VSL Sodba II Kp 13445/2021

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja pod točko II.

spremeni

tako, da se zoper obtoženega A. A.,

iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

zavrne obtožba

da je kot uradna oseba, da bi drugim pridobil protipravno premoženjsko korist, izrabil svoj uradni položaj s tem, da je

kot dekan, ki po pravilih Fakultete X. vodi, zastopa in predstavlja fakulteto, ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvaja nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program znanstvenoraziskovalnega in razvojnega dela, za katera zagotavlja sredstva država, s katerimi mora upravljati v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena,

odgovoren za zakonitost dela fakultete in odločanja o zadevah s področja delovnih razmerij delavcev fakultete, kot to določajo Statut Univerze v ... in Pravila fakultete X., ter s tem v zvezi zadolžen za zakonito in namensko porabo sredstev,

v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, ki določa da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, ter

v nasprotju s četrtim odstavkom 23. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki določa, da mora dekan za opravljanje dela v stalni pripravljenosti pridobiti ustrezno soglasje rektorja,

v ..., tik pred potekom dekanske funkcije, dne 28. 9. 2011, tudi brez soglasja rektorja, izdal sklep o odreditvi časa stalne pripravljenosti delavki za bodočo dekanjo B. B., za obdobje od 1. 10. 2011 dalje do preklica, z določeno stalno pripravljenostjo v delovnih dneh od ponedeljka do petka od 17.00 ure do 20.00 ure ter ob sobotah od 8.00 ure do 16.00 ure, ne da bi za to obstajali vsebinski ali formalni zakonski pogoji, ter odredil izplačilo dodatka za stalno pripravljenost bodoči dekaniji Fakultete X., čeprav do izplačil iz naslova tega dodatka v skladu z veljavnimi predpisi ni bila upravičena in dejansko niti ni opravljala stalne pripravljenosti po vsebini, kot jo predvidevajo veljavni predpisi in je tako zasledoval le cilj nezakonitega povečanja plač,

na podlagi katerega je v nadaljevanju dekanija B. B. v času od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2012 neupravičeno, v nasprotju z zakonom, ob osnovni plači iz naslova dodatka za stalno pripravljenost, ki pa to ni bila, prejela skupaj 2.396,78 EUR;

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku, obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

III. Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih (glede dejanja pod točko I. izreka) potrdi izpodbijana sodba.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo:

- pod točko I. zoper obdolženega A. A. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) (ki naj bi bilo storjeno 28. 9. 2009), ter glede na izrek zavrnilne sodbe odločilo tudi o stroških kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP, da navedeni stroški bremenijo proračun;

- pod točko II. obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 (ki naj bi bilo storjeno 28. 9. 2011), ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 70-tih dnevnih zneskov po 15,00 EUR – v skupnem znesku 1.050,00 EUR. Odločilo je, da določena zaporna kazen ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, glede stranske denarne kazni pa, da se ta izvrši in da jo je obtoženec dolžan plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe ter določilo tudi način izvršitve le-te za primer, če je ne bi bilo moč niti prisilno izterjati. Obtožencu je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačilo sodne takse, ki ob izreku sodbe še ni bila odmerjena.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožila:

- okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči da gre za eno kaznivo dejanje, da obtoženca spozna za krivega celotnega očitka iz obtožnice, ter mu v okviru izrečene pogojne obsodbe določi višjo zaporno kazen (deset mesecev zapora) in daljšo preizkusno dobo (tri leta) ter izreče višjo stransko denarno kazen v skupnem znesku 3.000,00 EUR; podrejeno je predlagal, da sodišče ugotovi da gre za dve kaznivi dejanji in obtožencu za vsako od teh izreče pogojno obsodbo z določenima šestmesečno in petmesečno zaporno kaznijo ter določeno enotno kaznijo desetih mesecev zapora in triletno preizkusno dobo. Po določitvi stranskih denarnih kazni v višini 130 in 70-dnevnih zneskov po 15,00 EUR naj določi enotno denarno kazen 200 dnevnih zneskov, v skupnem znesku 3.000,00 EUR ter odloči, da se denarna kazen izvrši;

- obtoženčev zagovornik (zoper točko II. izreka izpodbijane sodbe), zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obtožba glede tega dejanja zavrne.

Obtoženčev zagovornik je odgovoril tudi na pritožbo okrožnega državnega tožilca in predlagal, naj jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno.

3Višje sodišče je po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe ter navedb pritožnikov in v odgovoru na pritožbo ugotovilo, da je utemeljena le pritožba obtoženčevega zagovornika.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca:

4Pritožnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona, ko je odločilo, da iz izreka obtožnice izhaja, da gre za dve, ne pa eno, enovito kaznivo dejanje. Zatrjuje, da je podana časovna povezanost obtoženčevih storitvenih in opustitvenih ravnanj, upoštevaje tudi modifikacijo obtožnega akta, da odrejene stalne pripravljenosti vse do konca svojega mandata obtoženec ni nikoli preklical, kar kaže na obtoženčevo kontinuirano delovanje, vsa dejanja sama zase in skupaj predstavljajo izrabo uradnega položaja dekana, upoštevaje tako sklep, ki ga je izdal kot dekan dne 28. 9. 2009, opustitev dolžnosti vzpostavitve zakonitega stanja, ki ga je sam povzročil za čas od 1. 10. 2009 do 30. 9. 2011, ter še vmesna izdaja sklepa z dne 28. 9. 2011. Ob izkazanosti enotnega naklepa obtoženca in njegove dolžnosti, da kot dekan protipravno stanje nezakonitega mesečnega izplačevanja dodatka za stalno pripravljenost odpravi, je podan tudi enoten psihični odnos storilca do kršitev predpisov kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja.

Višje sodišče ugotavlja, da je na te pomisleke že najti odgovor v 11. točki razlogov izpodbijane sodbe, ko je prvostopenjsko sodišče odločitev, da gre v obravnavanem primeru za dve kaznivi dejanji, izrecno in pravilno utemeljilo. Med izvršitvenima ravnanjema z dne 28. 9. 2009 in 28. 9. 2011 gre za daljši časovni presledek, pri čemer po ugotovitvah višjega sodišča ni izkazano, da bi v vmesnem obdobju bili izdani vsebinsko primerljivi sklepi obtoženca v funkciji dekana, tudi za kakšne druge osebe, zato je jasno, da naj bi šlo za sicer ponovljeno kaznivo dejanje, ne pa za kontinuirano izvrševanje enega kaznivega dejanja.

5Pritožnik izpodbija tudi pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča ko je štelo, da je potrebno kot čas storitve kaznivih dejanj šteti čas izdaje sklepov o odreditvi stalne pripravljenosti (28. 9. 2009 oziroma 28. 9. 2011), za kar je navedlo razloge v točki 8 izpodbijane sodbe. V povezavi z razlogi v 12. točki je v zvezi z modifikacijo obtožnice zaključilo tudi, da sprememba oziroma dopolnitev le-te nima bistvenega pomena na oceno trenutka storitve kaznivega dejanja, ko je storitveni obliki izvršitve le-tega bila dodana še opustitvena oblika, ker je ocenilo, da je bilo kaznivo dejanje dokončano že s storitveno obliko izvršitve le-teh. Te razloge pritožnik prav tako graja, pri čemer se sklicuje, da je bil namen pridobitve protipravne premoženjske koristi podan tako v fazi storitve kot tudi v fazi opustitve in da tudi nevzpostavitev zakonitega stanja predstavlja izrabo položaja, ki je primerljiva z izvršitvenim ravnanjem, zato opustitveno ravnanje ne more biti inkludirano v izvršitveno ravnanje.

6Pritožnik tudi s temi navedbami ne more uspeti. Pravilno je razlogovanje prvostopenjske sodbe, da je bilo kaznivo dejanje storjeno že z odreditvijo nezakonitega izplačila, torej z izdajo sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti od 28. 9. 2009 oziroma 28. 9. 2011 dalje do preklica in ko v zvezi z navedenim ni bilo ugotovljeno, da bi bilo za vsakokratna izplačila potrebno, oziroma da so bili vsakič znova izdani vsebinsko istovrstni sklepi. Upoštevaje naravo kaznivega dejanja očitanega obtožencu in v zvezi s tem uveljavljeno sodno prakso, na katero se je prvostopenjsko sodišče prav tako sklicevalo v točki 9, je potrebno razlogom izpodbijane sodbe v zvezi s tem v celoti pritrditi. Enako v delu, ko je prvostopenjsko sodišče v točki 12 izpodbijane sodbe utemeljevalo pomen naknadno spremenjene obtožnice (z vključitvijo očitka opustitvenega ravnanja obtožencu, da sklepov o odreditvi stalne pripravljenosti ni preklical in ko je tako naslovljen očitek obtožencu sodišče štelo kot opustitev, inkludirano v storitvenem delu očitanega kaznivega dejanja). Razlogi, s katerimi je utemeljilo zaključek, da sprememba obtožnice ni vplivala na čas dejanske storitve prvega kaznivega dejanja, v celoti prepričajo tudi višje sodišče, ob hkratni oprtosti tudi na teoretično podlago. Upoštevaje navedeno in pravilnost stališča, da določba 257. člena KZ-1 spremenjena z novelo KZ-1E in veljavnostjo od 2. 7. 2017 za obtoženca ni predstavljala milejšega kazenskega zakona, je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno 28. 9. 2009 in da je upoštevaje določbo prvega odstavka 91. člena KZ-1 po kateri se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, v zvezi z določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena, ki določa desetletni zastaralni rok za kazenski pregon za storitev kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči kazen zapora nad eno leto, kazenski pregon dejansko zastaral 28. 9. 2019.

Ne glede na pravilnost take ugotovitve prvostopenjskega sodišča, višje sodišče še pripominja, da je kazenski pregon zastaral tudi v primeru, če bi bile utemeljene navedbe pritožnika, da bi zaradi obtoženčevega opustitvenega ravnanja, ko do konca svojega mandata dekana, izdanega sklepa v odreditvi časa stalne pripravljenosti ni preklical, to pa je bilo do 30. 9. 2011, saj bi tudi v tem primeru v času odločanja o pritožbi kazenski pregon že zastaral (točka 8 te odločbe).

7V nadaljevanju pritožnik problematizira še izpustitev dela obtoženega očitka iz opisa dejanja in sicer ravnanja v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS). Izrecno v zvezi s tem izraža nestrinjanje z razlogi utemeljitve navedenimi v 20., 22., 23., 28. in 29. točki izpodbijane sodbe. Višjemu sodišču se do pravilnosti navedenih razlogov v zvezi s tem, tako v sodbi kot v pritožbi ni potrebno opredeljevati, ob ugotovitvi, da oviro za to predstavlja ugotovitev o zastaranju ne le kaznivega dejanja pod točko I temveč tudi pod točko II izpodbijane sodbe.

K pritožbi obtoženčevega zagovornika:

8Obtoženčev zagovornik utemeljeno navaja, da je kaznivo dejanje, ki je predmet izreka izpodbijane sodbe v točki II zastaralo in da taka ugotovitev narekuje izrek zavrnilne sodbe.

Kot je bilo že pojasnjeno v odločbi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot čas izvršitve kaznivih dejanj čas izdaje sklepov o odreditvi stalne pripravljenosti (v tem primeru se je to nanašalo na B. B.), za katero bi upoštevaje že navedene določbe 90. in 91. člena KZ-1 kazenski pregon zastaral 28. 9. 2021. V primeru pravilnosti stališča pritožnika o pomenu obtoženčevega opustitvenega ravnanja, ki je bilo zamejeno s časom trajanja opravljanja dekanske funkcije, to je do 30. 9. 2011, čemur pritožbeno sodišče tudi sicer ni sledilo (razlogi v točki 6), bi desetletni zastaralni rok v takem primeru potekel 30. 9. 2021. Vendar je v zvezi s tem, kot je pravilno nakazoval tudi okrožni državni tožilec, potrebno upoštevati, da zastaralni roki za kazenski pregon v obdobju od 29. 3. 2020 do 1. 6. 2020 niso tekli.

Po določbi tretjega odstavka 91. člena KZ-1 zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe. Razlog za to, da zastaranje ni teklo, je v okoliščinah, ki so nastale v zvezi z razglašeno epidemijo nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije in v zvezi s tem izdanimi predpisi, ki so vplivali na tek oziroma zadržanje materialnega-zastaralnega roka tudi v obravnavani zadevi.

Predsednik Vrhovnega sodišča je z odredbo dne 13. 3. 2020¹ odločil, da vsa sodišča od 16. 3. 2020 opravljajo naloge in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen Zakona o sodiščih (ZS); skladno s četrtim odstavkom 83. člena ZS je določil, da razen v nujnih zadevah, procesni roki ne tečejo in se ne vročajo sodna pisanja; če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan ko prenehajo veljati posebni ukrepi. Navedena odredba torej pomeni, da so zaradi razglašene epidemije v nenujnih zadevah prenehali teči procesni roki in sicer 16. 3. 2020.² Ta odredba tako (še) ni predstavljala podlage za zaključek, da bi bil zadržan tek materialnega zastaralnega roka, saj roka za zastaranje kazenskega pregona ni moč šteti za procesnega, zato tudi začasne procesne ovire za pregon niso privedle do pretrganja (materialnega) zastaralnega roka za kazenski pregon.

283. 2020 je bil objavljen Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-COV-2 (Covid-19) – ZZUSUDJZ³. V 2. členu navedenega zakona je bila določena časovna omejitev ukrepov iz tega zakona, najdlje do 1. julija 2020. Naveden zakon je, glede na ugotovitev sklepa Vlade RS o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-Covid-2 (Covid-19) z dne 21. 5. 2020, prenehal veljati od 1. 6. 2020 dalje. Pravna podlaga za zadržanje zastaranja kazenskega pregona v obravnavanem primeru je torej bila podana z uveljavitvijo in trajanjem veljavnosti določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne (kar obravnavana zadeva glede na določbo tretjega odstavka 83. člena ZS ni bila) in kar je dejansko bila podlaga za zadržanje zastaranja materialnih rokov⁴. Določba prvega odstavka 3. člena istega zakona, ki je določala, da roki za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih določenih z zakonom ne tečejo, pa se nanaša na procesne roke⁵. S sprejemom ZZUSUDJZ in časovno veljavnostjo le-tega od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 je bilo vzpostavljeno in normativno urejeno stanje, ko država zaradi objektivnih ovir ni mogla odločati o zahtevi za pregon upravičenega tožilca, zato navedenega časa ni moč šteti v čas zastaranja, kar pomeni, da zastaralni rok iz 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 ni iztekel 28. 9. 2021, temveč je temu treba prišteti še 64 dni, kar privede do ugotovitve, da je zastaralni rok dejansko iztekel 3. 12. 2021, zadeva pa je bila višjemu sodišču predložena v odločanje 25. 3. 2022.

9Iz navedenih razlogov je višje sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zoper obtoženca iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Glede na izrek zavrnilne sodbe je odločilo tudi o stroških kazenskega postopka upoštevaje zakonsko podlago za to iz prvega odstavka 96. in prvega odstavka 98. člena ZKP.

10Ker pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe 386. člena ZKP višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti, je ob oceni, da je pritožba obtoženčevega zagovornika utemeljena, pritožba državnega tožilca pa neutemeljena, to zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo – glede dejanja pod točko I izreka prvostopenjske sodbe.

¹ Odredba o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni Sars-Covid-2 (Covid-19) na območju Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 19/20) z dne 12. 3. 2020.
² Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 3196/2014 z dne 5. 11. 2020.
³ V predlogu Vlade RS je med drugim navedeno, da je v postopkih, ki se zaradi bolezni Covid-19 ne vodijo, onemogočeno pravočasno delovanje in ukrepanje državnih organov, zaradi česar se podaljšujejo tudi roki, ki so prekluzivni in ki od njih zahtevajo določeno ravnanje. Poleg rokov za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, zato ne tečejo tudi drugi roki, tako procesni kot materialni, v vseh sodnih zadevah, razen v zadevah iz 4. člena ZZUSUDJZ, pri čemer se ta določba nanaša tudi na zadržanje teka materialnih rokov v kazenskih zadevah.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 44042/2017 z dne 15. 4. 2021.
⁵ Ibidem.