VSM Sklep II Kp 37818/2016

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom II Kr 37818/2016 z dne 18. 5. 2022 odločilo, da se obsojenemu A. A. kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki mu je bila zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena in prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izrečena s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 37818/2016 z dne 8. 10. 2018, pravnomočno dne 15. 12. 2018, ki naj bi se izvršila tako, da obsojenec namesto kazni zapora na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1 v času dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist v obsegu 960 ur, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je v trajanju 342 ur, kar znaša 171 dni zapora oziroma pet mesecev in 21 dni zapora.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenec, brez izrecne navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter mu v roku dveh mesecev omogoči opraviti neopravljeno delo v splošno korist.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5Pritožnik v laični pritožbi skuša prepričati, da dela v splošno korist iz objektivnih razlogov ni mogel v celoti opraviti. Navaja, da je v času epidemije imel težave z zdravjem in denarjem, saj si ni mogel privoščiti niti „impulzov“ za telefon. Prav tako se v času, ko so necepljenim omejili gibanje, ni mogel redno testirati. Do najbližjega mesta za testiranje bi moral pozimi peš, nato pa še na dva avtobusa. Kasneje (10. 3. 2022) se je uspel dogovoriti, da bi delo v splošno korist opravljal bližje domu, to je na Rdečem križu, kjer je delo opravljal do 23. 3. 2022.

6Takšnim pritožbenim stališčem ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela. Obsojencu je bila s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 37818/2016 z dne 8. 10. 2018, pravnomočno dne 15. 12. 2018, izrečena kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki se je nadomestila z 960 urami dela v splošno korist, ki jih je bil obsojenec dolžan opraviti v roku dveh let od izvršljivosti sodbe. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje s sklepom I K 37818/2016 z dne 1. 9. 2021, pravnomočnim dne 23. 9. 2021, rok za opravo dela v splošno korist podaljšalo za šest mesecev, vendar obsojenec tudi v tem času ni v celoti opravil dela v splošno korist.

7Rok za nadomestno izvršitev kazni zapora je potekel dne 23. 3. 2022. V tem času, torej v treh letih in dobrih treh mesecih, je obsojenec opravil skupaj 618 ur dela v splošno korist pri štirih različnih izvajalskih organizacijah. Glede na poročila Probacijske enote Maribor so razlogi za neizvršitev dela v splošno korist tudi po oceni pritožbenega sodišča na strani obsojenca, saj so posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog, zaradi česar pritožnik s posplošenim sklicevanjem na razmere v času epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) ne more biti uspešen. Kot je razvidno iz končnega poročila o izvrševanju probacijske naloge z dne 18. 12. 2020 (list. št. 190-196), obsojenec v juniju, septembru in decembru 2019 ter v marcu, aprilu, maju, juniju, septembru, oktobru, novembru in decembru 2020 ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, pa tudi sicer je na delo prihajal neredno in ob različnih urah, prav tako je še pred koncem izmene zapustil delovno mesto. Do probacijske naloge je izražal odklonilen odnos, pri čemer so mu svetovalci probacijske enote poskušali večkrat pojasniti pomen alternativnega načina izvršitve zaporne kazni. Pri izbiri izvajalske organizacije so celo upoštevali osebne okoliščine obsojenca, in sicer da v dopoldanskem času igra kitaro na ulici za ustvarjanje dodatnega dohodka, da trpi zaradi nespečnosti, zaradi česar zjutraj ne more zgodaj vstati, in da vsak dan med 12. in 13. uro hodi na malico k društvu Zdrava pot. Tako so mu omogočili delo v popoldanskem času. Z obsojencem so skušali vzpostavljati stike na različne načine (preko telefona, pošte, elektronske pošte, osebno na ulici), vendar je bil slabo odziven. V podaljšanem roku je nato obsojenec opravil zgolj 54 ur dela v splošno korist. Po mnenju probacijske enote obsojenec naložene obveznosti ni opravil zaradi neresnega pristopa in odnosa, saj je imel vse možnosti, da bi lahko obveznost opravil (končno poročilo z dne 5. 5. 2022 - list. št. 234-236).

8Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da se obsojenec izmika izpolnjevanju nalog v okviru dela v splošno korist, ne morejo omajati niti splošne pritožbene navedbe o razmerah v času epidemije. Obsojenec namreč v pritožbi ni zatrjeval, še manj pa dokazal, da dela v splošno korist ni mogel opraviti zaradi objektivnih razlogov,¹ ki so nastali zaradi epidemije in so določeni v drugem odstavku 88. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) in drugem odstavku 45. člena Zakona o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (ZDUPŠOP), zaradi katerih rok za opravo dela v splošno korist v času veljavnosti ukrepov po navedenih zakonih² ni tekel. Takšnih razlogov ni ugotovila niti probacijska enota, ki je sicer pristojna o tem poročati sodišču (tretji odstavek 88. člena ZIUOPDVE in tretji odstavek 45. člena ZDUPŠOP).³ Obsojenec je imel vse možnosti, da bi delo v splošno korist opravil pravočasno, vendar jih zavestno ni izkoristil. Celo več, iz poročil probacijske enote izhaja brezbrižen odnos obsojenca do nadomestne oblike izvršitve kazni zapora, saj je svetovalcema na razgovoru povedal, da ve, da „se dela norca“ in da se bo ob prošnji na podaljšanje roka skliceval na COVID-19 situacijo (list. št. 192).

9Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno zaključuje, da so razlogi za neizvršitev dela v splošno korist izključno v sferi obsojenca, saj so posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil ter izmikanja obveznostim iz nadomestne izvršitve kazni zapora.

10Ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo obsojenca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, oprostilo plačila sodne takse.

¹ Objektivni razlogi zaradi epidemije COVID-19 po citiranih zakonih so: nezmožnost zagotoviti izvajalca sankcij, pri katerem bi oseba opravljala delo v splošno korist; začasna prekinitev sodelovanja izvajalca z osebo zaradi epidemije COVID-19; nezmožnost napotitve osebe na opravljanje zdravniškega pregleda (ali varstva pri delu), ki je pogoj za izvrševanje dela v splošno korist; nezmožnost prihoda na delo zaradi nedelovanja javnega prevoza, kadar je oseba od takšne vrste prevoza odvisna (ali prihoda na delo zaradi ukrepov, povezanih z omejitvami za prehajanje državne meje, kadar obsojenec biva v tujini); zaradi bolezni COVID-19 osebe (ali obsojencu odrejena karantena) in po ZDUPŠOP še nujno varstvo otroka do vključno petega razreda osnovne šole, če otrok zaradi pouka na daljavo ali nedelovanja vrtca rabi varstvo, pa ni drugega od staršev oziroma druge osebe, ki ji je otrok zaupan v vzgojo in varstvo in ki bi lahko tako varstvo zagotovila,
² Ukrep je po ZIUOPDVE veljal v času od 28. 11. 2020 do 30. 6. 2021, po ZDUPŠOP pa v času od 30. 12. 2021 do 30. 6. 2022.
³ Probacijska enota je sicer ugotovila, da obsojenec zaradi epidemije ni mogel opravljati dela v času od 16. 3. 2020 do 30. 4. 2020, kar pa je bilo še pred veljavnostjo ZIUOPDVE in ZDUPŠOP. Pa tudi sicer na odločitev sodišča prve stopnje ne vpliva, saj je bil obsojencu po tem rok za opravo dela v splošno korist podaljšan.