VSC Sodba Cpg 52/2022

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 2.779,77 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.269.132,79 EUR s pripadki, ki so podrobneje razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti toženi stranki (toženki) 12.590,77 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se sodba »razveljavi« tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V izredno obširni pritožbi, ki se na tem mestu podrobneje ne povzema, čeprav je v nadaljevanju te obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene očitke, nasprotuje zavrnitvi izvedbe dokaza z izvedencem ekološke stroke in uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbija dokazno oceno in nekatere dejanske zaključke sodišča prve stopnje ter meni, da je podana zmotna uporaba materialnega prava (Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), Obligacijskega zakonika (OZ) in Zakona o varstvu okolja (ZVO-1 in pred njim ZVO).

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pravdnih stroškov. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, podrobno odgovarja na pritožbene navedbe in med drugim izpostavlja nedopustne pritožbene novote.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma velja poudariti, da se tožnica v pritožbi neutemeljeno sklicuje na različne pravne podlage, na katerih naj bi temeljil njen odškodninski tožbeni zahtevek, jih zmotno medsebojno izenačuje v nekakšno celoto, iz katere izpeljuje lastne pravne zaključke, ki jim ni mogoče slediti. Relevantno dejansko stanje je razvidno že iz izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo, se pa bo v nadaljevanju obrazložitve opredelilo do pritožbenih očitkov, s katerimi se izpodbijajo dejstva, ki so bistvena za pravilnost presoje sodišča prve stopnje.

6Tožnica, ki je sicer občina, v predmetnem gospodarskem sporu ne vtožuje okoljske škode v smislu ZVO-1 in ZVO za čezmerno obremenitev okolja (glej 9. člen ZVO) oziroma škode, ki v primeru dovoljenega obrata presega krajevno običajne meje. Ne gre za škodo zaradi onesnaževanja okolja. Že zaradi navedenega je treba zavrniti vse tožničine pritožbene očitke, ki se nanašajo na zatrjevano odškodninsko odgovornost toženke na tej podlagi. Hkrati je bila tožničina trditvena podlaga preveč pomanjkljiva, da bi bilo mogoče iz nje izpeljati zaključke o tem, da je toženka v času do leta 1970, ko je prenehala s sporno proizvodnjo, s katero naj bi onesnažila zemljino, čezmerno obremenjevala okolje po takrat veljavnih predpisih. Prekomernega onesnaževanja okolja do leta 1970 zaradi prepovedi povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave Republike Slovenije, kot je pravilno izpostavila toženka, ni mogoče presojati na podlagi določb ZVO-1 in ZVO oziroma določb na njima temelječih podzakonskih aktov. Zavzemanje tožnice, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v tem, da je o prekomernem obremenjevanju okolja s strani toženke mogoče sklepati že na podlagi tega, da je bila izkopana zemljina v letu 2011 (veljavnost ZVO-1) spoznana za nevarni gradbeni odpadek, je zmotno in je zaključek sodišča prve stopnje, da inšpekcijska odločba ne dokazuje prekomernega obremenjevanja, pravilen. Protipravnost toženkinega ravnanja bi morala v smislu prekomernega obremenjevanja okolja obstajati v času do leta 1970, da bi toženko lahko zadele morebitne odškodninske posledice po ZVO, ki je veljal v času prenosa nepremičnin. Posledica onesnaževanja, ki presega normalno mejo v letu 2011, ne izkazuje prekomernega onesnaževanja okolja (protipravnega ravnanja) v času do leta 1970, ko je toženka prenehala s sporno proizvodnjo na prenesenih nepremičninah. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Prav tako je v času zatrjevanega nastanka škode veljavni ZVO-1, kot je izpostavila toženka, v 110.i členu določal, da odgovornost za okoljsko škodo zastara, če je preteklo več kot 30 let od dneva vzroka njenega nastanka, in v tem času proti povzročitelju ni bil sprožen noben postopek ugotavljanja njenega nastanka skladno s tem zakonom. Ni torej razvidno, kako bi bila lahko toženka odgovorna za sanacijo področja na podlagi ZVO-1, pa čeprav naj bi vsebnost cinka v zemljini 100x presegala kritične mejne vrednosti. Obširni pritožbeni očitki o nastanku okoljske škode so glede na povedano neutemeljeni. Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na čezmerno obremenitev na podlagi ZVO-1. V tem delu se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ZVO, ki je veljal v času prenosa nepremičnin, in sklicevanje tožnice na čezmerno obremenitev, kot jo določa ZVO-1, ni upoštevno. Sedanji standardi kakovosti okolja ne morejo biti uporabljivi za obremenjevanje okolja do leta 1970. ZVO določa odškodninsko odgovornost onesnaževalca za onesnaženo okolje le iz razloga čezmernega obremenjevanja. Dovoljena raba nepremičnine je takšna, kot jo določajo predpisi v času njene rabe, in drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Pravno je z vidika prekomernega onesnaževanja relevantno dejstvo, da je toženka s proizvodnjo cinka na območju stare cinkarne prenehala leta 1970.

7Sodišče prve stopnje v tem gospodarskem sporu ni napačno sklepalo o trditveni in dokazni podlagi pravdnih strank. Gre za odškodninsko pravdo, v kateri je tožnica (oškodovanka) dolžna konkretno zatrjevati in izkazati protipravno ravnanje toženke, pravno priznano škodo in vzročno zvezo med njima, medtem ko se obstoj krivde domneva. Kot je bilo že poudarjeno ne gre za pravdo, v kateri tožnica vtožuje okoljsko škodo, ki jo je povzročila dejavnost toženke na tožničini nepremičnini. Tožnica vtožuje škodo (strošek), ki ji je nastala na lastnih (prej s strani toženke pogodbeno in neodplačno na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) prenesenih) nepremičninah zaradi izvršitve investitorju (tožnici) izrečene inšpekcijske odločbe. Tožnici je bila naložena ustrezna oddaja oziroma sanacija pri gradbenem posegu izkopane zemljine (nevarnega gradbenega odpadka). Za gradbeni poseg, s katerim so nastali nevarni odpadki, se je odločila tožnica sama in ob poznavanju dejstev o onesnaženosti zemljine. Rezultat oziroma vtoževana škoda ni nastala zaradi spornega delovanja toženke do leta 1970, ampak zaradi delovanja same oškodovanke, ki je z opisanim ravnanjem (izkopom zemljine kljub vedenju o njeni onesnaženosti in posledično povzročitvijo nevarnih gradbenih odpadkov) v vsakem primeru prekinila pravno relevantno vzročnost in je neutemeljeno sklicevanje na nekakšno zatrjevano naravno vzročnost (na obstoj težkih kovin v zemljini zaradi toženkine industrije). Nevarne gradbene odpadke je povzročila sama tožnica. Zaradi navedenega v nobenem primeru za vtoževano škodo ne more biti podana odškodninska odgovornost toženke in je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Temelj tožničine terjatve je lahko le pogodbena toženkina odgovornost, vendar je tožnica z lastnim ravnanjem prekinila vzročno zvezo med zatrjevanim onesnaženjem nepremičnin in neobveščanjem tožnice o lastnostih nepremičnin ter tožnici nastalo škodo. Podobno bi veljalo tudi v primeru zatrjevanja stvarnih napak na prenesenih nepremičninah in nastanka škode zaradi zaupanja, česar tožnica izrecno niti ne uveljavlja. Nejasno in nenazadnje neutemeljeno je pritožbeno in siceršnje tožničino zavzemanje za neposlovno odškodninsko odgovornost toženke, saj je tožnica nepremičnine pridobila na podlagi pogodbe in tudi sicer okoljske škode ne vtožuje. Ovrednotenje in določitev nosilca okoljskega bremena pri prenosu nepremičnin po ZLPP po četrtem odstavku 9. člena ZVO je stvar urejanja okoljske škode, ki se v tej pravdi ne vtožuje. Enako velja za ureditev obstoječih odškodninskih zahtevkov po predmetni določbi ZVO. Če tožnica morebiti vtožuje v času prenosa nepremičnin že obstoječ odškodninski zahtevek, kar iz spisa ne izhaja, velja le pripomniti, da je toženka uveljavljala ugovor zastaranja. Vsekakor je prekinitev vsakršne vzročne zveze podana tudi na tej pravni podlagi.

8Preprosto nemogoče je slediti pritožbenim navedbam, katerih smisel je verjetno v tem, da se tožnica iz nekakšnih razlogov, ki so nad njeno lastno voljo, kljub poznavanju gradbenih predpisov in lastnosti zemljine ni sama odločila za gradnjo na predmetnih nepremičninah oziroma da je bila v gradnjo primorana. Gre za navedbe, da je z nepremičninami (le) upravljala kot dober gospodar, da namen nepremičnin izhaja iz njihove lege, da je lega nepremičnin določila uporabo v bodoče, da je bila dolžna nepremičnine komunalno opremiti, da gre za poslovno cono (op. obenem se sklicuje na njen ureditveni načrt), da gre pri gradnji za normalno rabo nepremičnin, da gre za nepremičnine namenjene izgradnji poslovne cone, da je bila tožnica zaradi narave področja prisiljena le-tega komunalno urediti, ipd.. Zatrjevano dejstvo, da pred prevzemom nepremičnin, ni ugotavljala vrednosti nevarnih snovi v zemljini, tožnici v tej pravdi ne more biti v korist, saj je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob prevzemu nepremičnin v letu 2002 obema udeleženkama znano, da se takšne snovi v zemljini nahajajo, in, kar je bistveno, tožnica je oceno onesnaženosti zemljine pridobila v letu 2006, kar je pred gradbenim posegom, ki je povzročil nevarne odpadke, in s čimer ji je bilo vse relevantno o nevarnih stvareh v zemljini znano. Pritožbenim navedbam, da je tožnica »nič hudega sluteč« pričela z izdelavo komunalne infrastrukture, ni mogoče slediti, saj so ugotovljena dejstva nasprotna. Pritožbeno zatrjevana normalna pričakovanja tožnice o uporabi prenesenih nepremičnin nimajo realne podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Prenos nepremičnin ni tožnici povzročil nobene (»prekomerne«) škode oziroma ji ni povzročil v tej pravdi vtoževane škode. Kaj sme in česa ne sme početi sedaj in v prihodnosti tožnica na prenesenih nepremičninah in kakšni stroški ter težave naj bi bili s tem povezani, je v tem postopku pravno nerelevantno. Tožnica drugih stroškov z nepremičninami, razen vtoževanih, ni izkazala. Enako velja za njeno zavzemanje, da naj bi imele prenesene nepremičnine očitno nekakšno negativno premoženjsko vrednost in da so »uničene oziroma porabljene za vedno«. Tožničinim navedbam v tej smeri, ki so podkrepljene z očitnimi pretiravanji (o posledicah zasaditve lopate, o primerjavi področja z atolom Bikini v zvezi z atomsko bombo, o nedotakljivi puščavi, o primerjavi s černobilsko jedrsko elektrarno in sanacijo z betonskim sarkofagom, da poslovne in drugih dejavnosti ni mogoče izvajati, ipd.) in nekaterimi nedopustnimi ter zato neupoštevnimi pritožbenimi novotami (glej 337. člen ZPP), ni mogoče slediti na način kot se zavzema pritožba. Podobno velja za navedbe o izgubi namena prenesenih nepremičnin. Pravno nerelevantno je pritožbeno polemiziranje tožnice o nekakšnem namenu nepremičnin in neobstoječi pogodbeni kavzi ter posledični ničnosti pogodbe o prenosu nepremičnin. Tožnica tožbenega zahtevka ne utemeljuje na podlagi ničnosti pogodbe o neodplačnem prenosu nepremičnin. Tožnici je bil (kot investitorju) izrečen ukrep ravnanja z nevarnimi gradbenimi odpadki in ne (kot lastniku nepremičnin) ukrep sanacije onesnažene zemljine. Drugačno pritožbeno zavzemanje je neutemeljeno in zavajajoče. Stališče sodišča prve stopnje je, da je z njenim posegom prišlo do nastanka nevarnih gradbenih odpadkov. Ob poznavanju stanja zemljine je pravno zgrešeno tožničino stališče, da njeni naknadni gradbeni posegi, ki so pripeljali do izdaje inšpekcijske odločbe, niso pravno relevantni in da za njihove posledica ni odgovorna sama tožnica. Ob poznavanju stanja nepremičnin je bila zagotovo tožnica (investitorka) tista, ki bi se mogla in morala zavedati posledic gradbenega posega in lastnih obveznosti v zvezi z gradbenimi odpadki. Čeprav je poseg, kot zatrjuje v pritožbi, pričela po sistemu javnega naročanja in zanj ni bilo pravnih ter dejanskih ovir. Slednje pravzaprav delno negira nekatere druge pritožbene očitke (npr. da je področje neuporabno, da je pogodba o prenosu nepremičnin nična, ipd.). Očitno tožnica kot investitorka ni spoštovala vseh gradbenih predpisov, medtem ko pritožbeni trditvi, da ni mogla in ni bila dolžna vedeti, da bo poseg povzročil enormne stroške, ni mogoče slediti (op. med drugim je izvajalca del A. d.d. zavezala za odstranitev gradbenih odpadkov; omenjeni izvajalec bi moral opraviti ozek izkop in ne širokega, ki je povzročil večjo količino gradbenih odpadkov; v letu 2006 je že razpolagala z oceno o onesnaženosti; sprejela je tudi Odlok o lokacijskem načrtu B. z vsebino, ki je razvidna iz 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženka tožnici v zvezi z zemljino ni ničesar garantirala in tožnica se ob zavedanju o stanju nepremičnin ne more v tej pravdi uspešno sklicevati na navedbe, da ni izvedla in ni bila dolžna izvajati meritev (op. ocena onesnaženosti je bila izvedena), da so jo nevarni odpadki presenetili, da ji posegi niso bili prepovedani, ipd..

9Upoštevaje vse navedeno ni mogoče najti procesne kršitve, ki se očita sodišču prve stopnje, da naj bi neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem ekološke stroke kot nepotreben. Iz obrazložitve zavrnitve omenjenega dokaza izhaja še, da tožnica ni časovno konkretizirala ravnanja toženke in vrednosti težkih kovin, ki naj bi presegale mejne vrednosti. Omenjeno kratko obrazložitev je treba povezati s preostalo vsebino izpodbijane sodbe, pri čemer velja izpostaviti predvsem zaključek 29. točke obrazložitve. Iz le-tega izhaja, da gre za pomanjkljivo trditveno podlago glede čezmernih obremenitev okolja po predpisih iz časa, ko naj bi toženka okolje obremenjevala. Zaradi prešibke tožničine trditvene podlage sodišče prve stopnje ni bilo dolžno angažirati omenjenega izvedenca, saj dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev, kar je sodišče tožnici smiselno pojasnilo pri razlogih o zavrnitvi omenjenega dokaza. Prav tako je pravilno še stališče, da je vprašanje vzročne zveze materialnopravno vprašanje, za razjasnitev katerega ni potrebno angažiranje izvedenca. Dokazi se namreč izvajajo za dokazovanje (zatrjevanih) spornih pravno relevantnih dejstev. Že zgoraj je bilo pojasnjeno in temu tudi (v celoti) ni nasprotovala toženka, da je onesnaženost zemljine (tudi) posledica proizvodnje toženke, vendar iz predmetnega ni mogoče sklepati o toženkinem prekomernem obremenjevanju okolja v smislu ZVO pred letom 1970. Tožnica bi morala konkretno zatrjevati prekomerno obremenjevanje okolja pred letom 1970. Tega ni storila in nenazadnje niti ne uveljavlja okoljske škode. Protipravnost delovanja z dovoljenimi izpusti v okolje preprosto ne more biti podana in je vsakršno drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Če onesnaženje v letu 2011 presega običajno mejo, to ne pomeni, da je bilo ravnanje v okviru dovoljene proizvodnje do leta 1970 protipravno. Tožnica napačno navaja, da so bile ugotovitve pristojnih institucij njena tožbena trditvena (in dokazna) podlaga. Trditve bi morala postaviti sama tožnica in zaradi povezanosti trditvene in dokazne podlage (glej 7. in 212. člen ZPP) dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Dejstvo, da je okoljska inšpektorica proglasila izkop za nevaren odpadek, ni bilo sporno in v tej smeri sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati (nepotrebnega) dokaza z izvedencem ekološke stroke. Nepotrebno je bilo ugotavljanje obsega težkih kovin v zemljini. Kdo je povzročil onesnaženje zemljine, ob zgoraj izpostavljenih pravnih vidikih zadeve, nenazadnje ni vprašanje, ki bi kakorkoli lahko vplivalo na pravilnost končne odločitve.

10Sodišče prve stopnje se, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ni ukvarjalo s presojo višine tožbenega zahtevka oziroma ni podrobneje ugotavljalo spornih dejstev o tem, katere odpadke je podjetje B. d.o.o. predelalo. Sporni so bili še odpadki na nepremičninah neznanega izvora, količina odpadkov, odpadki heterogenega izvora, širok in ne ozek izkop, ipd.. Stališče sodišča prve stopnje je pravilno, saj navedeno nima vpliva na pravilnost končne odločitve (glej zaključek 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Kaj vse bi izvedenec ekološke stroke v tej smeri izločil, ali je tožnica postavila zadostno trditveno podlago v tej smeri, ipd., ni pravno relevantno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so obširni pritožbeni očitki v tej smeri neutemeljeni, saj ne morejo vplivati na končno odločitev, in se do njih ni podrobneje opredelilo. S prenosom nepremičnin toženka tožnici ni povzročila vtoževane škode, ampak si je le-to ob zavedanju o onesnaženosti zemljine povzročila z gradnjo sama tožnica. Sodišče prve stopnje je vseeno sprejelo določene dejanske zaključke o vrsti predelanih odpadkov, a gre za odvečno in predvsem nekoliko preuranjeno presojo, ki tudi, če je napačna, ne vpliva na pravilnost končne odločitve. Vsekakor bi vprašanje, kaj vse je podjetje B. d.o.o. predelalo lahko vplivalo na presojo višine tožbenega zahtevka, a do presoje le-te niti ni prišlo. Sodišče prve stopnje glede višine zahtevka ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka in angažirati izvedenca ekološke stroke ter dokazno oceniti pričanja M. B.. Tudi pritožbeno sodišče se s pritožbenimi očitki v tej smeri (o mešanju in kontaminaciji odpadkov, o spornem širokem izkopu namesto ozkega) upoštevaje povedano ni posebej ukvarjalo.

11Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba o neodplačnem prenosu nepremičnin, ki je bila sklenjena na podlagi določb ZLPP, ni darilna pogodba, ampak gre za sui generis pogodbo. Obveznosti prenosnika so bile takšne kot izhaja iz same pogodbe, naknadnega notarskega zapisa zaradi izgube originala pogodbe in primopredajnega zapisnika. Vse navedeno je sodišče prve stopnje presojalo (zadevo je presojalo z vidika darilne pogodbe in z vidika sui generis pogodbe). Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, kar je pritožbeno sodišče nenazadnje storilo, in ni podane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pogodbena obveznost toženke v smeri omenjene sanacije nevarnih odpadkov bi lahko obstajala le na podlagi 3. točke primopredajnega zapisnika. Ob zavedanju obeh pravdnih strank o onesnaženju zemljine v času prenosa nepremičnin in, kar je bistveno, ob zavedanju tožnice o vseh dejstvih v zvezi z onesnaženjem zemljine pred izvajanjem gradbenih posegov, kakršnikoli zaključki o pogodbeni odškodninski odgovornosti toženke niso mogoči. Kaj vse bi morala toženka tožnici ob navedenem še pojasnjevati in da je, ker tega ni storila, posledično odškodninsko odgovorna, je neutemeljeno zavzemanje same tožnice. V tem okviru zopet ni mogoče slediti pretiranim pritožbenim navedbam o nekakšni absolutni degradiranosti zemljine. Tožnici je bil kot investitorki naložen le inšpekcijski ukrep v zvezi z nevarnimi gradbenimi odpadki. Nobeno splošno načelo odškodninskega prava ni bilo kršeno, medtem ko je načelo, da mora okoljsko škodo povrniti onesnaževalec uporabljivo za okoljsko škodo. Ali bi tožnica predmetne nepremičnine prevzela ali ne, če bi vedela, da so onesnažene (op. ugotovljeno je, da so se težkih kovin v zemljini zavedali vsi), je v tej pravdi pravno nerelevantno. Zaradi samega prevzema nepremičnin tožnici ni nastala škoda, ki jo vtožuje, medtem ko gre pri zaključku, da se ji je s prevzemom nepremičnin premoženje celo povečalo, le za logični in razumski zaključek sodišča prve stopnje, ki ne potrebuje angažiranja ustreznega izvedenca in ga je mogoče sprejeti na podlagi splošnega znanja. Tožnica ne vtožuje stroškov sanacije prenesenih nepremičnin in iz spisa ne izhaja, da ji je bila naložena sanacija zemljine, ampak ji je bila naložena manipulacija z nevarnim gradbenim odpadkom. Nepremičnine same po sebi tožnici niso povzročile vtoževane škode in v spisu ni podatka, da ji zaradi svojih lastnosti povzročajo škodo. Tožnica naj si v tem delu prebere celotno izpovedbo župana, ki ni takšna, kot se zavzema v pritožbi. Župan je npr. izpovedal na način, da se je vedelo za težke kovine; da takrat noben predpis ni določal vrednosti, kaj je nevarno; da gre za nepremičnine na pragu mesta in da bi bilo treba nekaj ukreniti;... Morebitna napačna dokazna ocena izpovedbe župana, ki niti ni izkazana in za katero ni jasno, kako bi lahko nadomestila tožničino trditveno podlago, ne more povzročiti pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica je pogodbo o brezplačnem prenosu nepremičnin ob zavedanju o onesnaženosti zemljine sklenila in nerelevantno je pritožbeno polemiziranje, kaj bi storila, če bi ji bile takrat znane vse podrobne okoliščine o onesnaženosti zemljine in njihove posledice (op. te so ji bile oziroma bi ji vsaj mogle in morale biti znane pred gradbenim posegom, ki ji je povzročil vtoževano škodo). Neizkazano je takšno onesnaženje zemljine, da so nepremičnine izgubljene za naslednje generacije, ipd.. Iz spisa izhaja, da se je sporno področje komunalno opremljalo, in ni razvidno, da so gradbeni posegi kakorkoli prepovedani. Obrazložitev sodišča prve stopnje ni sama s seboj v nasprotju (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče prve stopnje sklepalo, da s prenosom nepremičnin tožnici škoda ni nastala in da ji je nastala z manipulacijo gradbenega odpadka.

12Sodišča prve stopnje je presojo, da 3. točka primopredajnega zapisnika ne vključuje zavez toženke v zvezi z onesnaženo zemljino, obširno in pravilno pojasnilo. Pritožbeno sodišče lahko omenjeni presoji le pritrdi. Zaključek, da sta se pravdni stranki v primopredajnem zapisniku dogovorili le o jamčevanju toženke za vidne odpadke, je pravilen. Minimaliziranju številnih dokaj skladnih pričanj na način, da gre za »operativce« in da je bistvena le izpovedba župana, ni mogoče slediti. 3. točka primopredajnega zapisnika ne vsebuje jamstva toženke za onesnaženo zemljino in zaveze, da bosta s tožnico sporazumno reševali težave z onesnaženo zemljino. Da tožnica sama ni bila pogodbi zvesta stranka, izhaja iz dejstva, da se je na toženko glede stroškov manipulacije z nevarnimi gradbenimi odpadki obrnila po izvedeni sanaciji gradbenega odpadka in šele po tem, ko je povrnitev stroškov zahtevala od izvajalca gradnje. Ni se torej držala dogovora o sporazumnem reševanju načina odstranitve, ki se je seveda nanašal le na vidne odpadke, ki bi se na območju še našli po izvedeni primopredaji. Sklicevanje, da tožnica ni mogla ravnati drugače, ker je proračunski uporabnik in za njo veljajo pravila javnega naročanja, ni utemeljeno in prav tako ne more vplivati na pravilnost končne odločitve. Drži pritožbeno zavzemanje, da zaradi navedene nezvestobe ni mogla izgubiti pravice do odškodnine in da pravo takšne sankcije ne pozna. V tem delu je sodišče prve stopnje napravilo zmoten materialnopravni zaključek, a ne gre niti za arbitrarno odločanje niti za zaključek, ki bi kakorkoli lahko vplival na končno odločitev. Obe pravdni stranki sta se zavedali, da je zemljina onesnažena, zato o nekakšnem »Danajskem darilu« in o zamolčanju bistvenih okoliščin (o nevarni nepremičnini) ni mogoče govoriti. Zakaj toženka ne bi smela zaradi onesnaženosti prenesti nepremičnin na tožnico, ni pojasnjeno. Toženka pogodbenih zavez ni kršila. Nejasno je pritožbeno zavzemanje o nekakšni objektivni nevarnosti nepremičnin in neutemeljeno, saj se vtožuje strošek manipulacije z nevarnimi odpadki, ki so nastali na podlagi tožničine gradnje in ob njenem zavedanju o stanju zemljine. Toženka se ni zavezala tožnici brezplačno prenesti brezhibnih nepremičnin.

13Zaključek o nastopu zastaranja zahtevka ni pojasnjen v zadostni meri, saj tožnica pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na drugem mestu zaključilo, da je tožnici škoda nastala v letih od 2014 do 2016 (s plačilom računov družbi C. d.o.o.). Vseeno pa predmetno iz zgoraj pojasnjenih razlogov ne more vplivati na zakonitost in pravilnost končne odločitve.

14Ker drugih pritožbenih očitkov tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

15Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna priglašenih 3750 točk za odgovor na pritožbo, 47,5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk in 1% od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,60 EUR skupaj znaša 2.779,77 EUR.