VSM Sklep IV Kp 20609/2016

I. Pritožba pooblaščenca obsojene A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojena A. A. je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Lendavi zavrnilo predlog zagovornika obsojene za alternativno izvršitev kazni zapora s t.i. vikend zaporom.

2Zoper tak sklep se je po svojem pooblaščencu pritožila obsojena, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu zagovornika obsojene za alternativno izvršitev kazni zapora s t.i. vikend zaporom, stroške predmetnega postopka pa naloži v breme proračuna oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje kršilo pravila kazenskega postopka, ko je v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa nejasno zapisalo, da naj bi bila obsojenka od 15. 12. 2014 dalje tudi družbenica in zakonita zastopnica družbe B., zoper katero je bil dne 22. 11. 2016 začet stečajni postopek, ki je bil končan dne 10. 1. 2018 brez razdelitve upnikom. Pritožba razloge sklepa v tem delu dojema kot nejasne in nepreverljive, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

5Zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč skozi obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki jo je treba brati celostno, navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo zavrnitev predloga obsojene za alternativno izvršitev kazni zapora s t.i. vikend zaporom. Pri tem pa razlogi niso v medsebojnem nasprotju in niti nejasni kot tudi ne nepreverljivi, temveč se zgolj dopolnjujejo in tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev napadene sodne odločbe. Sicer pritožba ne pojasni, kateri razlogi bi naj bili nejasni in nepreverljivi na točki, ki bi rezultirala skozi bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Nasprotno. V navedenem enostranskem zatrjevanju nejasnega zapisa pritožba ne more biti uspešna še posebej zato, ker povsem prezre, da je sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa po prostem preudarku izpostavilo niz okoliščin, ki pa niso povezane le z osebnostjo obsojene, kot to zavajajoče izpostavlja pritožba, marveč tudi z njenim dejanjem.

6Strinjati se je sicer s pritožbo v kritiki izpostavljanja kazenske preiskave I Kpr 42207/2019 in sploh odprtih kazenskih postopkov v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se pokaže kot neprimerno in odvečno, še sploh zato, ker je sodišče prve stopnje v predhodni, tj. točki 11 obrazložitve, pravilno ugotovilo obsojenkino predhodno nekaznovanost in njen status siceršnje obravnavanosti na osnovi podatkov iz kazenske evidence povsem zadostno pojasnilo. Prav zato v tej zvezi ne gre pritrditi očitku obsojene, da izpodbijana odločitev bazira na nepravnomočnem postopku (preiskavi) in trditvi, da je bilo s tem (posredno) poseženo v obsojenkino ustavno varovano domnevo nedolžnosti.

7Pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, s čimer pritožba očitno meri na kršitev kazenskega zakona, vendar zatrjevane kršitve v nadaljevanju pritožbe v ničemer ne obrazloži in ne konkretizira. Prav tako kršitve v tej smeri ni razbrati iz same vsebine pritožbe, zato se pritožbeno sodišče do uveljavljane kršitve ne more argumentirano opredeliti. Po določbi petega odstavka 402. člena ZKP pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sklep ni zavezano k uporabi 383. člena ZKP, zato po uradni dolžnosti na kršitev kazenskega zakona ne pazi.

8Izvajanja pritožbe v smeri zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja so neutemeljena. Pritožbeno sodišče primarno izpostavlja, da odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, ampak vselej fakultativna, pri čemer je poudariti, da je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni. V skladu z navedenim pa je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo jasne in argumentirane razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Razjasnilo je namreč vsa odločilna dejstva, jih pravilno ovrednotilo in sprejelo pravilno odločitev. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo sprejemljive in razumne razloge, s katerimi je tehtno utemeljilo zavrnitev predloga obsojene za alternativno izvršitev kazni zapora s t.i. vikend zaporom.

9Pritožba niza okoliščine v smeri napačne presoje obsojenkine osebnostne urejenosti in ob tem kot odločilnega izpostavlja kriterij (ne)vrnitve denarja oškodovancu. Vendar nima prav. Prvostopenjsko sodišče je sprejeto odločitev, da obsojena ni osebnostno tako urejena, da bi ji šlo zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabila, oprlo na več okoliščin, ki se vežejo tako na njeno osebnost, kakor tudi na izvršeno kaznivo dejanje, kar je ustrezno pojasnilo predvsem v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

10Z navedenimi razlogi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in dodaja, da je odločanje o načinu (alternativnega) izvrševanja kazni zapora postopek, ki je analogen postopku sodne odmere kazni, katerega sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem, vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje ter izrek kazni.¹ Sodišče mora torej pri odločanju o alternativni izvršitvi kazni zapora (četrti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika) upoštevajoč določilo prvega odstavka 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij opraviti poglobljeno, analitično in celovito presojo okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca, kot tudi z inkriminiranim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile pri izbiri in odmeri kazni odločilne. Izvede torej postopek, v okviru katerega mora upoštevati, da se z izvršitvijo kazni uresničuje tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z navedenim in pravilno odločilo. Družinske in poslovne razmere obsojene namreč za presojo o načinu izvrševanja (alternativne) kazni zapora niso odločilne. Pritožba povsem zaobide dejstvo, da mora sodišče predvsem upoštevati namen izvršitve kazni, ki je v tem, da obsojenega storilca oz. v danem primeru obsojeno storilko in druge odvrača od izvrševanja kaznivih dejanj, koristna pa mora biti tako za kaznovano osebo, kot za okolico.

11Sodišče prve stopnje je zatorej ravnalo ustrezno in v skladu z ustaljeno sodno prakso², ko je pri presoji utemeljenosti predloga za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, torej s t.i. vikend zaporom, ugotavljalo in ocenjevalo ne le okoliščine na strani obsojene, ki jih pritožba predstavlja skozi lastno gledišče, temveč je upoštevalo tudi dejstvo, da se z izvršitvijo kazenske sankcije uresničuje splošen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotovitev spoštovanja prava in preprečitev grobih kršitev ter ogrožanja pravnih vrednot, varovanih s kazensko zakonodajo.

12Tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagani način izvrševanja zaporne kazni ne bi bil niti pravičen, niti smotrn, čeravno pritožba nekritično zatrjuje drugače in lastno prepričanje utemeljuje na napačnih zaključkih. Očitek prvostopenjskemu sodišču, da je vrnitev denarja oškodovancu samovoljno vzpostavilo kot dodatni pogoj za t.i. vikend zapor, je zgrešen in ne drži. Pritožbeno sodišče zatrjevanega avtomatizma ni zasledilo in se tudi ne more strinjati s pritožbo, da je izpolnjena obveznost vrnitve zneska, določenega s sodbo, edina in izključna postavka, na osnovi katere je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev. Pritožba povsem prezre pravico sodišča presoditi, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ki pa ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena, kot to določa prvi odstavek 18. člena ZKP. Skladno ad hoc, individualizirani presoji, ki izključi sleherni avtomatizem, je torej prvostopenjsko sodišče v okviru celostne obrazložitve sprejetega zaključka pravilno in zakonito presodilo, da – ob ostalem, pojasnjenem v točkah 8 do vključno 14 obrazložitve izpodbijanega sklepa - izpostavljena teža in posledice izvršenega kaznivega dejanja, ko je obsojena v treh letih in pol od pravnomočnosti sodbe (o izreku pogojne obsodbe) in v skoraj devetih letih od storitve kaznivega dejanja oškodovancu poravnala le 950,00 EUR, kar je glede na dolgovani znesek zanemarljivo, čeravno je prejemnica pokojnine in obenem v določenem obsegu samostojnega podjetništva opravlja tudi dejavnost finančnega svetovanja, poleg tega pa še upravlja s prihodki nekdanjega partnerja C. C., s katerim živi v skupnem gospodinjstvu, navkljub drugačnemu mnenju pritožbe nikakor ne daje podlage za predlagani način prestajanja zaporne kazni. Pritožba je neuspešna tudi v navedbah glede zdravstvenega stanja D. D. in nekdanjega partnerja C. C., kakor tudi v trditvah o obsojenkinem karitativnem udejstvovanju. Po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za okoliščine, ki bi upravičevale razlog za spremembo izpodbijanega sklepa. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ima prestajanje kazni zapora že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja, kakor tudi oseb, ki so z njo v navedenih ozirih povezane in vse to je že bilo upoštevano pri obsojeni izbrani in odmerjeni kazenski sankciji, pri čemer še okoliščine po njenem izreku, niso spremenile na način, ki bi sedaj upravičil drugačno odločitev.

13Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi utemeljeno zaključilo, da izvršitev kazni zapora ob koncu tedna pri obsojeni ne bi doseglo namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti ne v smeri resocializacije storilke, saj je navedeno ne bi odvračalo od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje. Svoje zaključke je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo z razlogi, s katerimi, kot že navedeno, v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.

14Po obrazloženem in ker v pritožbeni obrazložitvi ni bilo zaslediti več ničesar, do česar bi se pritožbeno sodišče moralo posebej opredeliti, je o pritožbi obsojenkinega pooblaščenca odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

15Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na 7. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah in tarifni številki 74013 Taksne tarife. Je posledica neuspešne pritožbe, ki temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP.

¹ Enako Sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 148/2010 z dne 21. 4. 2011.
² Tako npr. tudi VSM Sklep II Kp 47144/2011 z dne 26. 4. 2017.