VSL Sodba I Cp 1478/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan opustiti vsako poseganje v služnostno pravico vzpostavitve, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove služnostne poti oziroma uporabe te poti, ki obstoji v korist tožnice oziroma vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine parc. št. 1129/2, k.o. A, vpisane pri služeči nepremičnini parc. št. 1120/1, k.o. A, last občine ..., še posebej pa je dolžan iz obstoječe služnostne poti, ki v dolžini 30 metrov in širini 2,5 metra poteka po navedeni služeči nepremičnini, odstraniti vse ovire – lesene stebre, zabite na trasi te poti in v bodoče opustiti postavljanje kakršnihkoli ovir na to pot, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (točka I izreka). Tožencu je tudi naložilo, da tožnici povrne vse stroške tega postopka v znesku 671,97 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do dne plačila, vse pod izvršbo (točka II izreka).

2Zoper to sodbo se je pritožil toženec iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je na podlagi 139. člena Obligacijskega zakonika (OZ¹) dovoljena samopomoč, ki jo je tožena stranka izkoristila in za odvrnitev neposredne nevarnosti in nujne zaščite svojega stanovanjskega prostora začasno preprečila tako poškodovanje nepremičnine, ki jo uporablja, kot tudi zlorabo izvajanja služnostne pravice osebam, ki so to pot izkoriščale za svojo nedovoljeno dejavnost in posledično verjetno za onesnaževanje okolja (vlečenje odpadkov – karoserij vozil po služnostni poti). Hkrati je s tem pritožnik preprečil tudi izlivanje iz gnojne jame na nepremičnino, ki jo pritožnik uporablja, kajti v nasprotnem primeru bi lahko nastala večja škoda na nepremičnini, na kateri pritožnik živi. Pri uporabi poti nastane neposredna nevarnost za zdravje in življenje njegovih otrok, ki na nepremičnini preživljajo prosti čas. Neupravičene osebe so pri uporabi poti skoraj „zgazili“ otroke pritožnika, kar prav tako predstavlja razlog za dovoljeno samopomoč pritožnika. Na podlagi 75. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ²) mora lastnik pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Izlivanje gnojnice vsekakor pomeni prepovedano imisijo. Ker nihče drug ni preprečil izlivanja na nepremičnino, ki jo uporablja pritožnik, je bilo možno odvrniti imisijo le na način, ki ga je pritožnik izvedel. Vseh teh dejstev sodišče ni upoštevalo, zaradi česar meni, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Priče, ki jih je predlagala tožnica, so bile izredno pristranske in neverodostojne, saj gre za osebe, ki ravno s prepovedanimi imisijami vznemirjajo posest pritožnika. Prav zaradi njihovih dejanj se je moral pritožnik zateči k skrajni sili in dovoljeni samopomoči. V konkretni pravdi je bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči, saj je brez premoženja, zaradi česar bi s plačilom stroškov tožnice lahko bila ogrožena eksistenca trinajst članske družine.

3Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo (212. člen SPZ). Ugotovilo je sledeča odločilna dejstva, ki s pritožbo niso izpodbijana:

- da ima tožnica služnostno pravico voženj po poti, ki poteka po parc. št. 1120/1, k.o. A (last Občine ...), pot pa uporablja za dostop do svojega gozda,

- da je toženec na to pot zabil lesene količke, s čimer je tožnico onemogočil pri izvrševanju pravice voženj po služnostni poti,

- da je Občina ... dovolila tožencu bivati v objektu, stoječemu na parc. št. 1120/1, po kateri teče predmetna služnostna pot.

6Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da ni nobenih pravno relevantnih okoliščin, ki bi opravičevale ravnanje toženca, ko je s svojimi dejanji onemogočil tožnico pri izvrševanju služnostne pravice voženj. Šlo je za samovoljo toženca in ne dovoljeno samopomoč ali skrajno silo, kot to neutemeljeno trdi toženec v pritožbi. „Šlajsanje“ odpadnih karoserij vozil s strani sosedov B., izlivanje gnojnice iz gnojne jame B. na sporno pot in igranje njegovih otrok na sporni poti, niso utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi toženec lahko preprečil vožnje tožnice po služnostni poti. Pritožbenemu sodišču ni razumljivo, kako naj bi z zabitjem lesenih stebrov toženec odvrnil zatrjevane imisije. Poleg tega po trditvah toženca imisij ni povzročala tožnica s svojimi vožnjami, temveč tretje osebe. Toženčevi otroci pa naj se varno igrajo izven območja sporne poti, za kar je dolžan poskrbeti toženec sam kot njihov oče.

7Toženec v pritožbi ne pove, glede katerega odločilnega dejstva so zaslišane priče izpovedovale pristransko in katero dejstvo je sodišče prve stopnje posledično nepravilno ugotovilo. Zato na takšno pritožbeno navedbo ni mogoče odgovoriti.

8Stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, je s tem oproščena plačila lastnih stroškov, ne pa stroškov nasprotne stranke, ki jih je kljub temu dolžna povrniti (9. člen ZBPP). Tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (točka II izreka sodbe) je tako pravilna.

9Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami.
² Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami in dopolnitvami.