VSL Sodba II Cp 1485/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnica s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku 7. 8. 2017, ko jo je v okviru organiziranega počitniškega letovanja, pri veslanju v kajaku, z veslom po glavi udarila druga udeleženka.

2Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo in tožnici naložilo, da toženki povrne stroške postopka. Presodilo je, da toženka ni ne objektivno ne krivdno odgovorna za nastalo škodo.

3Tožnica zoper odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Nasprotuje presoji, da veslanje 9 oziroma 10 letnih udeležencev v kajakih na mirnem morju ne predstavlja neverne dejavnosti oziroma, da veslo ne predstavlja nevarne stvari. Opozarja, da je v skladu s sodno prakso (II Ips 251/2018) treba upoštevati vse okoliščine (opredelitev stvari, intenzivnost škodne nevarnosti, pogostnost, neobičajnost). Sklicevanje sodišča na odločbo II Ips 788/2008 ni ustrezno, saj je igranje rokometa odraslih ali odraščajočih najstnikov nekaj drugega kot veslanje v kajakih le ob enem spremljevalcu oziroma reševalcu in premajhni razdalji. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je v sosednjem kajaku šlo za otroka s posebnimi potrebami.

Podana je tudi krivdna odgovornost. Poudarja, da toženka ni poskrbela za ustrezno razdaljo med kajaki (otrok ni nihče razporedil in nihče ni v vodi pazil na varnostno razdaljo oziroma ni nadzoroval aktivnosti), navodila niso bila dana oziroma so bila nepravilna.

4Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnica pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka ne konkretizira. Takšno uveljavljanje v pogledu kršitev, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne zadostuje. Pritožbeni preizkus je bil zato opravljen zgolj v pogledu ostalih, uradoma upoštevnih kršitev. Ugotovljeno je bilo, da niso bile storjene.

7Po določbi 2. odstavka 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

8O dejavnosti s povečano nevarnostjo govorimo takrat, ko je lahko zaradi njenega rednega poteka ogroženo življenje, zdravje ali premoženje ljudi. Sem tako ne sodijo nevarnosti vsakodnevnega življenja, ampak takšne dejavnosti, katerih izvajanja, kljub potrebni skrbnosti, ni mogoče vselej nadzorovati ali obvladovati njihovih učinkov. Bistvena značilnost nevarne dejavnosti namreč je, da v sebi nosi (tveganje) nevarnost, ki se lahko udejani ob še tako skrbnem ravnanju. Drži sicer, da med nevarne dejavnosti sodijo tudi take, ki postanejo nevarne zaradi določenih okoliščin, vendar pa morajo biti te okoliščine objektivne narave. Okoliščine, ki so neposredna posledica krivdnega ravnanja izvajalca dejavnosti, samega oškodovanca ali tretje osebe, zato lahko nudijo podlago le za krivdno in ne objektivno odgovornost. To je ob sklicevanju na odločbo VS RS II Ips 788/2008 v obravnavani zadevi pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Tudi odločba II Ips 251/2018, ki jo v pritožbi izpostavlja tožnica, zastopa enako stališče.

9Pod pogojem, da se izvaja pravilno, veslanje oziroma vožnja s kajaki na mirnem morju, ki jo izvajajo 9 oziroma 10 letni otroci, v sebi ne nosi tveganja za nastanek take škode, ki jo je utrpela tožnica. Gre za športno aktivnost, ki v primerjavi z drugimi športi, ne odstopa po pogostnosti poškodb. Da bi bile v konkretnem primeru podane kakšne posebne (objektivne) okoliščine, zaradi katerih bi veslanje postalo nevarno, pa tožnica ni trdila. V zvezi z objektivno odgovornostjo je namreč opozarjala (in to ponavlja tudi v pritožbi) le na okoliščine, ki bi glede na zgoraj obrazloženo lahko predstavljale kvečjemu podlago za krivdno odgovornost.¹ Iz navedenih razlogov je zaključek sodišča prve stopnje, da objektivna odgovornost toženke ni podana, pravilen.

10Pravilen pa je tudi zaključek, da ni podana krivdna odgovornost toženke. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da tožnica te odgovornosti ni utemeljevala s trditvami o protipravnem ravnanju druge mladoletne udeleženke (to je udeleženke, katere veslo je udarilo tožnico) in o toženkini odgovornosti v smislu 144. člena OZ, ampak s trditvami v smeri neskrbnega ravnanja same toženke. Očitala ji je 1. da tožnici ob izvajanju aktivnosti ni zagotovila čelade in 2. da ni vršila ustreznega nadzora otroka, ki je tožnico poškodoval, pri čemer naj bi šlo za otroka s posebnimi potrebami, ki je bil hiperaktiven.

11Prvi očitek je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen zato, ker je uporaba čelade obvezna le za plovbo po divjih vodah in ker je nevarnost udarca z veslom pri vožnji s kajakom v mirni vodi majhna, zahteva, da bi morala toženka otrokom zagotoviti čelade, pa posledično pretirana. Pritožnica take presoje ne izpodbija, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera pa jo kot materialnopravno pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče.

12Kot neutemeljen je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi drugi očitek. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da trditev, da je tožnico z veslom udarila deklica, ki je bila otrok s posebnimi potrebami, ni dokazan oziroma je bil edini tak otrok v skupini tožnica. Ugotovilo je še sledeča dejstva:

- da je tega dne tožnica veslala v tehnično ustrezni opremi, to je kajaku dvosedu s plastičnimi vesli, s še eno deklico iz iste skupine, poleg pa je bil le še en kajak, prav tako z dvema deklicama, kar je manj od še dopustnega števila;

- da je bil udeleženkam, ki so bile vse predhodno preizkušene v plavanju, pojasnjen pravilen način veslanja in varnostni ukrepi, ki jih morajo upoštevati;

- da se je veslanje izvajalo v mirnem morju;

- da veslanje, pri katerem je prišlo do udarca, ni bilo prvo, ampak je bilo udeleženkam že znano;

- da je bila dejavnost v primeru neupoštevanja navodil prekinjena;

- da so vse deklice nosile rešilne jopiče;

- da je skupino deklic na kajakih z obale, kjer je ostal preostanek skupine, nadzorovala vzgojiteljica, prisoten pa je bil tudi reševalec iz vode ter dodaten vzgojitelj še ene skupine otrok;

- da je veslanje do nezgode potekalo brez posebnosti (ni prišlo do konfliktov ali kršenja navodil) in je šlo za nenaden (hipen) dogodek;

- da je bil dogodek nemudoma zaznan in tožnici nudena pomoč,

Sodišče prve stopnje je na tej podlagi presodilo, da je bil nadzor ustrezen.

13Pritožbeno sodišče povzete dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka, sprejema. Kot je mogoče razbrati iz pritožbe, se tožnica z nekaterimi sicer ne strinja,² a pri tem razlogov, zakaj in na kakšni podlagi zatrjuje drugačna dejstva, ne pojasni. Ker pritožbeno sodišče na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti, takšen način izpodbijanja ne zadostuje. Pritožbeno sodišče se zato z vprašanjem pravilnosti in popolnosti dejanskih ugotovitev ni ukvarjalo. Glede na večkrat ponovljeno pritožbeno navedbo o nepravilnih oziroma nepopolnih navodilih; o premajhni varnostni razdalji in o zgolj eni osebi, ki naj bi nadzorovala otroke, dodaja le to, da gre vsebinsko tudi sicer za navedbe, ki jih je tožnica prvič ponudila šele v pritožbi³ in so zato, saj niso z ničemer opravičene, neupoštevne (337. člen ZPP).

14Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja, da v okoliščinah konkretnega primera toženki ni mogoče očitati, da nadzor štirih deklic, ki so veslale v kajakih, ni bil zadosten. Zahteva, da bi moral biti vzgojitelj oziroma reševalec prisoten ob samih kajakih, je ob dejstvu, da so deklice že pred dogodkom veslale, da so bile seznanjene z navodili za varno veslanje in so jih, kot je bilo ugotovljeno, tudi upoštevale, pretirana. Poleg tega pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča udarca, ki je bil hipen in nepričakovan, taka prisotnost ne bi mogla preprečiti. Enako velja za zahtevo po neprestanem vizualnem nadzoru vsakega od otrok.

15Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so toženki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

¹ Gre za navedbe o le enem spremljevalcu; premajhni varnostni razdalji; o tem, da niso bila dana ustrezna navodila oziroma so bila ta nepravilna; da je bila v skupini deklica s posebnimi potrebami.
² V pritožbi tako navaja, da je bil v drugem kajaku otrok z vedenjsko motnjo in da so bili v skupinah tudi sicer otroci s posebnimi potrebami; da je bila med kajaki premajhna razdalja; da je bilo v kajakih večje število otrok; da se je dejavnost izvajala v prisotnosti enega spremljevalca oziroma reševalca; da navodila niso bila dana oziroma so bila nepravilna.
³ Tožnica je na toženko naslovila le v točki 10 te sodbe povzeta očitka s tem, da je drugega uveljavljala nekonkretizirano. Navedbam toženke o osebah, ki so opravljale nadzor; o številu kajakov in številu otrok v njih, o primerni medsebojni oddaljenosti ter o tem, da so bili otroci seznanjeni z uporabo opreme in pravili, v teku postopka tudi ni obrazloženo ugovarjala.