VSL Sodba II Cp 1141/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanih I., II. in IV. točki potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom (I. in II.) naložilo toženki, da v 15 dneh opusti poseganje in se bodoče vzdrži posegov v služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili po v naravi obstoječi delno asfaltirani in delno makadamski poti, ki v širini 3 m med drugim poteka preko parc. št. 3245/1, 3218/5 in 3218/10, k. o. ... do parc. št. 3218/2, k. o. ... in ji prepovedalo vsakršno poseganje v traso služnostne poti, (III.) kar je tožnica zahteva več (izrek denarne kazni za primer kršitve prepovedi) je sodišče zavrnilo, (IV.) toženki naložilo, da v 15 dneh tožnici povrne 1.327,29 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in končno sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe pravdni postopek ustavi v delu, v katerem je tožnica zahtevala tudi odstranitev kupa peska, dveh lesenih količkov z napisi in vrvjo, odstranitev zahodnega dela lesene ograje 0,5 m, kolikor ta sega na služnostno pot.

2Zoper I., II, in IV. točko sodbe je tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov vložila pravočasno pritožbo v kateri predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Pritožbene navedbe bodo skupaj z odgovori nanje povzete v nadaljevanju obrazložitve.

3V odgovoru na pritožbo tožnica nasprotuje pritožbi in pritrjuje izpodbijani sodbi ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Materialnopravna podlaga, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, je 212. člen Stvarnopravnega zakonika,¹ ki določa, da lahko služnostni upravičenec, če ga kdo neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha.

6Pritožba najprej navaja, da bi bilo v zadevi treba pogledati nekoliko širše, z življenjskega vidika. Razmere med sosedi naj bi bile nevzdržne, kar želi toženka rešiti in imeti s sosedi dobre odnose. Nasprotno tožnica meče smeti na toženkino parcelo, ji uničuje stvari, dvakrat jo je tudi fizično napadla. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo le zakonske predpise in pri tem ni pogledalo celotne zgodbe. V zvezi s temi navedbami je treba pojasniti, da je seveda pri sojenju treba pogledati na zgodbo kot celoto, na kar pravilno opozarja pritožba, a vendar sodišče ne sme soditi izven trditvene podlage, ki jo ponudijo sodišču pravdne stranke. Prav tako sodišče ne more pri sojenju ugotavljati in presojati dejstev, ki za odločitev niso pomembna. Takšna vprašanja, ko gre za celostno ureditev razmerji med pravdnimi strankami, so lahko (in je celo zaželeno, da so) predmet urejanja v mediacijskem postopku, katerega ena od značilnost je ravno možnost širše in celostne ureditve različnih spornih razmerji med strankama. Ko pa imamo opraviti s tožbenim zahtevkom, s katerim tožnica zahteva varstvo služnosti, mora sodišče odločiti o tako postavljenem tožbenem zahtevku. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je seveda hvalevredno, da si toženka prizadeva za ureditev sporov med sosedi, a vendar zapiranje služnostne poti in onemogočanje uporabe le-te pri tem ne more biti korak v pravo smer.

7Toženka navaja tudi, da čuti in zaznava, da je nihče ne upošteva in ne sliši ter da tožnica izkorišča predpise za pridobivanje koristi, oz. škodovanje toženki. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je tožnica udejanjila svojo pravico, ki ji jo daje že navedena določba prvega odstavka 212. člena SPZ. V ravnanju tožnice ni zaznati zlorabe pravice, na kar namiguje pritožba, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je tožničin zahtevek zaradi varstvo služnosti utemeljen (13. točka in 15. točka obrazložitve).

8Ko toženka navaja, da je vožnja mimo spornih ovir še vedno mogoča, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje po izvedbi dokaznega postopka ugotovilo, da to ni mogoče. Navsezadnje je to razvidno tudi s fotografij v spisu (npr. A5, A8), kjer je vidno, da je npr. kup peska (viden na fotografiji A5) zavzemal praktično celotno širino služnostne poti in je tako v celoti preprečeval vožnjo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da kljub odstranitvi kupa peska, še vedno obstoji nevarnost, da bo toženka nadaljevala z vznemirjanji, saj je na kraju samem npr. ugotovilo, da toženka še vedno posega v služnost poti (na koncu asfaltirane poti je postavila betonska korita, ostanke štora in količke s trakovi (temu pritožba tudi ne oporeka)).

9Nadalje pritožba navaja, da ne drži, da tožnica ne bi imela drugega dostopa, saj je dostop po drugi poti očiten in ga je uporabljala tožnica vsa leta, dokler se ni začel konflikt s toženko in je uveljavljala služnostno pot. Te služnostni poti zato po prepričanju toženke tožnica ne potrebuje, ampak gre le za nagajanje. S temi navedbami toženka ne more biti uspešna v tej pravdi, ki teče zaradi vznemirjanja služnostne pravice. Kot je toženki že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, sta koristnost in potrebnost služnosti pomembni šele pri morebitni presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za ukinitev služnosti, katerega pa toženka ni vložila. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem tudi pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da se ukinitev služnosti lahko zahteva le s tožbo in ne tudi z ugovorom.²

10Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Toženka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Prav tako sama krije stroške odgovora na pritožbo tožnica, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 87/2022, s spremembami, v nadaljevanju: SPZ.
² To izhaja iz drugega odstavka 222. člena SPZ.