VSC Sodba Cp 57/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim delom uvodoma navedene sodbe je sodišče prve stopnje pod I., II. in III. točko izreka toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo plačilo zneska 36,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev izvršilnih in pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo je toženka po pooblaščenki vložila pravočasno pritožbo. V pritožbi navaja, da se pritožuje zoper iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo v novo odločanje z ustreznimi navodilo. Pritožuje se tudi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice (Su 217/2020 z dne 7. 10. 2020). Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Pritožba ni utemeljena.

4V sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni, je sodbo moč izpodbijati samo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), o čemer je stranke sicer poučilo že prvostopno sodišče (458. člen ZPP).

5Pritožba se v zvezi z očitano pristranskostjo sodnice sklicuje na kršitve, ki naj bi jih slednja v postopku na prvi stopnji zagrešila s tem, ko na naroku ni hotela, da se izvedejo predlagani dokazi (preveritev povišanja cene sporne postavke) ter zaradi „zelo očitno opaženega mlačnega vedenja odvetnika tožeče stranke po zaključku naroka, ki naj bi čakal v sprejemnici sodišča, da sta toženka in njena pooblaščenka odšli“. Te okoliščine same od sebe zatrjevane pristranskosti in na njej temelječe zahteve za izločitev ne utemeljujejo. Kot je v sklepu z dne 7. 10. 2020 pojasnila že predsednica sodišča prve stopnje, omenjeni očitki ne predstavljajo izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP. Nezadovoljstvo stranke z odločitvijo sodnika, sploh pa ne ravnanje odvetnika nasprotne stranke, namreč nikakor ne predstavlja odklonitvenega razloga.

6Pritožba neutemeljeno trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve toženke, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) ne bi smela obračunavati sporne postavke, ker je do povišanja v letu 2015 prišlo brez soglasja ministrstva. V izpodbijani sodbi je namreč pojasnilo (pod 26. točko obrazložitve), da te trditve niso relevantne.

7Očitek ″neizvedbe predlaganega dokaza‶ je usmerjen v uveljavljanje kršitve drugega odstavka 287. člena ZPP. Gre za uveljavljanje kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, utemeljenosti katere v sporih majhne vrednosti ni moč presojati.

8Toženka v pritožbi ponavlja trditve, da je bila s 1. 5. 2015 omrežnina pretirano povišana, ker občina za povišanje ni imela soglasja ministrstva. Ker v predmetni zadevi tožnik uveljavlja plačilo neplačane omrežnine za čas od novembra 2017 do novembra 2018, katere cena je toženki zaračunana v skladu s sklepoma A. A. z dne 20. 12. 2016 ter 20. 2. 2018, se stališče sodišča sodišča prve stopnje o nerelevantnosti načina oblikovanja cene omrežnine v obdobju pred tema dvema sklepoma, katerih pravilnosti pa toženka niti ne izpodbija, izkaže za materialnopravno pravilnega.

9Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je zato izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

10Toženka ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji z vložitvijo pritožbe nastali, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).