kupca, ker ga o tem ni pravočasno obvestil, ravno zaradi navedenega pa je zavrnilo soglasje k sklenitvi take pogodbe, s čimer je doseglo nastop razveznega pogoja, to pa je prenehanje veljavnosti sklenjene prodajne pogodbe.

Ob presoji predloga upravitelja za izdajo soglasja k sklenitvi prodajne pogodbe se ne presojajo okoliščine, ki jih želi uveljaviti pritožnik. Način prodaje in prodajna cena – v primeru javne dražbe gre za izklicno ceno – se presojata ob izdaji sklepa o prodaji iz 331. člena ZFPPIPP. Če upnik načinu prodaje in izklicni ceni ni ugovarjal v fazi izdaje sklepa o prodaji, tega kasneje ne more več uveljavljati.

Neutemeljeno pritožba navaja, da vabilo k dajanju ponudb ni vsebovalo pogojev plačila are (4. točka drugega odstavka 335. člena in 338. člen ZFPPIPP). Res je, da prodajna pogodba ne vsebuje določila (338. člen ZFPPIPP), da mora kupec v znamenje sklenitve prodajne pogodbe plačati aro v roku, določenem v pogodbi, ki ne sme biti daljši od pet delovnih dni po sklenitvi pogodbe, in določila, da je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da kupec plača aro, in razveznim pogojem, ki se uresniči, če ara ni plačana. Vendar pritožnik spregleda, da je iz četrtega člena prodajne pogodbe razvidno, da sta pogodbeni stranki varščino, plačano v postopku zbiranja ponudb, upoštevali kot aro in sta jo všteli v znesek kupnine. To pa je v skladu s šestim odstavkom 333. člena ZFPPIPP, ki določa, da če ponudnik v postopku zbiranja ponudb uspe in sklene prodajno pogodbo, plačilo varščine velja za plačilo are v znamenje sklenitve prodajne pogodbe.

ZFPPIPP vsebuje jasna pravila glede kroga oseb, s katerimi stečajni dolžnik, ki je pravna oseba, ne sme skleniti pogodbe o prodaji premoženja, saj jih taksativno našteva. V osebnem stečaju pa je treba taksativno naštete osebe v razmerju do stečajnega dolžnika, ki je fizična oseba, uporabiti smiselno temu dejstvu. Pravilo, da stečajni dolžnik ne sme skleniti pogodbe o prodaji premoženja z osebo, ki je v zadnjih dveh letih pred uvedbo stečajnega postopka opravljala funkcijo poslovodstva ali organa nadzora ali funkcijo prokurista v insolventnem dolžniku in z družbenikom, katerega delež v kapitalu stečajnega dolžnika je večji od 10 odstotkov, se v postopku osebnega stečaja ne more uporabiti neposredno. Okoliščina, da zakon dolžniku, ki je pravna oseba, prepoveduje sklenitev pogodbe z osebami, ki so vodili njegove posle in so jo upravljali, fizična oseba pa sama vodi svoje posle, vodi v zaključek, da je v osebnem stečaju treba navedeno pravilo razumeti tako, da stečajni dolžnik ne sme skleniti pogodbe o prodaji premoženja sam s sabo. Oseba v osebnem stečaju prav tako ne sme skleniti pogodbe o prodaji premoženja z osebo, ki ima v razmerju do sodnika ali upravitelja in (smiselno