UPRS Sodba in sklep I U 547/2022-16

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

1Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prosilec, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1982, v kraju B, Republika Tadžikistan, pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Dublinske uredbe. Prosilec je pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna, in sicer od 13. 4. 2022 od 13:40 do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 13. 4. 2022 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz depeše Policijske uprave Novo mesto, Postaje mejne policije Dobova z 8. 4. 2022 izhaja, da je prosilec 7. 4. 2022 ob 12.00 peš vstopil iz smeri Republike Italije v Republiko Slovenijo preko cestnega mejnega prehoda in bil nato istega dne, torej 7. 4. 2022 ob 20.00 prijet na mejnem prehodu za mednarodni železniški promet Dobova ob izstopu, na vlaku št. 213. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel ekonomske razloge, kot ciljno državo pa je navedel Saudsko Arabijo. Nadalje iz depeše PMP Dobova izhaja, da je prosilec 7. 4. 2022 ob 20.00 pripotoval na izstop mejnega prehoda za mednarodni železniški promet Dobova s potniškim vlakom št. 213. Ugotovljeno je bilo, da ne poseduje potne listine ter vizuma ali dovoljenja za bivanje. Opravljena je bila temeljita mejna kontrola v prostorih PMP Dobova, kjer je bil opravljen razgovor v zvezi z ugotavljanjem okoliščin prestopa državne meje. Ugotovljeno je bilo, da je dne 7. 4. 2022 ob 12.00 peš vstopil iz Italije v Slovenijo na nekdanjem mejnem prehodu Nova Gorica. Z avtobusom je nadaljeval pot do Ljubljane. Na Železniški postaji Ljubljana je vstopil na vlak št. 213, s katerim je odpotoval proti Dobovi in bil kontroliran pri mejni kontroli s strani policistov PMP Dobova. V Nemčiji je imel dovoljenje t.i. Duldung, kateremu je veljavnost potekla oktobra 2021. Novembra 2011 je bil po t. i. Dublinu vrnjen iz Avstrije v Nemčijo. V Nemčiji ima zaradi neplačila kazni za prekršek nacionalni razpis iskanja. V Italiji nima zabeležbe. V Italiji je bil dne 1. 2. 2022 z vozilom udeležen v prometni nesreči, kjer je utrpel poškodbe. Poseduje dokumentacijo o zdravljenju v bolnišnici. Potuje v Savdsko Arabijo, kjer ga pričakuje prijatelj. Ker je nedovoljeno vstopil v Slovenijo in ga je potrebno predati tujim varnostnim organom, mu je bilo odrejeno pridržanje.

3Po končani obravnavi na PMP Dobova je bil prosilec, takrat še tujec, ker ga ni bilo mogoče takoj predati tujim varnostnim organom, z odločbo PMP Dobova nastanjen v Center za tujce. Iz lastnoročno napisane izjave z 11. 4. 2022 izhaja, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, saj ga v izvorni državi preganja oblast.

4Prosilec je dne 13. 4. 2022 pri pristojnem organu podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar svoje istovetnosti v postopku ni izkazal. V zvezi z državljanstvom Tadžikistana je sicer navedel, da naj ne bi bil več državljan te države, in da naj bi se v Nemčiji temu državljanstvu tudi odpovedal, vendar dokazov glede tega ni predložil. Pristojni organ glede državljanstva prosilca, do dokaza o nasprotnem, šteje, da je državljan Tadžikistana. Glede osebnih dokumentov je dejal, da jih nima. Izvorno državo je zapustil avgusta 2014. Odšel je legalno z letalom v Rusijo, kjer je bil le en dan. V Moskvi so mu ukradli potni list in denar, potem je odšel v Latvijo in od tam še isti dan v Litvo. V Litvi je bil prav tako samo v tranzitu, saj je nadaljeval pot na Poljsko in naprej v Nemčijo. Meseca avgusta 2014 je v Nemčiji že zaprosil za azil, čeprav so jo uradno sprejeli 12. 9. 2014. Od takrat pa vse do julija 2021 je bil v Nemčiji, potem pa je odšel v Francijo in tam ostal 40 dni. V Franciji naj bi ga zastrupili, zato je odšel v Švico in bil tam 30 do 50 dni. Potem je odšel v Avstrijo in tam zaprosil za azil. V Avstriji je bil dva mesece in pol do tri mesece. V kampu so ga preganjali begunci, ki so sodelovali z vlado v Tadžikistanu. Zaradi težav z njimi je zapustil Avstrijo in odšel v Italijo, kjer pa so ga nalašč povozili z avtomobilom. Moral je v bolnico na operacijo. Vse skupaj je bil v Italiji dva do dva meseca in pol. Potem seje namenil iz Italije v Slovenijo, da bi v Sloveniji zaprosil za azil. Če bi ga Slovenija zavrnila, pa bi pot nadaljeval v Saudsko Arabijo, ki je njegova druga domovina.

5Glede prošenj v drugih državah je povedal, da so v Nemčiji njegovo prošnjo trikrat zavrnili. Odvetnik pa ga je o tem seznanil šele ob tretji odločitvi. Ta njegov odvetnik je bil podkupljen. Iz Nemčije je odšel, ker so mu pri pregledu pri zdravniku v žilo posredovali zrak. To je občutil kot preganjanje. Poleg tega je tudi opazil, da ga v Nemčiji zasledujejo. Potem je odšel v Francijo, ki jo je zapustil po 40 dneh, saj so ga tudi tam zastrupili. Odšel je v Švico. V Švici je imel težave z begunci v kampu, ki so sodelovali z vlado v Tadžikistanu, zato je odšel v Avstrijo. Podobne težave je imel tudi v kampu v Avstriji, saj so bili tam begunci iz Afganistana in Sirije, ki so prav tako sodelovali z vlado v Tadžikistanu. Zaradi njih je moral zapustiti tudi Avstrijo. Eden od njih ga je tudi fizično napadel. Uradno so mu v Avstriji sporočili, da mora oditi iz države in da ga lahko predajo v Nemčijo.

6Iz prošnje nadalje izhaja, daje bila njegova ciljna država Kanada, vendar se je na koncu znašel v Nemčiji. Glede dokumentov pa je še navedel, da so mu na švicarski meji odvzeli vozniško dovoljenje. Rojstni list ima v Tadžikistanu. S svojimi sorodniki je poskušal stopiti v kontakt preko socialnih omrežij, vendar brez uspeha.

7V povezavi z razlogom za vložitev prošnje je navedel, da ga preganja vodstvo Tadžikistana, ker so mislili, da kandidira na delovno mesto, ki ga je zasedal predsednikov sin. Bil je vodja državne kontrole, ki se imenuje C. Ta organizacija pripada ministrstvu za carino in se ukvarja z bojem proti drogam. Prijatelji njegovega pokojnega očeta so mu predali opozorilo, da ga bodo zaprli brez kakršnekoli podlage. Ker se v Tadžikistanu dejansko dogaja, da lahko koga zaprejo brez podlage, je zapustil, državo. Sam je bil takrat na položaju generalnega predstavnika svojega podjetja za transportne in komunikacijske sisteme. Pričel je tudi pisati o tem, da je predsednikova hči prevzela monopolni položaj na področju transporta in komunikacij. Zaradi tega so ga prijatelji pokojnega očeta opozorili, da ga bodo brez podlage zaprli. Dodal je še, da naj bi bila razloga za priprtje dva. Mislili so, da želi zasesti mesto vodje državne kontrole C. in ker je pisal o monopolu hčerke predsednika vlade.

8Prosilcu je bil nato istega dne ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaradi utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil in s tem preprečil izvedbo postopkov za predajo v skladu z Dublinsko uredbo.

9Po preverbi v sistemu Eurodac je bilo ugotovljeno, da je prosilec za mednarodno zaščito že zaprosil v drugih državah članicah EU, in sicer 12. 9. 2014 v Nemčiji, 26. 7. 2021 v Franciji, 20. 10. 2021 v Avstriji in pred tem 14. 9. 2021 v Švici. Prosilec je na vprašanje, ali je v kateri od teh držav prejel odločitev odgovoril, da so v Nemčiji njegovo prošnjo trikrat zavrnili. V Franciji in Švici odločitve ni dobil. V Avstriji je dobil odločitev, da je njegova prošnja zavrnjena, ter da mora zapustiti državo in da obstaja možnost, da bo vrnjen v Nemčijo. Zato se je odločil, da zapusti državo. Prosilčevo pojasnilo na vprašanje, zakaj je v več različnih državah zaprosil za zaščito, je odgovoril, da je iz Nemčije odšel, ker so mu na pregledu pri zdravniku v žilo nalašč vbrizgali zrak. To je občutil kot preganjanje. Poleg tega je opazil, da ga v Nemčiji zasledujejo. Odšel je v Francijo, ki jo je zapustil po 40-ih dneh, saj so ga tam zastrupili. Odšel je v Švico. Tam so mu rekli, da je v dublinskem postopku in da eno leto ne sme vstopiti na ozemlje Švice. V Švici je imel tudi težave v kampu z begunci, ki so sodelovali z vlado v Tadžikistanu, zato je odšel v Avstrijo. Tudi v Avstriji je imel podobne težave v kampu, saj so tam Afganistanci in Sirijci, ki so prav tako sodelovali z vlado v Tadžikistanu. Eden od njih ga je napadel in zaradi njih je moral zapustiti Avstrijo. Tudi uradno so mu rekli, da mora zapustiti Avstrijo in da je možnost, da bo predan v Nemčijo. Zato je odšel v Italijo, vendar so ga tam namerno povozili z avtomobilom in je moral v bolnico. V Italiji je ostal dva meseca in pol. Potem pa se je namenil v Slovenijo, kjer je želel zaprositi za zaščito. Če bi dobil negativno odločitev bi odšel naprej proti Saudski Arabiji. V Italiji je tudi zaprosil za zaščito, vendar so mu socialni delavci v bolnišnici povedali, da bo to trajalo dolgo časa. Tega, da ne sme zapuščati držav, v katerih zaproša za zaščito, ni vedel.

10Na poti peš iz Italije v Slovenjo je prečkal pet hribov. V Sloveniji se je usedel na vlak in vlak ga je po dveh postajah pripeljal v Gorico na italijanski strani. Potem je znova odšel na slovensko stran in z avtobusom odšel v Ljubljano, kjer se je ponovno usedel na vlak. Na poti v Slovenijo je iskal policiste, da bi zaprosil za zaščito, a jih ni našel. Bil je zelo umazan in utrujen.

11Z omejitvijo se ne strinja. Prvi razlog je njegova težava s srcem. Ponoči stoka in njegovi sostanovalci se pritožujejo. Ima visok utrip in podočnjake. Druga razlog pa je, da se njegova roka, ki je bila poškodovana v prometni nesreči v Italiji, še ni zacelila do konca. V zvezi z zdravstvenim stanjem je prosilcu vprašanje zastavil še njegov pooblaščenec in prosilec je povedal, da sicer težav s srcem nima, a ko so mu povedali, da bo moral biti zaprt, mu je srce takoj skrčilo. Po tem, ko je dobil vbrizgan zrak v žilo, ima srčno okvaro.

12V zdravstveni službi Centra za tujce je tožena stranka preverila, ali obstajajo pri prosilcu zdravstveni razlogi, ki bi preprečevali njegovo bivanje v Centru za tujce. Pojasnjeno je bilo, da teh razlogov ni in da je prosilčevo zdravstveno stanje brez posebnosti. Z ugotovitvami uradne osebe je bil prosilec skupaj s pooblaščencem tudi seznanjen. Naknadno je prosilčev pooblaščenec dne 14. 4. 2022 pristojnemu organu posredoval še fotografijo prosilčeve poškodbe roke. Pristojni organ se je s fotografijo seznanil in na podlagi te fotografije lahko pristojni organ zgolj ugotovi, da so prosilcu poškodbe oskrbeli.

13Glede na merila iz poglavja III Dublinske uredbe in podatke o zadetkih v bazi Eurodac, je pristojni organ nemškim migracijskim organom dne 13. 4. 2022 posredoval prošnjo za ponovni sprejem prosilca. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Dublinske uredbe je zaprosil za nujen odgovor.

14Kot izhaja iz upravne dokumentacije, je prosilec pred nezakonitim vstopom v Slovenijo 7. 4. 2022 (v Slovenijo je vstopil sicer na območju nekdanjega mejnega prehoda v Novi Gorice, vendar brez ustreznih dokumentov in vizuma) že zaprosil za mednarodno zaščito v drugih državah članicah Evropske unije, sicer 12. 9. 2014 v Nemčiji, 26. 7. 2021 v Franciji in 20. 10. 2021 v Avstriji. Po navedbah prosilca je za zaščito zaprosil tudi v Italiji, vendar rezultati iz Eurodaca tega ne potrjujejo. Glede prošenj za zaščito v drugih državah je prosilec na zapisnik o ustnem izreku omejitve gibanja navedel, da v Nemčiji, v Franciji in v Švici odločitve ni prejel. Iz Švice je odšel v Avstrijo, kjer je dobil negativno odločitev in kjer so mu tudi rekli, da mora državo zapustiti, kot tudi, da obstaja verjetnost, da bo vrnjen v Nemčijo. Zato je odšel v Italijo, kjer je v bolnišnici, kjer je bil zaradi prometne nesreče, tudi zaprosil za zaščito. S tem, ko je prosilec predhodno že vložil prošnjo v treh državah Evropske unije, kot tudi Švici, ki sicer ni država Evropske unije, izvaja pa določila Dublinske uredbe, in jih nato zapustil, je podana okoliščina iz tretje alineje 84.a člena.

15Glede na prosilčeva pretekla ravnanja in izjave je mogoče utemeljeno sklepati, da bo prosilec samovoljno zapustil tudi Slovenijo in tako onemogočil njegovo predajo Nemčiji, ki je v konkretnem primeru najverjetneje pristojna država članica za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Pri tem je potrebno poudariti, da prosilec ni podal nobenih utemeljenih razlogov, zakaj je te države zapuščal. Kot razlog za zapustitev Nemčije je navedel, da naj bi mu na zdravniškem pregledu v kri vbrizgali zrak, kar je štel kot preganjanje, kot tudi, da ga zasledujejo, vendar pristojni organ temu pojasnilu razloga njegove zapustitve Nemčije ne more slediti. Poleg navedenega iz depeše PP Dobova izhaja, da je prosilcu v Nemčiji oktobra 2021 potekel t.i. Duldung, iščejo pa ga tudi zaradi neplačila kazni za prekrške in je zato na nacionalnem seznamu iskanih oseb.

16S svojimi dejanji tožnik onemogoča katerikoli državi, da bi vsebinsko odločila o njegovih težavah v izvorni državi oziroma po izvedenem postopku izvedla nadaljnja dejanja. Prosilec je nadalje tudi navedel, da v kolikor v Sloveniji dobi negativno odločitev, bo odšel naprej v Savdsko Arabijo, ki je njegova druga domovina in kjer ga čaka prijatelj.

17Ob tem pristojni organ še dodaja, da je prosilec na območje Slovenije vstopil nezakonito in nato potoval naprej z avtobusom in vlakom v smeri Hrvaške, kamor je skušal vstopiti kot potnik na vlaku št. 213. V kolikor ne bi bil kontroliran s strani policistov PMP Dobova, bi svojo pot nadaljeval naprej, kar pa je v nasprotju z njegovimi navedbami, da je iz Italije odšel v Slovenijo zato, ker je želel zaprositi zaščito, vendar tega ni storil zato, ker policistov ni našel. V zvezi s tem pristojni organ še dodaja, da je prosilec namero po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito izrazil šele dne 11.4. 2022, torej po tem, ko je bil prijet s strani PMP Dobova, ko je bil z njim opravljen razgovor v prisotnosti tolmača ter bil nato z odločbo nastanjen v Center za tujce. Takšno ravnanje vsekakor kaže na izrazito zlorabo azilnega postopka, s katero si prosilec zagotavlja zgolj možnost preselitve iz Centra za tujce v azilni dom, s tem pa svobodno gibanje in nadaljnje ilegalno prehajanje držav.

18Pristojni organ ugotavlja, da je podan objektivni kriterij, ki v skladu s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1 kaže na nevarnost pobega, zato pristojni organ ob upoštevanju še drugih okoliščin ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Kot navedeno je za zaščito v Sloveniji zaprosil šele, ko je bil tri dni nastanjen v Centru za tujce, kjer je čakal na odstranitev iz države. Pristojni organ glede na prosilčeva pretekla dejanja zato upravičeno domneva, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi prosilec ozemlje Slovenije samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Prosilec mora namreč na ozemlju Slovenije počakati do odločitve o vrnitvi v zanj pristojno državo. V zvezi z izjavo prosilca, da ima težave s srcem in nezaceljeno poškodbo roke, pa je pristojni organ preveril pri zdravstveni službi v Centru za tujce, kjer so zatrdili, da je zdravstveno stanje prosilca brez posebnosti, kar je naknadno potrdil tudi prosilec sam, ko je navedel, da težav s srcem nima, in da se mu je srce skrčilo zato, ker mu je bilo predočeno, da mu bo omejeno gibanje na Center za tujce. Glede na večkratno prehajanje držav prosilca med državami v zadnjih letih, kjer je prosilec tudi vlagal prošnje za mednarodno zaščito, in je posledično seznanjen, da je za obravnavo njegove prošnje odgovorna ena sama država, vendar je kljub temu nedovoljeno prehajal meje držav, pristojni organ ne verjame, da bo prosilec ostal v Sloveniji, dokler ne bo zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Za nadaljevanje postopka je zato nujno potrebno prosilcu omejiti gibanje.

19Na podlagi omenjenega pristojni organ ocenjuje, da so izpolnjeni pogoji, da se prosilcu omejuje gibanje na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Pri oceni znatne nevarnosti pobega je pristojni organ upošteval tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 251/2021 z 12. 1. 2022, ko se je le-to strinjalo, da obstaja znatna nevarnost pobega, ker je prosilec, ob upoštevanju še drugih okoliščin, že zaprosil za mednarodno zaščito v dveh državah članicah EU in ju je kasneje zapustil.

20Ker zmožnosti za ustrezno varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju azilnega doma, ki je sicer nastanitev odprtega tipa (prosilci jo lahko v okviru hišnega reda prosto zapuščajo in se vračajo), niso ustrezne, pristojni organ ugotavlja, da bo le z omejitvijo gibanja na Center za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi predaji odgovorni državi v okviru Dublinske uredbe.

21Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 346/2014 s 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bo prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, odšel v drugo državo. Ob upoštevanju že zgoraj navedenih in predstavljenih dejstev, pristojni organ ugotavlja, da so izpolnjeni kriteriji za izrek ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce.

22V zvezi s prosilčevimi zatrjevanimi zdravstvenimi težavami, za katere je že bilo ugotovljeno, ne predstavljajo kakšne posebnosti, pa pristojni organ dodaja, da bo prosilcu v Centru za tujce zagotovljena primerna zdravstvena obravnava, vsaj enkrat na teden pa tudi razgovor z uradno osebo pristojnega organa.

23Tožnik je vložil tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik meni, da zakonske podlage za omejitev gibanja ni, kajti gre za hud poseg v človekove osnovne pravice, ki mora temeljiti na taksativno izrecno določenih razlogih, pri čemer je ob izreku potrebno opraviti strogi test sorazmernosti posegov človekove pravice. Izpodbijani akt o pridržanju tožnika je treba šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave (6. člen Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Tudi iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II je razvidno, da bi bilo treba pridržanje prosilcev uporabljati v skladu osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito.

24Po 2. odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče odrediti ukrep omejitve gibanja na Center za tujce le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka 84. člena, torej obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka ne more zgolj sklicevati na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca.

25V okvir preizkusa sorazmernosti in nujnosti ukrepa spada ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom posega v osebno svobodo tožnika ali v pravico do svobode gibanja doseči legitimen cilj, kar pa tudi ni možno, ker zakonodajalec ni uredil alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, da država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja. To je potrdilo tudi Upravno sodišče v svoji sodbi številka I U 1112/2020-14 z dne 10.8.2020 v točkah 44. ter 45.

26Gre za sistemsko pomanjkljivost ZMZ-1, ki lahko onemogoči zakonito odločanje v posamičnem primeru. Pridržanje na območje Azilnega doma ni milejši ukrep od odvzema prostosti, ker gre še vedno za odvzem prostosti. V okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti namreč spada tudi ocena, ali bilo mogoče z milejšim ukrepom posega v osebno svobodo tožnika ali pravico do svoboda gibanja doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih. To ni možno, če zakonodajalec ne uredi alternativnih posegov v pravice do svobode gibanja, razen kadar je očitno, da je prosilec izredno begosumen. Zakonodajalec v svoj notranji pravni red namreč ni prenesel določbe člena 8 (4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU. Gre za obveznost držav, da zagotovijo pravilo o alternativah pridržanja, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva, ali obveznost zadrževanja na določenem mestu.

27Tožnik na koncu še posebej opozarja, da 84. člen, 5. odstavek ZMZ-1 (hitro in natančno soočanje z razlogi za odvzem prostosti) ni bil uporabljen pravilno in tudi ne v duhu odločbe. Dodatna vprašanja o tem, ali je tožnik razumel, zakaj mu je gibanje omejeno ter ali želi dodatno razlago, ne zadoščajo in tudi ne nadomeščajo zakonskih dolžnosti organa. Tožnik namreč s pravimi razlogi ni bil seznanjen in ji tudi niso bili obrazloženi. Prav tako ni bil deležen vsebinske presoje svojih navedb, s čimer mu je bila odvzeta pravica do izjave in do učinkovitega pravnega sredstva. Šele ob navedbi razlogov bi se tožnik lahko branil in podal izjavo.

28Sam tožnik je ustnemu izreku ukrepa omejitve gibanja povedal, da ima zdravstvene težave. In sicer, da ima težave z svojim srcem. Da ponoči stoka, da se nad tem zjutraj tudi njegovi sostanovalci pritožujejo. Ima visok pritisk, kar se odraža na podočnjakih. Druga zdravstvena težava pa je njegova roka, ki se je poškodovala v prometni nesreči v Italiji in se še ni zacelila do konca. Zaradi zdravstvenih težav se tožnik ne počuti dobro v Centru za tujce.

29Razmere v režimu pridržanja tožnika na Center za tujce so namreč na kritični meji sprejemljivih 8 (minimalnih) standardov iz Direktive o sprejemu 2013/33/EU in standardov, ki jih je razvilo ESČP v tovrstnih primerih v kontekstu varovanja pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja tujcev oz. prosilcev za azil iz 3. člena EKČP, ki ustreza 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah.

30Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi, podredno pa, da tožbi ugodi in se sklep odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

31Tožnik na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna).

32Tožnik je v tej tožbi izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (tretji odstavek). Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. čl. Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva iz četrtega odstavka 5. člena EKČP.

33Predlaga, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve o sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce (Postojna).

34V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da tožnik ni podal opravičljivih razlogov za to, da je po tem, ko je podal prošnje v Nemčiji, Franciji in Avstriji, te države zapustil, temveč je zgolj pavšalno in brez vsakršnega dokazila obtoževal posamezne države, da so mu želele streči po življenju. Brez konkretnih dokazil pa tožena stranka takšnih resnih in občutljivih obtožb ne more sprejeti za verjetne. Tožena stranka izpostavlja, da se tožnik samovoljne zapustitve posameznih držav ni poslužil zgolj enkrat, temveč je slednje neprestano ponavljal, kar pa predstavlja že dovolj trden izkaz njegove izrazite begosumnosti ter nudi upravičeno podlago za zaključek, da bi se njegova ravnanja brez omejitve gibanja utegnila ponoviti tudi v Republiki Sloveniji.

35Nemčija je dne 19. 4. 2022 sprejela pristojnost za tožnikovo obravnavo, o čemer je tožnik tudi že bil seznanjen na osebnem razgovoru, ki je potekal 21. 4. 2022. Upoštevaje dejstvo, da je eno izmed držav članic že zapustil, ko je izvedel, da bo predan Nemčiji, kakor tudi vsa njegova ostala ravnanja, tožena stranka meni, da je omejitev gibanja do predaje odgovorni državi članici v konkretnem primeru resnično potrebna.

36Tožnik v tožbi nadalje izpostavlja tudi, da se zaradi zdravstvenih težav s srcem ne počuti dobro v Centru za tujce. Tožena stranka v zvezi z omenjenim pojasnjuje, da ima tožnik v Centru za tujce na voljo celostno zdravstveno obravnavo, vključno s terapijami in pregledi. Ravno tako je v centru nenehno prisotnih veliko uradnih oseb ter socialnih delavcev, ki so tožniku na voljo v primeru stiske in slabega počutja.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

37Tožba ni utemeljena.

38Iz podatkov v spisu in na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi izhaja, da je tožniku gibanje omejeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 oziroma da se izvaja ukrep odvzema prostosti iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (oziroma drugega odstavka 19. člena Ustave ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v nadaljevanju: EKČP) v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih, ko gre za izvajanje pridržanja v glavnem objektu Centra za tujce. To pomeni, da gre v tem primeru za izvajanje prava EU v smislu člena 51(1) Listine o temeljnih pravicah EU ( v nadaljevanju: Listina EU) in za neposredno uporabo Uredbe EU št. 604/2013 v povezavi z določbami ZMZ-1 (Uradni list RS, št. 22/16, 5/17 - ZTuj-2D, 54/21). V sodni praksi Sodišča EU je uveljavljeno, da pravice, ki jih določa člen 6 Listine EU o temeljnih pravicah, ustrezajo pravicam, ki jih zagotavlja člen 5 EKČP, in da omejitve, ki se lahko zakonito uvedejo pri izvajanju pravic iz prve od teh določb, ne smejo presegati omejitev, ki jih EKČP dopušča v besedilu druge od teh določb. Iz pojasnil k členu 52 Listine EU je razvidno, da je namen odstavka 3 tega člena zagotoviti potrebno usklajenost med Listino EU in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije.¹

39Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP pride pravica do svobode gibanja (primerljiva s pravico iz prvega odstavka 32. člena Ustave) v poštev v drugačnih dejanskih okoliščinah, kot se izvaja predmetni ukrep pridržanja. Pravica do svobode gibanja pride namreč v poštev v okoliščinah omejevanja svobode (gibanja) na določeno ozemeljsko področje², na področje določenega dela države³, na kraj (mesto) prebivanja⁴, na ozemlje ene države,⁵ in enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejena svoboda gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.⁶ V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do prostosti in ne kot omejitev gibanja.⁷ Omenjene sodbe ESČP namreč temeljijo na stališču, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode (v zvezi z določilom 5. člena EKČP) upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega.⁸ S to sodno prakso ESČP se ujema tudi primerljiva praksa Ustavnega sodišča pridržanj prosilcev za azil v Centru za tujce.⁹

40Zato je treba tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, ki se izvaja v omenjenem glavnem objektu Centra za tujce brez kakršnega koli dvoma šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožnika iz 6. člena Listine o temeljnih pravicah EU (oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave in iz 5. člena EKČP) in ne za ukrep omejitve gibanja.

41Dejstvo, da zakonodajalec EU v zvezi z različnimi primeri pridržanja uporablja (tudi) pojem odvzem „svobode gibanja,“¹⁰ kakor ta ukrep v izpodbijanem aktu imenuje tudi tožena stranka in kot ga poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 84. člena ZMZ-1, ne odtehta pred tem omenjenih pravnih virov. Samo poimenovanje ukrepa v zakonu namreč ni bistveno za presojo, ali gre za odvzem prostosti ali za omejitev gibanja.¹¹ Tudi Sodišče EU je celo brez sklicevanja na dejanske okoliščine izvajanja ukrepa pridržanja v dosedanji sodni praksi izhajalo iz pravnega stališča, da gre pri pridržanju prosilcev za mednarodno zaščito (na primer) po določilih člena 8(3)(a), (b) in (e) Direktive o sprejemu 2013/33/EU za odvzem osebne svobode, kar je treba obravnavati po določilu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.¹² V sodbi Velikega senata Sodišča EU v zadevi FMS in ostali je sicer zaznati določeno terminološko nekonsistentnost, kajti Sodišče EU uporablja tudi pojem „odvzem svobode gibanja.“¹³ Vendar pa v tej isti sodbi Sodišče EU v odstavku 100, ko se sklicuje na svojo preteklo prakso, pravi, da je „v skladu z ustaljeno prakso nastanitev državljana tretje države v centru za pridržanje bodisi med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito bodisi z namenom njegove odstranitve ukrep odvzema prostosti.“¹⁴ Da gre v primeru pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito za odvzem prostosti in ne za poseg v kakšno drugo pravico ali za drugo obliko odvzema oziroma omejitve svobode gibanja, je razvidno tudi iz zadnjega dela obrazložitve sodbe v zadevi FMS in ostali.¹⁵

42V predmetni zadevi gre torej za ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti in ne omejitev gibanja, kot zmotno navaja tožena stranka v izpodbijanem aktu. Če iz sodne prakse Sodišča EU, ESČP in Vrhovnega sodišča RS (od leta 2016 naprej),¹⁶ Ustavnega sodišča (od leta 2011 naprej), in Upravnega sodišča (v številnih sodbah že precej pred letom 2011) izhaja, da gre v teh primerih za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja, ni nobene podlage ali razloga, da tožena stranka odločitev o pridržanju po ZMZ-1 obravnava kot ukrep omejitve gibanja, kajti to lahko vodi do sistemskih pomanjkljivosti pri zagotavljanju varstva človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Sloveniji, ki jim je odvzeta prostost na podlagi 84. člena ZMZ-1. To vprašanje je še posebej pomembno v konkretnem primeru zaradi ugovora tožeče stranke, da ni bilo spoštovano načelo sorazmernosti glede preizkusa milejšega ukrepa od odvzema prostosti v Centru za tujce, kar je drugi del vsebine določbe člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba).

43Upravno sodišče je že večkrat opozorilo, da je treba pravne institute, ki so predmet obravnave v upravnih zadevah, imenovati s pravimi izrazi, ker je od pravilne uporabe konkretnih izrazov oziroma pravnih institutov odvisna tudi uporaba pravilnih pravnih virov, testa presoje in standardov. Zato vztrajanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da gre za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti, izkazuje nerazumevanje in nespoštovanje temeljih postulatov pravne države (vladavine prava), kjer velja delitev oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. člen Pogodbe o Evropski Uniji; drugi odstavek 3. člena Ustave)¹⁷. Brez teh temeljnih postulatov ni možno učinkovito varstvo človekovih pravic po 47. členu Listine o temeljnih pravicah EU oziroma po 23. členu Ustave s strani neodvisnih in nepristranskih sodišč, kar pa je nepogrešljiv element za demokratičnost družbene ureditve.¹⁸

Presoja izpodbijanega akta z vidika prvega dela določbe člena 28(2) Dublinske uredbe:

44Prvi del določbe člena 28(2) Dublinske uredbe pravi, „kadar obstaja znatna nevarnost“, da bo oseba pobegnila, lahko države članice „na podlagi presoje vsakega posameznega primera“ zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo /.../.¹⁹

45V tem prvem delu določbe člena 28(2) Dublinske uredbe je prvi korak v presoji zakonitosti izpodbijanega akta vprašanje, ali je izpolnjen pogoj, da gre za pridržanje z namenom, da se omogoči izvedba postopkov za predajo v skladu s to uredbo. Tožena stranka je zahtevo za (ponovni) sprejem poslala pristojnemu organu v Nemčijo dne 13. 4. 2022, torej en dan preden je izdala izpodbijani akt. V odgovoru tožene stranke na tožbo in iz listne v spisu, ki datira na 19. 4. 2022, pa je razvidno, da bo Nemčija sprejela tožnika. V skladu s stališčem Sodišča EU iz določil členov 28(2) in 28(3) Dublinske uredbe izhaja, da je državam članicam dovoljeno, da zadevnim osebam „omejijo gibanje“²⁰ celo še preden se zahteva za sprejem ali ponovni sprejem vloži v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, če so pogoji iz tega člena izpolnjeni in torej uradno obvestilo o odločitvi o predaji ni obvezen pogoj za to omejitev gibanja.²¹ S tega vidika izpodbijana odločitev nima nezakonitosti.

46Po določbi člena 2(n) Dublinske uredbe „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, „v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.“ Pojem oziroma standard o tem, da gre pri ugotavljanju znatne nevarnosti za „presojo vsakega posameznega primera“ pa vsebuje tudi določba člena 28(2) Dublinske uredbe. Tožena stranka se je v zvezi z „znatno nevarnostjo pobega“ oprla na kriterij iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1.

47Upravno sodišče je v nekaterih sodnih odločbah, in ne vedno v istih sestavah sodišča, na katere se sklicuje tudi tožeča stranka,²² že uporabilo interpretacijo določil Dublinske uredbe, ki temelji na medsebojnem povezovanju „objektivnih kriterijev begosumnosti“ in „ocene posameznega primera“ (t.i. individualna obravnava) v povezavi z uporabo načela sorazmernosti in standardi Sodišča EU, po katerih mora biti ukrep pridržanja v katerem koli postopku "strogo omejen" ukrep,²³ oziroma mora biti izrečen v "izjemnih okoliščinah"²⁴, če je to "nujno, razumno in sorazmerno,"²⁵ ker gre za "skrajno sredstvo".²⁶

48Za ugotovitev begosumnosti in še toliko bolj za ugotovitev „znatne“ begosumnosti namreč ni dovolj, če tožena stranka ugotovi zgolj (eno) okoliščino iz določila 84.a člena ZMZ-1 ob tem, da bi po pravu EU vse okoliščine iz člena 84.a ZMZ-1 morale biti vsaj kolikor toliko „objektivne“, ampak mora vedno (objektivni) kriterij begosumnosti povezati in upoštevati skupaj s celovitim dejanskim položajem oziroma okoliščinami prosilca za mednarodno zaščito in njegovih ravnanj; brez tega ne bi šlo za individualno obravnavo in za oceno posameznega primera, kakor tudi ne bi moglo iti za skrajno sredstvo ob upoštevanju načela (strogega testa) sorazmernosti.

49Po določbi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, na katero je tožena stranka oprla ugotovitev o znatni begosumnosti tožnika, se „šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila.“

50Kriterij iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 je manj objektiven, kot so nekateri drugi kriteriji,²⁷ če ga tožena stranka uporabi na način, da ne razčiščuje razlogov in če ne upošteva okoliščin v zvezi z dejstvom, da je prosilec zapustil drugo državo članico EU, preden je v tej državi pristojni organ odločil o njeni prošnji. Kajti tožena stranka mora napraviti celovito dokazno oceno o znatni begosumnosti in v ta namen upoštevati vse pravno relevantne okoliščine posameznega primera. Sodišče je v zadevi I U 1806/2021-14 z dne 16. 12. 2021 (odst. 26) postavilo, še pred tem pa v zadevi I U 1731/2021-15 z dne 2. 12. 2021 (odst. 31), da vsakršna zapustitev države članice ne more biti objektivni kriterij begosumnosti. Takšna je namreč tudi izrecna interpretacija Sodišča EU o uporabi objektivnih kriterijev begosumnosti v primeru pridržanj po Direktivi o vračanju 2008/115, ki pa ne more biti drugačna, kot v primeru uporabe objektivnih kriterijev begosumnosti po Dublinski uredbi.

51Po določilu člena 3(7) Direktive o vračanju 2008/115, ki jo je razlagalo Sodišče EU v zadevi Mahdi, nevarnost pobega pomeni, da v posameznem primeru obstajajo razlogi na podlagi objektivnih meril, opredeljenih z zakonom, „zaradi katerih se domneva, da bi državljan tretje države, ki je v postopku vrnitve, lahko pobegnil.“ Sodišče EU je namreč kljub temu, da je v tem določilu uporabljen pojem „domneva“ o tem, da bi državljan tretje države lahko pobegnil, ki je v Dublinski uredbi niti ni, tega določila Sodišče EU ni razlagalo v povezavi s kakršnim koli obrnjenim dokaznim bremenom, tako da bi tujec moral „domnevo“ o begosumnosti izpodbiti, da bi le na tej podlagi lahko dokazal, da je pridržanje nezakonito. Sodišče je namreč mimo uporabe neke domneve o begosumnosti, ki bi jo tožnik moral izpodbiti, s sklicevanjem na starejšo zadevo Sagor (iz leta 2012) izpeljalo, da je v takih primerih bistvena „posamična obravnava primera zadevne osebe“,²⁸ ki pa ni izčrpana že z ugotovitvijo obstoja objektivnega kriterija begosumnosti. V zadevi Mahdi je bolgarski zakon kot kriterij begosumnosti določal okoliščino, ko oseba nima nobenega osebnega dokumenta,²⁹ Sodišče EU pa je odločilo, da dejstvo, da državljan tretje osebe nima osebnih dokumentov, samo še ne more upravičevati podaljšanja pridržanja,³⁰ ampak mora sodišče države članice v posameznem primeru sàmo presoditi dejanske okoliščine konkretne zadeve, da bi ugotovilo, ali je zoper tega državljana mogoče učinkovito uporabiti manj prisilen ukrep oziroma ali obstaja nevarnost njegovega pobega.³¹ V tem smislu razlaga pravilo o odločanju „na podlagi presoje vsakega posameznega primera“ iz člena 28(2) Dublinske uredbe tudi Generalni pravobranilec v zadevi Al Chodor. Generalni pravobranilec Sodišča EU pravi, da je nevarnost pobega v členu 2(n) Dublinske uredbe opredeljena tako, da vključuje, prvič, subjektiven in konkreten vidik („posamezni primer“) in drugič, objektiven in splošen vidik („na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“). V tej opredelitvi sta po njegovi interpretaciji dve kumulativni zahtevi, ki ju morajo pristojni organi – in sicer upravni ali pravosodni organi -za vsak primer posebej preučiti posamezne in dejanske okoliščine, ki so značilne za položaj vsakega prosilca, pri čemer zagotovijo, da taka preučitev temelji na objektivnih merilih, ki so določena splošno in abstraktno.³² Ob tem se Generalni pravobranilec sklicuje na del sodbe Sodišča EU v zadevi Mahdi, na katerega se opira tudi Upravno sodišče v tej zadevi. Sodišče EU pa je takšno razumevanje Generalnega pravobranilca ubesedilo na način, da je v sodbi v zadevi Al Chodor večkrat izpostavilo pomen „upoštevanja okoliščin posamičnega primera“³³ v tem smislu, da splošne določbe o objektivnih merilih za obstoj nevarnosti pobega na vnaprej zavezujoč in poznan način „urejajo manevrski prostor pri presoji okoliščin vsakega posameznega primera /.../, ker so potem takšna merila najustreznejša za zunanji nadzor diskrecijske pravice navedenih organov, da so prosilci zaščiteni pred samovoljnimi odvzemi prostosti.“³⁴ Merila torej, kot pravi Sodišče EU, „opredeljujejo obstoj nevarnosti pobega“³⁵ oziroma „kažejo na obstoj nevarnosti pobega“,³⁶na njihovi podlagi „temeljijo razlogi za sum pobega,“³⁷ kar pomeni, če je posamezno merilo v konkretni situaciji izkazano, to avtomatično še ne zadošča za celovito oceno, da je podana znatna nevarnost pobega.³⁸ S to razlago se ujema tudi novejša praksa Vrhovnega sodišča RS.³⁹

52Tožena stranka je v izpodbijanem aktu ravnala v skladu z zgornjo interpretacijo določbe tretje alineje člena 84.a ZMZ-1 v zvezi z členom 28(2) Dublinske uredbe. Iz izpodbijanega akta namreč ne izhaja, da bi tožena stranka upoštevala izključno okoliščino, da je tožnik predhodno že vložil prošnjo v Nemčiji, Franciji in v Avstriji in jih je zapustil, preden je bila izdana odločba o njegovi prošnji, in da nič drugega ni štela za pomembno za uporabo določila 28(2) člena Dublinske uredbe v povezavi s tretjo alinejo prvega odstavka 84.a člena ZMZ-1. Poleg kriterija iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1 je namreč tožena stranka v obrazložitvi akta ugotavljala tudi razloge, zakaj je omenjene tri države zapustil in je ocenila, da za svoja ravnanja ni navedel nobenih utemeljenih razlogov. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke o neutemeljenosti oziroma o zelo malo verjetnih ali neprepričljivih razlogih o podkupovanju odvetnikov in drugih uradnih oseb v državah članicah EU s strani oblasti Tadžikistana, in o namernem škodovanju tožniku s strani zdravnice v Nemčiji, kot je tožnik potrdil svoje navedbe v upravnem postopku na zaslišanju na glavni obravnavi, in da naj bi iz teh razlogov zapustil tri države članice EU (ter tudi Italijo) med postopkom za mednarodno zaščito oziroma med postopkom vračanja; v tem delu sodišče ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožnik v tožbi neprepričljivosti teh razlogov ni poskušal zmanjšati, ampak jih je na zaslišanju na glavni obravnavi ponovil.

53Poleg tega pa je tožena stranka upoštevala še druge okoliščine, ki so bistvene z vidika ugotavljanja „znatne begosumnosti“. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je v tej zvezi pomembno, da na tožnikovo visoko stopnjo begosumnosti vpliva dejstvo, da naj bi ga v Nemčiji organi iskali zaradi neplačila kazni za prekrške in da je tam na nacionalnem seznamu iskanih oseb, da mu je tam poteklo dovoljenje za bivanje, da je poleg v navedenih treh državah bival tudi v Italiji, da je bil čez Slovenijo zgolj v tranzitu, saj je vstopil v Slovenijo na zahodni meji z Italijo in še isti dan je bil prijet na meji s Hrvaško in da je bil namenjen v Saudsko Arabijo, kjer ima prijatelja. Sodišče temu dodaja še, da iz neprerekanih podatkov v spisu izhaja, da je izvorno državo zapustil že leta 2014 in sicer legalno, kar zmanjšuje njegovo prepričljivost, da jo je zapustil, ker ga je preganjala tamkajšnja politična oblast, prečkal je tudi Litvo, kamor je prišel iz Latvije in bil tudi na Poljskem; po podatkih v spisu v nobeni od teh držav ni zaprosil za mednarodno zaščito. Prošnjo so mu sprejeli meseca septembra 2014 v Nemčiji, kjer je bival do julija leta 2021. V Franciji je bil 40 dni, v Švici pa okrog 50 dni, v Avstriji je bil okrog 3 mesece, v Slovenijo pa je prišel iz Italije. Prvotno pa je bil namenjen v Kanado. To pomeni, da je bil vsaj v 8 državah preden je hotel prečkati še Slovenijo, da bi šel proti Saudski Arabiji. Na zaslišanju na glavni obravnavi pa je povedal, da bi v Saudski Arabiji dobil dovoljenje za bivanje in da ga na to državo vežejo sorodniki po babici.

54Sodišče se zato lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke, da je begosumnost tožnika znatna in s tega vidika izpodbijani akt nima nezakonitosti.

55Tožeča stranka tudi nima prav, ko navaja, da tožnik ni bil korektno obveščen o razlogih za odvzem prostosti dne 13. 4. 2022, kajti iz zapisnika izhaja, da je bil obveščen, da njegova begosumnost kot podlaga za pridržanje izhaja iz dejstva, da je v treh državah zaprosil za mednarodno zaščito in ni počakal na končno odločbo. Iz tožbe tudi ni razvidno, v čem omenjena pojasnitev v objektivnem smislu ni zadoščala za to, da bi se tožnik bolje branil pred izdajo izpodbijanega sklepa, pri čemer je na zaslišanju potrdil glavna dejstva, ki izhajajo tudi iz upravnih spisov.

Presoja izpodbijanega akta z vidika drugega dela določila člena 28(2) Dublinske uredbe:

56Drugi del oziroma nadaljevanje določila člena 28(2) Dublinske uredbe pa pravi, da se pridržanje lahko odredi /.../ „ vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“

57V zvezi s tem se je Upravnemu sodišču že postavilo pravno vprašanje,⁴⁰ ali tudi za pogoje pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito po Dublinski uredbi v zvezi z učinkovitostjo uporabe drugih manj prisilnih ukrepov, tako kot za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito po Direktivi o sprejemu št. 2013/33, velja, da „morajo države članice zagotoviti, da so pravila o alternativah pridržanju, kot o redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu določena v nacionalnem pravu.“ Ta obveznost je določena v členu 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito. Na ta vidika spora se nanaša tudi ključen tožbeni ugovor.

58Določba člena 28(4) Dublinske uredbe sicer pravi, da „kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU.“ Vendar pa to po presoji Upravnega sodišča ne pomeni, da se določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU ne more uporabljati v postopkih pridržanja prosilcev za mednarodno zaščito po Uredbi EU št. 604/2013. Uvodna izjava št. 20, na katero se sklicuje tudi Sodišče EU v zadevi Al Chodor,⁴¹ namreč med drugim pravi, da kar zadeva „splošna jamstva“ v zvezi s pridržanjem in „pogoje za pridržanje“, bi morale države članice, „kjer je to ustrezno,“ določbe Direktive 2013/33/EU uporabljati tudi za osebe, ki so pridržane na podlagi uredbe. Državam članicam je torej dana s tem določena regulacijska diskrecija, ki pa je v bistvu odgovornost v tem smislu, da je potrebno v vsakem primeru pretehtati, ali je določeno garancijo iz določb Direktive o sprejemu 2013/33/EU treba upoštevati tudi, ko gre za pridržanje po Uredbi EU št. 604/2013. Določba člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU je tak ustrezen primer, kajti „pogoj“ za pridržanje po členu 28(2) Dublinske uredbe je, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti „drugih manj prisilnih ukrepov“.

59Pojem „alternative pridržanja“ iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU je sicer soroden, a ni pravno povsem identičen s pojmom „manj prisilni ukrepi“ iz člena 28(2) Dublinske uredbe. Primeri iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU so vsekakor manj prisilni ukrepi od odvzema prostosti, saj gre za primere omejitve svobode gibanja; edini možen manj prisilni ukrep od pridržanja v Centru za tujce po slovenski zakonodaji pa je obvezno zadrževanja na območju azilnega doma, vendar pa v tem primeru ne gre za ukrep v smislu člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ampak gre za manj prisilen ukrep v primerjavi s pridržanjem v Centru za tujce, ki pa še vedno pomeni odvzem prostosti.

60Poleg navedenega Upravno sodišče ne vidi objektivne in upravičene podlage za to, da bi sorazmernost posega v pravico do osebne svobode oziroma prostosti po Dublinski uredbi imela bistveno drugačne kriterije za njeno uporabo kot sorazmernost takšnega posega po Direktivi o sprejemu 2013/33/EU. V obeh primerih gre za prosilca za mednarodno zaščito in v obeh primerih pridržanje lahko traja čim manj časa oziroma čim krajše obdobje (člen 9(1) Direktiva o sprejemu 2013/33/EU; člen 28(3) Dublinske uredbe). V primeru Dublinske uredbe mora biti v skladu s tretjim pododstavkom člena 28(3) predaja izvedena najpozneje v 6 tednih po tem, ko je druga država članica implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje zadevne osebe, ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3). Ureditev alternativ pridržanju iz člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, v primeru katerih ne gre za odvzem prostosti, brez dvoma služi cilju učinkovitega izvajanja Dublinske uredbe in hkrati ob tem služi urejanju in odločanju o pravici do osebne svobode v skladu z načelom sorazmernosti, ki je načelo iz primarnega prava EU (člen 52(1) Listine EU v zvezi s pravico iz 6. člena Listine EU).

61Zakonodajalec EU je izrecno predpisal pogoj, „če ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih ukrepov“ od pridržanja po določbi člena 28(2) Dublinske uredbe in Sodišče EU je že ugotovilo, da kljub temu, da gre za uredbo, morajo držav članice za izvajanje nekaterih njenih določb sprejeti „izvedbene ukrepe.“⁴² V zadevi Al Chodor Sodišče EU med drugim pravi, da določbe Direktive o sprejemu 2013/33/EU v členu 8 vsebujejo neposredno napotitev na nacionalno pravo. Po mnenju Upravnega sodišča v tej zvezi ne gre samo za člen 8(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki pravi, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu, ampak tudi za člen 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.

62Zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v zvezi s členom 28(2) Dublinske uredbe o „manj prisilnih ukrepih“ od pridržanja v notranji pravni red. Ukrep pridržanja na območju Azilnega doma v Ljubljani je sicer manj prisilen od odvzema prostosti v Centru za tujce Postojna zaradi blažjega režima odvzema prostosti, a še vedno pomeni odvzem prostosti, med tem ko alternative pridržanju morajo in (v določbi člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU) tudi so omejitve pravice do svobode gibanja in ne pomenijo odvzema prostosti.⁴³

63Z vidika določb drugega dela člena 28(2) Dublinske uredbe in člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU je torej problem izpodbijane odločbe sistemske narave. Kajti zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel v notranji pravni red omenjenega dela določbe člena 28(2) Dublinske uredbe oziroma ni v notranji pravni red prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, po kateri „države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu.“ Ko sodišče v sodbi v zadevi K našteva, kaj morajo države članice EU urediti v nacionalni zakonodaji glede pridržanja po členu 8 Direktive o sprejemu 2013/33/EU, med te stvari uvršča tudi pravila o alternativah pridržanju kot odvzemu prostosti.

64Pravil o alternativah pridržanju v ZMZ-1 namreč ni, kajti ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma ali njegove izpostave še vedno pomeni odvzem prostosti glede na sodno prakso ESČP in Sodišča EU, ki jo je Upravno sodišče navedlo v prvem delu obrazložitve te sodbe. Zato je ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma ali njegove izpostave zgolj alternativa in manj prisilni ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti, ni pa to alternativa pridržanju.

65Vendar pa je v zvezi s tem Upravno sodišče v nekaterih sodnih odločbah že zavzelo stališče,da v okvir preizkusa sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti spada tudi ocena, ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepov posega v človekove pravice prosilca doseči legitimen cilj, ki bi v enaki meri zadovoljil splošni interes in varstvo pravic drugih, in da ta preizkus sorazmernosti in nujnosti ni možen, če zakonodajalec ne uredi alternativ odvzemu prostosti, razen v določenih izjemnih primerih. To je torej sistemska pomanjkljivost ZMZ-1, ki lahko onemogoči zakonito odločanje v posamičnem primeru, vendar pa to ne velja v danih okoliščinah primera. Tudi tožeča stranka v tožbi navaja, da preizkus sorazmernosti ni možen, če zakonodajalec ne uredi milejših ukrepov od odvzema prostosti, razen kadar je očitno, da je prosilec izredno begosumen.⁴⁴ Takšen pa je tudi obravnavani primer.

66Zaradi očitne begosumnosti tožnika, ki je bila opisana v povezavi z standardom znatne begosumnosti v prejšnjem razdelku sodbe, bi bil namreč po oceni sodišča vsak drug ukrep, ki so primeroma navedeni v členu 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, neučinkovit (redno javljanje, finančno jamstvo, zadrževanje na določenem območju); sicer se je tudi tožena stranka opredelila, da ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit, čeprav se je do tega pravno-tehnično opredelila na nepravilen način, ki ni pomenil individualne obravnave. Sodba Vrhovnega sodišča v posameznem primeru namreč ne more odpraviti obveznosti prenosa člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU v notranji pravni red.⁴⁵

67Sodišče v Upravnem sporu podaja razlago in uporablja pravo v posamičnem primeru in ne na splošno. In v tem konkretnem primeru lahko zagotovi učinkovito uporabo prava EU v povezavi z ZMZ-1, ne da bi nesorazmerno poseglo v pravico tožnika iz 6. člena Listine EU, upoštevajoč dejstvo, da je tožnik s svojimi ravnanji, ko je očitno nezakonito prehajal meje vsaj 8 držav EU in v treh državah EU ni počakal na dokončanje postopka, ima pa izrazit in razumen namen priti v Saudsko Arabijo, kjer ima sorodnike, in kjer naj bi dobil dovoljenje, ne samo prispeval, ampak je s svojimi ravnanji, deloma tudi, ker je hotel zgolj prečkati Slovenijo, v odločilni meri povzročil, da je prišlo do pridržanja v Centru za tujce. Zato dejstvo, da zakonodajalec ni prenesel omenjene določbe sekundarnega prava EU v tem konkretnem primeru ne more biti razlog za nezakonitost ukrepa pridržanja, ker redno javljanje, finančno jamstvo, zadrževanje na določenem območju ali na območju Azilnega doma ne bi bilo ustrezno sredstvo za zagotavljanje tožnikove navzočnosti v postopku zaradi očitne visoke stopnje begosumnosti tožnika. Ukrep pridržanja v konkretnem primeru ni pretiran glede na standarde, da gre za "strogo omejen" ukrep,⁴⁶ ki mora biti izrečen v "izjemnih okoliščinah"⁴⁷, če je to "nujno, razumno in sorazmerno,"⁴⁸ ker gre za "skrajno sredstvo".⁴⁹

68Sodišče je v konkretnem primeru lahko potrdilo zakonitost izpodbijanega akta, ker tožena stranka ni spregledala specifičnega zdravstvenega stanja tožnika. Med strankama ni sporno, da tožnik ima težave s krvnim pritiskom in da se slabo počuti v Centru za tujce, vendar tožnik ni izkazal, da pridržanje v Centru za tujce presega nelagodje oziroma stisko, ki jo zaradi narave stvari povzroča odvzem svobode za vsakega posameznika, ali da bi se tožnikovo zdravstveno stanje in počutje v času presoje sodišča približalo pragu nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU. Tožena stranka je namreč upoštevala in sodišče je to preverilo na glavni obravnavi, da ima tožnik dostop do zdravnika v Centru za tujce, od tam so ga tudi napotili k specialistu, ki sicer ni ugotovil nobenih posebnosti; prejema terapijo glede krvnega pritiska očitno brez težav, ker je tožnik povedal, da je terapijo vzel tudi na dan glavne obravnave; tožnik je na obravnavi povedal, da so pogoji v Centru za tujce glede dostopa do zdravnika dobri, tožena stranka je upoštevala tudi, da ima tožnik vsaj enkrat na teden razgovor s pristojno uradno osebo, na glavni obravnavi pa je tožnik povedal, da psihologa ne potrebuje, čeprav ga ima na voljo. Zdravnik v centru za tujce je odredil, da se mu redno meri krvni pritisk.

69Na tej podlagi sodišče zaključuje, da je izpodbijani ukrep utemeljen tudi v načelu sorazmernosti v tem smislu, da je ukrep nujen, ker v okoliščinah, ki so sodišču poznane v času glavne obravnave in izreka sodbe, ne bi bilo mogoče z nobenim milejšim ukrepom v enaki meri zagotoviti legitimnega cilja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, pri čemer je tožena stranka v izpodbijanem aktu in glede na prakso spremljanja zdravstvenega stanja tožnika in dostopnosti zdravstvene pomoči v Centru za tujce v zadostni meri upoštevala tudi zdravstveno stanje tožnika. V primeru, da bi se zdravstveno stanje tožnika tekom izvrševanja ukrepa pridržanja poslabšalo, pa ima tožena stranka preko kontinuirane komunikacije s Centrom za tujce obveznost, da nemudoma izvede vse ukrepe, ki so potrebni za stabilizacijo tožnikovega zdravstvenega stanja, četudi bi bila za to potrebna takojšnja premestitev tožnika v Azilni dom.

70Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

71Tožnik je težko popravljivo škodo vezal na nepopravljive posledice kršitve pravice do odvzema prostosti. Vendar, ker je sodišče v okviru prve točke izreka sodbe ugotovilo, da odvzem prostosti v konkretnem primeru ni nezakonit oziroma ni v nasprotju z določbo 6. člena Listine EU, tožnik ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal težko popravljive škode, zaradi katere bi bilo potrebno izdati začasno odredbo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 v zvezi z določbo člena 27(3) Dublinske uredbe. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (drugi in peti odstavek 32. člena ZUS-1 v zvezi z členom 27(3) Dublinske uredbe).

¹ Glej tudi sodbo Sodišča EU v zadevi J.N., C-601/15 PPU, odst. 47. Drugi pravni viri za zvezo med pravom EU in EKČP so tudi določila členov 6(1) in (3) Pogodbe o EU ter člen 52(3) Listine EU o temeljnih pravicah. Glej tudi uvodno izjavo št. 10 iz Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013; v nadaljevanju. Direktiva o sprejemu 2013/33/EU.
² Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001.
³ Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003.
⁴ Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008.
⁵ Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001.
⁶ Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4.
⁷ Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985.
⁸ Amuur v. France, odst. 42, 48; Khlaifia and others v. Italy, App. no. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 64.
⁹ Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.
¹⁰ Člen 2(h) Direktive o sprejemu 2013/33/EU.
¹¹ Glej na primer: sodbi ESČP v zadevah Kasparov v. Russia (App. no. 53659/07, odst. 36, točka iii) in Ilias and Ahmed v. Hungary (App. no. 47287/15, odst. 66) ter sodbi Sodišča EU v zadevah C-443/14 in C-444/14 Alo in Osso EU:C:2016:127, odst. 25 in C-294/16 PPU, JZ, 28. 7. 2016, odst. 45-47, 51.
¹² C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 35, 40; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 47, 52.
¹³ C-9247/9 PPU, odst. 216, 217, 223.
¹⁴ C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, FMS in ostali, 14. 5. 2020, odst. 100.
¹⁵ Glej: Ibid. odst. 231.
¹⁶ Glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, odst. 9 in I Up 15/2016, 24. 2. 2016.
¹⁷ Glej tudi: ibid. odst. 126-147.
¹⁸ Glej mutatis mutandis: sodba Sodišča EU v zadevi C-585/18, C-624/18 in C-625/18, A.K., 19. 11. 2019, odst. 120.
¹⁹ To določilo je treba uporabljati v povezavi z določbo člena 28(1) Uredbe EU št. 604/213, po kateri države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v uredbi.
²⁰ Z razliko od slovenske različice te sodbe angleška, francoska, italijanska in hrvaška različica ne uporabljajo pojma „omejitev gibanja“, ampak uporabljajo pojem „upravno pridržanje.“
²¹ C-647/16, odst. 67. Glej tudi: C-60716, Amayry, 13. 9. 2017, odst. 25-27, 30-31.
²² Glej na primer: I U 1731/2021-15, 2. 12. 2021, odst. 31; I U 1806/2021-14, 16. 12. 2021, odst. 23, 26; I U 1887/2021-21 z dne 30. 12. 2021, odst. 42; I U 1885/2021-19 z dne 29. 12. 2021, odst. 26
²³ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41).
²⁴ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 52.
²⁵ C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. odst. 63.
²⁶ C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48.
²⁷ Na primer kriteriji iz druge, četrte, osme, devete, desete in enajste alineje.
²⁸ C-146/14 PPU, Mahdi, 5. 6. 2014, odst. 70.
²⁹ Ibid. odst. 71; glej tudi odst. 72.
³⁰ Ibid. odst. 73.
³¹ Ibid. odst. 74.
³² C-528/15, Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Henrika Saugmandsgaarda Øeja, 10. 11. 2016, odst. 59-60.
³³ C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odst. 34, glej tudi odst. 25, 42.
³⁴ Ibid. odst. 44.
³⁵ Ibid. odst. 42.
³⁶ Ibid. odst. 41.
³⁷ Ibid. odst. 45.
³⁸ To je sicer splošen način omejevanja pravic tujcev. V sodbi v zadevi Z. Zh in I.O. Veliki senat Sodišče EU pravi, da zgolj na podlagi dejstva, da je državljan tretje države osumljen izvršitve dejanja, ki je po nacionalnem pravu kaznivo, ali pa je bil zaradi takega dejanja kazensko obsojen, ni mogoče šteti, da ta državljan ogroža javni red v smislu člena 7(4) Direktive o vračanju 2008/115, ampak je treba navedeno okoliščino upoštevati „skupaj s preostalimi okoliščinami v zvezi s položajem zadevne osebe“ (C-554/13, Z.Zh in I. O, 11. 6. 2015, odst. 50-51); glej tudi sodbo Sodišča EU v zadevi Jawo , kjer je Sodišče EU pravne posledice dejstva, da je prosilec brez obvestila zapustil kraj bivanja, pogojevalo s tem, ali je bil ustrezno obveščen o svojih obveznostih in da bi moral imeti možnost dokazati, da ni imel namena izogniti se predaji (C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 62-65).
³⁹ Glej: sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 16/2022 z dne 9. 2. 2022, odst. 9.
⁴⁰ Glej na primer sodbo v zadevi I U 1731/2021-15 z dne 2. 12. 2021.
⁴¹ C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odst. 28.
⁴² C-528/15, Al Chodor, 15. 3. 2017, odst. 27.
⁴³ To primerjalno gledano izhaja tudi iz določbe člena 7(3) Direktive o vračanju 2008/115, ki določa, da se lahko za prostovoljni odhod naložijo določene obveznosti, namenjene preprečevanju nevarnosti pobega, kot so redno javljanje organom, položitev ustrezne finančne garancije, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, med tem ko določilo 15. člena te iste direktive ureja pridržanje tujcev v smislu odvzema prostosti.
⁴⁴ Glej na primer: sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 1756/2021-14 z dne 8. 12. 2021, odst. 37-42, I U 1731/2021 z dne 2. 12. 2021, odst. 36-40.
⁴⁵ Glej: C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, FMS in ostali, 14. 5. 2020, odst. 258.
⁴⁶ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 57, 64; glej tudi C-18/16, K., 14. 9. 2017 (odst. 41).
⁴⁷ C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 52.
⁴⁸ C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46; C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016. odst. 63.
⁴⁹ C-18/16, K., 14. 9. 2017, odst. 46, 48.