UPRS Sodba II U 222/2022-6

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS, št. II U 273/2021-19K z dne 10. 1. 2022 zavrnila.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, št. II U 273/2021-19K z dne 10. 1. 2022. Tožnik je vložil pritožbo pravočasno na zadnji dan pritožbenega roka, dne 14. 2. 2022. Sodišče je tožnika dne 9. 5. 2022 pozvalo naj predloži potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, vendar je navedel, da ni bil seznanjen, da lahko le pravni strokovnjak vloži pritožbo zoper sklep o odmeri sodne takse, zato vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je prosilčevo vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila na podlagi prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP iz razloga, ker prosilec ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je pojasnila, da po ustaljeni sodni praksi pomanjkljivosti pritožbe, ki jo prosilec vloži sam ni mogoče odpraviti in je taka pritožba nedovoljena. Ob upoštevanju take sodne prakse je tožena stranka ugotovila, da če tudi bi prosilec naknadno predložil odvetniško pooblastilo, pritožbe, ki jo je vložil sam ne bi bilo mogoče šteti za pritožbo vloženo po odvetniku in bi bila pritožba zavržena kot nedovoljena.

3Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. Tožnik izpostavlja, da je stališče, ki izhaja iz izpodbijane odločbe nerazumljivo oziroma protiustavno, saj v kolikor le-to drži, potem je vsakemu državljanu Republike Slovenije, ki nima pravosodnega izpita in ni sposoben plačati odvetnika, a priori odvzeta pravica do pritožbe v upravnem postopku. V kolikor je temu tako, je treba takoj vložiti zahtevo za oceno ustavnosti takega pozitivnega predpisa. Tožnik navaja, da je zgolj iz razloga, da bi zadostil rokovnemu pogoju, ki je bil izpostavljen v pravnem pouku o pravici do pravnega sredstva, vložil pritožbo laično in nato podal vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker je samo tako mogoče zadostiti obema pogojema hkrati, in sicer vložiti pritožbo v odprtem roku in zagotoviti asistenco strokovnjaka s pravosodnim izpitom, ki ga ne utegne finančno nagraditi, saj je brezposelni. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču predložila upravni spis.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP.

7Pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni v ZBPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena subjektivni oziroma materialni pogoj (13. člen ZBPP), izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine, ter objektivni pogoj (24. člen ZBPP), izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

8Objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči predpisuje ZBPP v 24. členu, v katerem določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoč kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP).

9Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavno skladno razlago določb 24. člena ZBPP do tega ne pride, takšna pa je po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumne možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. „Očitna nerazumnost“ pomeni, da mora organ za brezplačno pravno pomoč (med drugim) opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti udeležbe v tem postopku na podlagi razlogov, ki so „očitni“, torej spoznavni na prvi pogled, in tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku.¹

10V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS, št. II U 273/2021-19K z dne 10. 1. 2022 in da sodišču na poziv ni predložil potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh s pritožbo, četudi bi naknadno predložil pooblastilo odvetnika, za katerega dodelitev zaproša za brezplačno pravno pomoč, saj bi potekel pritožbeni rok, ki ga prošnja za brezplačno pravno pomoč ne zadrži. Sodišče ocenjuje, da tožena stranka pri presoji obravnavane zadeve ni presegla standarda očitnosti.

11Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v drugem odstavku 22. člena določa, da lahko stranka v postopku s pritožbo in izrednimi pravnimi sredstvi opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ustavnost te določbe je presojalo Ustavno sodišče RS, ki je v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS. Iz tega razloga sodišče tudi ni sledilo tožniku za oceno ustavnosti takega predpisa. Glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja v postopku, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta v četrtem odstavku 86. člena določa, da sme pravdna dejanja v postopku opravljati tudi stranka sama ali njen zakoniti zastopnik v primeru, če imata opravljen pravniški državni izpit. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča RS² se je ustalilo stališče, da je tudi pritožba kot redno pravno sredstvo v upravnem sporu, ki jo vloži stranka sama in pri tem izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, vložena po osebi, ki ima to pravico.

12Po obrazloženem je sodišče ugotovilo, da so bile v danem primeru relevantne okoliščine pravilno ugotovljene. Pravilno je bilo ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno pravo. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

13Sodišče je, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo relevanto za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno, sporna je bila le uporaba materialnega prava.

¹ Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1076/2015 z dne 3. 9. 2015, št. III U 18/2016 z dne 26. 2. 2016, št. II U 1/2020 z dne 6. 2. 2020.
² št. I Up 122/2015 z dne 24. 6. 2015, št. Up 427/2009 z dne 16.12. 2010, št. I Up 201/20110 z dne 26. 1. 2011.