VSM Sklep I Ip 221/2022

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog upnika za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 17. 11. 2021.

2Navedeni sklep je s pravočasno pritožbo izpodbijal upnik in predlagal njegovo spremembo tako, da sodišče dolžniku v plačilo naloži nadaljnje izvršilne stroške v višini 209,96 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nasprotoval je stališču sodišča prve stopnje, da je stroške priglasil prepozno, po izteku roka, določenega v osmem odstavku 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Navedel je, da je stroške priglasil z vlogo z dne 17. 11. 2021, ki ji je priložil poročilo izvršitelja z dne 21. 10. 2021, ki ga je prejel 26. 10. 2021. Šele takrat je bil seznanjen z obstojem in višino stroškov, takšna priglasitev pa je znotraj roka 30 dni po ustavitvi postopka, ki ga določa osmi odstavek 38. člena ZIZ. Sodna praska pa tudi pravni standard „takoj, ko stroški nastanejo in je znana njihova višina“, določen v osmem odstavku 38. člena ZIZ, razlaga kot 30 dni po tem, ko stroški nastanejo in je znana njihova višina. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov, in sicer sodne takse v znesku 33,00 EUR.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je upnik zamudil s priglasitvijo stroškov, ki so mu nastali z delom izvršitelja.

5V obravnavani zadevi je bil v okviru zadnjega še aktivnega sredstva izvršbe, tj. izvršbe na premičnine, 14. 10. 2021 izveden rubež, ki pa ni bil uspešen, ker izvršitelj ni našel rubljivih predmetov. Sodišče je zato s sklepom z dne 27. 10. 2021 izvršbo na premičnine ustavilo. Sklep z dne 27. 10. 2021 je bil upniku vročen 28. 10. 2021, pravnomočen pa je postal 11. 11. 2021. Po izvedenem rubežu je izvršitelj 21. 10. 2021 izdal obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja, s katerim si je obračunal stroške v skupni višini 209,96 EUR. Obračun je bil sodišču in upniku vročen 26. 10. 2021. Upnik je vlogo, s katero je zahteval povrnitev stroškov, kot izhajajo iz obračuna izvršitelja z dne 21. 10. 2021, na sodišče vložil 17. 11. 2021.

6Na podlagi osmega odstavka 38. člena ZIZ se mora povrnitev stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina (subjektivni rok), najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala (objektivni rok). Določba „takoj ko nastanejo in je znana njihova višina“ je pravni standard, ki ga je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS treba razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu takoj, ko je to mogoče. Pri tem je treba izhajati tudi iz namena pravila, ki je v zagotovitvi hitrega in zanesljivega poteka izvršilnega postopka.¹

7Upnik utemeljeno opozarja, da se je z višino stroškov, ki mu jih je obračunal izvršitelj, seznanil šele z vročitvijo obračuna z dne 21. 10. 2021, tj. 26. 10. 2021. Pritožbeno sodišče pa k temu dodaja, da je izvršitelj pridobil pravico od upnika zahtevati plačilo teh stroškov, upnik pa dolžnost, da jih izvršitelju plača, šele z dokončnostjo obračuna (tretji do peti odstavek 38.c člena ZIZ), torej po izteku 8 dni, v katerih bi upnik lahko na podlagi drugega odstavka 38.c člena ZIZ zahteval, da o obračunu odloči sodišče (tj. 4. 11. 2021). Šele z dokončnostjo obračuna je začel teči subjektivni rok za priglasitev stroškov, ki so upniku nastali z delom izvršitelja.²

8Upnik je povrnitev stroškov zahteval 17. 11. 2021, kar je trinajst dni po dokončnosti obračuna (oziroma dvaindvajset dni po dnevu, ko mu je bil obračun vročen) in šest dni po pravnomočni ustavitvi postopka z zadnjim sredstvom izvršbe. Sodišče druge stopnje soglaša z upnikom, da čas, v katerem je zahteval povrnitev stroškov, ustreza pravnemu standardu „takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina“, stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik stroške priglasiti že prej (pri čemer ni navedlo, v kakšnem roku naj bi bil upnik po njegovem mnenju dolžan priglasiti stroške), pa je po oceni sodišča druge stopnje prestrogo in tudi v nasprotju s sodno prakso.³ Upnik je tako povrnitev stroškov zahteval v okviru predpisanega subjektivnega roka in tudi pred iztekom objektivnega roka, sodišče prve stopnje pa je odločitev o zavrženju upnikove zahteve za povrnitev stroškov kot prepozne sprejelo ob zmotni razlagi določb osmega odstavka 38. člena ZIZ, zaradi katere ni opravilo vsebinske presoje utemeljenosti upnikovega zahtevka za povrnitev stroškov in o njem ni meritorno odločilo.

9Potem ko je sodišče druge stopnje ocenilo, da ugotovljenih pomanjkljivosti ne more odpraviti samo, saj bi prvič odločalo o vprašanjih, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, s čimer bi bilo nedopustno poseženo v pravico strank do pritožbe, je pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem bo moralo sodišče prve stopnje o zahtevi upnika za povrnitev stroškov vsebinsko odločiti.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

¹ VSRS sklep II Ips 219/2013 z dne 28. 8. 2014, VSL sklep II Ip 2299/2015 z dne 11. 8. 2015, VSL sklep I Ip 1014/2014 z dne 28. 5. 2014.
² VSC Sklep II Ip 12/2020 z dne 29. 1. 2020 in tam citirana sodna praksa; VSM sklep I Ip 128/2009 z dne 12. 3. 2009.
³ VSL sklep II Ip 2299/2015 z dne 11. 8. 2015; VSL sklep II Ip 2299/2015 ; VSC sklep VSC Sklep I Ip 91/2020 z dne 11. 3. 2020; VSC Sklep I Ip 106/2018 z dne 9. 5. 2018; VSL sklep I Ip 1014/2014 z dne 28. 5. 2014; VSL sklep II Ip 2339/2016 z dne 31. 8. 2016.