226. člen KZ-1

Z očitkom o sklenitvi prodajne pogodbe, s katero je obsojenec nepremičnino prodal za kupnino, ki zapade v plačilo v štirih letih od podpisa pogodbe in se v tem času ne obrestuje, z namenom, da upnikom družbe prepreči poplačilo iz naslova najemnin, ki bi jo najemniki poslovnih prostorov morali plačevati vsakokratnemu lastniku in so v posledici prodajne pogodbe začeli januarja 2015 najemnino plačevati drugi gospodarski družbi, je ustrezno opisan zakonski znak obsojenčevega goljufivega dejanja, katerega bistvo ni v sami sklenitvi prodajne pogodbe za prodajo nepremičnine za določeno kupnino, pač pa v sklenitvi prodajne pogodbe v pogojih odloženega in neobrestovanega plačila kupnine, kar je za neposredno posledico imelo spremembo upravičenega prejemnika najemnin. Namen opisanega goljufivega ravnanja je torej bil preusmeritev finančnega toka prihodkov insolventne družbe na drug poslovni subjekt, kar je neposredno povrzočilo veliko premoženjsko škodo njenim navadnim upnikom. Objekt oškodovanja upnikov predstavlja vse premoženje gospodarske družbe, ki bi postalo del stečajne mase oziroma bi bilo lahko uporabljeno za poplačilo upnikov, vključno s terjatvami in drugimi premoženjskim

Ker sodišče ni odredilo vročitve obtožnega predloga osumljenki, s čimer se v skrajšanem postopku začne kazenski postopek, je obtožni predlog (kljub navedbi napačne pravne podlage) smelo zavreči v fazi t. i. materialnega predhodnega preizkusa. Ker ne gre za formalne pomanjkljivosti, se tak obtožni akt ne vroča v dopolnitev oziroma popravo. Oseba, ki zatrjuje oškodovanje, mora biti t.i. neposredni oškodovanec, zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da vlagatelji obtožnega predloga kot družbeniki oz. direktorji domnevno oškodovanih družb nimajo lastnosti subsidiarnih tožilcev, ki smejo prevzeti pregon.

Izognitev plačila upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1. Za obstoj tega kaznivega dejanja zadostuje že navidezno ali dejansko poslabšanje svojega premoženjskega stanja ali premoženjskega stanja drugega dolžnika, zaradi takšnega ravnanja pa pride do povzročitve stečaja. Ne glede na izid stečajnega postopka je kaznivo dejanje dokončano že z začetkom stečaja in ne šele oziroma v primeru odpusta obveznosti. Hujša (kvalificirana) posledica v višini velike premoženjske škode je zakonski znak tretjega (in ne prvega) odstavka 226. člena KZ-1.

Varstveni objekt stečajne goljufije po prvem odstavku 226. člena KZ-1 je poslovna zvestoba, plačilna disciplina in pošteno ter enakopravno obravnavanje upnikov, temu namenu inkriminacije pa sledi tudi opis kaznivega dejanja po navedeni določbi. Izvršitveno ravnanje predstavlja navidezno ali dejansko poslabšanje premoženjskega stanja stečajnega dolžnika, ki ga vodi poseben namen neplačila obveznosti upnikom in je v vzročni zvezi z uvedbo stečaja kot sredstva za izognitev obveznostim. Izognitev plačilu upnikom ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, kar pomeni, da dejansko oškodovanje upnikov, ki nastopi šele v situaciji odpusta obveznosti, ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Opis izvršitvenega ravnanja s prepovedano posledico, kot je razviden iz prvega odstavka 226. člena KZ-1, je po svoji vsebini povsem jasen in ne dopušča nobenih dvomov, katera dejstva in okoliščine morajo biti zajete v konkretnem dejanskem stanu historičnega dogodka. Kritika pritožnika, da odpust dolga ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 226. člena KZ-1, je zato neutemeljena. V dejstvu, da je bil obtoženi od 30. 4. 2011 do vpisa last

Določbe ZS in ZKP, kljub posameznemu ujemanju tekstov zakonskih določb, ki vsebinsko enačijo postopanje pristojnih organov v pripornih zadevah in v zadevah gospodarskih kaznivih dejanj, ne določajo izrecno, da gospodarske kazenske zadeve štejejo kot nujne (pri čemer so priporne in zadeve začasnega zavarovanja izrecno navedene kot take v tretjem odstavku 83. člena ZS). Tudi določbe ZKP ne vsebujejo drugih posebnih določb, ki bi opredeljevale roke za odločanje v navedenih zadevah, zato višje sodišče ocenjuje, da obravnavanih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo ni moč enačiti s pripornimi zadevami v smislu nujnosti obravnavanja le-teh. Nobenih razumnih razlogov ni videti, da zakonodajalec v sklop nujnih zadev, če bi to res želel, v določbo tretjega odstavka 83. člena ZS ne bi umestil tudi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Pravno razlogovanje pritožbe o kršitvi načela ne ″bis in idem″, sklicujoč se pri tem na selektivno povzeta jedra sodbe VS RS, opr. št. I Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014 je napačno in ni primerljivo z obravnavanim primerom, kot tudi pravilno izpostavlja osumljenec v odgovoru na pritožbo. Prvo sodišče je (točka 4) v tem delu izčrpno povzelo ustaljeno sodno prakso, ki kot ključno in enotno pri tem opozarja, da pri kršitvi navedenega načela gre za vprašanje, ali gre za ista dejanja, torej za isti historični dogodek, o katerem je že bilo presojeno in zoper isto osebo, ni pa relevantna pri tem pravna kvalifikacija, s čemer pritožba skuša prepričati o nasprotnem. Prepoved pa se, česar pritožba kljub izčrpni razlagi v izpodbijanem sklepu ne sprejema, nanaša na vse meritorne in tudi nemeritorne odločbe (sklep o ustavitvi, zavrnilna sodba).

Ključno za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 226. člena KZ-1 je, da nastanek insolventnosti dolžnika in nato njegov stečaj kronološko in vzročno-posledično šele sledita storilčevim izvršitvenim ravnanjem, s katerimi poslabšuje dolžnikovo premoženjsko stanje. Storilčeve izvršitve ali opustitve morajo biti dovolj močan, neposredni oziroma poglavitni vzrok za nastanek dolžnikove insolventnosti in nato njegov stečaj. Ne bo šlo torej za obravnavano kaznivo dejanje, če je bil dolžnik insolventen že pred storilčevimi izvršitvenimi ravnanji. Insolventnosti kot prepovedane posledice pri tem ne gre enačiti z zakonskim znakom, po katerem mora storilec posamezna prepovedana dejanja izvrševati z vedenjem, da sam ali kdo drug kot plačnik ni zmožen plačila.

Problematike presoje se je zavedala že preiskovalna sodnica sama, ko je v uvodu svojega nestrinjanja navedla, da čeprav preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat nista pristojna presojati nasprotujočih si dokazov, to ne pomeni, da jih v nobenem pogledu ne smeta presojati, kajti kolikor jih do določene mere ali vidika ne bi presojala, sploh ne bi mogla presoditi, ali je utemeljen sum podan. Z navedenim stališčem se je potrebno povsem strinjati, saj bi v primeru, ko sodišče ne bi smelo opraviti presoje ponujenih dokazov prišlo do nevzdržne situacije, ko bi morala biti preiskava uvedena zgolj na podlagi dokazov iz zahteve za preiskavo, medtem, ko bi tisti dokazi, ki jih je predložila obramba in ki izpodbijajo obstoj utemeljenega suma do te mere, da preiskava ni upravičena, bili le stvar ocene nadaljnje preiskave oz. postopka. Če utemeljenega suma že v začetni fazi postopka ni, potem je namreč jasno, da je vsakršna nadaljnja preiskava nepotrebna.