VSM Sklep I Cp 567/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in toženi stranki nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala od toženih strank (v nadaljevanju toženca) izpraznitev stanovanjske hiše na parceli 356/31 k.o. ... ter izročitev te hiše v neposredno posest tožniku ter izročitev vseh ključev nepremičnine. Nadalje je za primer, da toženca ne bi izpolnila obveznosti, zahteval dovolitev izvršbe po izvršitelju, veljavnost začasne odredbe do pravnomočnosti sodbe v obravnavani pravdni zadevi in povrnitev stroškov postopka v zvezi z zavarovanjem.

2Tožnik vlaga pritožbo zoper citirani sklep in navaja, da je sodišče pravilno zaključilo, da je verjetno izkazal svojo nedenarno terjatev iz naslova tožbenega zahtevka na izselitev in izpraznitev nepremičnine. Ne soglaša z zaključkom sodišča, da ni izkazal verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode. Argumentacijo sodišča je glede na jasno dejansko stanje glede hude bolezni tožnika preveč formalistična in neživljenjska. Tožnik je dokazal, da je hudo bolan, da ima raka, oziroma, da mu v kratkem grozi paraplegija, ki terja življenje na invalidskem vozičku, zaradi česar bo potreboval primerno stanovanje. To izhaja iz zdravniškega potrdila, pojasnil in dokazal je, da trenutno živi v najetem stanovanju v četrtem nadstropju v bloku, ki nima dvigala in da zato nujno potrebuje novo bivališče, njegova hiša pa zato izpolnjuje vse pogoje. Nejasni so tudi razlogi sodišča, da je predlog za izdajo začasne odredbe preuranjen. Zdravniki ne morejo napovedati točnega poteka bolezni, vendar že iz potrdila osebne zdravnice izhaja, da potrebuje namestitev v prostor, kjer ne bo stopnišča. Soglaša, da gre za regulacijsko začasno odredbo, vendar bi jo sodišče moralo presojati bolj zdravo razumsko in življenjsko. Toženca bivata v hiši brez vsake pravne podlage in poskušata izselitev zavlačevati. Že ob vselitvi v hišo sta se zavedala rizikov. Sodišče je tožniku kršilo pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja, odločitev je tudi arbitrarna in zato predstavlja kršitev 22. člena Ustave.

3Toženca v odgovoru na pritožbo zavračata pritožbene očitke ter se zavzemata za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku zavarovanja z začasno odredbo lahko upnik predlaga zavarovanje terjatve, ki jo uveljavlja v pravdnem postopku. Sodišče mora presoditi, katero terjatev želi upnik zavarovati, namen zavarovanja, ki ga zasleduje, sredstvo, s katerim naj bi se ta namen dosegel in ustreznost njune medsebojne povezave. V obravnavanem primeru tožnik vlaga tožbo zaradi izpraznitve in vrnitve nepremičnine ter na plačilo denarnega zneska z zahtevkom na izpraznitev stanovanjske hiše ter izročitev prazne oseb in premičnin v njegovo neposredno posest, ter za primer, da toženca ne bosta izpolnila svoje obveznosti, dovolitev izvršbe s pooblaščenim izvršiteljem na stroške tožencev. Predmet zavarovanja je torej zahtevek tožnika na izpraznitev in izročitev stanovanjske hiše, ki jo po njegovih trditvah toženca zasedata brez pravne podlage. Slednje sodišče druge stopnje izpostavlja, ker je tožnik, tako pred sodiščem prve stopnje ter s ponavljanjem v pritožbi, v verjeten izkaz zahtevane predpostavke nastanka težko nadomestljive škode zatrjeval in dokazoval svoje bolezensko stanje, ki se slabša in mu po diagnozi grozi paraplegija. Po njegovem mnenju je s tem, ker je zatrjeval in verjetno dokazal, da trenutno živi v najetem stanovanju v četrtem nadstropju v bloku, ki nima dvigala, in da zato nujno potrebuje novo bivališče, sporna hiša pa mu bo zagotavljala boljše bivalne pogoje, verjetno izkazal nastanek težko nadomestljive škode.

6Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe tožnika izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavljajo določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in jih je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno povzelo. Pojasnilo je, da se za izdajo začasne odredbe zahteva nižji dokazni standard (stopnja verjetnosti), s katero mora predlagatelj začasne odredbe (tožnik) izkazati v predlogu podane trditve, s katerimi utemeljuje obstoj zakonsko predpisanih pogojev za izdajo začasne odredbe. Sklep je obrazložen in ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso v nasprotju z odločitvijo v izreku. Omogočen je tudi pritožbeni preizkus, zato smiselni očitek o absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ ni utemeljen in posledično tudi ne očitek kršitve tožnikovih ustavnih pravic.

7Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo ob zaključku, da je tožnik sicer uspel s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj nedenarne terjatve po prvem odstavku 272. člena ZIZ, kar je obrazložilo v točki 7 obrazložitve in čemur pritožba ne nasprotuje, ni pa uspel izkazati potrebnega nadaljnjega predpisanega pogoja iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

8Sodišče druge stopnje pritrjuje, da je pravilen zaključek, da tožnik z navedbami v predlogu in predloženimi dokazi ni verjetno izkazal nastanka težko nadomestljive škode. Težko nadomestljiva škoda iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ je pravni standard, zato obstoj le-te presoja sodišče v vsakem posameznem primeru. Ta pravdni standard se po sodni praksi razlaga ozko in strogo, še posebej, ko je predlagana regulacijska začasna odredba, kot je primer tudi v predmetni zadevi.

9Sodišče prve stopnje je torej sledilo usklajeni sodni praksi¹, da je tovrstno, tako imenovano urejevalno oziroma regulacijsko začasno odredbo, mogoče izdati le tedaj, ko je začasno varstvo nujno potrebno, ker bi kasnejše sodno varstvo zaradi nastanka težko nadomestljive škode ostalo brez pomena. Sodno varstvo pa je potrebno presojati v okviru uveljavljanega tožbenega zahtevka, torej zahtevka na izpraznitev in vrnitev nepremičnine. Tožnik bi torej moral zatrjevati in verjetno dokazati, da kasnejše sodno varstvo, torej izvršitev pravnomočne sodne odločbe na izpraznitev in vrnitev nepremičnine ter plačilo denarnega zneska, ne bi bilo mogoče, ker obstaja verjetnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb glede sporne nepremičnine, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. S predlagano začasno odredbo želi tožnik dobiti takoj v posest stanovanjsko hišo, ker je glede na njegovo zdravstveno stanje ta hiša primernejša, ker mu prostori omogočajo gibanje, po potrebi tudi z invalidskim vozičkom. Tožnikova zatrjevanja o nastanku težko nadomestljive škode, tako v predlogu kot v pritožbi, se torej nanašajo na potrebo po čimprejšnji pridobitvi stanovanjske hiše v posest, zaradi težkega zdravstvenega stanja.

10Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da tožnikove zatrjevane okoliščine, četudi jim v celoti sledimo, ne morejo predstavljati težko nadomestljive škode, kot pogoja za izdajo ureditvene začasne odredbe po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, za zavarovanje terjatve, ki jo uveljavlja v pravdnem postopku - izpraznitev in vrnitev nepremičnine ter plačilo zneska. Sodišče druge stopnje verjame, da bi tožniku bivanje v stanovanjski hiši olajšalo njegovo življenje, v primerjavi z bivanjem v četrtem nadstropju v stanovanjskem bloku, vendar s strani tožnika zatrjevana in dokazovana potreba po pridobiti primernega bivališča, ne predstavlja nastanka težko nadomestljive škode za zavarovanje njegove terjatve. Namreč, ob jasni in enotni sodni praksi je treba pri presoji o utemeljenosti začasne ureditve razmerja na način, ki je po vsebini v bistvenem delu enak zahtevi za sodno varstvo, upoštevati, da je za varstvo tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v pravdi, prvenstveno namenjen sodni postopek z vsemi potrebnimi procesnimi jamstvi danimi vsaki od strank.

11Ker ena od kumulativno zahtevanih predpostavka za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazana, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

12Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor tožencev pa ni pripomogel k rešitvi pritožbe, zato sta dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

¹ VSL sklep I Cp 191272018, VSL sklep II Cp 1310/2018, VSK sklep I Cp 105/2018, VSM sklep I Cp 1147/2017.