VSL Sodba II Cp 790/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora tožnici v 15 dneh plačati 4.441 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.400 EUR od 6. 8. 2019, od zneska 761 EUR od 15. 4. 2019 in od zneska 1.280 EUR od 28. 3. 2019 ter stroške postopka. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožničin prokurist s toženko sklenil ustno pogodbo o vodenju mlajše kadetske reprezentance kot glavni trener, toženka pa trditvam o opravljenem delu in dogovorjeni ceni ni nasprotovala.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa sodbo vsaj razveljavi. Pravno odločilne (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP) pritožbene navedbe bodo predstavljene v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

3Tožnica v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ugotovitvam sodišča prve stopnje o sklenitvi pogodbe pritožnica več ne nasprotuje. V pritožbi pa izpostavlja, da je storitev (vodenja mlajše kadetske reprezentance kot glavni trener) izvedel A. A., ki je prokurist in ni zaposlen pri tožnici. Izpostavlja, da je prokura le mandatno razmerje, zato je delo opravila tretja oseba, ne tožnica, in kvečjemu on bi lahko toženki izstavil račun. Pritožnica ima prav, da je prokurist poslovni pooblaščenec (1. odstavek 35. člena Zakona o gospodarskih družbah; ZGD-1), pogodba o prokuri sama po sebi pa nima delovnopravnih posledic. Sama prokura torej ne daje podlage za zakonito opravljanje dela v gospodarski družbi. A trditev, da prokurist ni zaposlen pri toženki, je pritožbena novota. Ker pritožnica ne pojasni, zakaj takšnih navedb ni podala v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih višje sodišče ni obravnavalo. Tudi sicer se toženke ne tiče, na kakšni podlagi je za tožnico delo opravil prokurist. Bistveno je, da je bila toženka s tožnico v pogodbenem razmerju in da je bilo delo (zanjo, to je namreč pokazal dokazni postopek) opravljeno.

6Pritožnica še navaja, da je podala jasen ugovor, da tožeča stranka ali A. A. ni(sta) opravil(a) storitev, katerih plačilo zahteva, sodišče pa v sodbi (napačno) obrazloži, da trditvam o opravi storitev ni nasprotovala. Navaja, da je „pojasnila, da bo to storila, ko bo tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ponudila dokaze za svoje trditve, da je vodila reprezentanco v času in krajih, ki jih navaja ...“ Toženka v pritožbi ne pojasni, kje oziroma kdaj naj bi podala takšne trditve, pritožbeno sodišče pa jih ne najde. Nasprotno – najde navedbo, da je storitev dogovoril in izvedel A. A. (na naroku 8. 9. 2021, list. št. 60 v spisu). Tudi v pritožbi toženka (v nasprotju s kasnejšo pritožbeno trditvijo) navaja, da je „predmetno storitev … izvedel A. A.“. Domet ugovorov toženke je sodišče prve stopnje povsem pravilno razumelo.

7V skladu z določbo 619. člena OZ in sledečih ter v skladu z dolžnostjo izpolnitve obveznosti (1. odstavek 9. člena OZ) je sodišče prve stopnje glede na pojasnjeno tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo.

8Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Toženka s pritožbo ni uspela; zato sama krije stroške pritožbenega postopka. To velja tudi za stroške odgovora na pritožbo tožnice, ki jih glede na vse okoliščine primera ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.