UPRS Sodba I U 232/2022-14

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pridržala tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU št. 604/2013¹ (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 17. 2. 2022 od 11.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico (2. točka izreka).

2Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) nezakonito vstopil 3. 2. 2022, dne 17. 2. 2022 pa vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V policijskem postopku je pojasnil, da je izvorno državo zapustil pred približno petimi leti. Preko Irana in Turčije je prišel v Grčijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Tam je ostal približno dve leti, nato pa odšel v Albanijo, Črno goro in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH). Po več neuspešnih prečkanjih hrvaške meje, saj so ga vsakokrat prijeli hrvaški policisti in ga vrnili v BiH), je nazadnje na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Ker na Hrvaškem ni bil zadovoljen, je odšel.

3Na podlagi podatkovne baze sistema Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je tožnik 30. 9. 2019 za mednarodno zaščito že zaprosil v Grčiji, 26. 5. 2021 pa na Hrvaškem, vendar na odločitev ni počakal. Kot je povedal, je v Grčiji po dveh letih prejel vabilo na razgovor, ki naj bi bil opravljen čez tri leta. Na Hrvaške so z njim sicer opravili dva razgovora, vendar pa odločitve o prošnji ni prejel niti po šestih mesecih. Poleg tega so se tudi pazniki v azilnem domu do njih grdo obnašali. Ciljna država je katerakoli, kjer bi dobil status in kjer bi lahko združil družino. Grčijo in Hrvaško je zapustil tudi zato, ker tam družine ne bi mogel združiti. V Grčiji je bila njegova ciljna država Francija, saj so mu povedali, da bo tam hitreje dobil dokumente in združil družino. Ker so ga hrvaški policisti na poti iz BiH vedno ujeli, se je odločil priti v RS, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito.

4Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da je tožnik begosumen, zato mu je ob sklicevanju na prvi odstavek 3. člena in drugi ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja.

5V zvezi s presojo tožnikove begosumnosti je ugotovila, da tožnik na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito ni počakal niti v Grčiji niti na Hrvaškem. Njegova razloge, da je na odločitev predolgo čakal, družine pa ne bi mogel združevati, je zavrnila kot neutemeljene in menila, da je prošnje vložil le zaradi prostega prehajanja mej znotraj EU. Ugotovila je, da so podane okoliščine iz tretje alineje 84.a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in menila, da je v RS zaprosil za mednarodno zaščito le zato, ker ga je prijela slovenska policija. Kljub njegovi navedbi, da si je želel v RS, je na podlagi njegovih preteklih ravnanj in ciljne države, Francije, menila, da je želel RS uporabiti le za tranzit in da tu ne bi počakal na zaključek postopka. Ker s svojimi ravnanji onemogoča državam, da bi vsebinsko odločile o njegovih težavah v izvorni državi, in je bila njegova osebna volja zapustiti tako Grčijo kot Hrvaško, je upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča I Up 251/2021 z dne 12. 1. 2022 presodila, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil tudi ozemlje RS še pred zaključkom predaje pristojni državi članici.

6Tožena stranka je glede na pretekla tožnikova ravnanja, ko je samovoljno zapustil državi, v kateri je zaprosil za mednarodno zaščito, in se nelegalno nahajal v več državah EU, presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le z omejitvijo tožnikovega gibanja na območje azilnega doma. Pri tem izpostavlja, da je samovoljno in brez težav že zapustil azilni dom v Grčiji in na Hrvaškem, zato meni, da bi enako storil tudi v RS, saj se zaveda, da obstaja verjetnost, da bo predan Hrvaški, kar ne želi. Zato mu je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 omejila gibanje na Center za tujce. Menila je, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

7Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Sklicujoč na 13. člen Uredbe Dublin III meni, da je RS pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Sklep naj bi bil nezakonit tudi zato, ker naj izpodbijani ukrep ne bi bil časovno določen oziroma določljiv. Meni, da bi morala tožena stranka morala določiti skrajni rok trajanja ukrepa, kar pa ni storila ne v izreku in tudi ne v obrazložitvi.

8Tožnik v tožbi meni, da bi moralo sodišče odločiti, katera država je pristojna za odločanje o njegovi prošnji in o času trajanja izpodbijanega ukrepa.

9V nadaljevanju tožnik opozarja, da je izpodbijani ukrep mogoče izreči le v skrajnih primerih, ki tu ni podan, zato je v nasprotju z 19. členom Ustave, saj pomeni poseg v pravico do svobode gibanja. Izrek ukrepa mora biti nujen in sorazmeren, kar naj tožena stranka ne bi presojala. Trdi, da se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem in ne na splošne okoliščine glede zagotavljanja reda in varnosti v Azilnem domu. Opisuje, na kakšen način je njegovo gibanje omejeno in poudarja, da tak ukrep pomeni poseg v pravico do osebne svobode. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

10V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodatno še navaja, da Uredba Dublin III temelji na načelu, da je za obravnavo prošnje pristojna država, ki je imela največjo vlogo pri vstopu prosilca na ozemlje EU ali pri njegovem bivanju v njej. Ker je tožnik v evropski prostor vstopil v Grčiji in na Hrvaškem ter upoštevaje podatke v bazi Eurodac, je za obravnavo njegove prošnje pristojna Hrvaška.

11Dne 3. 3. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, ter zaslišalo tožnika.

12Tožba ni utemeljena.

13Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za omejitev tožnikovega gibanja. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

14Tožena stranka je presodila, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki določa, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z Uredbo Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).

15Iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je razvidno, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Pogoji za izrek obravnavanega ukrepa so tako razvidni iz drugega odstavka 28. člena, ki se glasi: "Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov." Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člena ZMZ-1, med drugim tudi, če je oseba predhodno že vložila prošnjo v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila (tretja alineja 84.a člena ZMZ-1).

16Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožena stranka zmotno presodila, da obstojijo razlogi za pridržanje tožnika zaradi predaje odgovorni državi članici, saj je RS upoštevaje 13. člen Uredbe Dublin III odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje, zaradi česar ni razlogov za pridržanje.

17Uredba Dublin III v 3. členu določa splošno načelo oziroma pravilo, po katerem prošnjo za mednarodno zaščito obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja te uredbe. Kadar država članica, pri kateri prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, meni, da je za obravnavo te nove prošnje pristojna druga država članica, pošlje tej državi zahtevo, na podlagi katere je ta druga država pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 te uredbe zavezana takšnega prosilca ponovno sprejeti.

18Določba 13. člena Uredbe Dublin III, na katerega se sklicuje tožnik, po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni uporabna. Prvi odstavek tega člena namreč določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013² ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države (op. poudarilo sodišče) nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Če države članice ni mogoče ali je ni več mogoče šteti kot odgovorne na podlagi prvega odstavka tega člena in če se na osnovi dokazov ali posrednih okoliščin, kot so opisani na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena, ugotovi, da je prosilec – ki je vstopil na ozemlja držav članic (op. poudarilo sodišče) nezakonito ali za katerega ni mogoče ugotoviti okoliščin vstopa – pred vložitvijo prošnje v državi članici živel nepretrgoma vsaj pet mesecev v državi članici, je ta država članica po drugem odstavku tega člena odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

19Glede na navedeno je sklicevanje na 13. člen Uredbe Dublin III mogoče le za primer prosilca, ki bi iz tretje države nezakonito vstopil na območje države članice. Tožnik pa je oseba, ki je znotraj območja držav članic že vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Temu pritrjuje tudi točka 4 uvodnih določb Uredbe (EU) št. 603/2013, po kateri je za namen uporabe Uredbe Dublin III treba ugotoviti istovetnost prosilcev za mednarodno zaščito in oseb prijetih zaradi nezakonitega prehoda zunanjih meja EU. Pri tem je za učinkovito uporabo Uredbe Dublin III, zlasti (b) in (d) točke prvega odstavka 18. člena, zaželeno, da se vsaki državi omogoči preverjanje, ali je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je bila odkrita med nezakonitim bivanjem na ozemlju te države, že zaprosila za mednarodno zaščito v drugi državi članici. Če je po preverjanju podatkov Eurodac mogoče ugotoviti, da je prosilec v državi članici za mednarodno zaščito že zaprosil, se v nadaljevanju postopa po 18. členu Uredbe Dublin III, kot je v odgovoru na tožbo pravilno pojasnila tudi tožena stranka.

20Tudi tožbeni ugovor, da trajanje izpodbijanega ukrepa ni določeno oziroma določljivo, ni utemeljen. Tožena stranka je določila skrajni rok trajanja izrečenega ukrepa (najdlje šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebiten odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico), kar je v skladu s tretjim pododstavkom tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Po presoji sodišča pa je takšen časovni okvir trajanja ukrepa vsaj določljiv ob dejstvu, da je pričetek teka roka odvisen od odobritve zahteve za ponovni sprejem prosilca, saj nobeden od rokov, kot je pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve, ne teče od odreditve samega pridržanja³, ampak je od izvedbe posameznih upravnih dejanj (predložitev zahteve za sprejem oziroma ponovni sprejem in odgovor na tako zahtevo). Skrajni rok, v katerem mora država članica, ki je prosilca pridržala, predložiti zahtevo za sprejem ali ponovni sprejem, in skrajni rok, v katerem mora druga država članica podati odgovor, je določen v drugem pododstavku tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in ni daljši od enega meseca oziroma v primeru države sprejemnice dva tedna. Šele od tega trenutka, to je, ko je država članica odobrila zahtevo za sprejetje ali ponovno sprejetje (eksplicitna odobritev) oziroma odgovora v roku dveh tednov ni podala (implicitna odobritev), pa lahko prične teči rok šestih tednov, ki je maksimalem čas trajanja tega ukrepa (četrti pododstavek tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III). Predsednik upravnega sodišča pa v skladu s petim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko odloči, da se nad izvajanjem tega ukrepa opravi neposredni nadzor, v okviru katerega se preverja tudi čas njegovega trajanja.

21V zvezi s tožbeno navedbo, da je sodišče tisto, ki mora določiti odgovorno državo članico, pa sodišče zgolj pripominja, da določitev odgovorne države članice ni stvar tega postopka. Tožena stranka v zvezi s tem vprašanjem odločitve še ni sprejela. Ko jo bo, pa bo v zvezi s tem izdala sklep, zoper katerega bo imel tožnik pravico do učinkovitega sodnega varstva.

22Glede na navedeno, ko je tožnik predhodno že vložil prošnjo v Grčiji in Hrvaškem in ju pozneje zapustil, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da se je izkazal za očitno begosumnega. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu opredelila do vseh s tem povezanih tožnikovih izjav in na to nanašajoče se tožnikove razloge pravilno ocenila kot neutemeljene (3. in 4. stran izpodbijanega sklepa). Tožnik pa s tožbenimi navedbami dokazne ocene tožene stranke ni izpodbijal.

23Navedene tožnikove individualne okoliščine po presoji sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da tožnik v RS ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Kljub tožnikovi izpovedbi pred sodiščem, da si je RS izbral za ciljno državo, ko je bil v BiH in bo tu ostal, pa to ne spremeni dejstva, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem, kjer na odločitev o svoji prošnji ni počakal. Ob tem, da je seznanjen z možnostjo, da bo vrnjen na Hrvaško, kamor ne želi, ter da je pred tem že zapustil Grčijo in Hrvaško, nezakonito prehajal meje, vključno z mejo RS, in ob dejstvu, da je za mednarodno zaščito v RS zaprosil šele po prijetju policije, je navedeno pretehtalo v prid obstoja realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ta za razliko od pridržanja v Centru za tujce namreč ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.

24Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni pravilno presojala sorazmernosti odvzema prostosti ter se za strožji ukrep odločila le zato, ker ni sposobna zagotoviti ustreznega varovanja v azilnem domu. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja presodila, da ta ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III.

25Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III).
² Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jo vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanja obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).
³ Sodba sodišča Evropske unije C-60/16 z dne 13. 9. 2017 (33. točka obrazložitve).