VSC Sodba Cp 36/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plača 7.320,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2019 dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Toženka v pravočasni pritožbi navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Glede na to, da toženka v pritožbi uvodoma navaja, da se pritožuje zoper sodbo, kar bi lahko pomenilo, da se pritožuje tudi zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je v postopku zmagala, gre najprej pojasniti, da je pritožbeno sodišče štelo, da sodbo izpodbija zgolj v delu, v katerem ni uspela v sporu, torej v prisodilnem delu in glede odločitve o stroških (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6Pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka je povsem posplošeno uveljavljan, saj v obrazložitvi pritožbe ni podprt s kakšno navedbo. Zato je moč na ta očitek odgovoriti le, da kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, ni podana (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7Pritožba trdi, da iz mnenja izvedenca izhaja, da tožnikovo zdravljenje ni zaključeno, ker se je tožnik ponovno poškodoval. Nadalje pa še, da izvedenec ni razmejil posledic obravnavane poškodbe od naknadne poškodbe, katere zdravljenje še sploh ni zaključeno. S temi navedbami pritožba podaja lastno oceno izvedeniškega mnenja, torej lastno oceno dokazov, s katero pa pravilnosti dokazne ocene sodišča in na tej podlagi narejenih ugotovitev ni moč izpodbiti.

8Pritožnica izpodbija ugotovitev škode, nastale v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, z navedbo, da je tožnik v tožbi navajal zgolj, da so bolečine izzvenele. Res je tožnik pritožbeno izpostavljeno obliko škode zatrjeval šele v razširitvi tožbe. Vendar ta okoliščina sama po sebi ne more kazati na to, da mu ta oblika škode ni nastala, saj sodišče dejstva (praviloma) ugotavlja na podlagi izvedenih dokazov (213. člen ZPP).

9Napako sodišča pri ugotavljanju glede dejanskega stanja pritožba vidi tudi v okoliščini, da se je sodišče oprlo na izpovedbo tožnika, v kateri je bolečine potenciral in posledic med obema poškodbama ni razmejil.

10Sodišče prve stopnje pritožbeno izpostavljenih ugotovitev o obsegu nepremoženjske škode ni oprlo le na tožnikovo izpovedbo, temveč predvsem na mnenje izvedenca. Zato pritožba zgolj s povsem posplošenim izpostavljanjem vprašljivosti dokazne vrednosti tožnikove izpovedbe ne more omajati pravilnosti ugotovitev glede v izpodbijani sodbi določno ugotovljenega obsega tožniku nastale škode. Pritožbena kritika dejanskega stanja se je ob gornjem tako izkazala za neutemeljeno.

11Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v odmero denarne odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo v obliki telesnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

12Podroben dejanski obseg tožniku nastale nepremoženjske škode, kateri s pritožbo ni bil izpodbit, je razviden iz sedme do enajste točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Na tem mestu je izpostaviti le, da je gre za stanje po udarnini notranje strani levega kolena, zvinu levega kolena, delni pretrganini notranjega kolateralnega ligamenta levega kolena in kontuziji kosti ob lateralnem robu medialnega kondila leve stegnenice s subhondralnim zlomom brez dislokacije.

13Pritožba se zavzema za znižanje odmerjene denarne odškodnine za telesne bolečine na znesek, ki ga je toženka že izplačala tožniku, torej na 1.700,00 EUR, ter za zavrnitev oziroma za znižanje odmerjene denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

14Z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine na 4.000,00 EUR ter na 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je prvo sodišče pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine zato nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine, saj prvo sodišče ni v preveliki meri upoštevalo vseh ugotovljenih okoliščin, kot to povsem posplošeno izpostavlja pritožba. Odmerjeni znesek 9.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, pomeni 7,44 takratne povprečne neto plače (= 1.210,46 EUR; Uradni list RS št. 184/2021). Odmerjena odškodnina je tako primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je in bo utrpel tožnik. Tudi znesek denarne odškodnine za posamezni obliki nepremoženjske škode pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

15Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

16Toženka ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi s pritožbo, s katero ni uspela. Je pa dolžna tožniku povrniti potrebne stroške, ki so mu nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo, v katerem se je do pritožbenih navedb argumentirano opredelil (165., 154. in 155. člen ZPP).

17Tožniku je bila na podlagi Odvetniške tarife, upoštevaje pritožbeno vrednost spornega predmeta 7.320,56 EUR (= 12.200 točk) priznana nagrada v višini 510 točk (= 500 točk za odgovor na pritožbo + 10 točk za izdatke za stranko). Glede na vrednost točke 0,60 EUR ter 22% povišanje za davek na dodano vrednost, je tožnik upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 373,32 EUR. V kolikor toženka odmerjenih pravdnih stroškov v roku za prostovoljno izpolnitev ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku s to sodbo določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ ter načelno pravno mnenje občne seje VSS, 13. 12. 2006).