VSM Sklep V Kp 20247/2019

Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 20247/2019 z dne 17. 5. 2022 na podlagi prvega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog za izločitev dokazov, ki ga je zagovornica obdolženega A. A. vložila na predobravnavnem naroku dne 7. 3. 2022.

2Zoper sklep se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da predlogu za izločitev dokazov ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, ki jih je izpostavila v predlogu za izločitev dokazov. Vendar s tako posplošeno zatrjevanim očitkom ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 1 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo vsa stališča predloga za izločitev dokazov, na katera je nato v točkah od 5 do 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa prepričljivo odgovorilo ter svojo odločitev pojasnilo s tehtnimi in argumentiranimi razlogi, katerim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

5Uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona zagovornica v nadaljevanju ne obrazloži, zato pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, katere je v okviru pritožbene obravnave dolžno ugotavljati.

6Bistvo pritožbene obrazložitve je v nestrinjanju z odločitvijo sodišča prve stopnje, da bi morala zagovornica konkretizirati, katera ustavno določena človekova pravica in temeljna svoboščina naj bi bila kršena pri pridobivanju dokazov. Pa tudi sicer je po mnenju zagovornice v predlogu za izločitev dokazov jasno specificirano, katere dokaze je potrebno izločiti in na kakšni podlagi. Takšnim pritožbenim stališčem pa ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 7 razlogov izpodbijanega sklepa, sklicujoč se na ustaljeno sodno prakso,¹ pravilno pojasnilo, da dokazi, pridobljeni v nekazenskih postopkih, ne morejo biti pridobljeni s kršitvijo ZKP, saj organi v nekazenskih postopkih ne delujejo po določbah ZKP. Dokaze, ki so bili pridobljeni v nekazenskih postopkih, je potrebno izločiti iz kazenskega spisa, če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Katere človekove pravice in temeljne svoboščine naj bi bile s pridobitvijo dokazov v davčnem postopku kršene, zagovornica v predlogu za izločitev dokazov ni navedla. V njem se je sklicevala le na privilegij zoper samoobtožbo ter pri tem splošno zatrjevala, da se ta razteza na vse tiste postopke, v katerih se pod krinko inšpekcijskega ali nadzornega postopka de facto vrši kazenska preiskava oziroma v katerih je dejavnost uradnih oseb usmerjena v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. Da bi bila podana takšna situacija v obravnavani zadevi, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7Zagovornica niti v predlogu za izločitev dokazov niti v pritožbi ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo v konkretnem primeru mogoče sklepati, da se je pod krinko davčnega postopka de facto vršila kazenska preiskava oziroma da je bila dejavnost uradnih oseb usmerjana v zbiranje podatkov za kasnejši kazenski postopek. V pritožbi uveljavljana trditev, da je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) zoper obdolženca sprožila večje število kazenskih ovadb, pa glede na ugotovljene okoliščine, nima vpliva. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da so se obravnavana ravnanja obdolženca kot morebitna kazniva dejanja začela preiskovati šele po opravljenem davčnem nadzoru v družbi B. B. d.o.o. Finančni urad je kazensko ovadbo na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru vložil dne 12. 6. 2018 (skoraj eno leto po izdaji zapisnika in več kot devet mesecev po izdaji odločbe davčnega organa), policija pa je nato na podlagi usmeritev državne tožilke z dne 14. 9. 2018 (list. št. 25) pričela s preiskovanjem v kazenski ovadbi opisanih dejanj. Iz podatkov spisa tako ni razvidno, da bi policija ali tožilstvo že pred opravljenim davčnim inšpekcijskim nadzorom razpolagala s podatki, ki bi nakazovali na obstoj suma storitve obravnavanega kaznivega dejanja, še manj pa, da bi davčnemu organu dajala kakršnekoli usmeritve za prikrito pridobivanje podatkov za potrebe kasnejšega kazenskega postopka. V pritožbi problematizirana vložitev kazenske ovadbe s strani FURS pa je v bistvu dolžnost, ki jo ima davčni organ na podlagi prvega odstavka 145. člena ZKP. Slednji namreč državnim organom in organizacijam z javnimi pooblastili narekuje, da naznanijo kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni, ali če kako drugače zvedo zanje.

8Glede vprašanja dometa privilegija zoper samoobtožbo v tako imenovanih nekazenskih postopkih je svoje stališče sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-1293/08-24 z dne 6. 7. 2011, na katero se utemeljeno sklicuje prvostopenjsko sodišče, ko je pojasnilo, da se domet privilegija zoper samoobtožbo ne razteza na inšpekcijske ali nadzorne postopke, pri katerih se aktivnosti uradnih oseb ne spremenijo v kazensko preiskavo. S tem se zagotavlja učinkovitost inšpekcijskih in nadzornih postopkov, kar je v carinskih, davčnih in drugih pomembnih zadevah nedvomno v javnem interesu. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolženi A. A. tekom davčnega nadzora ni bil zaslišan. Iz zapisnika o davčnem nadzoru z dne 27. 6. 2017 namreč izhaja, da je bil obdolženec v tem in tudi drugih nadzorih za davčni organ nedosegljiv (priloga A17), zaradi česar je neutemeljeno splošno pritožbeno razlogovanje, da bi bilo potrebno izločiti vse izjave, ki jih je obdolženec podal FURS brez pravnih poukov.

9Zagovornica v pritožbi skuša (dodatno) konkretizirati predlog za izločitev dokazov, ko navaja, zakaj je iz spisa potrebno izločiti izjavi C. C. in D. D., dani v davčnem postopku, vendar nima prav. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je davčni postopek primarno namenjen ugotavljanju obstoja in višine davčne obveznosti oziroma nadzoru države glede izpolnjevanja davčnih obveznosti, zato je pojasnilna in sodelovalna dolžnost davčnega zavezanca v takem postopku upravičena.² C. C. in D. D. nista (več) obdolženca v obravnavani zadevi, zaradi česar vprašanje kršitve privilegija zoper samoobtožbo ni na mestu. Zmotno pa je tudi špekuliranje pritožnice, ki z navedbami glede priče C. C. izkrivlja dejansko in pravno stanje, saj slednja v kazenskem postopku ni bila zaslišana³ in niti ni prišlo do situacije, ki jo predpostavlja pritožnica (da bi se C. C. kot privilegirana priča odpovedala pričanju) in bi terjala presojo izločitve njene izjave iz davčnega postopka. Glede izjave priče D. D. v davčnem postopku (priloga A16), izločitev katere zagovornica zahteva šele v pritožbi (v predlogu za izločitev dokazov je ni niti omenila), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba z njo uveljavlja kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče, kar pa ni predmet presoje nezakonitosti dokazov. Zagovornica namreč z navedbami, da obsodba ne sme temeljiti na izjavah obremenilnih prič, ki jih obdolženec ni mogel niti enkrat zaslišati, ponovno predpostavlja situacijo, do katere še niti ni prišlo.

10Po obrazloženem, ker je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba obdolženčeve zagovornice pa neutemeljena, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Sodba VS RS I Ips 20654/2010-717 z dne 7. 4. 2016.
² Sodbe VS RS I Ips 20654/2010-717 z dne 7. 4. 2016, I Ips 8092/2010-91 z dne 8. 5. 2014, I Ips 54/2010 z dne 10. 3. 2011.
³ Zapisnik o njenem zaslišanju je bil iz preiskovalnega spisa izločen s sklepom z dne 9. 12. 2019 (list. št. 185-186).