VSL Sodba VII Kp 9979/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v znesku 312,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 209. člena KZ-1 določilo kazen desetih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe v proračun Republike Slovenije nakaže znesek 31.695,10 EUR, ki predstavlja premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati znesek 31.695,10 EUR, ki predstavlja premoženjsko korist, pridobljeno s tem kaznivim dejanjem. Odločilo je, da je obdolženi, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer stroške izvedenke v znesku 1.482,17 EUR, stroške pričnin v znesku 32,20 EUR in stroške refundacij v znesku 115,07 EUR. O ostalih stroških bo odločeno s posebnim sklepom, ko bodo v celoti znani. Sodno takso je odmerilo na 240,00 EUR.

2Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo prvostopenjskega sodišča v celoti spremeni na način, da se obdolženega oprosti in podrejeno, da sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje drugemu sodniku.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov spisa, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vse potrebne dokaze, jih posamično in tudi skupno skrbno analiziralo ter ocenilo in oblikovalo pravilne dejanske in pravne zaključke. Ob tem, da ni kršilo določb kazenskega postopka, je na stopnji gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe ugotovilo, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano, tako po objektivni kot subjektivni plati, za storjeno kaznivo dejanje pa je obdolžencu izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo.

Glede opisa kaznivega dejanja

5Pritožba zagovornika obdolženega, ki izpodbijani sodbi očita kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, s trditvijo, da je opis kaznivega dejanja napačen, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se mora kršitev nanašati na odločilna dejstva in ne katerakoli druga dejstva, ugotovljena med kazenskim postopkom. Katera so odločilna dejstva, je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o obvezni vsebini izreka sodbe: če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) oziroma tista dejstva, od katerih je odvisna uporaba posameznih določb kazenskega postopka.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je opis kaznivega dejanja namenjen individualizaciji historičnega dogodka na dovolj konkretiziran način, da ga je moč nedvomno ločiti od vseh drugih historičnih, zlasti istovrstnih dogodkov; le tako je mogoče obdolžencu zagotavljati učinkovito obrambo v kazenskem postopku in spoštovanje načela ne bis in idem. Pri opisu kaznivega dejanja je pomemben konkreten del, abstrakten del pa niti ni pomemben; na pravno kvalifikacijo sodišče ni vezano. Pritožbena trditev, da je opis kaznivega dejanja z navedbami, da je bil obdolženi „dejanski poslovodja“ napačen, saj šele iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je kot dejanski poslovodja tam delal na črno, ni utemeljena, ker je v opisu navedeno, da je opravljal delo poslovodje pri oškodovancu v času od novembra 2011 do 1. 8. 2012. V konkretnem opisu je natančno opredeljena njegova vloga, v zvezi s katero mu je bil tudi zaupan denar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je konkretizirano obdolženčevo ravnanje s katerim ni samo posegel v tuje premoženje, temveč je to storil na način, da je izkoristil zaupanje v nasprotju z namenom, ki mu je bilo dano v zvezi z zaposlitvijo. Za razmerje zaupnosti ni pomemben zgolj pravni naslov, pač pa storilčeva možnost dejanskega razpolaganja s premoženjem¹. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je razmerje zaupnosti opisano v zvezi z besedno zvezo „kot dejanski poslovodja trgovine“, ki je v tej vlogi tudi razpolagal z gotovino. Pritožbeno sodišče na tem mestu tudi ugotavlja, da je potrebno presojati celoten opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, v katerem je konkretno navedeno, v kakšni vlogi je obdolženi deloval v času od novembra 2011 do 1. avgusta 2012 in od 1. 8. 2012 do aprila 2013 in kaj mu je bilo v zvezi z njegovo vlogo zaupano.

6Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je tako v konkretnem delu očitka navedeno, kakšna je bila dolžnost obdolženega v zvezi z njegovo zaposlitvijo pri oškodovancu, na kakšen način je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje, zato so po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma opisana tista dejanja, ki očitajo pojavno obliko v realnosti (kako si je prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovim delom in zaposlitvijo pri oškodovancu). V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS² je storilec kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1 lahko le oseba, ki opravlja določeno delu pri subjektu, ki opravlja gospodarsko dejavnost oz. s kaznivim dejanjem poneverbe je lahko (s strani lastnega delavca) oškodovan le subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost. V opisu očitka kaznivega dejanja je določno naveden položaj obdolženega kot delavca v odnosu do oškodovanca. Tako je konkretizacija kaznivega dejanja objektivno in subjektivno določna in določljiva, v tem pogledu pa tudi preverljiva.

7V vsakem konkretnem primeru je treba namreč presojati, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoči pravno ovrednotenje, ali obstaja določeno kaznivo dejanje. Zahteva po konkretizaciji terja, da sodišče opredeli ravnanje storilca, iz katerega je mogoče v okoliščinah danega primera zanesljivo sklepati, da je obdolženi z ravnanji protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovo zaposlitvijo. Opis očitanega kaznivega dejanja je po ugotovitvah pritožbenega sodišča jasen in sklepčen ter konkreten, ker iz tenorja obtožnega predloga izhaja, kaj točno se očita obdolženemu, zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe o podani kršitvi kazenskega zakona po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1.

Glede kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

8Neutemeljeno je zatrjevanje obdolženčevega zagovornika o zagrešeni absolutno bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, ko je sledilo izsledkom izvedeniškega mnenja sodne izvedenke za ekonomijo-računovodstvo in poslovne finance B. B. Zagovornik obdolženega želi pod videzom uveljavljanja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP prikazati svoje videnje dejanskega stanja in vzbuditi dvom v pravilnost dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da si je obdolženi prilastil denar, ki mu je bil zaupan v zvezi z njegovo zaposlitvijo pri oškodovancu, prav tako pa je ugotovilo tudi višino prilaščenega denarja. Zagovornik skuša izvedeniško mnenje izpodbiti v delu glede ugotovljenih zneskov prejete gotovine v kritičnem času in izvedeniškemu mnenju očita napačne zaključke, ki so posledica napačnih vhodnih podatkov o višini gotovine v trgovini, s čimer pa uveljavlja golo nestrinjanje z izvedenkinimi zaključki, kar pa za utemeljitev dokaznega predloga ne zadostuje.³

9Prvostopenjsko sodišče se je do izvedeniškega mnenja opredelilo v točki 12 izpodbijane sodbe in ugotovitvam ter zaključkom izvedeniškega mnenja sledilo v celoti, dokazni oceni prvostopenjskega sodišča glede izvedeniškega mnenja pa sledi tudi pritožbeno sodišče, ki tudi ugotavlja, da je izvedenka odgovorila na vsa vprašanja sodišča in strank, pri odgovorih pa si ni prihajala v nasprotja. Izvedenka je bila zaslišana tudi na glavni obravnavi, kjer je svoje mnenje obrazložila, zagovornik pa je imel možnost, da izvedenki postavlja vprašanja in izpodbija njeno metodologijo dela tudi na druge načine. Izvedenkino metodo dela je zagovornik izpodbijal z zatrjevanjem, da so vhodni podatki za izračune napačni iz razloga, ker temeljijo na izpisu iz informacijskega sistema družbe X. d. o. o. in ne na kopijah izdanih, originalnih računov.

Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno sledilo izvedenki, ki je pojasnila, da je bil gotovinski promet od novembra 2011 do 19. 4. 2013 v višini 180.587,10 EUR, pologa pa je bilo v tem času za 148.892,00 EUR in ugotovljen manjko v višini 31.695,10 EUR, pri čemer je izhajala iz poročila o prometu in pologu gotovine. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženega v delu, ki se nanaša na C. C., ki naj bi naknadno spreminjal in popravljal račune, kar sicer v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno. Verodostojnost zagovora obdolženca v tem delu tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča ne le omajejo temveč v celoti izpodbijejo s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljena dejstva, da se zneski na računih, izdanih s strani A. A. s. p. in poročila o prometu (glede gotovine) in zneski prodaje, ki jih je predložil oškodovanec, v celoti ujemajo. Prvostopenjsko sodišče je logično in tudi pravilno upoštevalo pri ocenjevanju obdolženčevega zagovora tudi dejstvo o pologih gotovine na TRR račun družbe X. d. o. o., pri čemer se zneski pologov gotovine v celoti medsebojno ujemajo z zneski, navedenimi v poročilu o prometu in pologu gotovine družbe X. d. o. o. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi računov, ki jih je izdal A. A. s. p. tudi utemeljeno zaključilo, da se zneski neto prodaje, ki jih je priglasil obdolženi v svojih računih, ujemajo z zneski v poročilih o prometu in pologih gotovine po mesecih, na podlagi teh pa so tudi narejeni izračuni za manjko gotovine. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da je obdolženčev zagovor, da je C. C. naknadno spreminjal zneske prejete gotovine, izpodbit glede na račune v prilogi A, ki jih je izdajal obdolženi kot samostojni podjetnik (procenti neto prodaje, ki se v celoti ujemajo z zneski prodaje po posameznih mesecih) in kjer je od celotnega zneska prodaje odbit DDV. Prvostopenjsko sodišče je logično zaključilo, da prav izdani računi s strani obdolženca negirajo njegov zagovor o naknadno spremenjenih, že izdanih računih.

Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo ugotovitvam izvedenke, ki je na podlagi dokumentacije ugotovila višino gotovinske prodaje v trgovini v K., v pretežnem delu manjšem pologu in manjku iz tega naslova za čas od avgusta 2012 do aprila 2013 in na podlagi teh ujemajočih se zneskov utemeljeno v točki 11 izpodbijane sodbe zaključilo, da so resnični tudi podatki za obdobje od novembra 2011 do konca julija 2012.

10Prepričljive zaključke prvostopenjskega sodišča pa še dodatno potrjujejo ugotovitve, da je v mesecih februar-april 2012, avgust 2012 in februar 2013 prišlo do višjih pologov gotovine glede na dejansko prodajo, ob dejstvu, da je C. C. izpovedal, da je že v prvih treh mesecih (november, december 2011 in januar 2012) prišlo do manjka gotovine v višini približno 12.000,00 EUR in obdolženca opozoril, zato je logično, da je obdolženi, zavedajoč se tega dejstva v naslednjih treh mesecih položil več gotovine, kot jo je prejel.

Prvostopenjsko sodišče je tudi utemeljeno zavrnilo obdolženčev zagovor o manjku denarja zaradi neustreznega računalniškega programa, ki ni omogočal dnevnega zaključevanja blagajne glede na dejstvo, da se je isti računalniški program uporabljal tudi v trgovini na J., kjer ni bilo nikoli zaznanih manjkov gotovine, in ob dejstvu, da je tudi sodna izvedenka povedala, da ta okoliščina v ničemer ni vplivala na zneske položene gotovine, ker bi se dnevni zaključki blagajne lahko naredili tudi na papirju, v obliki tabele. Prvostopenjsko sodišče je pri ocenjevanju verodostojnosti obdolženčevega zagovora tudi utemeljeno sledilo izpovedi priče D. D., ki si je dnevne zaključke blagajne beležil na način izdelave tabel in ob dejstvu, da je bil obdolženi izkušen prodajalec že v trgovini Y. ter glede na izpoved priče E. E. o opozorilih obdolžencu glede manjka gotovine in potrebnosti pologov gotovine na račun družbe ter izpovedi C. C. o dolžnosti pologa gotovine že v znesku 1.000 EUR, v celoti ovrglo obdolženčev zagovor, čemur sledi tudi pritožbeno sodišče.

Prepričljivih zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki je pri ocenjevanju zagovora obdolženca kot neverodostojnega, ob upoštevanju izpovedb prič D. D. in F. F., ki sta na enakih delih in nalogah delala v trgovinah v L. in na J., z uporabo istega računalniškega programa, kjer navkljub temu ni bilo nobenih problemov, ne morejo potrditi navedb pritožnika o morebitnem naknadnem spreminjanju računov zgolj in le za trgovino v K.; podatki spisa ne nudijo nikakršno podlago za takšno sklepanje.

11Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno zavrnilo zagovor obdolženega tudi v zvezi z morebitno tatvino gotovine iz trgovine, bodisi v času odprtja trgovine ali zaprtja, z uporabo ključev trgovine in kod za izklop alarmnega sistema. Prvostopenjsko sodišče je v točki 14 izpodbijane sodbe za svoje zaključke navedlo utemeljene in logične razloge, ki jih je napravilo na podlagi ocene izpovedb prič G. G., H. H. in I. I., pri čemer pritožbeno sodišče na tem mestu še dodaja, da niti iz izpovedbe priče C. C. ne izhaja, da bi se v času, ko je obdolženi delal v trgovini, pojavljali problemi z odtujitvijo gotovine, niti v spisu ni podatkov, da bi bila zaradi manjka gotovine podana kazenska ovadba bodisi obdolženca ali zastopnikov trgovine X. d. o. o. Pritožbeno sodišče prav tako sledi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča glede izpisov vklopov in izklopov alarmnega sistema, pri čemer še dodaja, da čeprav je bilo nekaj vklopov in izklopov sistema izven delovnega časa, to še ne pomeni, še manj pa dokazuje, da je prišlo do odtujitve gotovine v tem času, pri čemer kot že navedeno, prijave v zvezi z odtujitvijo gotovine iz trgovine v tem času niso bile podane.

12Čeprav je izvedenka v izvedeniškem mnenju opozorila, da v kolikor bi X. d. o. o. izvajal popis sredstev in obveznosti do virov sredstev, v okviru katerega se opravlja popis gotovine v blagajni najmanj enkrat letno, bi primanjkljaj gotovine družba odkrila že po stanju na dan 31. 12. 2011, ta ugotovitev ne vpliva na odgovornost obdolženca, potrjuje pa po oceni pritožbenega sodišča verodostojne ugotovitve izvedeniškega mnenja, ki mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sledilo.

Glede kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP

13Pritožnik v pritožbi uveljavlja kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov.

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa (razen v primerih, ko je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.⁴

Iz meril, oblikovanih v ustaljeni sodni presoji Ustavnega sodišča in sodni praksi vrhovnega sodišča, za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti z vidika obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganega dokaza, razen če je očitno, da ni pomemben za odločitev ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotavlja ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega relevantnega dejstva. Dolžnost obrambe je, da izkaže tudi verjetnost, da bo izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da mora biti dokazni predlog obrazložen tako, da obramba navade razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oz. zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

14Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče v točki 4 izpodbijane sodbe podrobno opredelilo do nepotrebnosti izvajanja vsakega dokaznega predloga posebej, svojo zavrnitev pa tudi ustrezno obrazložilo. Utemeljene in prepričljive razloge za njihovo zavrnitev sprejema tudi pritožbeno sodišče in jih pritožnik zgolj s ponavljanjem svojih stališč ne more uspešno izpodbiti, še posebej v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev drugega izvedenca ekonomske stroke. Obramba dokaznega predloga ni utemeljila tako, da bi bil ta materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja. Obramba torej ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj ni določno zatrjevala pravno relevantnega dejstva, ki naj bi ostalo neraziskano in katerega obstoj ali neobstoj bi sodišče ugotavljalo s pomočjo novega sodnega izvedenca. Gre namreč za dokazovanje z izvedencem in po določbi 257. člena ZKP sodišče odredi drugega izvedenca, če je njegov izvid nejasen, nepopoln in sam s seboj v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Sodišče mora pomanjkljivosti in neskladja v izvidu izvedenca odpraviti z njegovim zaslišanjem in le v primeru, če tega ne more storiti, ponovi dokazovanje z novim izvedencem. Enako ravna sodišče tudi, kadar ne gre za pomanjkljivosti v izvidu izvedenca, temveč samo v njegovem mnenju (258. člen ZKP). Izvedenka ekonomske stroke je pojasnila svoje zaključke v zvezi z višino prodaje za gotovino, položenim zneskom in manjkom gotovine, golo nestrinjanje obrambe z njimi pa za postavitev novega izvedenca ne zadošča.

Glede kršitve po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP

15Pritožnik posebej izpostavlja kršitev zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na način, ker prvostopenjsko sodišče ni odredilo novega izvedenca ekonomske stroke. Zagovornik skuša zaključke izvedenskega mnenja izpodbiti z navedbo, da je izvedenka mnenje izdelala na podlagi napačnih vhodnih podatkov, ob odsotnosti kopij posameznih računov, s čimer pa uveljavlja golo nestrinjanje z izvedenkinimi zaključki, kar sicer tudi za utemeljitev dokaznega predloga ne zadošča in je to stališče pritožbeno sodišče že pojasnilo zgoraj.

Prvostopenjsko sodišče je kot nedvomno ugotovilo, na podlagi ugotovitev pa napravilo utemeljene dokazne zaključke, ki jih je v točkah 10-11, 13-16 izpodbijane sodbe, pri tem, da je v celoti sledilo ugotovitvam izvedeniškega mnenja, prepričljivo obrazložilo in sicer, da si je obdolženi v času od novembra 2011 do aprila 2013 na škodo družbe X. d. o. o. prilastil del gotovine, ki jo je v trgovini prejel od kupcev, na način, da vse prejete gotovine ni položil na TRR družbe. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju tudi strinja z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je izkazano, da obdolženi navkljub večkratnemu opozarjanju računovodkinje družbe vsak teden ali na štirinajst dni po navodilih C. C., da je potrebno gotovino od prodaje polagati na račun, tega ni storil in si jo na tak način prilaščal. Prvostopenjsko sodišče je svoje zaključke o tem, da obdolženi ni polagal vse gotovine na TRR družbe utemeljeno oprlo na izpoved C. C., ki je povedal, da se je po približno 15 mesecih, ob ugotovljeni prodaji v višini 180.000,00 EUR in položenih 150.000 EUR na TRR družbe, pojavil manjko gotovine in bil o tem prvič seznanjen šele marca 2013. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče glede na izpovedbo D. D. sledilo C. C. tudi v delu glede obveznega polaganja gotovine v višini 1.000,00 EUR in dogovora, da se gotovina položi tedensko, kar je potrdil tudi F. F.

16Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnika, ki želi utemeljene in logične zaključke prvostopenjskega sodišča o prilaščanju gotovine s strani obdolženca omajati in izpodbiti s hipotetičnimi navedbami o naknadnem spreminjanju računov za katere pa v podatkih spisa ni nobene podlage. Da računi niso bili spremenjeni, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo v točkah 10 in 11 izpodbijane sodbe in jih pritožnik zgolj z navajanjem hipotez in lastnimi dvomi ne more omajati ali izpodbiti. Enako pritožnik tudi ne more izpodbiti prepričljivih zaključkov prvostopenjskega sodišča, ki je zavrnilo odtujitev gotovine s strani tretjih oseb, ker je prvostopenjsko sodišče svoje zaključke oblikovalo na podlagi izpovedb prič, ki so sicer naklonjene obdolžencu, vendar niso potrdile, da bi do tatvine gotovine prišlo, tudi ob dejstvu, da bi za tako velik manjko gotovine bilo potrebno sistematično odtujevanje gotovine iz blagajne, pri čemer bi to moral opaziti najprej obdolženi, ki je za blagajno bil tudi zadolžen in je bila to tudi njegova dolžnost, izhajajoča iz njegove vloge pri oškodovancu.

Pritožnikove navedbe o manjku gotovine v posledici tatvine denarja v času obratovanja trgovine oz. zaradi nepooblaščenih vstopov v trgovino v času njenega zaprtja, ne morejo vzbuditi dvoma v pravilno ugotovljeno dejansko stanje, zato ostajajo zgolj na nivoju hipoteze.

17Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ocena prvostopenjskega sodišča o tem, katerim pričam je poklonilo vero, napravljena skrbno in upoštevaje ne le njihove izpovedi same zase, temveč tudi v kontekstu medsebojnih znanstev, ki iz življenjskih in človeških razlogov sicer lahko privedejo tudi do drugačnih reproduciranj pričinih izjav, ne morejo pa samo zato ali zgolj zaradi tega omajati prepričljivih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Nikakršnega dvoma ni torej v zaključke prvostopenjskega sodišča o odtujitvi gotovine s strani obdolženca oz. zadržanju prejete gotovine, ki jo obdolženi kljub svoji dolžnosti kot poslovodja trgovine ni položil na TRR družbe kot tudi ne o njegovem namenu, da si je gotovino zadržal zase.

Glede postopanja prvostopenjskega sodišča po določilu 339. člena ZKP

18Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnika tudi v delu, da je sodba popolno presenečenje, ker odločitev sodišča temelji na podatkih informacijskega sistema in ujemanju izdanih računov A. A. z zneski prodaje v poročilih o prometu. Iz točke 3 izpodbijane sodbe izhaja katere dokaze je prvostopenjsko sodišče prebralo v dokaznem postopku, pri čemer so bili listinski dokazi med drugim v prilogah A6-26, 27-71, 72-100, 105-127 prebrani na glavni obravnavi dne 22. 12. 2021, na podlagi 339. člena ZKP oz. so se šteli kot prebrani, pripomb in morebitnih ugovorov pa na prebrano ni bilo. Odločitev sodnika, da so podani pogoji za izvedbo listinskih dokazov, na način, ki je določen v drugem odstavku 339. člena ZKP, je bila po ugotovitvah pritožbenega sodišča pravilna, glede na dejstvo, da citirani člen ZKP določa le način izvedbe dokazov in je sodišče oprlo svojo odločitev na dokaze, ki jih je izvedlo. Odločitev o tem, da se listinski dokazi, ki so natančno navedeni v zapisniku glavne obravnave z dne 22. 12. 2021 ne preberejo tudi ne bi bila sprejeta, če ne bi bil podan osnovni pogoj, ki ga za takšen način izvajanja dokazov določa zakon v drugem odstavku 339. člena ZKP, to pa je, da je bil sodnik z besedilom pisanj seznanjen, drugi pa so z razpoložljivostjo pisanj imeli možnost, da to storijo. Nobenega dvoma namreč ni, glede na to, da so se listinski dokazi katerih izvedbo je predlagal tožilec že od začetka kazenskega postopka nahajali v spisu in sta imela tako zagovornik kot tudi obdolženi možnost, da se z njimi seznanita.

Glede pravne opredelitve kaznivega dejanja

19Iz sprejete sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi kaznivega dejanja v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno in več dejanj, ki vsako zase nima samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Iz navedenega tako izhaja, da je uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja subsidiarne narave in pride v poštev le takrat, če ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje.⁵

Dejanja, v konkretnem primeru zadržanje določenega dela gotovine zase, storjena zoper istega oškodovanca, ki so neločljivo povezana z obdolženčevim naklepom oz. jih od vsega začetka povezuje obdolženčev jasen cilj pridobiti si premoženjsko korist, pomenijo eno kaznivo dejanje in ne nadaljevanega kaznivega dejanja. Izvršitveno ravnanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki se lahko stori med drugim le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ima oporo že v zakonskem besedilu in smiselni razlagi zakonskega dejanskega stanu ob upoštevanju pogojev, da so dejanja časovno in prostorsko ozko povezana, da so storjena z enotnim naklepom oz. izražajo enotnost volje in da so usmerjena v kršitev iste pravno varovane dobrine. V takšnih primerih posamezna dejanja sicer pomenijo uresničenje zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri čemer pa ponavljajoča ravnanja pomenijo zgolj kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava oz. obsega protipravnosti in so tako življenjsko gledano le del enotne kriminalne dejavnosti, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, mora obstajati več povezovalnih okoliščin, iz ravnanj storilca pa mora izhajati taka homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih njegovih ravnanj na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka tudi v smislu materialnih kazenskih določb.⁶

Prvostopenjsko sodišče se je v točki 17 izpodbijane sodbe do vseh okoliščin obdolženčevega dalj časa protipravnega ravnanja opredelilo in po ugotovitvah pritožbenega sodišča, pravilno, ob upoštevanju teoretičnih izhodišč in uveljavljene sodne prakse, odločilo in kaznivo dejanje pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1.

Glede sankcije in odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi

20Pritožnik izpodbija sodbo tudi iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, z navedbo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno obdolžencu naložilo kot posebni pogoj v izrečeni pogojni obsodbi znesek 31.695,10 EUR, ki naj bi predstavljalo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče obdolžencu izreklo sankcijo opozorilne narave-pogojno obsodbo, pri izbiri katere je v zadostni meri upoštevalo olajševalne okoliščine, ki jih je navedlo v točki 18 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejanskim okoliščinam glede kaznivega dejanja, predvsem okoliščinam, v katerih je bilo dejanje storjeno, torej, da je obdolženi odtujeval gotovino in s tem pokazal svojo vztrajnost, in okoliščinam na strani obdolženca, dalo primerno težo in slednjemu, ob ugotovitvi, da do sedaj še ni bil kaznovan, upravičeno izreklo sankcijo opozorilne narave. Obdolženemu je bila izrečena primerna vrsta kazenske sankcije, v njej pa določena primerna zaporna kazen in dolžina preizkusne dobe, upoštevaje navedene olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče tako, da izrečeni kazenski sankciji ni moč odrekati niti pravilnosti niti primernosti.

21Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnika tudi v delu, ko navaja, da premoženjsko korist obdolženi zaradi visokega zneska ne bo mogel plačati v naloženem mu roku. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je z gotovostjo ugotovljena vzročna zveza med celotnim zneskom pridobljene gotovine kot protipravne premoženjske koristi in obravnavanim kaznivim dejanjem. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču v točki 18 izpodbijane sodbe glede pridobitve neposredne premoženjske koristi v višini 31.695,10 EUR s kaznivim dejanjem.⁷ Prvostopenjsko sodišče pa je upoštevaje okoliščine, da je obdolženi samostojni podjetnik, z mesečnim dohodkom v višini 2.000,00 EUR, določilo najdaljšo možno dobo odplačila, v kateri bo moral obdolženi poravnati znesek, ki si ga je pridobil.

Glede stroškov kazenskega postopka

22Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP zaradi odločbe prvostopenjskega sodišča o stroških kazenskega postopka. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev utemeljeno oprlo na določilo prvega odstavka 95. člena ZKP, ker je obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja in ob dejstvu, da je samostojni podjetnik, z osebnim dohodkom v višini 2.000,00 EUR, odločilo o plačilu stroškov kazenskega postopka, ki mu jih je naložilo v plačilo. S presojo vseh okoliščin na strani obdolženca in kaznivega dejanja, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče in zaključkom, da plačilo stroškov kazenskega postopka ne bo ogrozilo materialnega položaja obdolženca pa se strinja tudi pritožbeno sodišče.

23Pritožnik s sprejemanjem lastne, drugačne ocene, zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more omajati, še manj izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je vsa odločilna dejstva ugotovilo, napravilo utemeljene dejanske in pravne zaključke ter jih ustrezno obrazložilo. Vse zaključke sprejema tudi pritožbeno sodišče. Tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe, na podlagi določb 383. člena ZKP, ki ga mora pritožbeno sodišče opraviti vselej, to ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Vse ugotovitve so pritožbenemu sodišču narekovale zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

24Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče, skladno z določbo prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso, upoštevaje Zakon o sodnih taksah (ZST) in taksne tarife 7112, 71113, 7122, 7301 in 16. člena ZST.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 5052372010 z dne 10. 11. 2016.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 208/1998 z dne 7. 3. 2002.
³ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 6330/2016 z dne 14. 5. 2020.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 295/2005 z dne 15. 9. 2006.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020.
⁶ Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 11925/2009 z dne 16. 6. 2016.
⁷ Premoženjska korist, ki se odvzame s sodno odločbo, s katero je ugotovljeno kaznivo dejanje je tista, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega; pri čemer prva pomeni neposredno okoriščanje (povečanje premoženja oz. izognitev zmanjšanju), ki ima temelj v storjenem kaznivem dejanju, druga pa posredno, bolj oddaljeno korist, ki je nastala na temelju neposredno pridobljene); vzrok nastanka premoženjske koristi je v obeh primerih kaznivo dejanje in jo je treba odvzeti tudi, če je izkazano, da je nastala v zvezi in pred samo storitvijo kaznivega dejanja, ki je bilo kasneje dokončano ali vsaj poskušeno (glej Bele, I.: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 518 in 519, tč. 2).