UPRS Sodba I U 709/2022-15

Tožba se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba). Hkrati je odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni od 19. 5. 2022 od 13.50 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Koper izhaja, da je tožnik v Slovenijo vstopil 3. 5. 2022 ob 1.00 uri iz smeri Hrvaške in bil prijet istega dne nekaj ur po ilegalnem prehodu meje. Po prehodu meje se je pomikal po gozdu ter bil namenjen proti Italiji. Ob podaji prošnje je povedal, da je bila njegova ciljna država Francija. Na osebnem razgovoru, opravljenem v zvezi z omejitvijo gibanja, je povedal, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito. Bil je le opravljen razgovor s policisti. Peljali so ga v nek center v Zagrebu, na odločitev pristojnega organa pa ni počakal, ker ni vedel, da je v postopku za mednarodno zaščito. Niso mu dali nobenega datuma za razgovor. Bilo mu je predočeno, da je imel pri sebi kartico za vstop v azilni dom v Zagrebu, na kar je rekel, da so mu rekli, da je to kartica za gibanje po mestu in za hrano. Kartica za mednarodno zaščito pa je zelene barve.

3Tožena stranka ugotavlja, da je iz baze prstnih odtisov EURODAC razvidno, da je bil predhodno tožnik že zaveden v drugi državi članici EU in to na Hrvaškem, kar potrjuje tudi hrvaška izkaznica prosilca za mednarodno zaščito ter potrdilo policijske postaje v Zagrebu, da je podal namero za mednarodno zaščito. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na drugi odstavek 28. člena Dublinske uredbe, ki določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v 84.a členu opredeljuje objektivne kriterije, na podlagi katerih se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca. Med temi kriteriji je tudi ta, če je oseba že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja). Iz spisovne dokumentacije – sistema EURODAC, izhaja, da je bil tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito pred podajo prošnje v Sloveniji že zaveden v drugi državi članici EU in to na Hrvaškem. Ni možno slediti njegovim navedbam, da tega ne bi vedel, saj o tem priča njegova kartica prosilca za mednarodno zaščito kot tudi potrdilo policije v Zagrebu, da je podal namero za mednarodno zaščito. Tudi iz baze prstnih odtisov izhaja, da je temu bilo tako. Bil je tudi nastanjen 10 dni v azilnem domu v Zagrebu in je malo verjetno, da ne bi bil tretiran kot prosilec. Neverjetno je, da ne bi vedel, da je na Hrvaškem zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito. V Sloveniji je zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, ker je bil prijet s strani slovenskih policistov. Namenoma se je izogibal mejnemu prehodu, da ga policisti ne bi prijeli. Načrtno se je premikal po gozdu ter neobljudenih poteh. Prijeli so ga na cesti, ko je bil namenjen proti Italiji. To izkazuje, da na ozemlju Republike Slovenije ni želel biti opažen in se tukaj ni želel zadrževati. Samovoljna zapustitev azilnega doma na Hrvaškem, neopazno premikanje po slovenskem ozemlju, načrtno izogibanje mejnim prehodom in ljudem ter smer premikanja proti Italiji nakazujejo na to, da je ves čas zasledoval svoj cilj – Francijo ter ga tudi želel doseči. Obstaja utemeljena nevarnost, da bi Slovenijo samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici. Sicer je pri podaji prošnje dejal, da bo počakal do konca postopka v Sloveniji, vendar mu glede na njegova pretekla dejanja ni mogoče verjeti.

4V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožnik pridržan v Centru za tujce in ne v Azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj iz statistike se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma le tega samovoljno zapustila.

5Tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi navaja, da je Turčijo zapustil, ker ima zaradi kurdskega porekla težave s preživetjem in zaradi vojnih razmer na področju, kjer živi. S hrvaškimi policisti sploh ni mogel ustrezno komunicirati. Mislil je, da gre za policijski postopek, ker so mu odvzeli prstne odtise in zahtevali, da podpiše neke papirje. Razumel je, da če ne bo podpisal, ga bodo vrnili v Bosno in Hercegovino. Na Hrvaškem ni bil vabljen na noben osebni razgovor. Res je dobil kartico, a je mislil, da mu ta omogoča prosto gibanje in hrano. Nihče mu ni povedal, da je v azilnem postopku. Pogoji za pridržanje na prostore Centra za tujce v Postojni niso podani. Tožnikovo ravnanje ne izpolnjuje standarda znatne begosumnosti. Veliko beguncev pove o enakem ravnanju hrvaških policistov, po tem ko ti begunci v Sloveniji zaprosijo za mednarodno zaščito. Pri tožniku ni podana znatna begosumnost. Dejstvo je, da je tožnik v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Nadalje je v sklepu navedeno, da se je načrtno gibal po gozdu in neobljudenih poteh, obenem pa piše, da ga je policija prijela na cesti, kar je protislovno. Povedal je tudi, da bo v Sloveniji počakal do zaključka postopka o priznanju mednarodne zaščite. Poleg tega se osebi ne sme omejiti gibanja zgolj zato, ker poteka postopek izročitve drugi državi članici, kar izhaja iz 28. člena Dublinske uredbe. Zakonodajalec tudi ni v celoti implementiral Direktive o sprejemu, ki v četrtem odstavku 28. člena določa tudi druge oblike pridržanja, kot je redno javljanje organom, obvezno zadrževanje na določenem mestu in podobno. Pridržanje na območje Azilnega doma še vedno pomeni odvzem prostosti in ne predstavlja alternative pridržanju. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter naloži toženi stranki, da mora po prejemu sodbe nemudoma prenehati izvajati ukrep odvzema prostosti tožniku v Centru za tujce v Postojni.

6Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikova begosumnost izkazana predvsem v tem, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo za mednarodno zaščito zaprosil že na Hrvaškem. Tam na odločitev pristojnih organov ni počakal. Malo verjetno je, da tožnik ne bi vedel, da je na Hrvaškem prosilec za azil, saj je prejel kartico prosilca in je bil nastanjen v azilnem domu kar nekaj dni. V konkretnem primeru ni bistveno, kako so bili postopki na Hrvaškem izvedeni ter kakšne so tam sistemske pomanjkljivosti, ampak je glavnega pomena to, da je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito že bil zaveden in je Republiko Hrvaško samovoljno zapustil. Poleg tega so podane še dodatne individualne okoliščine, ki potrjujejo begosumnost tožnika. V Sloveniji je za mednarodno zaščito zaprosil zgolj zato, ker je bil prijet s strani policije. To potrjuje dejstvo, da je v Sloveniji taval ne neobljudenem ozemlju, večinoma se je nahajal v gozdu ter se skrival pred ljudmi z namenom, da bi ostal neopažen. Policija ga je prijela, ko je bil namenjen v Italijo, kar še dodatno izkazuje, da je njegov dejanski namen bil zgolj prečkati ozemlje Slovenije in ne tukaj se zadrževati. Sam je omenjal, da je njegova ciljna država Francija. Vse okoliščine dajejo podlago za zaključek, da obstaja velika nevarnost, da bo ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce je varnostno ustreznejši kot Azilni dom, ki ne predvideva strogega nadzora odhodov iz zgradbe. Glede na te okoliščine je omejitev gibanja tožnika na Center za tujce popolnoma sorazmerna. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7Tožba ni utemeljena.

8Sodišče je na glavni obravnavi dne 31. 5. 2022 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da ko so ga na Hrvaškem prijeli policisti, so ga odpeljali na postajo, tam opravili postopek in mu dali v podpis določene dokumente. Peljali so ga v karanteno, kjer je bil 7 dni, po tem pa so mu dali neko kartico in mu povedali, da se lahko z njo prosto giblje. Na policijski postaji je bil prisoten prevajalec, ki ga ni razumel. Bil je Afganistanec, ki je znal nekaj turških besed, vendar to ni bilo dovolj, da bi ga razumel. Ni vedel, kaj je podpisal. Ko mu je policist izročil dokumente v podpis, mu je rekel, da ga bodo odpeljali v kamp. Poti do Slovenije ni poznal, kako priti v Slovenijo, so mu povedali določeni sonarodnjaki, ki so bili v kampu. Sledil je poti, ki so jo opisali. Ne želi se vrniti nazaj na Hrvaško, ker mu njihov sistem ni všeč.

9Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 28. člen Dublinske uredbe v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po 5. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja v skladu z 28. členom Dublinske uredbe. V skladu z drugim odstavkom 28. člena Dublinske uredbe pa lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. V zvezi z navedenim sodišče ugotavlja, da v skladu (n) točko 2. člena Dublinske uredbe nevarnost pobega pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu sklicevala na razloge iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, kjer je kot objektivni kriterij, na podlagi katerega se presoja nevarnost pobega posameznega prosilca, določen tudi ta, če je oseba že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila.

10Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da obstaja razlog za pridržanje iz drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke.

11V zvezi s tožbenimi navedbami, da so v Turčiji Kurdom prikrajšane vse pravice in jih obravnavajo kot drugorazredne ljudi, sodišče pojasnjuje, da se v tem upravnem sporu presoja zgolj to, ali obstajajo razlogi za pridržanje tožnika, ne odloča pa se o razlogih za priznanje mednarodne zaščite, ker je to predmet posebnega postopka. Iz navedenega razloga so te tožbene navedbe za ta postopek nerelevantne.

12Glede tožbenih navedb, da je tožnik na Hrvaškem mislil, da gre le za policijski postopek in da je mislil, da kartica, ki jo je dobil, omogoča zgolj prosto gibanje in hrano, sodišče ugotavlja, da je iz kartice nedvoumno razvidno, da gre za kartico, ki jo poseduje prosilec za mednarodno zaščito. Razen tega je bil tožnik nastanjen v azilnem domu in že zaradi tega ni mogoče slediti njegovim navedbam, da ne bi vedel, da ima na Hrvaškem status prosilca za mednarodno zaščito. Zaradi tega tudi ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da naj bi bil podpis na vlogi za priznanje mednarodne zaščite na Hrvaškem brez njegove prave in pristne volje. Tožena stranka tako ni napačno in preuranjeno ocenila, da so podane okoliščine iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1.

13Tožena stranka ni prišla sama s sabo v nasprotje, ko je navedla, da se je tožnik načrtno gibal po gozdu in neobljudenih poteh in hkrati navedla, da ga je prijela na cesti. Ti dve dejstvi se sami po sebi ne izključujeta, kajti tudi če je bil prijet na cesti, to še ne pomeni, da ni do tja prišel ilegalno, po gozdu, po neobljudenih območjih. Četudi je tožnik ob podaji prošnje povedal, da bo v Sloveniji počakal do zaključka postopka o priznanju mednarodne zaščite, pa je tožena stranka v sklepu dovolj prepričljivo pojasnila, da njegova ravnanja kažejo drugače. Pri tem po mnenju sodišče ni možno spregledati, da je tožnik tako pri podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot na osebnem razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja povedal, da je bila njegova ciljna država Francija.

14Res je, kot je navedeno v tožbi, da 28. člen Dublinske uredbe določa tudi to, da se osebe ne sme pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Vendar pa tožena stranka svojega sklepa ni utemeljila zgolj na tem, da je bil tožnik že prosilec za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ampak je iz obrazložitve sklepa razvidno, da je tožena stranka znatno begosumnost utemeljila tudi na drugih okoliščinah, saj je v obrazložitvi sklepa navedla, da se je tožnik namenoma izogibal mejnega prehoda, da ga policisti ne bi prijeli, navedla je, da se je po ozemlju Republike Slovenije načrtno premikal po gozdu ter neobljudenih poteh, da so ga policisti nato prijeli na cesti, ko je bil namenjen proti Italiji, da na ozemlju Republike Slovenije ni želel biti opažen, da se tu ni želel zadrževati, da je ves čas zasledoval svoj cilj (Francijo) ter ga tudi želel doseči (str. 4 izpodbijanega sklepa). Tožena stranka je tako dovolj prepričljivo utemeljila, zakaj je iz tožnikovih ravnanj sklepala, da je podana znatna begosumnost. Ukrep je bil zato sorazmeren in razumen.

15V tožbi je tudi navedeno, da Direktiva 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu) določa, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativnem pridržanju določena v nacionalnem pravu in da zakonodajalec alternativ, kot so navedene, ni prenesel v ZMZ-1. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da ZMZ-1 določa milejši ukrep od pridržanja v Centru za tujce, to je obvezno zadrževanje na območje azilnega doma ali njegove izpostave (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1). Tožena stranka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa, vendar je glede na tožnikova ravnanja presodila, da ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Dublinski uredbi.

16Glede na vse navedeno je odločitev tožene stranke pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.