VSL Sodba II Kp 56973/2017

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo o predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za združitev kazni obsojenemu A. A. Slednjemu je upoštevaje kot določeni kazni 1 leto in 22 dni zapora, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 56973/2017 z dne 6. 2. 2018, pravnomočno dne 7. 3. 2018, v zvezi s sklepom istega sodišča III K 56973/2017 z dne 17. 9. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 56973/2017 z dne 4. 3. 2021, pravnomočnim dne 4. 3. 2021 in izvršljivim dne 22. 3. 2021, ter enotno kazen 5 mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 66741/2020 z dne 16. 6. 2021, pravnomočno in izvršljivo dne 15. 9. 2021, izreklo enotno kazen 1 leto in 5 mesecev zapora, v katero mu je vštelo del že prestane kazni po prvo navedeni sodbi, v zvezi z navedenimi sklepi, in sicer od dne 31. 5. 2021 dalje. Odločilo je še, da v ostalem ostaneta navedeni pravnomočni sodbi nespremenjeni.

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila:

- obsojenec brez navedbe pritožbenih razlogov in konkretnega predloga za pritožbeno sodišče;

- obsojenčev zagovornik iz pritožbenih razlogov po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v vnovično odločanje sodišču prve stopnje oziroma, da se obsojencu izreče enotna kazen 1 leto in 3 mesece zapora, v katero se všteje tudi čas prestan v hišnem priporu.

3Po preučitvi pritožb, izpodbijane sodbe ter podatkov v spisih, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbi nista utemeljeni.

4Obsojenec graja sodišče prve stopnje, ker po njegovem mnenju v izrečeni enotni kazni ni upoštevalo 208 ur, ki jih je obsojeni opravil z družbeno koristnim delom v Domu starejših občanov v kraju K.

5Pritožba v tem delu ni utemeljena. Čeprav iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bile v enotni kazni 1 leta in 5 mesecev upoštevane tudi ure, ki jih je obsojeni v zvezi s sodbo III K 56973/2017 z dne 6. 2. 2018 opravil, pa sodišče prve stopnje teh ur ni spregledalo. Kot izhaja iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je bilo namreč potrebno s sodbo III K 56973/2017 z dne 6. 2. 2018 izrečeno kazen 1 leta in 6 mesecev zapora izvršiti le še v obsegu neopravljenega dela, to je 1 leta in 22 dni zapora, kar izhaja jasno tudi iz prvega odstavka točke I. izreka izpodbijane sodbe. Iz 11. točke obrazložitve sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 56973/2017 z dne 17. 9. 2020 (ki ga je obsojeni prejel 12. 1. 2021) v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 56973/2017 z dne 4. 3. 2021, jasno izhaja, da se kazen zapora izvrši le v obsegu neopravljenega dela v splošno korist, to je v trajanju 1 leto in 22 dni zapora (po izračunu: 982 ur – 208 ur = 774 ur : 2 = 387 dni zapora, upoštevaje, da je bila obsojencu s sodbo III K 56973/2017 z dne 6. 2. 2018 omogočena alternativna izvršitev kazni zapora, in sicer v obsegu 982 ur dela v splošno korist).

6Povedano preprosteje, v izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje 208 opravljenega dela že upoštevalo in je prav zato kot določeno kazen vzelo 1 leto in 22 dni zapora in ne 1 leto in 6 mesecev zapora¹. Sodišče prve stopnje je namreč že pri izračunu ur dela v splošno korist najprej od kazni 1 leto in 6 mesecev zapora odštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v pridržanju in hišnem priporu od 14. 12. 2017 od 16.50 ure do 6. 2. 2018, nato pa, ker obsojenec ni opravil vseh potrebnih ur dela v splošno korist, pri svoji odločitvi, koliko časa mora še prestati v zaporu, upoštevalo 208 ur že opravljenega dela. Zaključiti je tedaj, da pri štetju kazni 1 leto in 22 dni zapora kot določene sodišče prve stopnje ni ravnalo obsojencu v škodo.

7Podobno kot obsojenec tudi zagovornik očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo že prestan del kazni, ki ga je obsojenec prestal v hišnem zaporu (pravilno hišnem priporu), v čemer vidi v izreku izpodbijane sodbe nejasnost, nepopolnost in uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Tudi pritožba zagovornika ni utemeljena, kajti sodišče prve stopnje je, kot je bilo obrazloženo zgoraj v točki 6, že v sodbi z dne 6. 2. 2018 odločilo, da se v izrečeno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora vštetje čas pridržanja in hišnega pripora od 14. 12. 2017 od 16.50 ure do 6. 2. 2018, zato je posledično pri izračunu ur dela v splošno korist prišlo do ustrezno nižjega števila ur. Kot izhaja iz točke 3 obrazložitve sodbe III K 56973/2017 z dne 6. 2. 2018 je od 545 dni preračunane izrečene kazni zapora odštelo 54 dni pridržanja oziroma hišnega pripora, razlika je 491 dni, kar je pomnožilo z dve in prišlo do rezultata 982 ur. Če namreč hišnega pripora in pridržanja ne bi odštelo, bi obsojeni moral opraviti 1090 ur dela v splošno korist. Kot je bilo pojasnjeno že obsojencu zgoraj, pa je nato v izpodbijani sodbi pri določeni kazni 1 leto in 22 dni zapora upoštevalo tudi 208 ur dela v splošno korist, ki jih je obsojeni opravil.

9Na tem mestu pritožbeno sodišče pripominja, da bi sodišče prve stopnje ob dosledni uporabi pravil o steku moralo kot določeno kazen šteti 1 leto in 6 mesecev zapora in ne le 1 leto in 22 dni zapora, kajti obsojencu je bila s sodbo izrečena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, medtem ko je nato v sodbi z dne 6. 2. 2018 in nadaljnjima sklepoma sodišče odločilo le še o načinu izvršitve kazni zapora. Pritožnika sicer ne problematizirata, da sodišče prve stopnje kot določene ni štelo kazni 1 leto in 6 mesecev zapora, državno tožilstvo pa zoper izpodbijano sodbo pritožbe ni vložilo, zato bi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti lahko poseglo v izpodbijano sodbo le, če bi bil kazenski zakon prekršen v škodo obsojenca (drugi odstavek 383. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP, prvim odstavkom 53. člena KZ-1 in prvim odstavkom 55. člena KZ-1). V konkretni zadevi kršitev v škodo obsojenca ni podana, saj bi sodišče obsojencu moralo izreči bistveno višjo enotno kazen zapora od izrečene 1 leto in 5 mesecev zapora, če bi kot določeni štelo kazni 1 leto in 6 mesecev zapora ter 5 mesecev zapora, upoštevaje, da mora biti po asperacijskem pravilu enotna kazen višja od vsake določene kazni zapora. Seveda pa bi tudi v takem primeru v takšno, višjo, enotno kazen zapora sodišče poleg že prestanega časa od 31. 5. 2021 dalje vštelo še čas v pridržanju in v priporu ter opravljene ure dela v splošno korist. Ker kršitev torej ni obsojencu v škodo, sodišče po uradni dolžnosti v sodbo v tej smeri ni poseglo.

10Obsojenec pretežni del svoje pritožbe namenja pojasnjevanju svojega obnašanja na prestajanju kazni zapora v preteklosti, s katerim se je pritožbeno sodišče seznanilo in razume obsojenčevo stisko, v kateri se je znašel v različnih zavodih med prestajanjem kazni zapora, kajti prestajanje kazni zapora ni prijetno, kot je splošno znano, vendar s temi navedbami v pritožbi obsojeni ne more omajati pravilnosti izpodbijane sodbe.

11Obsojeni še poudarja, da je v zavodu za prestajanje kazni zapora izrazil željo za vključitev v delo v zaporu ter v tej smeri podal vlogo, ne strinja pa se z zapisom, da za izobraževanje ni izrazil nobene želje in imel nobenega interesa ter v podkrepitev svoje aktivnosti v tej smeri prilaga sklep o priznavanju predhodno pridobljenega znanja z dne 7. 9. 2021 ter pogodbo o medsebojnih obveznostih v izrednem izobraževanju za šolsko leto 2021/2022 z dne 31. 8. 2020 (pravilno 31. 8. 2021), kar je bilo že v ZPKZ X., a tudi v ZPMZKZ ... je podal vlogo za delo in je na čakalni listi, glede izobraževanja pa šola zaradi Covid-19 ne poteka.

12V izpodbijanem sklepu je v točki 9 sodišče prve stopnje res zapisalo, da iz poročila ZPMZKZ ... z dne 26. 10. 2021 o obnašanju obsojenca v zaporu izhaja, da od 31. 5. 2021 disciplinske in varnostne problematike pri obsojencu niso več zaznali, njegov odnos do delavcev zapora in soobsojencev je bil primeren, da je obsojeni 31. 5. 2021 podal vlogo za delo, posebnega interesa po vključitvi v katerokoli obliko izobraževanja pa ni izrazil. Prav slednje namreč izhaja iz navedenega poročila, vendar glede na priložene listine v pritožbi obsojenca, pritožbeno sodišče pozdravlja obsojenčevo pripravljenost za izobraževanje, saj bo tako lahko čas prestan v zaporu koristno uporabil.

13Zagovornik v svoji pritožbi pa uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede obstoja olajševalnih in obteževalnih okoliščin in pojasnjuje, da so prestane kazni zapora na obsojenca močno vplivale (slednje izhaja tudi iz obsojenčeve pritožbe), da se je spremenil, da si na prostosti želi urediti družino s partnerko, ki ga čaka, da bi si našel zaposlitev, zaradi česar se je vpisal v nadaljevanje osnovne šole oziroma program osnovne šole za odrasle, kar sledi iz pogodbe z dne 31. 8. 2021, iz vsega česar sledi, da bi bilo obsojencu primerno izreči enotno kazen 1 leto in 3 mesece zapora, v katero bi bilo potrebno všteti še čas prestan v hišnem priporu.

14Glede vštevanja hišnega pripora je bilo zagovorniku že pojasnjeno, da je bil čas prestan v pridržanju in hišnem priporu že ustrezno upoštevan.

15Sicer pa je enotna kazen, kot jo je v izpodbijani sodbi izreklo sodišče prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem primerna teži kaznivih dejanj, stopnji obsojenčeve krivde, dosedanji predkaznovanosti obsojenca, ki je obsežna, ustrezno težo pa je sodišče prve stopnje dalo tudi olajševalnim okoliščinam odkritega priznanja krivde ter dejstvu, da je obsojenec dejanja obžaloval. V obravnavanih dveh zadevah je potrebno upoštevati, da je bila kazen 1 leto in 6 mesecev zapora obsojencu izrečena na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, medtem ko je v sodbi z izrečeno kaznijo 5 mesecev zapora sodišče upoštevalo prav te olajševalne okoliščine, ki jih je nato upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

16Pritožbeno sodišče namreč pritožnikoma pojasnjuje, da se v nepravi obnovi kazenskega postopka posega samo v odločbe o kazni, saj ne gre za nedovoljeno ponovno sojenje za kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojenec že pravnomočno obsojen, pač pa se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, z namenom odprave pomanjkljivosti, ki so bile v preteklosti storjene pri izreku enotne kazni, v konkretnem primeru namreč niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku. V takšnih primerih sodišče v nepravi obnovi kazenskega postopka izreče enotno kazen, ne da bi se spuščalo v oceno pravilnosti pravnomočno izrečenih kazni, pri izreku nove enotne kazni pa upošteva sodišče samo tiste okoliščine, ki so bile že upoštevane pri izreku kazni v pravnomočnih sodbah. Slednje je, kot že pojasnjeno, sodišče prve stopnje tudi storilo.

17Ker pritožbeno sodišče v postopku in v izpodbijani sodbi sicer ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18Ker je obsojenčevo premoženjsko stanje slabo (je brez dohodkov in premoženja, dolžan je preživljati dva mladoletna otroka), ga je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

¹ Ali je bilo takšno ravnanje materialnopravno pravilno, bo pojasnjeno v točki 9 obrazložitve.