VSL Sodba I Cpg 280/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka (sklep o stroških) spremeni, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 3.212,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 46.881,33 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in toženi stranki naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 3.351,60 EUR.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta sodelovali na podlagi ustnega dogovora, po katerem je tožeča stranka za toženo opravila storitve prevoza pepela, mulja, odpadnih materialov, sejanja pepela, storitve nakladanja, prevoza in deponiranja materiala. Tožeča stranka vtožuje plačilo za te storitve in za najem gradbene mehanizacije, za kar je izstavila več računov, s ceno 26 EUR/tono materiala. Nesporno je, da je tožeča stranka storitve opravila, tožena stranka pa je ugovarjala, da je bila dogovorjena cena 15 EUR/tono.

6Sodišče prve sodbe je presodilo, da je bilo na toženi stranki dokazno breme, da dokaže drugačno ceno od tiste, ki izhaja iz trditev in računov tožeče stranke, ki predstavljajo verodostojne listine. Tožena stranka je v dokazne namene predlagala zaslišanja njenega zakonitega zastopnika A. A., ki se vabilu ni odzval in je neupravičeno izostal iz naroka. Zaslišalo je zakonito zastopnico tožeče stranke, ki je potrdila dogovorjeno ceno 26 EUR/tono materiala. Pritrdilo je tudi stališču tožeče stranke, da delna plačila tožene stranke pomenijo pripoznavo dolga.

7Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekršilo materialno določbo drugega odstavka 669. člena OZ, ko ni postavilo izvedenca, ki bi podal mnenje o običajni tržni ceni za prevoze. Navedena določba govori o pravici prevoznika do običajnega plačila, če višina prevoza ni določena s tarifo, aktom ali pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da uporaba te določbe ni na mestu, ker sta obe stranki zatrjevali, da je bila cena dogovorjena in zato postavitev izvedenca ni potrebna. Nerazumljivo pa pritožba navaja, da je bil med strankama sklenjen le usten dogovor in ne pogodba. Pogodba se namreč lahko sklene tudi ustno in pisna oblika načeloma ni pogoj za veljavnost prevozne pogodbe. V takem smislu se tudi razume, da je med strankama dosežen usten dogovor – pomeni ustno sklenjeno pogodbo. Sploh pa zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem ne more predstavljati kršitve določbe materialnega prava, ampak ga lahko pritožnica uveljavlja v okviru pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ali kršitve določb postopka.

8Pritožba nadalje navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo dveh predloženih listin tožene stranke, ki naj bi dokazovale običajno tržno ceno 15 EUR/tono. Gre za naročilo št. ... in Okvirni sporazum z Javnim podjetjem A. d. o. o. kot naročnikom (prilogi B2 in B3). Čeprav se sodišče prve stopnje do navedenih listin res ni opredelilo, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka po 14. ali 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Noben od teh pogojev v obravnavnem primeru ni izpolnjen, saj ima sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Kršitev po 15. točki pa je podana če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pri tem pa gre za kršitev čisto tehnične narave pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe; ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza.

9Pritožba v tem delu v bistvu uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar je tudi ta neutemeljen. Iz navedenih listin namreč ne izhaja potrditev, da bi bila dogovorjena cena 15 EUR/tono niti da bi bila običajna niti da sicer posel za toženo stranko sicer ne bi bil smiseln. V prilogi B2 (naročilo) je ponudbeni preračun z naslednjimi postavkami: „prevzem in prevoz pepela in žlindre na lokacijo ponudnika“ (količina 3.800 ton za ceno na enoto mere 42,80 EUR brez DDV) ter „prevoz žlindre na deponijo“ v količini 200 ton po ceni 2,00 EUR brez DDV). Ponudbena vrednost znaša 163.040,00 EUR oziroma za največ 6.000 ton 198.908,80 EUR. Struktura cene za enoto mere za prevzem in prevoz pepela in žlindre je sestavljena iz prevzema pepela in žlindre (32,50 EUR) in cene za prevoz (10,30 EUR), skupaj torej 42,80 EUR. Iz navedenih delov torej nikjer ne izhaja, da bi bila med pravdnima strankama dogovorjena ali smiselna le višina plačila 15 EUR/tono, saj iz teh listin izhaja le cena 42,80 EUR na tono, ponujena A. d. o. o. Kakšni pa so bili ostali stroški tožene stranke, da bi bil posel zanjo ekonomsko neupravičen pa tožena stranka ne navede in ne specificira, zato se sodišče do tega niti ne more opredeliti. Prav tako ni jasno kaj želi tožena stranka dokazovati s sklicevanjem na Okvirni sporazum (B3), ki po njenih navedbah določa ocenjeno vrednost 260.000,00 EUR + DDV, pri čemer je cena na enoto določena s predračunom z dne 20. 1. 2020, ki je priloga sporazuma. Pri tem ni jasno ali je s predračunom mišljena priloga B2 ali kaj drugega, vendar drugih dokazov tožena stranka v spis ni vložila. Zato s tako nejasnimi in pavšalnimi navedbami pritožba ne more uspešno izpodbiti zaključkov prvostopenjskega sodišča.

10Pritožba nadalje izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navaja, da niti zakonita zastopnica tožeče stranke B. B. niti prisotni odvetnik (takrat obeh strani) C. C. nista mogla potrditi ustnega dogovora o ceni 26 EUR/tono. B. B. sploh ni bila prisotna pri sklepanju dogovora in je lahko izpovedala le posredno, pri tem gre pa tudi za osebo, zainteresirano za izid postopka. Višje sodišče na to odgovarja, da je sicer res, da zakonita zastopnica tožeče stranke ni bila neposredno prisotna pri sklepanju dogovora, kar je nesporno. Izpovedala je, da je bil prisoten njen partner D. D., in da so ji o ceni 26 EUR/tono povedali takoj za sestankom, v njenem lokalu. C. C. se dogovora o ceni ni spomnil, je pa povedal, da je bila zakonita zastopnica verjetno o tem obveščena. Višje sodišče pritožbene navedbe v tej smeri šteje za nezadostne, saj dokazna ocena sodišča izhaja iz celotnega dokaznega postopka, ob upoštevanju izpovedbe prič, predloženih računov in dejstva, da tožena stranka ni zmogla nikakršnega dokaza, ki bi potrjeval njene navedbe, niti se njen zakoniti zastopnik ni odzval vabilu na narok, kjer bi sicer moral biti zaslišan. Zato višje sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje in šteje pritožbene navedbe za neutemeljene. Prav tako pritožba ne more uspeti z navedbami, da se cena najema gradbene mehanizacije v računu in izpovedbi priče ne sklada. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni nikdar prerekala cene najema, zato gre za priznano dejstvo, ki ga tožeča stranka ni dolžna dokazovati.

11Ker je sodba sodišča prve stopnje že iz tega razloga pravilna se višje sodišče ne bo spuščalo v razpravo ali pomenijo izvedena delna plačila pripoznavo dolga ali ne, ker za ta spor to ni bistveno vprašanje. Ob tem višje sodišče dodaja, da iz delnih plačil (izvedena v zneskih 7.000,00 8.000,00 in 5.000,00 EUR) ne izhaja zaključek, da je bila pri njih upoštevana cena 15 EUR/tono, saj se zneski plačil tudi v tem pogledu ne skladajo z zneski računov.

12Delno je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev in sicer za postavko obrazloženih dopisov in pribave podatkov, za kar je sodišče skupaj priznalo 250 točk. Iz stroškovnika tožeče stranke (list. št. 110) izhaja, da gre pri tej postavki za naslednje stroške (vsak v vrednosti 50 točk): poizvedbe o lastništvu nepremičnin in vozil, poizvedbe o naslovu priče, dokazni predlog z dne 21. 9. 2021, končno poročilo stranki in pribava pravnomočnosti in izvršljivosti. Z izjemo dopolnitve dokaznega predloga z dne 21. 9. 2021, s katerim je tožeča stranka sporočila podatke o priči C. C., višje sodišče v spisu ne najde utemeljitve za ostale postavke oziroma so te neizkazane. Zato je stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zmanjšalo stroške po odvetniški tarifi za vloge tožeče stranke in zastopanje na naroku za 200 točk (ti zdaj znašajo 3.850 točk), k čimer se prišteje še materialne stroške v skladu z 11. členom OT (48,50 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2.339,10 EUR. K temu se doda še znesek sodnih taks v skupni višini 873,00 EUR. Skupno znašajo stroški tožeče stranke 3.212,10 EUR. Višje sodišče je stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

13S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Z izjemo stroškovne odločitve so pritožbene navedbe neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

14Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v zanemarljivem delu stroškovne odločitve, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).