VSL Sodba V Cpg 237/2022

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v višini 933,30 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe in postopek delno ustavilo zaradi delnega umika tožbe (I. in II. točka izreka).

Ugotovilo je, da je licenčna pogodba za uporabo znamke Tomos, ki je bila sklenjena v okviru krovne pogodbe z dne 6. 11. 2015 med tožečo stranko in toženo stranko, prenehala 14. 3. 2018 z odstopom tožeče stranke od licenčne pogodbe za uporabo blagovne znamke Tomos. Da je tožeča stranka izključna imetnica pravic iz blagovne znamke Tomos (št. registracije 8480780, št. mednarodne registracije 494006) in da ne obstaja pravica tožene stranke za izkoriščanje pravic iz blagovne znamke Tomos (III. točka izreka).

Toženi stranki je prepovedalo kršenje znamke Tomos imetnice družbe A. d. d. in ji naložilo, da je tožena stranka dolžna v roku treh dni prenehati z uporabo domene "Tomos" za spletno stran ter za kakršnokoli korespondenco ter v istem roku domeno "Tomos.si" prenesti na tožečo stranko tako, da bo tožeča stranka postala edina imetnica domene Tomos.si. Toženi stranki se prepove uporaba imena in znaka "Tomos" pri kakršnemkoli oglaševanju tako preko fizičnih medijev kot preko spletnih medijev, zlasti pa prek spletne strani www.tomos.si in spletne strani Facebook, tožena stranka je dolžna v roku tri dni spremeniti ime ter podobo Facebook profila "Tomos moto industrija" ali Facebook profil v istem roku ukiniti ali ga prenesti v uporabljanje tožeči stranki. Toženi stranki se prepove oddati kakršnokoli novo objavo v povezavi z znamko "Tomos" na spletnih straneh www.tomos.si in Facebook profilu Tomos moto industrija in ne sme naložiti več nobene objave, ki bi vsebovala besedo Tomos ali njeno izpeljanko (IV. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni III. In IV. točko izreka sodbe objavi na svetovnem spletu in vsaj v enem časopisu, ki izhaja za območje celotne Slovenije (V. točka izreka).

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna v roku treh dni prenehati uporabljati firmo Tomos pri družbi B. d. o. o. tako, da v firmi ne bo več besede Tomos in da je tožena stranka dolžna v roku treh dni prenehati z uporabo imena in znaka Tomos v vseh fazah poslovanja, zlasti v poslovni dokumentaciji, na papirjih, kuvertah, dopisih in drugih pisanjih ter s tem povezano objavo na spletu in časopisu (VI. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da v 15 dneh povrne tožeči stranki stroške postopka v znesku 5.445,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka sodbe).

2Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v nov sodni postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka imetnica blagovne znamke Tomos, registrirane kot nacionalne znamke pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino pod registrsko številko 8480780 in registrirane kot mednarodne znamke pri WIPO pod registrsko številko 494006. V pritožbi tožena stranka imetništva blagovne znamke tožeči stranki ni oporekala.

Tožeča in tožena stranka sta dne 6. 11. 2015 sklenili licenčno pogodbo za uporabo znamke Tomos (v nadaljevanju licenčna pogodba). Po tej pogodi je tožena stranka pridobila izključno, preklicno, neprenosljivo in omejeno pravico za uporabo več znamk, navedenih v prilogi k tej pogodbi, med drugim tudi za znamko Tomos. Licenca je bila podeljena neodplačno pod pogojem, da tožena stranka izpolni svoje pogodbene obveznosti, v nasprotnem primeru je dolžna plačati licenčnino v višini 60.000,00 EUR za vsako začeto leto uporabe znamke. Licenčna pogodba je bila le ena od desetih pogodb v sklopu krovne pogodbe o prodaji, ki so jo 6. 11. 2015 v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 1035/2015 poleg tožeče in tožene sklenile še štiri družbe (v nadaljevanju krovna pogodba). Licenčna pogodba med pravdnima strankama je bila sklenjena za določen čas štirih let. Odstop je bil mogoč pod pogoji, določenimi v krovni pogodbi (9.2 člen licenčne pogodbe). Krovna pogodba dopušča odstop od posamičnih pogodb, ki ne vpliva na veljavo krovne pogodbe kot tudi ne preostalih pogodb. Tožeča stranka je uveljavila odstop od licenčne pogodbe na podlagi drugega odstavka 3. člena krovne pogodbe. To določilo omogoča odstop od licenčne pogodbe v primeru neplačila ali zamude s plačili denarnih obveznosti po 2. členu krovne pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka utemeljeno odstopila od pogodbe, saj je tožena stranka kršila svoje obveznosti po licenčni pogodbi, saj ni plačevala obveznosti, kot jih nalaga priloga h krovni pogodbi. Tožena stranka je s tem kršila 6. točko drugega člena krovne pogodbe, ko se poplačila upnikom niso izvajala v rokih, kot so določeni v predvideni dinamiki plačil. Zamujala je tudi z izpolnjevanjem obveznosti po najemni pogodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženo večkrat opominjala, nakar ji je 14. 3. 2018 odpovedala licenčno pogodbo.

6Pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bil odstop od licenčne pogodbe preuranjen in v nasprotju s kasnejšim dogovorom o odloženem plačilu. Sodišče prve stopnje je v točkah 23., 24. in 25. obrazložitve poglobljeno pojasnilo, zakaj tožena stranka ni uspela s svojimi trditvami, da je s tožečo stranko dogovorila podaljšanje oziroma odlog plačila. Na očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala, pa pritožbeno sodišče odgovarja, kar je že navedlo tudi sodišče prve stopnje in tožeča stranka, da stranka ne more z izpovedbami prič ali zakonitega zastopnika nadomestiti trditvenega bremena. Tožena stranka bi morala navajati okoliščine sklenitve dogovora o podaljšanju pogodbe, česar pa ni zatrjevala. Tega ne morejo brez predhodnih trditev nadomestiti izpovedbe prič ali zakonitega zastopnika, saj bi šlo za nedovoljen informativen dokaz.

7Tako se izkažejo za nepomembne nadaljnje pritožbe navedbe tožene stranke, da sodišče pogodbene volje strank ni ugotavljalo na pravilen način. Sodišče prve stopnje je v skladu s trditvami tožeče stranke¹ o pogodbenih določilih ugotovilo, da je bilo v 4. točki krovne pogodbe dogovorjeno, da morajo biti vse spremembe pogodbe pisne in tako ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ko je ugotavljalo dejstva, ki jih nobena od strank ni trdila in da gre za sodbo presenečenja.

8Sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, zakaj tožena stranka ni uspela dokazati, da sta s tožnico sklenili odlog plačila in pritožnica z navedbami, da naj bi ji tožnica rekla, da gre za predhodni odstop od pogodbe, ki pa ne bo imel učinka, če plača svoje obveznosti in da je šlo za dogovor glede samih posledic zamude, ne more uspeti. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v 23. in 24. točki obrazložitve, je tožeča stranka dokazala, da je odstopila od pogodbe, tožena pa na drugi strani ni podala trditev, ki bi pojasnile, kdaj, kje, na kakšen način, kdo na strani tožeče in na strani tožene je toženi stranki zagotovil, da je odstop brezpredmeten. Šele če bi podala te trditve, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priče, ki bi o tem izpovedovale, sicer gre (ponovno) za nedovoljen dokaz. Na drugi strani pa je tožeča stranka predložila e-pošto z dne 21. 3. 2018 (priloga A48), iz katere izhaja, da vztraja pri odstopu od pogodbe in da ne obstaja dogovor o zamiku plačil. Dejstvo, da je tožena stranka nekaj (že zamujenih) zneskov plačala, pa na sam odstop od pogodbe ne vpliva, predstavlja le izpolnitev njene že zapadle obveznosti. Niti v pritožbi toženka ne poda okoliščin sklepanja dogovora o podaljšanju plačila in preklicu od odstopa od pogodbe (pa tudi sicer bi bile prepozne) in so v tem delu njene trditve pavšalne in nekonkretizirane. Glede na navedeno ni relevanten pritožbeni očitek, da so nerazumljive navedbe sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more uspešno izkazati obstoja dogovora o odlogu plačila s plačilom zgolj petih terjatev, saj gre za znesek iz predhodnega opomina.

9Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi s tožničinim odstopom od licenčne pogodbe, saj ta ni bil pravilno izveden, ker ga ni mogoče izvesti po elektronski pošti. Sodišče prve stopnje je v točki 26. obrazložitve natančno pojasnilo, da je bilo med strankama nesporno, da je bila toženka seznanjena s pisnim opominom in tudi z dopisom po e-pošti, saj se je nanj skliceval in odgovarjal sam zakoniti zastopnik toženke (priloge spisa B1 in B15). Torej je bil nedvomno seznanjen z opominom in opozorilom glede odstopa od pogodbe, če toženka ne bo izpolnila svojih obveznosti, vse v skladu s 5.3 in 5.4. členom licenčne pogodbe. Namen pogodbenih določil o vročanju je seznanjenost pogodbenih strank. Ta namen je bil dosežen, saj je bila toženka seznanjena s tem, da ji je tožeča stranka poslala opomin pred odstopom od licenčne pogodbe, če ne bo plačala svojih zapadlih obveznosti v pogodbenem roku 30 dni. Pritožnica se tudi tu sklicuje, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke, brez da bi podala trditve, katero trditev v zvezi "z razlago volje strank tega člena" bi s tem dokazom potrdila.

10Glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da mora tožena stranka prenehati z uporabo domene tomos.si in da sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je ravno tožena stranka tista, ki je v preteklosti ali še vedno domeno uporabljala za spletno stran ali kakršnokoli korespondenco, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje v točkah 30. do 38. obrazložitve natančno pojasnilo razloge za svojo odločitev, s katero sodišče druge stopnje v celoti soglaša.

11Za ugotovitev kršitve znamke in prepoved nadaljnjih kršitev v skladu z določbo 48. in 121. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) niso bistvene pritožbene trditve, da imetnik domene tomos.si te domene dejansko ne uporablja že nekaj časa in je stran trenutno brez vsebine. Glede pritožbene trditve, da sodišče ne more prepovedati uporabe domene zgolj na splošno, pač pa le v povezavi z uporabo blagovne znamke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz 36. točke obrazložitve sodbe prve stopnje izhaja, da je dokazni postopek izkazal ravno to, da se je po prenehanju licenčne pogodbe na domeni tomos.si oglaševalo izključno blago, ki je predmet blagovne znamke, za katero je tožena stranka izgubila imetništvo, torej motorna kolesa TOMOS. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka z uporabo domene tomos.si krši znamko TOMOS in je dolžna prenehati z uporabo te domene. Navedbe, da prva toženka ni uporabljala domene, pač pa jo je druga toženka, ne držijo, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila kot imetnica domene vpisana prva toženka, ki jo je prenesla na družbo C. d. o. o.,² ki je povezana tako z drugo toženko kot s prvo toženko preko istega zakonitega zastopnika D. D. in jih pritožnica ni uspela ovreči zgolj z zatrjevanjem, da je domeno uporabljala druga toženka.

12Pritožnica očita še, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je prva toženka upravljala Facebook profil in spletno stran "Tomos industrija" in s tem kršila blagovno znamko tožnice, kar se ji v bodoče prepoveduje, saj je sodišče prve stopnje napačno sledilo trditvam tožeče stranke. Z ničemer naj ne bi bilo izkazano, da je bila ravno prva toženka tista, ki je kadarkoli upravljala s sporno Facebook stranjo.

Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje takšen pravilen zaključek naredilo na podlagi trditvenega in dokaznega bremena strank. Na eni strani je tožeča stranka navajala, da je z vsebino sporne Facebook strani upravljala tožena stranka. Tožena stranka je trdila, da to ne drži, nakar je tožeča stranka odgovorila in izkazala, kateri indici dokazujejo, da je sporno Facebook stran s profilom "Tomos industrija" upravljala prav tožena stranka. Trditveno in dokazno breme, da ovrže te indice, je prešlo na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla. Samo zanikanje ugotovitev sodišča prve stopnje ne zadostuje. Manjkajočih konkretnih trditev o tem, da je druga toženka, ki naj bi bila povsem ločen subjekt od prve toženke (kar kot že rečeno ne drži, saj je bil zakoniti zastopnik obeh družb isti, to je D. D.), tista, ki je uporabljala sporno Facebook stran, pa ne more nadomestiti z izpovedjo zakonitega zastopnika ali drugih prič, kot je bilo že večkrat navedeno in je tako tudi očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Tožeča stranka je namreč dokazala, da je tudi po začetku stečaja nad drugo toženko sporna Facebook stran objavljala reklamne fotografije z znamko Tomos in da je na tej strani še vedno povezava do spletne strani na domeni tomos.si in kontaktni e-naslov info@tomos.si, kar vse je povezano z zakonitim zastopnikom prve toženke, kot izhaja iz prejšnje točke obrazložitve.

13Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo priglašenih 1.250 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 933,30 EUR.

¹ Glej II. točka prva pripravljalna vloga tožeče stranke, red. št. 14.
² Sodba se pravilno glasi na toženko ob uporabi prvega odstavka 190. člena ZPP.