VSM Sodba I Cpg 58/2022

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožniki) zahteva:

- ugotovitev, da je izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1241/2018 z dne 27. 12. 2018, zaradi izterjave upnikove denarne terjatve, glavnice v znesku 79.373,76 CHF s pripadki, plačljivo v EUR protivrednosti na dan plačila, in odmerjenih izvršilnih stroškov, nedopustna (I. točka izreka);

- ugotovitev, da je nedopustna izvršba (opredeljena v prejšnji alineji) z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri nepremičnini z ID znakom 111, 222 in 333, prej last dolžnika A. d.o.o. (prve tožnice) do 1/1 od celote, sedaj last B. d.o.o. (četrte tožnice) do 1/1 od celote, z ugotovitvijo vrednosti navedenih nepremičnin, s prodajo ter s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo na upnikov račun (II. točka izreka);

- ugotovitev, da je nedopustna izvršba na podlagi sklepa o izvršbi I 1241/2018 z dne 27. 12. 2018,

a) z rubežem in prenosom denarnih sredstev, ki jih ima prvi dolžnik (prva tožnica) pri organizacijah za plačilni promet na kateremkoli računu, skladu, akreditivu ali podobnem računu,

b) z rubežem in cenitvijo premičnin prvega dolžnika (prve tožnice), ki se nahajajo na njegovem naslovu ali kjerkoli drugje ter s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo,

c) z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri nepremičnini z ID znakom 111, 222 in 333, last dolžnika A. d.o.o. (prve tožnice) do 1/1 od celote, z ugotovitvijo vrednosti navedenih nepremičnin, s prodajo ter s poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo na upnikov račun (III. točka izreka, podredno glede I. točke izreka).

Odločilo je, da so tožniki dolžni toženi stranki (v nadaljevanju: toženki) povrniti pravdne stroške v znesku 2.455,82 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper odločitev se pravočasno pritožujejo tožniki z uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov¹. Uvodoma izpostavljajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb v zvezi s pogodbeno dogovorjeno zamudno obrestno mero (izvršba je nepravilno dovoljena na zakonske zamudne obresti), poleg tega je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških, ker je toženka oseba s sedežem v Avstriji, zaradi česar ne more zahtevati povračila DDV (44. člen Direktive 2006/112/EC in 25. člena Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju: ZDDV-1). Nadalje izpostavljajo, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev v 43. točki (in naslednjih) obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z 8. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) tožbi ugoditi. Pritrdilo je namreč navedbam tožnikov, da je potrebno znesek njihovega dolga izračunati po dne 28. 9. 2012 veljavno sklenjenem Dodatku št. 1 k Odplačilni kreditni pogodbi (enkratni kredit) ter poroštveni pogodbi z dne 22. 6. 2004 (v nadaljevanju: Dodatek št. 1²). Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek kljub temu zavrnilo, tožniki menijo, da so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom oz. je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila Kreditna pogodba z Dodatkom št. 1 spremenjena, nepravilno pa, da ne glede predmeta obveznosti, ki naj bi bil še vedno denarna obveznost, plačljiva v EUR (v osnovi so tožniki namreč dolgovali znesek v CHF). Tožniki menijo, da je pri obravnavani spremembi obveznosti šlo za novacijo (in je nasprotno stališče sodišča prve stopnje zmotno), pa tudi če ni šlo za novacijo, je obveznost kreditojemalca iz naslova kreditne pogodbe prenehala. Presoja sodišča prve stopnje je v tem delu v nasprotju z obstoječo sodno prakso³. Menijo, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka zaradi obravnavane spremembe ni izgubila neposredne izvršljivosti, dogovorjene s predmetnim notarskim zapisom, ni obrazložena. Sodišče prve stopnje je tudi glede višine terjatve nepravilno ocenilo, da je dokazno breme o nižji terjatvi na tožnikih, ki temu bremenu niso zadostili, ker so se v postopku izrecno sklicevali na upnikov izpisek odprtih postavk z dne 14. 5. 2018. Nadalje izpostavljajo, da je po mnenju sodišča prve stopnje samega dolgovani znesek omejen in ga je treba izračunati po Dodatku št. 1, zaradi česar bi moralo presoditi, da je izvršba na CHF nedopustna, upnik pa bi moral vložiti nov predlog za izvršbo oz. svoj sedanji predlog za izvršbo uskladiti s tem dodatkom. Glede nedopustnosti izvršbe na podlagi ugovora tretjega (sedaj četrte tožnice) – družbe B. d.o.o., pa je v osnovi nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da je slednja imela možnost vložitve pritožbe zoper sklep o vpisu lastninske pravice, saj je to dejstvo nerelevantno – pritožnik namreč ne bi mogel doseči vpisa z učinkom od 12. 12. 2018 dalje. Če ne bi notarka opustila predloga vknjižbe lastninske pravice četrte tožnice v zaznamovanem vrstnem redu, bi njena pridobljena lastninska pravica učinkovala tudi pred sporno hipoteko toženke, ki bi tako bila izbrisana po uradni dolžnosti. Pritožniki kot zmotnemu nasprotujejo stališču sodišča prve stopnje glede neustreznosti predmetne tožbe za varstvo pravic četrte tožnice; ne zgolj z izbrisno tožbo, njen pravni položaj mora biti enako varovan tudi v izvršbi. Z ugoditvijo zahtevku bo namreč preprečen poseg v njeno lastninsko pravico. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevajo povrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

3Toženka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka⁴.

6V obravnavanem gospodarskem sporu tožniki zahtevajo ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1241/2018 z dne 27. 12. 2018. Prvenstveno zahtevajo ugotovitev nedopustnosti celotnega izvršilnega postopka, nadalje pa še glede določenih izvršilnih sredstev. Toženka je tožbenemu zahtevku nasprotovala v bistvenem s sklicevanjem na odločitve prvo in drugostopenjskega sodišča v izvršilnem postopku, v katerih je že bilo odločeno o vseh spornih vprašanjih v tem sporu.

7Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje svojo presojo oz. obravnavo opravilo sistematično, po posameznih (izrecno) uveljavljenih razlogih za nedopustnost navedene izvršbe – po. 2., 7. in 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Odločitev, ki jo je na takšni podlagi sprejelo, je obrazložilo s podrobnimi, tehtnimi in prepričljivimi razlogi (predvsem v točkah 34. do vključno 66. obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jih sodišče druge stopnje kot pravilne povzema in se nanje v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje. Glede izrecnih pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje izpostavlja oz. dodaja naslednje:

8Primarno niso utemeljeni pritožbeni očitki v smeri bistvenih kršitev določb postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje.

9Smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana iz razloga, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določenih navedb tožnikov, ni podana. Po oceni sodišča druge stopnje se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb, podanih s strani pravdnih strank. Drži sicer, da posebej izrecno ni obravnavalo navedb tožnikov o tem, da je izvršba nedopustna (tudi) v delu, v katerem je bila dovoljena na zakonske zamudne obresti od glavnice od 13. 5. 2018 dalje do plačila, a je v bistvenem dejanski odgovor (tudi) na te navedbe tožnikov podan v argumentaciji sodišča prve stopnje, kot izhaja iz 51. točke obrazložitve – gre za vprašanje, o katerem se odloča v izvršilnem postopku. Odločitev o tem, kakšna terjatev (glavnica in pripadajoče obresti) se lahko izterjuje na podlagi predmetnega izvršilnega naslova, je pridržana izvršilnemu sodišču, ki je tovrstne ugovorne navedbe tožnikov (tam dolžnikov) pravnomočno zavrnilo⁵.

10Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba to kršitev primarno uveljavlja z utemeljitvijo, da so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom. Čeprav je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pritrdilo navedbam tožnikov o veljavnosti Dodatka št. 1 in o tem, da je potrebno dolg (njegovo višino) izračunati po določbah le-tega, to samo po sebi še ne pomeni, da je potrebno postavljenemu tožbenemu zahtevku ugoditi, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo v 51. točki obrazložitve sodbe (odločitev o tem se sprejema v izvršilnem postopku). Nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe torej ni.

Kot drugo pa pritožba navedeno kršitev uveljavlja v posledici domnevno neobrazloženega zaključka sodišča prve stopnje, da zaradi spremembe z Dodatkom št. 1 toženka ni izgubila neposredne izvršljivosti, dogovorjene v notarskem zapisu. Tudi ta očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje ta zaključek tehtno obrazložilo v 49. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

11Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer v smeri, da je sodišče prve stopnje procesno nepravilno (protispisno) ocenilo, da je glede višine terjatve dokazno breme na tožnikih in da ti niso niti zatrjevali, koliko in kdaj so plačali. Sodišče prve stopnje je namreč v 58. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v bistvu izhajalo iz podatkov, kot jih navaja tudi pritožba - glede dejstva, da je toženka v osnovi v izvršilnem predlogu zahtevala le 66.539,17 EUR, a je nato na zahtevo izvršilnega sodišča znesek „spremenila“ oz. pretvorila v prvotno dolgovano valuto – v 79.373,76 CHF. A zgolj sklicevanje na obračun upnika, ki (niti) v izvršilnem postopku ni bil sprejet kot ustrezen, ne zadošča za dokazovanje neustreznosti višine dolga, ki se sedaj terja v izvršbi. Ne glede na pravkar navedeno pa sodišče druge stopnje zgolj pripominja, da je bistvo predmetnega spora v izreku izvršbe za nedopustno iz razloga, ker je dovoljena za drugačno valuto (CHF namesto EUR) denarne obveznosti, kot jo dolgujejo tožniki, in ne v tem, koliko v EUR, obračunano po Dodatku št. 1, dejansko toženki dolgujejo tožniki. Navedeno namreč ne more privesti do uspeha tožnikov s postavljenim tožbenim zahtevkom.

12Kot že predhodno omenjeno, je sodišče prve stopnje ob presoji, da je med strankama sklenjen Dodatek št. 2 veljaven in bi ga bi bilo potrebno upoštevati pri obračunu dolga tožnikov do toženke, kljub vsemu nadalje presodilo, da tožbenemu zahtevku na nedopustnost izvršbe ni moč ugoditi. Takšne presoje pritožba ne uspe omajati niti z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

13Bistvo sprejete odločitve je v tem, da je presoja primernosti in učinkovanja izvršilnega naslova pridržana izvršilnemu sodišču in je v pravdi na nedopustnost izvršbe ni mogoče spreminjati. Izvršilno sodišče je tako dokončno presodilo, za kakšno terjatev ima upnik (toženka) izvršilni naslov – za terjatev, kot izhaja iz samega izvršilnega naslova brez upoštevanja določb Dodatka št. 1, ki (oz. ker) ni bil sklenjen v obliki notarskega zapisa. Tej ključni presoji pritožba konkretizirano ne nasprotuje, ker očitno izhaja iz zmotnega stališča, da je potrebno v vsakem primeru, ko se ugotovi, da izvršilno sodišče (morebiti) nima prav, poseči v tek izvršbe.

14Glede na obrazloženo, ostali razlogi izpodbijane sodbe, ki jih pritožba vsebinsko graja (za kakšno spremembo je šlo na podlagi Dodatka št. 1 - vprašanje novacije, vprašanje učinkovanja neposredne izvršljivosti), za sprejem odločitve niso odločilnega pomena.

15Kljub temu se bo do določenih vprašanj, ki so (lahko) pomembna za razvoj in primerljivost (ter obstoj) sodne prakse na tem področju, sodišče druge stopnje opredelilo.

16Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede presoje sodišče prve stopnje, da v posledici (veljavno) sklenjenega Dodatka št. 1 ni prišlo do takšne spremembe pogodbenega razmerja med pravdnimi strankami, da bi bilo lahko govora o novaciji v smislu prvega odstavka 323. člena Obligacijskega zakonika⁶ (v nadaljevanju: OZ). Pravilno je ugotovilo⁷, da je tako pred sklenitvijo Dodatka št. 1 kot tudi po tem, šlo za obveznost vračila (istega) posojila po sklenjeni Kreditni pogodbi, kar pomeni, da gre za isto (denarno) obveznost – predmet je tako enak – denar (vračilo posojila). Ob tem je pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da je bila obveznost vedno plačljiva v EUR, le da se je pred sklenitvijo Dodatka št. 1 znesek dolga preračunal iz CHF, po tem pa je šlo za direkten dolg v EUR.

17Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pravdne stranke ob sklenitvi Dodatka št. 1 niso imele namena opraviti novacije v smislu prvega odstavka 323. člena OZ. Šlo je izključno za razbremenilni namen v dobro kreditojemalca (da ga ne bo več bremenilo tveganje spremembe tečaja), ne pa tudi za to, da bi upnik (toženka) izgubil oz. se odpovedal neposredni izvršljivosti notarskega zapisa ali dogovorjenim sredstvom zavarovanja. Razlaga, kot jo podajajo tožniki, je iz vidika posojilodajalca nelogična in izkustveno nesprejemljiva – in iz tega vidika zagotovo tudi ni bila v namenu (obeh) pogodbenih strank ob sklenitvi Dodatka št. 1.

18Presoja sodišča prve stopnje tudi ni v nasprotju z v pritožbi izpostavljeno sodno prakso, katere stališča pritožba nekritično aplicira na (drugačen) dejanski stan obravnavane zadeve.

Iz sklepa VSL I Cp 251/2020 sicer izhaja stališče sodišča, da je pri spremembi valute kredita (iz CHF v EUR) šlo za novacijo, vendar ob tem ne gre spregledati, da je v navedenem primeru na novacijski namen kazalo že samo ravnanje strank, ko so za zavarovanje spremenjene obveznosti ustanovile novo hipoteko na nepremičninah tožnikov, prav tako pa iz dejanskega stanja primera ni razvidno, da je bila med strankami že v sami osnovni kreditni pogodbi dogovorjena možnost konverzije v čisto evrsko denarno obveznost (kot je to v predmetnem gospodarskem sporu).

Prav tako je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na stališče VS RS iz sodbe III Ips 34/2015 z dne 13. 11. 2007. Kot prvo je v navedeni zadevi šlo za vprašanje, ali ima tožeča stranka oblikovalno upravičenje, da terjatev v italijanskih lirah pred vložitvijo tožbe spremeni v terjatev, izraženo v tolarjih – šlo je torej za povsem drugačno bistvo spora kot v predmetnem sporu. Kot drugo pa je revizijsko sodišče, v luči te (drugačne) problematike, zavzelo (le) stališče, da je „valuta denarne obveznosti glede na zgoraj navedeno načelo (pacta sunt servanda) sicer lahko bistvena lastnost predmeta obveznosti...“, kar ne pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče napraviti presoje, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje (oz. da je ta v nasprotju s stališči revizijskega sodišča).

19Glede nedopustnosti izvršbe na nepremičnine v lasti četrte tožnice (ID znaki: 111, 222 in 333):

20Ključna (pravilna) ugotovitev sodišča prve stopnje, ki narekuje zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka je, da je toženka zastavno pravico na predmetnih nepremičninah pridobila dne 3. 1. 2019, t.j. pred trenutkom, od katerega učinkuje vpis lastninske pravice četrte tožnice (21. 2. 2019). Tega dejstva pritožba ne izpodbija, ampak zgrešeno meni, da je četrta tožnica ne glede na to upravičena do pravnega varstva s predmetno tožbo, ker je notarka (pomotoma) opustila predlagati vknjižbo njene lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu.

21Bistveno je, da je pravnomočno odločeno o tem, od kdaj vpis lastninske pravice četrte tožnice učinkuje in da je bil ta vpis opravljen na podlagi listine (prodajne pogodbe), ki (nesporno) še ni bila sklenjena v trenutku, ko je toženka že pridobila hipoteko na navedenih nepremičninah, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje⁸. Ravno ta okoliščina predstavlja tisto bistveno razliko od dejanskih stanov v zadevah, obravnavanih pred VS RS in Ustavnim sodiščem RS, ki jih izpostavlja pritožba, kot je prav tako pravilno in podrobneje pojasnilo že sodišče prve stopnje. Posledično četrta tožnica ni mogla biti varovana v izvršilnem postopku in ne sedaj v predmetnem gospodarskem sporu.

22Sodišče prve stopnje je v 60. točki obrazložitve sicer navedlo določene razloge (o možnosti vložitve pritožbe v zemljiškoknjižnem postopku oz. vložitve posebne izbrisne tožbe), glede katerih pritožba utemeljeno izraža določene pomisleke, a s temi ne more biti uspešna, ker ne gre za odločilne razloge, ampak zgolj določena pojasnila, ki na sprejem izpodbijane odločitve niso v ničemer vplivala.

23K odločitvi o stroških:

24Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da toženka, ki ima sedež v Avstriji, nima pravice zahtevati povračila DDV. Toženka je upravičena do celotnega povračila potrebnih pravdnih stroškov, ki so ji nastali, kar vključuje tudi povračilo DDV na odvetniške storitve njenega pooblaščenca (prim. drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife – OT in drugi odstavek 12. člena OT). Pritožbena razlaga, da se toženki DDV na storitve ne obračunava na podlagi 44. člena Direktive 2006/112/EC⁹ in 25. člena ZDDV-1¹⁰, je materialnopravno zmotno, saj navedeni določbi sploh ne urejata obravnavanega vprašanja.

25Glede na obrazloženo, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna in zakonita.

26Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje¹¹.

27Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo toženka, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato pritožbeno sodišče teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

¹ Prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).
² Priloga pod A15.
³ VSL sklep 251/2020, sodba III Ips 34/2005.
⁴ Drugi odstavek 350. člena ZPP.
⁵ Prim. 16. točko obrazložitve sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru I 1241/2018 z dne 12. 5. 2020 (priloga A19 spisa) v zvezi s sklepom VSM II Ip 429/2020-3 z dne 23. 9. 2020 (priloga A11 spisa).
⁶ „ (1) Obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago.“
⁷ Prim.: 46. do 50. točka obrazložitve.
⁸ 61. točka obrazložitve.
⁹ Člen 44: Kraj opravljanja storitev, ki jih opravi posrednik, ki deluje v imenu in za račun drugih oseb, razen storitev iz členov 50, 54 in člena 56(1), je kraj, kjer je opravljena osnovna transakcija v skladu s to direktivo. Kadar pa je prejemnik, za katerega posrednik opravi storitve, identificiran za DDV v državi članici, ki ni država članica, na ozemlju katere se transakcija opravi, se šteje, da je kraj opravljenih storitev posrednika na ozemlju države članice, ki je prejemniku izdala identifikacijsko številko DDV, pod katero je bila zanj opravljena storitev.
¹⁰ (1) Kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, je kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno prebivališče. (2) Kraj opravljanja storitev, ki jih prejme oseba, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer ima izvajalec storitev sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca, ki ni v kraju, kjer ima izvajalec sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima izvajalec storitev stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima izvajalec storitev stalno oziroma običajno prebivališče.
¹¹ 353. člen ZPP.