VSC Sodba Cp 280/2021

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v toliko, da se tožbeni zahtevek zavrne še za nadaljnjih 60,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 18. 1. 2019 dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu (glede odločitve o stroških) potrdi.

III. Tožeča stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 54,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo v plačilo 60,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2019 dalje. Odločilo je še, da ji mora tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.106,67 EUR.

2Prisodilni in stroškovni del sodbe s pravočasno pritožbo izpodbija toženka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za nadaljnjih 60,00 EUR in ter izračun pravdnih stroškov upoštevaje to zavrnitev. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Uvodoma uveljavljanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožba ne utemeljuje. Zato je moč na tako posplošeno uveljavljanje odgovoriti le, da ni podana kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

5Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo v obliki strahu je v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Za strah je mogoče prisoditi denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje¹.

6Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je v tožnika, ki je s svojim vozilom stal pred križiščem, s hitrosjo 10 km/h od zadaj trčilo vozilo in se je zato tožnikovo vozilo premaknilo naprej za okoli 0,35 m od mesta trka. Ugotovilo je, da je tožnik v trenutku trčenja utrpel primarni strah, ki pa je bil blag do srednje izrazit, kratkotrajen, praktično trenuten, saj je bilo neposredno po nesreči očitno, da samo trčenje ni bilo hudo. Ugotovilo je, da je tožnik brez težav zapustil vozilo, po nesreči pa je tudi brez zadržkov nadaljeval z vožnjo, pri čemer mu v času te vožnje ni bilo vseeno, saj bi lahko spet kdo trčil vanj.

7Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je bil tožnikov primarni strah kratkotrajen. Ni pa ugotovilo, da bi bil intenziven ter da je bilo zaradi tega strahu tožnikovo duševno ravnovesje porušeno v daljšem časovnem obdobju. Zato toženka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 179. člena OZ, ko je ocenilo, da stopnja in trajanje strahu upravičujeta prisojo denarne odškodnine za strah.

8V prvostopno odločitev o stroških zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari ni bilo potrebno poseči, saj je prvostopno sodišče odločilo, da mora tožnik zaradi zgolj 1,5% uspeha, povrniti toženki vse njene stroške postopka. V tem delu zato pritožba neutemeljeno zahteva spremembo izpodbijane sodbe.

9Pritožbi je bilo potrebno delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava delno spremeniti (peta alinea 358. člena ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso bili podani, pa tudi ne kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi uradoma, je bilo potrebno v preostalem delu pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem delu, torej glede odločitve o stroških, potrditi (353. člen ZPP).

10Toženka je v sorazmerju s pritožbenim uspehom upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov, nastalih v zvezi s tem pritožbenim postopkom (prvi odstavek 165. člena ter drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker toženka ni uspešno izpodbila le odločitve o stroških, ji je tožnik dolžan povrniti celotne potrebne pritožbene stroške. Ti predstavljajo strošek sodne takse v višini 54,00 EUR. V kolikor tožnik tega zneska pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnil, je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, Načelno pravno mnenje - občna seja VSS, 13. 12. 2006).

¹ Tako stališče je bilo sprejeto na Posvetovanju ZS, VS republik in pokrajin ter VVS dne 15. in 16. 10. 1986 v Ljubljani (glej Poročilo VS SRS, 1986/II, sklep št. 5, str.8.) ter mu sodna praksa vse od takrat ustaljeno sledi (glej npr. sodbo VS RS II Ips 110/99).