VSC Sodba Cp 103/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu in odločitvi o stroških delno spremeni, tako da spremenjena v celoti glasi:

″I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati mld. tožeči stranki 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2017 do plačila.

II. V presežku za znesek 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2017 dalje do plačila se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranski povrniti 731,36 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe znesek 162,96 EUR plačati na račun Okrožnega sodišča v Mariboru, št. SI56 011006950421931, sklic 00100-436-2021, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.″

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 70,01 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2017 do plačila, v presežku za znesek 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2017 dalje do plačila pa tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe tožeči stranski povrniti 83,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Sodišče je še odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe znesek 279,36 EUR plačati na račun Okrožnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2Toženka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da zniža prisojeno odškodnino v skladu s pritožbenimi navedbami, oziroma podrejeno, da sodbo v napadenem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženka zahteva tudi povrnitev vseh stroškov postopka. Navaja, da je sodba napačna oziroma v nasprotju s podatki spisa že glede samega temelja, kaj šele višine. Izpostavlja, da tožbeni zahtevek ni naperjen na škodo, ki jo je utrpela tožničina mati, ampak mld. tožnica (v nadaljevanju: tožnica) sama, zato je bistvenega pomena to, kaj je pravzaprav škoda, ki jo je utrpela tožnica sama, kaj pa je nanjo prenesla njena mati. Pritožnica meni, da posredna škoda, o kateri se govori v zahtevku, ni predmet odškodnin in ni priznana škoda. Pritožnica navaja, da je prišlo zgolj do oplaženja s strani drugega vozila in da obstaja na strani tožeče stranke želja po odškodnini, zaradi česar je tožeča stranka določene dogodke in stvari interpertirala po svoje, vse v korist zahtevka. Izpostavlja, da se je izkazalo, da mnogo trditev tožeče stranke ni resničnih. Glede na to, da je tovorno vozilo prišlo z zadnje strani vozila, v katerem je bila tožnica, primarnega strahu nikakor ni moglo biti. Tožnica je vse negativno iz škodnega dogodka zaznala preko svoje mame. Bila je v obdobju zelo velike navezanosti na svojo mamo, čutila je mamino stisko in je temu primerno tudi reagirala, vendar po mnenju pritožnice to ni neposredna škoda škodnega dogodka, ampak posredna. Zato je eno izmed pomembnih vprašanj v tem postopku razmejitev med neposredno in posredno škodo, torej med tem, kar je sama tožnica zaznala v škodnem dogodku, in med tem, kar je zaznala, da je z njeno mamo narobe. Pritožnica meni, da je potrebno upoštevaje to načelo tožbeni zahtevek zavrniti, saj tožnica sama od sebe ni imela težav in bi zlahka ta škodni dogodek šel mimo, ne da bi se nanj sploh spomnila. Ker pa je njena mama nenehno to poudarjala, pa se je seveda to tožnici vtisnilo v spomin. Pritožnica se nadalje ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je možno prisoditi odškodnino, tudi v kolikor ni neposrednih telesnih poškodb. Izpodbija pa tudi zaključke sodišča, da je tožnica utrpela primarni in sekundarni strah ter da je upravičena tudi do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ostale pravno-pomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Meni, da je pritožba v celoti neutemeljena. Navaja, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo in da pritožba bistvenih kršitev določb pravdnega postopka konkretizirano niti ne zatrjuje. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 6. 1. 2017 - v prometni nezgodi, ko je bila stara 13 mesecev. Prometno nezgodo je povzročil madžarski državljan na avtocesti na odseku Dramlje – Pletovarje, ko je z bočnim sprednjim delom kabine tovornega vozila trčil v zadnji levi bočni del vozila BMW, ki ga je tožničin oče zaradi okvare zaustavil na bankini, na zožanem delu odstavnega pasu. Toženka z lastno dokazno oceno izpovedb policistov in fotografij, da je šlo več ali manj za oplaženje, ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je šlo najprej za trk tovornjaka v osebni avtomobil in v nadaljevanju za oplaženje vozila. Taka, pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje namreč temelji na pravilni dokazni oceni izpovedb policistov, članka (priloga A 15 in ne A 25, kot je očitno pomotoma navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe) in fotografij (priloge B2 in B3). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo, da ni moč v celoti slediti trditvam tožnice, da je bil strah še toliko bolj intenziven, ker je šlo za silovito trčenje, niti glede same intenzivnosti trka niti, da je bilo trčenje tako silovito, da je bila zaradi posledic poškodb na kraj klicana nujna medicinska pomoč (v nadaljevanju: NMP). Kot je ugotovilo sodišče, NMP ni bila klicana na kraj škodnega dogodka, pač pa je reševalno vozilo pri vračanju v Slovenske Konjice „naletelo“ na prometno nezgodo in na prošnjo policistov ostalo na kraju, da so lahko udeleženci počakali v vozilu na toplem, ne pa zaradi nudenja prve pomoči. Sodišče prve stopnje posledično upravičeno tudi ni moglo zaključiti, da je bil (vsaj) primarni strah, ki ga je utrpela tožnica tako intenziven, kot sta hotela prikazati starša tožnice. Z ničemer pa v postopku ni bila ovržena izpovedba tožničine mame, da je tožnica v reševalnem vozilu, v katerem sta bili dve uri in pol, ves čas jokala, zato ne drži pritožbena navedba, da prav tako ne drži trditev tožeče stranke, da naj bi tožnica dve uri neutolažljivo jokala v vozilu NMP. S strani tožeče stranke ni bilo zatrjevano, kot navaja pritožnica, pač pa je to izpovedala zakonita zastopnica tožnice, da se je tožnica ob škodnem dogodku polulala. Ker pa odločitev o obsegu škode ne temelji zgolj na izpovedbi matere tožnice, pritožničina ocena verodostojnosti tega dela izpovedbe tožničine matere (v pritožbi navaja, da je blago rečeno smešna trditev, da naj bi se tožnica ravno v času škodnega dogodka polulala zaradi škodnega dogodka) ne more izpodbiti pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o pravno-relevantnih dejstvih.

6Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije, na katerega tožena stranka ni imela argumentiranih pripomb, pravilno ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela tako primarni kot sekundarni strah. Upravičeno je sledilo izvedenki, ki je objektivno potrdila trditve o primarnem strahu, in sicer je ugotovila, da je bil strah blage stopnje, kar se je v t.i. akutni fazi navzven odražalo predvsem v obliki blage notranje napetosti, povišane opreznosti, večje vznemirjenosti, negotovosti. Neutemeljena je pritožbena navedba, da glede na to, da je tovorno vozilo prišlo z zadnje strani vozila, v katerem je bila tožnica, primarnega strahu ni moglo biti, saj je sodišče utemeljeno v tem delu sledilo izvedenki. Nedopustne pa so pritožbene navedbe: da se eno leto star otrok, ki mu ni bilo znano, kaj pomeni prometna nezgoda, nedvomno ni ustrašil tega, da se je vozilo premaknilo naprej in da je pri tem počilo; da je namreč eno leto star otrok vajen tega, da nima vpliva na dogajanje okoli sebe, bila pa je pripeta v sedežu in ji ni bilo prav nič; da ji je morda bilo celo zabavno, saj je dejstvo, da se otroke pri tej starosti velikokrat zabava tudi s premetavanjem in podobno; da otrok nedvomno ni takrat imel občutka, da se mu dogaja karkoli nenavadnega, groznega ali nevarnega. Te navedbe je pritožnica prvič podala šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

7Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da tožnica ni mogla utrpeti niti strahu niti duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker v prometni nezgodi ni utrpela fizičnih poškodb. Pritožnica z navedbo, da se s tem stališčem ne strinja, ne more ovreči stališča sodišča prve stopnje, saj le-to temelji na pravilni razlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tudi glede na obstoječo sodno prakso je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob ugotovljenih okoliščinah gre nedvomno za pravno priznano škodo, kljub temu, da tožnica v škodnem dogodku ni utrpela telesnih poškodb.

8Kot izpostavlja tudi pritožnica, je v pravnem redu Republike Slovenije priznana zgolj neposredna škoda, torej škoda, ki jo utrpi oškodovanec neposredno. Ne drži pa pritožničina navedba, da je tožnica praktično vse negativno iz tega škodnega dogodka zaznala preko svoje mame. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in ostalih izvedenih dokazov ugotovilo neposredno škodo tožnice - tako utrpeli strah kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri ugotavljanju obsega škode pa je upoštevalo tudi ugotovitve izvedenke, da je tožničina družina pripomogla k temu, da je oškodovanka svoje dele spomina, za katere možno, da jih ima o prometni nesreči, bolj intenzivirala, kot bi jih, če bi bila pripovedovanja njenih bližnjih o sami nesreči manj izrazita in intenzivna. Pritožnica zato neutemeljeno izpostavlja, da je tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku v obdobju velike navezanosti na mamo, čutila to mamino stisko in je temu primerno reagirala, vendar da to ni neposredna škoda škodnega dogodka, pač pa posredna. Sodišče prve stopnje je, kot je razvidno iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, opravilo razmejitev med posredno in neposredno škodo. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, predstavlja pritožbena navedba, da tožnica sama od sebe ni imela težav in da bi zlahka ta škodni dogodek šel mimo, ne da bi se nanj sploh spomnila. Izvedenka, ki je sicer poudarila, da tožnica zaradi infantilne amnezije nima spomina na škodni dogodek, je ugotovila, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela določeno blago stopnjo strahu. Prav tako je ugotovila, da je možno, da ima spomin na posamične trenutke glede škodnega dogodka (npr. zvok sirene, spomin na mamino zaskrbljenost, ipd.). Glede na ugotovitve izvedenke, ki jim je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo, saj samo nima tovrstnega strokovnega znanja, ni moč slediti pritožnici, da primarnega strahu pri tožnici ni bilo, saj da se ni imela česa bati, saj tudi ni vedela, za kaj gre, in da že sama uporaba izvedenskega mnenja zadostuje, da se ugotovi, da primarnega strahu ni bilo. Ni sporno, da tožnica ni utrpela fizičnih poškodb. Neutemeljena pa je pritožbena trditev, da se tožnici ni zgodilo nič, saj je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da je tožnica ob škodnem dogodku utrpela blago stopnjo strahu. Do odškodnine za primarni strah ni upravičen zgolj tisti oškodovanec, ki se je ob škodnem dogodku ustrašil za svoje življenje. Četudi pritožbeno sodišče deli mnenje pritožnice, da se tako majhen otrok ne more zbati, da bo umrl, saj koncepta smrti in življenja sploh ne razume, pa po obrazloženem ni moč sprejeti pritožničinega stališča, da tožnica ni doživela ničesar nenavadnega oziroma kritičnega ob samem trku.

9Pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča, da je tožnica utrpela tudi sekundarni strah. Zmotno meni, da se je tožnica počutila nelagodno le zato, ker je čutila strah svoje mame. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve izvedenke pravilno zaključilo, da je izvedenka potrdila trditve, kakor tudi izpovedbi tožničinih staršev o težavah in stanju tožnice po škodnem dogodku. Izvedenka je ugotovila, da je pri tožnici prišlo do t.i. faze odloženega začetka, zaradi česar se je stopnja in intenziteta strahu po škodnem dogodku intenzivirala in ojačala. Je pa izvedenka tudi opozorila na to, da je tožnica svoje spomine kasneje nadgradila tudi iz razloga pripovedovanj in izkušenj mame in ostalih družinskih članov o prometni nezgodi. Navedla je, da se je skladno s kognitivnim razvojem, govorno-jezikovnim razvojem, pa tudi nadgradnji in dopolnitvi lastnih spominov s pripovedovanji in mnenji ostalih, zanjo pomembnih ljudi, posledično pri tožnici razvil intenzivnejši strah po škodnem dogodku (sekundarni strah), in sicer v bistveno večji meri kot primarni strah. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, navedene ugotovitve upoštevalo pri ugotavljanju obsega tovrstne škode (obrazložilo je, da je bil sekundarni strah sicer intenzivnejši, vendarle pa ne tako hud in tudi ne tako dolgega trajanja, da bi opravičeval prisojo višje odškodnine - do zahtevanega zneska 3.500,00 EUR), a jih je tudi po mnenju pritožbenega premalo upoštevalo pri odmeri odškodnine za strah. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša glede na ugotovljeno vrsto, intenziteto in trajanje strahu pravično zadoščenje iz tega naslova 500,00 EUR in ne 1.500,00 EUR, kolikor je tožnici odmerilo sodišče prve stopnje, zato je v tem delu pritožbi ugodilo in znižalo prisojen znesek odškodnine za 1.000,00 EUR.

10Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena tudi do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče se pri ugotavljanju te škode ni oprlo zgolj na izjave bližnjih tožničinih sorodnikov, ki so zatrjevali, da je bila tožnica po škodnem dogodku popolnoma drugačna, kot meni pritožba, pač pa tudi na izvedensko mnenje, na podlagi katerega je pravilno ugotovilo, da je tožnica utrpela posttravmatski stresni sindrom (PTSM). Pritožnica navaja, da sicer verjame, da je bilo po škodnem dogodku drugače, vendar ne zato, ker bi tožnica bila drugačna, temveč zato, ker se je predvsem mama oziroma tožničina družina obnašala drugače. S takšnim stališčem pa se pritožbeno sodišče glede na ugotovitve izvedenke, ki jih pritožba ne uspe izpodbiti, ne strinja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo izvedensko mnenje, da je bila tožnica izpostavljena travmatičnemu dogodku nesreče, da so posamezni elementi PTSM pri tožnici še vedno prisotni, kakor tudi, da je svojo izkušnjo dodatno okrepila in ojačala s pripovedovanji mame in ostalih družinskih članov. Pritožbeno niso konkretizirano izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kako se kaže zmanjšanje življenjske aktivnosti, temelječe na izvedenskem mnenju in natančno opisane v tč. 24 do 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato jih pritožbeno sodišče, ki te ugotovitve sprejema kot pravilne, v izogib ponavaljanju ne povzema in se nanje povsem sklicuje. Na njihovi podlagi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zaradi posledic škodnega dogodka pri tožnici prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti oz. njenega duševnega trpljenja zaradi tega, kar mora prestajati po prometni nesreči. Utemeljeno je sledilo izvedenki, da ima tožnica v svojem funkcioniranju še vedno težave, ki se kažejo v opisanih ugotovitvah¹ in ki so posledica škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je delno verjeti zakoniti zastopnici in priči A. A., da je bila tožnica pred škodnim dogodkom popolnoma drugačna in se ni ničesar bala, saj je izvedenka ugotavljala, da so predispozicijski biološki faktorji, osebni biološki vzdrževalni dejavniki, osebni psihološki vzdrževalni dejavniki ter ostali vzdrževalni dejavniki iz okolja tudi vzrok tožničinemu obnašanju in funkcioniranju, kar pa ne gre (vsaj ne v celoti) pripisati škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje je tako pri ugotavljanju obsega škode, kot višine odškodnine za to obliko škode (tožnici je odmerilo 1.000,00 EUR odškodnine), upravičeno in v zadostni meri upoštevalo, da so se oziroma se še posledice pri tožnici intenzivirajo tudi zaradi njenih staršev, ki so prometno nesrečo doživeli zelo stresno, kar so očitno prenesli tudi na tožnico, saj tudi izvedenka ugotavlja, da gre za ″naučeni strah″ zaradi visoke stopnje stresa v družini ob soočanju s škodnim dogodkom. Pri odmeri odškodnine je sodišče pravilno upoštevalo, da pri tožnici ni bilo ugotovljenih hujših simptomov v smislu morečih spominov, intruzivnih misli ipd., in da niso več prisotna odstopanja v smislu pretiranega vzburjenja, motenj spanja, pretirane reaktivnosti, skratka da tožnica hujših posledic na področju funkcioniranja nima. Pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine ni utemeljeno, ker je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 179. in 182. člena OZ.

11Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke glede odločitve o glavni stvari delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) sodbo v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 1.000,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo v preostalem delu pa je zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Posledično se je spremenil uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji, saj znaša uspeh tožeče stranke 21 % in je tožeča stranka upravičena do povrnitve 562,95 EUR pravdnih stroškov, uspeh tožene stranke pa znaša 79 % in je upravičena do povrnitve 1.294,31 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 731,36 EUR pravdnih stroškov, kar je terjalo poseg pritožbenega sodišča v odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka izpodbijane sodbe), kot izhaja iz izreka te sodbe. Potrebno pa je bilo poseči tudi v odločitev v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, saj mora tožena stranka zaradi spremenjenega uspeha v pravdi na račun Okrožnega sodišča v Mariboru plačati 162,96 EUR in ne 279,36 EUR, kolikor je bilo določeno v izpodbijani sodbi.

12Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, in sicer znaša njen uspeh 40 %. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 375 tč. za sestavo pritožbe (in ne priglašenih 500 tč. glede na tar. št. 21/1 Odvetniške tarife - OT), 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT ter 315,00 EUR sodne takse za postopek o pritožbi, skupaj 594,99 EUR. Glede na dosežen pritožbeni uspeh je upravičena do povrnitve 40 % tega zneska, torej do 238,00 EUR. Tožeči stranki pa je pritožbeno sodišče priznalo 375 tč. za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT), 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT, skupaj tako 279,99 EUR. Glede na dosežen pritožbeni uspeh je upravičena do povrnitve 60 % tega zneska, to je do 167,99 EUR. Po pobotanju medsebojnih stroškovnih zahtevkov mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 70,01 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi in drugi odstavek odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP ter prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

¹ Opisane v tč. 24 do 26 obrazložitve izpodbijane sodbe.