VSC Sodba II Kp 39551/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec kot tožilec A. A. je dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. B. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe oškodovanca kot tožilca A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu z določbo drugega odstavka 96. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovancu kot tožilcu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, plačilo sodne takse in povrnitev potrebnih izdatkov obdolženega B. B. ter potrebnih izdatkov in nagrade njegovega zagovornika. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je prvo sodišče oškodovanca kot tožilca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper oprostilno sodbo sodišča prve stopnje se je po pooblaščencu oškodovanec kot tožilec pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, obdolženca spozna za krivega in ga obsodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom.

3V odgovoru na pritožbo z dne 22. 6. 2022 je obdolženčev zagovornik predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo oškodovanca kot tožilca po pooblaščencu zavrne in v celoti potrdi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih uspešno obrazložilo. Prav tako niso podane pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP.

6Po prvem odstavku 196. člena KZ-1B, veljavnega v času, ko naj bi obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, je bilo predmetno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev moč storiti le z direktnim naklepom. Zakonski znak tedanje inkriminacije je namreč bila zavestnost storilčevega ravnanja. Tudi subsidiarni obtožni predlog oškodovanca kot tožilca v svojem tenorju obdolžencu očita zavestno kršitev predpisov o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov, s čimer naj bi obdolženec kot delodajalec oškodovanca prikrajšal za pravico, ki mu pripada, dejanje pa je imelo za posledico neizplačilo štirih zaporednih plač, regresa za letni dopust za leto 2012, opravljenega nadurnega dela in izgubo pravice do ustrezne pokojninske osnove. Zavestno naj bi obdolženec ravnal v nasprotju z relevantnimi blanketnimi predpisi in sicer 42., 126. do 130., 131., 133. do 135. in 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), 2., 3. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) in določb prvega in drugega odstavka 352. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP).

7V zvezi z zahtevanim subjektivnim odnosom storilca do predmetnega kaznivega dejanja se je izoblikovala bogata sodna praksa Vrhovnega sodišča RS¹ s stališčem, da kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 ni podano, če zavezanec za plačilo plač in drugih prejemkov delavcev, le-teh delavcem ne zmore plačati iz objektivnih razlogov, ker nima dovolj sredstev za izpolnitev svojih obveznosti do delavcev, obenem pa ne gre za naklepno povzročitev slabega finančnega stanja zavezanca. V tem primeru je izključena protipravnost zavezančevega ravnanja. Ko se gospodarska družba znajde v takšnem finančnem položaju, zavezanec ne sme ohranjati njenega poslovanja na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcev. Ne sme prosto odločati, kako bo posloval, ali celo dajati prednost plačilu drugih obveznosti, saj mu Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v primeru insolventnosti nalaga sprožitev začetka ustreznega postopka. Izplačilo plač in drugih prejemkov delavcem je torej primarna obveza delodajalca, ki jo mora izpolniti pred drugimi obveznostmi družbe, če pa poslovanje podjetja zaradi nedoseganja rezultatov poslovanja tega ne dopušča, pa mora delodajalec takoj pristopiti izvajanju vseh potrebnih ukrepov, ki jih predvidevata ZDR in ZFPPIPP.

8Na podlagi proučitve relevantnega spisovnega gradiva sodišče druge stopnje soglaša z razlogi prvostopenjske sodbe, da obdolženemu B. B. na podlagi vseh izvedenih in po prvem sodišču pravilno ocenjenih dokazov, ni mogoče očitati krivdnega odnosa direktnega naklepa, kar bi bilo nujno za sklep o protipravnosti njegovega ravnanja. Obdolženi zagotovo ni naklepno povzročil slabega finančnega položaja družbe A., d. o. o., in posledične blokade njenega TRR z dnem 19. 3. 2012 ter v končni fazi stečaja te družbe. Šlo je za več povezanih razlogov in sicer je upnica družba B., d. o. o., po večletnem pravdanju, marca 2012 vložila zoper družbo A., d. o. o., izvršilni predlog zaradi izterjave 163.449,32 EUR. Oktobra 2012 je bila podana zahteva banke za zagotovitev kritja v višini 174.000,00 EUR zaradi unovčenja bančne garancije. Banke družbi A., d. o. o., več niso odobrile novih posojil za zagotovitev likvidnosti in družba je končala v stečaju. Obdolžencu bi bilo mogoče očitati zahtevani krivdni odnos direktnega naklepa le v primeru, če bi vztrajal pri ohranjanju družbe na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Kot pravilno ugotavlja prvo sodišče pa je takoj, ko je uvidel, da družba več ne bo mogla poslovati, pričel z aktivnostmi za prenehanje njenega poslovanja. Večino delavcev družbe A., d. o. o., je prezaposlil na družbo C., d. o. o.. Če bi delavce zadržal v družbi A., d. o. o., in bi tu nadaljevali z delom, zaradi blokade računa te družbe, ne bi prejeli ne plač ne drugih z zakonom predpisanih prejemkov. Državno tožilstvo v predkazenskem postopku v zvezi s kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja povzročitve stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem po 226. členu KZ-1 in kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 ni ugotovilo, da bi prišlo do nezakonitih prenosov premoženja družbe A., d. o. o., na družbo C., d. o. o.. Po blokadi računa so bile izvajane le še kompenzacije v zvezi s katerimi državno tožilstvo ni ugotovilo nezakonitosti. Tudi delavci C. C., Č. Č. in D. D., ki so bili še začasno zaposleni pri družbi A., d. o. o., (slednja dva le junija 2012), niso plačil prejemali iz sredstev družbe, pač pa na podlagi asignacij oziroma kompenzacij. Obdolženi tako ni ohranjal poslovanja družbe A., d. o. o., na račun delavcev po blokadi računa družbe, torej ko je uvidel, da več ne bo mogel izpolnjevati vseh obveznosti, ki jih je ta družba imela do zaposlenih, ampak jih je prezaposlil na novo družbo, ki je lahko neovirano poslovala in jim na ta način zagotovil nadaljnjo zaposlitev ter izplačevanje plač ter drugih prejemkov. Res sicer oškodovanca, ki se je do septembra 2012 nahajal v bolniškem staležu, ni prezaposlil, mu pa je ponudil možnost prenehanja delovnega razmerja z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Oškodovanec v takšen način prenehanja delovnega razmerja ni privolil in je po neizplačilu štirih plač sam podal odpoved delovnega razmerja, ki mu je prenehalo 28. 12. 2012. Glede na trajno blokado računa družbe A., d. o. o., je jasno, da obdolženec oškodovancu plače in ostalih prejemkov objektivno ni bil zmožen plačati iz sredstev te družbe. Ponudil mu je drugo možnost, ki jo je oškodovanec zavrnil. Takšno obdolženčevo ravnanje pa z v kazenskem smislu zahtevano gotovostjo ne izkazuje posebne motiviranosti obdolženca kot delodajalca, da oškodovanca prikrajša za plačo in druge prejemke, saj iz objektivnega razloga tega ni bil zmožen oziroma mu niti ni možno očitati, da naj bi sam zakrivil takšno finančno stanje družbe, da izplačila niso bila več možna.

9V obsežni pritožbi pooblaščenec oškodovanca kot tožilca izhaja iz prepričanja, da sodišče prve stopnje ne pozna delovnega prava. Obdolženi kot direktor družbe A., d. o. o., naj ne bi ravnal po zavezujočih predpisih. Sodišče prve stopnje se ni vprašalo, zakaj so vsi drugi delavci razen oškodovanca prejemali redno plačo in regres. Sodišče prve stopnje naj prav tako ne bi prepoznalo kot sporen prenos istih poslov na družbo C., d. o. o., ki je opravljala enaka dela v gradbeništvu. Obdolženi bi bil dolžan oškodovancu po vrnitvi iz bolniškega staleža zagotoviti delo. Finančno stanje družbe in težave pri poslovanju po mnenju pritožnika ne morejo biti utemeljen razlog za odsotnost očitka obdolžencu o ravnanju z direktnim naklepom. Okoliščina, da je bila obdolžencu izrečena globa v inšpekcijskem postopku zaradi prekrška, po prepričanju pritožnika obdolžencu dokazuje uresničitev vseh zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja. Ni dokazano, da za oškodovanca ni bilo v drugi obdolženčevi družbi primernega dela. Ne drži, da bi oškodovanec v primeru, če bi soglašal s ponujeno mu odpovedjo iz poslovnega razloga, pridobil pravice na zavodu za zaposlovanje, saj je imel status starejšega delavca.

10Sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača zgoraj povzete pritožbene trditve. Kot je razvidno iz vsebine pritožbe, pritožnik ne nasprotuje zaključku prvega sodišča, da je bil račun družbe A., d. o. o., od 19. 3. 2012 dalje blokiran, da zaradi insolventnosti te družbe, ki se je končala s stečajem, z njenega računa niso bila več možna nobena izplačila in tudi niso bila izvajana in da je v smislu reševanja nastale situacije obdolženec večino delavcev prezaposlil na svojo drugo družbo C., d. o. o.. Oškodovancu, ki ni sprejel ponujene odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, torej z blokiranega računa plača in ostali prejemki več niso mogli biti izplačani. Po prepričanju sodišča druge stopnje pa sam način ponujene odpovedi pogodbe o zaposlitvi obdolžencu ne dokazuje direktnega naklepa, saj ni z ničemer izkazano, da ni ravnal v dobri veri ter želel predvsem omogočiti oškodovancu pridobitev pravic v zvezi z brezposelnostjo. Obdolženčevo tedanje drugačno tolmačenje predpisov s področja delovnega prava kot ga v pritožbi prikazuje pooblaščenec, mu kot laiku ne more iti v škodo. Torej mu ni mogoče očitati, da je oškodovancu ponudil v podpis odpoved pogodbe o zaposlitvi z namenom, da ga nato prikrajša za plače in druge prejemke. Prav tako okoliščina, da obdolženi kot oškodovančev delodajalec slednjega ni prezaposlil na drugo firmo, še ne izkazuje njegovega direktnega naklepa. Tozadevno se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pod točko 22 obrazložitve. Gre za vprašanja, ki glede na svojo naravo presegajo kazenskopravno varstvo in spadajo na področje delovnega prava. Kar pa se tiče koleracije med prekrškom, za katerega je bil obdolženi oglobljen in njegovim subjektivnim odnosom do predmetnega kaznivega dejanja, pa je treba izpostaviti, da prekršek predstavlja golo kršitev predpisa, medtem ko gre pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 za poseg v pravno zavarovano dobrino, ki se na zunaj izkazuje s prikrajšanjem delavcev. Zato ne gre pritrditi pritožniku, da obdolženca v kazenskopravnem smislu obremenjuje okoliščina, da je bil spoznan za odgovornega v inšpekcijskem prekrškovnem postopku.

11Pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni v zadostni meri argumentiralo presoje, da oškodovanec ni izkazal oškodovanja za neizplačane nadure, s čimer naj bi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi prvega sodišča, zapisani pod točko 33 obrazložitve so zadostni in razumno argumentirani. Iz razpoložljive dokumentacije in izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bilo nadurno delo opravljeno, oziroma če je bilo, v kakšnem obsegu je bilo oziroma koliko od tega ga je bilo plačanega in koliko naj bi ga ostalo neplačanega. V prid sklepanju prvega sodišča vsekakor govori podatek, da oškodovanec ob podaji prijave na Inšpektorat RS za delo neplačila nadur ni omenjal. Strinjati pa se gre tudi z zaključki prvega sodišča o zastaranju kazenskega pregona pod točko 34 obrazložitve, saj bi se v zvezi z neplačili nadur obdolžencu lahko očitalo le temeljno kaznivo dejanje iz prvega odstavka 196. člena KZ-1B, za katerega pa velja šestletni zastaralni rok.

12Pritožnik neuspešno uveljavlja tudi kot kršitev postopka, ker prvo sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu oškodovanca kot tožilca za pridobitev bančnih podatkov o nakazilu na oškodovančev bančni račun ter prometu na osebnem računu obdolženca za čas od 1. 1. 2012 do 31. 1. 2013. V skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijani sodbi pod točko 7 ustrezno obrazložilo, zakaj ni ugodilo temu dokaznemu predlogu. Razlogi, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje so sprejemljivi in zaradi takšne, pravilno argumentirane odločitve prvostopenjskega sodišča, nikakor niso mogle biti oškodovancu kot tožilcu kršene procesne pravice. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov namreč ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, verodostojnost izvedenih dokazov pa prosto presoja, pri čemer mora svojo dokazno oceno ustrezno utemeljiti. Sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je predlagatelj utemeljil njegov obstoj in pravno relevantnost s potrebno stopnjo verjetnosti. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje je dovolj argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. V postopku ni bilo sporno, da je obdolženec oškodovancu 8. 1. 2013 nakazal znesek 2.002,50 EUR, ki naj bi predstavljal plačilo nadur in odpravnino. Podatek o stanju na obdolženčevem osebnem računu pa niti ni dokazno relevanten, glede na nesporno dejstvo, da je bil račun družbe A., d. o. o., blokiran vse od 19. 3. 2012 dalje.

13Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo oškodovanca kot tožilca po pooblaščencu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14Oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

¹ sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 6. 2011, opr. št. I Ips 261/2010, z dne 21. 12. 2017, opr. št. I Ips 27748/2013, z dne 6. 9. 2018, opr. št. I Ips 4756/2014 in druge