UPRS Sodba in sklep II U 466/2017-13

I. Postopek, prekinjen s sklepom, št. II U 466/2017 z dne 22. 1. 2019, se nadaljuje.

II. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, Finančnega urada Ptuj, št. DT 4934-164897/2016-2 14-700-15 z dne 24. 11. 2016 se odpravi.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ na podlagi Seznama izvršilnih naslovov št. DT 4934-164897/2016-2 14-700-15 z dne 18. 11. 2016 opravil davčno izvršbo ožjemu družinskemu članu dolžnika A. A., in sicer B. B. za znesek obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znašajo 5.255,78 EUR. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika - fizične osebe, zato se ta izterja na podlagi 148. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala do vrednosti tako pridobljenega premoženja.

2Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica na podlagi darilne pogodbe z dne 24. 7. 2012, dne 17. 8. 2012 pridobila lastninsko pravico do ½ na nepremičninah parc. št. 656/1 in št. 656/5 k.o. ..., ki je bila do navedenega datuma v lasti davčnega dolžnika A. A. Tožnica je pridobila premoženje neodplačno oz. po nižji ceni od tržne pred razvezo zakonske zveze, dolg A. A. pa je nastal v času trajanja zakonske zveze.

3Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka kot drugostopenjski organ zavrnila kot neutemeljeno.

4Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijane odločbe, saj meni, da so navedbe in zaključki tožene stranke podani v izpodbijanih upravnih aktih pravno zmotni in da temeljijo na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava ter bistvenih kršitvah določb postopka. Tožeča stranka navaja, da iz izpodbijanih aktov izhaja, da se jo terja kot družinskega člana davčnega dolžnika A. A., katerega se terja za obveznosti iz naslova stroškov izvršbe in doplačila dohodnine. Tožena stranka ugotavlja, da je nesporno ugotovljeno, da je izvršba zoper tožečo stranko kot ožjega družinskega člana upravičena, s čimer se tožeča stranka ne strinja. Dodaja, da v času uradne razveze zakonske skupnosti ter posledično temu razdelitve skupnega premoženja, kot tudi v času sklenitve darilne pogodbe, z dne 24. 7. 2012 zaradi večletnih nesoglasij z možem tudi ni vedela za davčni dolg. Ko so začele prihajati izvršbe se je tega zavedala, bivši mož pa ji je zatrjeval, da davčnega dolga nima, saj je bil le-ta izbrisan. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in postopek davčne izvršbe ustavi oziroma podrejeno da se odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje.

5Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnega sklepa in odločbe. Pripominja, da se je tožeča stranka v pritožbi zgolj spraševala, zakaj mora plačati iste odločbe z različnimi glavnicami. Stranka v pritožbi zoper predmetni sklep ni navajala, da bi bila vrednost premoženja, ki ga je prejela v dar manjša, kot je terjani dolg z že izterjanim. Slednje predstavlja tožbeno novoto in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

6Sodišče je s sklepom opr. št. II U 466/2017-12 z dne 22. 1. 2019 postopek v obravnavani zadevi prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 399/2016-24 z dne 17. 12. 2018 za oceno ustavnosti prvega odstavka 148. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), saj izpodbijana odločba temelji na navedeni pravni podlagi.

7Sodišče ugotavlja, da je Ustavno sodišče RS s točko 1 izreka odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 ugotovilo, da je druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 v neskladju z Ustavo RS in v točki 2 izreka naložilo Državnemu zboru RS, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS ter v točki 3 izreka določilo način izvršitve te odločbe do drugačne zakonske ureditve.

8Skladno s 156. členom Ustave RS se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred Ustavnim sodiščem RS, nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča RS. Ker je Ustavno sodišče RS o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo, se predmetni upravni spor nadaljuje.

K točki II. izreka:

9Tožba je utemeljena.

10V obravnavani zadevi je sporno ali je davčni organ pravilno in zakonito tožeči stranki, kot poroku davčnega dolžnika A. A. izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva, na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 za dolg davčnega dolžnika, ki izhaja iz Seznama izvršilnih naslovov DT 4934-164897/2016-2 14-700-15 v višini 5.255,78 EUR.

11Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.

12V konkretnem primeru iz dejanskega stanja, ki je navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica pridobila premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne, pred razvezo zakonske zveze z dolžnikom A. A. Dolg slednjega pa je nastal v času trajanja zakonske zveze in se po določbi 148. člena ZDavP-2 tožnica šteje za ožjega družinskega člana dolžnika.

13Ustavno sodišče RS je s točko 1 izreka odločbe U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 ugotovilo, da je druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki se glasi: „Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.“ v neskladju z Ustavo RS.1 Ureditev ni v skladu z 22. členom Ustave RS, kolikor poroku, zoper katerega je sklep o davčni izvršbi izdan, ne omogoča, da se učinkovito izjavi o dejanskih in pravnih razlogih, na katerih temelji njegova obveznost. Pri tem je bistveno, da je pravica do izjave zagotovljena že pred sprejetjem odločitve. Ureditev je v neskladju z 22. členom Ustave RS v primeru, če porok nima zagotovljenih možnosti, da se vsaj naknadno, po izdaji sklepa o izvršbi izjavi o svoji obveznosti in ji ugovarja, pod nadaljnjim pogojem, da je o tem dolžan odločiti prvostopenjski organ, ki je sklep o izvršbi izdal. Izpodbijana ureditev in tudi druge določbe ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) poroku te možnosti ne zagotavljajo. Ne zagotavlja je tudi določba 155. člena ZDavP-2. Zato navedena ureditev posega v pravico iz 22. člena Ustave RS. Ugotovljena protiustavnost navedene ureditve je posledica dejstva, da določba prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ter tudi druge določbe ZDavP-2 in ZUP ne urejajo vprašanja, ki bi ga morale urediti, zato Ustavno sodišča RS navedene določbe ni razveljavilo.

14Do odprave ugotovljene protiustavnosti (kar je naloga Državnega zbora RS v roku enega leta od objave citirane odločbe Ustavnega sodišča RS) se v prehodnem obdobju citirana odločba Ustavnega sodišča RS izvršuje tako, da mora davčni organ pred postopkom izvršbe na podlagi predmetne ureditve predhodno izdati izvršilni naslov - odmerno odločbo, s katero odloči o porokovi obveznosti plačati tuj davek. V postopku izdaje odmerne odločbe pa mora biti poroku zagotovljena pravica do izjave.

15Iz upravnega spisa in izpodbijanega sklepa, je razvidno, da tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila izdana odmerna odločba niti ni imela možnosti sodelovanja v postopku na prvi stopnji. Izpodbijana odločitev temelji na pravni podlagi druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna in kot način izvršitve določilo, da lahko davčni organ izvršbo zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS v obravnavani zadevi ni pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi tožeči stranki.

16Po obrazloženem je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, zato je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče ni vrnilo toženi stranki zadeve v ponovno obravnavo, saj tožena stranka v ponovnem postopku, ob upoštevanju navedenega stališča Ustavnega sodišča RS, zoper tožečo stranko nima pravne podlage oziroma izvršilnega naslova za vodenje postopka davčne izvršbe.

17V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

-------------------------------

1 Glej Uradni list RS št. 87/2022 z dne 24. 6. 2022, Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022.