VSRS Sklep I Up 165/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prepozno plačal sodno takso za vložitev tožbe zoper odločbo Upravne enote Velenje, št. 330-1110/2020-37 z dne 15. 11. 2021, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 33008-64/2022/3 z dne 25. 3. 2022, kar v zadevi ni sporno. Rok za plačilo se je namreč iztekel 19. 5. 2022, sodno takso pa je plačal 20. 6. 2022. Skupaj s potrdilom o (prepozno) plačani taksi je tožnik vložil še predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se njegov predlog zavrne, saj ni izkazal opravičljivega vzroka za zamudo plačila sodne takse. Razlog, ki ga navaja, tj. da je mislil, da je sodna taksa del računa za odvetniške storitve, ki ga je plačal (plačilne naloge za plačilo sodne takse je sicer prejel skupaj z računom za odvetniške storitve), namreč ni opravičljiv razlog iz 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje se je osredotočil le na svoja ravnanja, ne pa na ravnanja pooblaščenca – ali ga je ta opozoril na (ločeno) obveznost plačila sodne takse v obravnavani zadevi, ali je preveril, če je ta pravočasno plačana. Način komuniciranja med pooblaščencem in stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v tej komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če gre za razloge za zamudo izven sfere stranke in njenega pooblaščenca, kar pa ni bilo izkazano.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da je stališče sodišča o neizkazanosti opravičljivega razloga prestrogo. Poleg tega se s pretirano strogo razlago tega pojma nesorazmerno posega v pravico tožnika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Šlo je namreč za nenamerno pomoto laične stranke, zaradi katere je bila sodna taksa plačana en mesec prepozno, kazen za to nenamerno pomoto pa je izguba pravice do sodnega varstva, za kar zatrjuje, da je nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti test sorazmernosti in preizkusiti težo posega v pravico do sodnega varstva zaradi ciljev, ki jih zasleduje pravna ureditev s tovrstnimi prekluzijami. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi in se plačilo sodne takse z dne 20. 6. 2022 upošteva kot pravočasno in podredno, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Pritožba ni utemeljena.

5V zadevi ni sporno, da je pritožnikov pooblaščenec nalog za plačilo sodne takse 4. 5. 2022 prejel in ga istega dne dal pritožniku, poleg tega pa mu izstavil še račun za odvetniške storitve. Le-tega je pritožnik plačal 10. 5. 2022, medtem ko obveznosti iz plačilnega naloga ni izpolnil. Poziv, da naj pritožnik predloži potrdilo o pravočasnem plačilu sodne takse, je bil pooblaščencu pritožnika vročen 20. 6. 2022, istega dne je sodno takso pritožnik plačal in potrdilo o tem poslal sodišču, hkrati pa je po pooblaščencu vložil obravnavani predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njem je navedel, da je laično mislil, da je s plačilom odvetniških storitev plačal tudi sodno takso. Zatrjeval je, da je šlo za nenamerno pomoto laične stranke in je zato razlog za zamudo opravičen.

6Po prvem odstavku 24. člena ZUS-1 je vrnitev v prejšnje stanje možna, če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča¹ je opravičen vzrok okoliščina oziroma ovira, ki je stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne more pripisati njeni krivdi. Ker torej zamuda ne sme biti zakrivljena, se presoja, ali je zamudo povzročil dogodek, ki ga pooblaščenec ali stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti nista mogla ne predvideti, ne odkloniti. Po tretjem odstavku 24. člena ZUS-1 je treba okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga.

7Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti.² V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.

8V obravnavani zadevi bi torej pritožnik moral zatrjevati kot tudi izkazati obstoj za odločitev bistvene okoliščine, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ne on in ne njegov pooblaščenec nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude.

9Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik tega ni izkazal in je tako odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Glede na nesporno procesno situacijo v obravnavani zadevi je namreč zaključiti, da je vzrok za zamudo napaka v komunikaciji med pritožnikom in njegovim pooblaščencem. Upoštevaje naravo same napake v komuniciranju, tj. nesporazum, kaj vsebujejo odvetniški stroški, za katere je bil izdan račun, Vrhovno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da ne gre za opravičljiv razlog, in poudarja, da bi se tak nesporazum z dodatno komunikacijo glede plačil lahko preprečil. Evidentno je tako, da je napaka v sferi pritožnika in njegovega pooblaščenca.

10Glede posega v pravico do sodnega varstva Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je Ustavno sodišče v sklepu U-I-276/09-04, Up-1332/09-05 z dne 11. 11. 2010 že navedlo, da bi ureditev, po kateri bi sodišče obravnavalo tudi pravno sredstvo, za katero je bila sodna taksa plačana po izteku roka, po naravi stvari povsem izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki ju z določitvijo roka za plačilo sodne takse zasleduje zakonodajalec. Ustavno sodišče pa je tudi že sprejelo stališče, da je določitev prekluzivnih rokov ustavno dopustna, saj lahko služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih ter je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti.³

11Zaradi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da je tehtanje sorazmernosti posega v pravico do sodnega varstva s prekluzivnimi roki (po drugi strani je tudi to del zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva) opravil že zakonodajalec in tudi Ustavno sodišče, kot je navedeno v prejšnji točki te obrazložitve. Glede pritožbenih navedb o tem, da je stranka zamudila rok plačila zgolj za en mesec in da njeno kasnejše plačilo ne bi vplivalo na hitrost teka sodnega postopka, ter da bi bilo treba opisano zamudo presojati manj strogo, pa Vrhovno sodišče dodaja, da so te navedbe neutemeljene. Rok za plačilo sodne takse za vložitev tožbe je procesni,⁴ prekluzivni in nepodaljšljivi rok⁵, tj. časovno obdobje, ki je določeno za opravo tega procesnega dejanja, ki se ga po poteku tega roka ne da več opraviti in roka tudi ni mogoče podaljšati, saj je ta zakonsko določen. Za nastop prekluzije ni pomembno, koliko časa po koncu roka je poteklo.⁶ S potekom roka je nastopila prekluzija. Po nastopu le-te je možno vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje, kot je to storil pritožnik, vendar je tega sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj ni izkazal opravičljivega razloga za zamudo.

12Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

¹ Npr. sklepi I Up 171/2020 z dne 10. 2. 2021, I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015, I Up 40/2002 z dne 16. 1. 2002, I Up 856/2001 z dne 14. 11. 2001, I Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015.
² Neskrbnost v medsebojni komunikaciji stranke in pooblaščenca (odvetnika) ni opravičen vzrok za zamudo, npr. sklepa VSRS I Up 171/2020 z dne 10. 2. 2021 in I Up 205/2015 z dne 23. 9. 2015.
³ Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-103/99 z dne 29. 11. 2000. Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 190/2021 z dne 25. 10. 2021.
⁴ Špajzer, G.: Problematika odmere sodnih taks v civilnih zadevah, v: Pravosodni bilten, letn. 40, št. 1, 2019, Ljubljana: Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, Center za izobraževanje v pravosodju, str. 187.
⁵ Galič, A.: v: Ude, L. idr.: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 454.
⁶ Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 937/2011 z dne 13. 4. 2011.