UPRS Sodba II U 450/2019-12

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33141-1017/2016/37 z dne 26. 7. 2019 se v točki 1. izreka v delu, v katerem je bil zavrnjen del zahtevka v znesku 8.065,34 EUR odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 285,00 EUR z DDV stroškov postopka v roku 15 dni v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti do plačila.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) v točki 1. izreka odločila, da se zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33141-1017/2016/21, z dne 21. 12. 2017 delno ugodi višini 37.015,80 EUR, del zahtevka v višini 8.065,34 EUR pa se zavrne. V točki 2. izreka je bilo odločeno, da se sredstva v višini 37.015,80 EUR nakaže na strankin transakcijski račun.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Agencija z odločbo o pravici do sredstev št. 33141-1017/2016/21, z dne 21. 12. 2017 tožniku odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 45.842,67 EUR za sofinanciranje podukrepa št. M04.2, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za podukrep 4.2 – Podpora za naložbe v predelavo, trženje oziroma razvoj kmetijskih proizvodov za leto 2016 (Javni razpis). Sredstva iz podukrepa št. M04.2 so se odobrila tožniku po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o izvajanju ukrepa Naložbe v osnovna sredstva ter podukrepa Podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Progama razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 – 2020 (v nadaljevanju Uredba) in v Javnem razpisu. Tožnik je dne 18. 2. 2019 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 45.081,14 EUR in predložil dokumentacijo, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. Nadalje iz izpodbijane odločbe izhaja, da je pri administrativnem pregledu zahtevka bilo ugotovljeno, da tožnik kot vlagatelj uveljavlja davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupni višini 24.584,51 EUR. Uredba v 96. členu med drugim določa, da se podpora ne dodeli za DDv, razen če le-ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV. Tožnik je dne 14. 5. 2019 Agenciji posredoval potrdilo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) z dne 30. 4. 2019, iz katerega je razvidno, da tožnik ni identificiran za davek na dodano vrednost iz naslova osnovne kmetijske dejavnosti oziroma ni imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi sklicevala na Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki v 5. členu določa, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljene dejavnosti. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjena trajnemu doseganju dohodka. Ker se skladno z ZDDV-1 vsaka fizična oseba v Republiki Sloveniji identificira za namene DDV in ima iz tega naslova možnost povračila DDV, se znesek DDV-ja v višini 24.584,51 EUR smatra kot neupravičen strošek. Nadalje je tožena stranka dne 13. 6. 2019 pri kontroli na terenu pred zadnjim izplačilom zahtevka ugotovila, da pri računu oziroma končni situaciji št. 19-0004, z dne 31. 1. 2019 podjetja A., d.o.o. katerega tožnik uveljavlja za strošek 1.4.5.1.1. Novogradnja objektov, prihaja do odstopanj med popisom del priloženim h končni situaciji in ugotovitvami na kraju samem. Do odstopanj prihaja pri postavki B./Obrtniška dela I. 1.a in 2., kjer ni montiranih dveh dvokrilnih vrat in dveh dvokrilnih oken. Skupni znesek odstopanj na kraju samem znaša 2.300,00 EUR brez DDV-ja. Tožena stranka je tako skupno znižala zahtevek za 26.884,51 EUR (24.584,51 EUR + 2.300,00 EUR) upravičene vrednosti, kar ob upoštevanju deleža sofinanciranja (30 %) znižuje zaprošeno vrednost zahtevka za 8.065,34 EUR, in sicer iz 45.081,14 EUR na 37.015,80 EUR.

3Zoper izpodbijano odločbo je tožena stranka vložila tožbo v upravnem sporu zaradi kršitev določb upravnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Navaja, da se je tožnik na Javni razpis prijavil kot fizična oseba, ki ni identificiran za namene DDV in s tem kot fizična oseba nima pravice do odbitka DDV v skladu z ZDDV-1. Skladno s 96. členom in 10. točko 100. člena Uredbe je DDV upravičen strošek, če upravičenec ob oddaji vloge na javni razpis poda izjavo, da DDV ni izterljiv v skladu s predpisi, ki urejajo DDV. Tožnik ima manjšo kmetijo in se zavestno ni odločil v prijavo v sistem DDV, ker nima velikih prihodkov. Bilo mu je rečeno, da s tem, ko ni prijavljen v sistem DDV in ni pavšalist, dobi povrnjeno polovico DDV. Če bi se odločil za prijavo v sistem DDV bi to že storil ob prijavi na Javni razpis. Tožnik je v prijavnem obrazcu označil, da uveljavlja DDV kot upravičen strošek pri naložbi. Na podlagi predloženih podatkov je Agencija pri odobritvi višine sredstev z odločbo o pravici do sredstev, z dne 21. 12. 2017 DDV upoštevala kot upravičen strošek tožnika. Odločba o odobritvi sredstev z dne 21. 12. 2017 je pravnomočna, kar pomeni, da je Agencija na svojo odločitev vezana tudi pri odločanju o odobritvi višine sredstev v okviru zahtevka za izplačilo. Z izdajo izpodbijane odločbe je Agencija posegla v lastno odločitev in prakso odločanja ter s tem kršila načelo venire contra factum proprium. Tožnik je v prijavnem obrazcu tudi označil, da uveljavlja DDV kot upravičen strošek pri naložbi. Poudarja, da je odločba o odobritvi sredstev z dne 21. 12. 2017 pravnomočna, kar pomeni, da je Agencija na svojo odločitev vezana tudi pri odločanju o odobritvi višine sredstev v okviru zahtevka za izplačilo, saj ga je z odločbo o pravici do sredstev DDV priznala. Sama možnost identifikacije za namene DDV ni relevantna za odločitev v konkretnem primeru, ampak je pomembno, da tožnik kot fizična oseba ni prijavljen v sistem DDV (ni davčni zavezanec), posledično DDV tudi ni izterljiv v skladu s predpisi, ki urejajo DDV. Zaključek, da bi se tožnik lahko vključil v sistem DDV pa ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka za izplačilo, saj neupravičeno sankcionira vlagatelje, ki niso prijavljeni v sistem DDV in jih sili v prijavo, posledica česar pa je neupravičenost stroška za DDV. Odločitev je neobrazložena in kontradiktorna, saj ni jasno zakaj bi možnost identifikacije fizične osebe za namene DDV lahko pomenila razlog za zavrnitev zahtevka za izplačilo. DDV kot upravičen izdatek v okviru naložb je urejen že v 11. točki preambule in c) točki tretjega odstavka 69. člena Uredbe (EU) Evropskega parlamenta in sveta št. 1303/2013, ki določa splošno pravilo, da sicer DDV ni upravičen strošek, je pa upravičen izdatek v primeru, ko ni izterljiv na podlagi nacionalne zakonodaje. Tožena stranka je torej kršila tudi določbe Evropske uredbe in 3.a člena Ustave RS. Namen Evropske uredbe je vsekakor v enakopravnem obravnavanju vlagateljev in enotni ureditvi možnosti povrnitve izdatkov (DDV) ter zagotoviti, da ne pride do preplačila oziroma neupravičenega sofinanciranja iz evropskih sredstev. Namen določbe je torej v tem, da ne pride do dvojnega povračila, ko bi stranke lahko bile upravičene do povračila DDV v sistemu DDV, dodatno pa bi imele zagotovljeno plačilo DDV iz sredstev EU skladov. Na nacionalni ravni možnost povračila DDV, če ta ni izterljiv v skladu s predpisi, ki urejajo DDV, ureja slovenska Uredba.

4Nadalje tožnik še uveljavlja kršitev pravice do izjave, saj je zahtevku za izplačilo predložil potrdilo FURS-a, Agencija pa je odločitev v izpodbijani odločbi glede priznanja DDV kot upravičenega stroška spremenila. Tako je odločila o okoliščinah, s katerimi tožnik ni bil seznanjen, zato je kršila pravico do izjave. Pri tem tožnik tudi ni bil ustrezno podučen kakšno potrdilo FURS je zavezan predložiti, da bi bil upravičen do povračila stroška za DDV, ki mu je bil sicer priznan v okviru pravnomočne odločbe o pravici do sredstev z dne 21. 12. 2017. Tožnik sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije v skladu s 65. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tako, da odločbo Agencije odpravi in zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev ugodi v višini 45.842,67 EUR, pri čemer se ta znesek nakaže na strankin transakcijski račun, podrejeno pa, da se odločba odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis ter navedla, da vztraja pri svojih odločitvah.

6Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2020 dodatno utemeljevala svoja stališča, predvsem pa je še izpostavila odločbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019, katere bistvo je bilo, da ugotovitev o obstoju pravice utemeljuje dolžnost tožene stranke, da sredstva izplača, če vlagatelj glede nastalih in uveljavljanih stroškov izpolni predpisane zahteve. Organ je pri odločanju tudi nepravilno upošteval vsebino potrdila stranke ter ni presodil ali je v obravnavanem primeru DDV izterljiv oziroma ali obstaja upravičenost do odbitka DDV v skladu s predpisi, ki urejajo DDV.

7Tožba je utemeljena.

8Ni sporno, da je tožena stranka z odločbo o pravici do sredstev št. 33141-2017/2016/21, z dne 21. 12. 2017 tožeči stranki odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 45.842,67 EUR za sofinanciranje podukrepa št. M04.2, ki so bila razpisana z Javnim razpisom in je postala pravnomočna.¹ Na podlagi vloge z dne 18. 2. 2019, ki jo je tožnik vložil za izplačilo nepovratnih sredstev sredstev, je tožena stranka z izpodbijano odločbo tožniku odobrila le izplačilo 37.015, 80 EUR, del zahtevka v višini 8.065,34 EUR, pa zavrnila.

9Predmet tega upravnega spora je zavrnilni del zahtevka. Slednji se nanaša na nepriznanje DDV v višini 24.584,51 EUR in strošek obrtniških del v višini 2.300,00 EUR, kar skupaj ob upoštevanju deleža sofinanciranja v višini 30% znaša 8.065,34 EUR. Tožbene navedbe se nanašajo na nepriznanje DDV v izpodbijani odločbi, ne pa tudi na drugi del zavrnilnega zahtevka. Glede na dejstvo, da je tožeča stranka v tožbenem zahtevku uveljavljala plačilo celotnega zneska v višini 45.842,67 EUR, je sodišče odločalo o celotnem zavrnilnem delu izpodbijane odločbe.

10Med postopke izvajanja ukrepov politike razvoja podeželja spada tudi postopek pridobivanja določenih finančnih spodbud po javnih razpisih (49. do 57. člen Zakona o kmetijstvu - v nadaljevanju ZKme-1). Navedeni postopek poteka v dveh fazah. V prvi fazi Agencija izda odločbo o pravici do sredstev, v kateri določi tudi obeznosti stranke (53. člen Zakona o kmetijstvu - ZKme-1). V drugi fazi pa stranke vlagajo zahtevke za izplačilo sredstev. Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun. Zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev pa organ z odločbo zavrne (56. člen Zkme-1).

11Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, se je tožnik prijavil na Javni razpis za podukrep 4.2 – Podpora za naložbe v predelavo, trženje oziroma razvoj kmetijskih proizvodov za leto 2016 (Javni razpis). Med splošnimi pogoji, ki jih mora vlagatelj izpolnjevati ob vložitvi vloge na Javni razpis, je bilo med drugim tudi določeno, da strošek DDV ni upravičen strošek, razen če vlagatelj priloži izjavo, da DDV ni izterljiv v skladu s predpisi, ki urejajao DDV, in da lahko vlagatelj, ki po predpisih o DDV nima pravice do odbitka DDV, slednjega uveljavlja kot upravičen strošek, če poda ustrezno izjavo. Določbe glede DDV v Javnem razpisu so povzete po 96. in 102. členu Uredbe o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014–2020 (v nadaljevanju Uredba). Tako 5. točka 96. člen Uredbe določa, da če ta uredba pri posameznih podukrepih in operacijah ne določa drugače, se poleg neupravičenih stroškov iz tretjega odstavka 69. člena Uredbe 1303/2013/EU, tretjega odstavka 45. člena Uredbe 1305/2013/EU in 13. člena Delegirane uredbe 807/2014/EU podpora ne dodeli za DDV, razen če DDV ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV. Točka 2 šestega odstavka 102. člena Uredbe pa določa, da mora upravičenec zahtevku za izplačilo priložiti izjavo o neizterljivosti DDV, če uveljavlja DDV kot upravičen strošek. Nadalje točka 3(c) člena 69 Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijsem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 1303/2013) določa, da ni upravičen do prispevka iz skladov ESI in iz zneska za podporo, prenesenega iz Kohezijskega sklada v CEF iz člena 92(6) davek na dodano vrednost (DDV), razen če ni izterljiv na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV. Javni razpis in Uredba sta tako skladna z Uredbo (EU) št. 1303/2013.

12Ni sporno, da je tožnik je dne 14. 5. 2019 posredoval toženi stranki potrdilo FURS DT 3842-8286/2019-1 z dne 30. 4. 2019, iz katerega je razvidno, da ni identificiran za DDV iz naslova osnovne kmetijske dejavnosti oziroma ni imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo in podal izjavo, da uveljavlja DDV kot upravičen strošek pri naložbi in pod materialno-kazensko odgovornostjo izjavil, da njegovo kmetijsko gospodarstvo po določbah ZDDV-1 nima možnosti pravice do odbitka DDV, niti nima pravice do pavšalnega nadomestila vstopnega DDV, na katero se navezuje podprta naložba. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi sklicevala na 5. člen ZZDV-1² in ugotovila, da je vsaka fizična oseba v Sloveniji identificirana za namene DDV in ima iz tega naslova možnost povračila DDV ter je zato znesek v višini 24.584,51 EUR (DDV) štela kot neupravičen strošek.

13Sodišče ugotavlja, da zgolj sklicevanje na pravno normo, po kateri se lahko vsaka fizična oseba v Republiki Sloveniji identificira za namene DDV, brez navedbe razlogov, kaj to pomeni za konkretnega tožnika, ki je predložil izjavo, da ni identificiran za DDV iz naslova kmetijske dejavnosti, kar pomeni, da DDV-ja od računov, ki jih je že plačal prodajalcem materiala in izvajalcem del ne bo dobil povrnjenega v okviru sistema DDV po ZDDV-1, ob jasnih določbah Uredbe (EU) št. 1303/2013, Uredbe in Javnega razpisa, da je DDV upravičen strošek, če le-ta ni izterljiv, v konkretnem primeru pomeni, da je odločba v tem delu neobrazložena tako, da se je ne da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

14Nadalje sodišče ugotavlja, da so utemeljene tožbene navedbe v delu, v katerem tožeča stranka uveljavlja kršitev pravice do izjave iz 9. člena ZUP. Tožena stranka je zvrnila vlogo tožeče stranke v delu za plačilo DDV kot upravičenega stroška, ob tem ko je tožnik vlogi za izplačilo v skladu z 2. točko šestega odstavka 102. člena Uredbe priložil Potrdilo FURS-a z dne 30. 4. 2019, iz katerega izhaja, da ni identificiran za DDV iz naslova osnovne kmetijske dejavnosti – proizvodnje vina oziroma ni imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo. Tožena stranka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi pred izdajo odločbe (v zavrnilnem delu) stranki omogočila, da se o njegovih dejanskih zaključkih, ki so bili podlaga za sprejeto odločitev, izjavi.

15Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati,³ oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi. Zato bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko z ugotovljenih dejanskim stanjem (uspehom dokazovanja), ki se nanaša na vsebinsko zavrnitev njene vloge za izplačilo, seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Takšno stališče sodišča je tudi skladno s sodno prakso.⁴ Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka pa tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imela možnosti ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju, čeprav bi jo morala imeti.

16Načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je eno izmed temeljnih načel upravnega postopka. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

17Ker tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o odločilnih dejstvih, ki jih je ugotovila in so bila podlaga za izdajo izpodbijane odločbe v zavrnilnem delu, je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kar pomeni, da je to v vsakem primeru razlog za odpravo odločbe. V tem primeru se sodišču ni treba opredeljevati do drugih tožbenih navedb.

18Sodišče pa vendar pripominja, da ZDDV-1 v 63. členu določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. To pomeni, da gre za pravico davčnega zavezanca, ki jo ta lahko uveljavlja, lahko pa je tudi ne. Dejstvo, da je ne uveljavlja, pa davčnemu zavezancu ne more iti v škodo pri uveljavljanju DDV-ja kot upravičenega stroška na javnem razpisu. Smisel določb iz 69. člena Uredbe (ES) št. 1303/2013, 96. in 100. člena Uredbe ter točkama 4.1 in 6 Javnega razpisa, ki določajo DDV kot neupravičen strošek, razen če je ta neizterljiv skladno s predpisi o DDV, je v tem, da tožnik ne bi dobil stroška iz naslova DDV-ja povrnjenega dvakrat, enkrat v nacionalnem sistemu DDV kot odbitek (če je upravičenec davčni zavezanec), drugič pa iz Evropskega sklada za razvoj podeželja na podlagi Javnega razpisa. Zato v primeru, ko oseba na podlagi podatkov FURS-a izkaže, da ni davčni zavezanec (v obravnavani zadevi iz naslova kmetijske dejavnosti – proizvodnje vina oziroma ni imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo), DDV skladno z analogno razlago 63. člena ZDDV-1 ni izterljiv in je treba tak strošek priznati kot upravičen strošek.⁵

19Po obrazloženem je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in odločbo Agencije v izpodbijanem zavrnilnem delu tč. 1 odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V slednjem bo morala le-ta ponovno odločiti o tožnikovi vlogi in pri tem odpraviti ugotovljene kršitve, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

20Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

21Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijano odločbo odpravi in samo vsebinsko odloči. Sodišče pojasnjuje, da z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena in 157. člen Ustave) velja, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari sami, še zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. člena ZUS-1 in 65. člena tega zakona.⁶ Vendar za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava pravice ali varstvo ustavne pravice, v obravnavani zadevi ne gre, še zlasti zato, ker je za izdajo negativne odločbe potrebno tožniku pred upravnim organom omogočiti, da se izjavi s pravnorelevantnimi dejstvi za izdajo odločbe. Prav tako ni podana nobena od okoliščin iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

22O stroških postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo pavšalni znesek v višini 285,00 EUR z 22% DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopala odvetnica, ki je davčna zavezanka, zato je tožena stranka tako dolžna povrniti tožeči stranki 285,00 EUR z DDV stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

¹ Upravni akt postane pravnomočen, ko se ne more več izpodbijati v upravnem sporu (torej pred Upravnim sodiščem) ali drugem sodnem postopku.
² Davčni zavezanec" je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. "Ekonomska dejavnost" iz prvega odstavka tega člena obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka (prvi in drugi odstavek 5. člena ZDDV-1).
³ Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, str. 287.
⁴ Tako sodbe UPRS I U 1237/2018-13 z dne 14. 1. 2021, II U 99/2018-22 z dne 7. 10. 2020, II U 421/2017-10 z dne 3. 6. 2020, II U 369/2018-32 z dne 4. 2. 2020 in III U 283/2015-13 z dne 29. 9. 2017.
⁵ Upravno sodišče RS, sodba opr. št. II U 393/2019, z dne 13. 10 2021.
⁶ Tako sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 881/2015 z dne 30. 5. 2017.