VSC Sodba Cp 407/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 279,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plača znesek 2.893,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2015 dalje ter mu povrne pravdne stroške v znesku 3.094,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2V pravočasni pritožbi zoper sodbo toženka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Bistveno kršitev določb pravdnega postopka pritožba utemeljuje z dejstvom, da je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin predlog za postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Navaja, da je toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2021 podala pripombe na mnenje izvedenca B. ter predlagala tako dodatno dopolnitev mnenja kot imenovanje novega izvedenca ortopeda, čemur pa sodišče brez posebnih argumentiranih razlogov ni sledilo.

6Glede na to, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj je zavrnilo po toženki predlagan dokazni predlog za ponovitev dokaza oziroma za angažiranje novega izvedenca (pod 9. točko obrazložitve), očitana postopkovna kršitev ni podana (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

7Ugotovitve sodbe, ki temeljijo na podlagi mnenj izvedenca A. in B., pritožba kritizira s trditvijo, da sta si mnenji glede časa, v katerem so se posledice poškodb ustalile, v nasprotju. Trdi, da je izvedenec B. ugotovil, da naj bi bilo zdravstveno stanje pri tožniku dokončno na dne 25. 8. 2014, čeprav je predhodno zaključil, da naj bi bilo dokončno šele 5. 6. 2015. Glede izvedenca A. pa trdi, da je zaključil, da se težave niso ustalile in da je invalidnost lahko določil šele na dan pregleda v letu 2018. Nadalje pa pritožba še trdi, da v letu dni po nezgodi pri tožniku ni bilo ugotovljenih nobenih posledic nezgode, ker iz mnenj obeh izvedencev izhaja, da je bilo klinično stanje gibljivosti desnega gležnja sicer opisano na tožnikovem izvidu dne 28. 2. 2012, vendar je bila anatomsko patološka podlaga za omejeno gibljivost desnega gležnja podana šele 14. 3. 2014.

8V zvezi z gornjo kritiko dejanskega stanja gre izpostaviti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- da Splošni pogoji določajo, da je zavarovalnica dolžna plačati dogovorjeno zavarovalno vsoto oziroma povračilo samo, če je nezgoda nastala med trajanjem zavarovanja in če so bile posledice nezgode, predvidene v 7. členu Splošnih pogojev, medicinsko ugotovljene v enem letu po nezgodi;

- da Splošni pogoji določajo tudi, da se stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo; če to stanje ne nastopi niti po treh letih po nezgodi, se kot končno vzame stanje po poteku tega roka in po njem določi stopnja invalidnosti;

- da je do nezgode prišlo 25. 8. 2011;

- da je bilo klinično stanje gibljivosti desnega gležnja (zmanjšana (slabša) gibljivost skočnega sklepa) opisana v izvidu travmatološke ambulante SB Celje z dne 28. 2. 2012;

- da se posledice poškodbe desnega gležnja v obliki zmanjšane gibljivosti desnega gležnja niso ustalile niti po treh letih od nezgode;

- da je bila tožniku glede na stanje na dan 25. 8. 2014 po Tabeli invalidnosti podana invalidnost v višini 5% zaradi zmanjšane gibljivosti desnega skočnega sklepa lažje stopnje.

9Pritožba niti ne trdi, da bi se poškodbe ustalile pred potekom treh let od nezgode. Kaj takega ni ugotovilo niti sodišče, saj je na podlagi skladnih mnenj obeh izvedencev zaključilo, da se do 25. 8. 2014, ko je minilo tri leta od nezgode, posledice poškodbe niso ustalile. Že zato z gornjo kritiko dejanskega stanja pritožba ne more biti uspešna. Poleg tega pa podaja zgolj lastno dokazno oceno izvedeniških mnenj, s katero pa pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni moč izpodbiti. Enako velja tudi za pritožbeno trditev o zmotnosti ugotovitve trenutka posledic nezgode. Zgolj z nestrinjanjem, da posledice nezgode niso bile ugotovljene v letu dni, pritožba pravilnosti ugotovitve, da iz medicinskega izvida SB Celje z dne 28. 2. 2012 izhajajo posledice poškodbe, ne more izpodbiti.

10Ker pritožba niti pravilnosti ugotovitve časa medicinske ugotovitve posledic nezgode, niti pravilnosti ugotovitve, da se posledice poškodbe niso ustalile v treh letih od nezgode, ni izpodbila, se izkaže, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena dejstva določbe Splošnih pogojev pravilno uporabilo. Zato tudi pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

11Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

12Toženka do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, saj s pritožbo ni uspela. Je pa tožniku, ki je na pritožbo obrazloženo odgovoril, dolžna povrniti potrebne pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ter 155. člen ZPP). Odmera pritožbenih stroškov, temelječa na Odvetniški tarifi, je razvidna iz specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni številki 183). V kolikor toženka tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je od tega zneska dolžna plačati zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega s to sodbo, dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 13. 12. 2006).