VSL Sodba I Cpg 128/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana zamudna sodba potrdi.

II. Druga tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 2.802,95 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo:

»I. Drugo tožena stranka C. S.r.l., matična številka: 00000000, CAP 39055 Laives - Bolzano, IT - Italija, je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati znesek v višini 4.868.671,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 9. 2019 dalje, do plačila, da ne bo izvršbe.

II. Odločitev o stroških se pridrži do izdaje sodbe, s katero bo sodišče razsodilo o tožbenih zahtevkih zoper prvo in tretje toženo stranko.«

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila druga toženka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in zadevo vrne v nadaljnje postopanje sodišču prve stopnje, pri čemer se odgovor druge toženke upošteva kot pravočasen ter se ji omogoči sodelovanje v postopku na enak način kot preostalima toženkama.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnica je bila po gradbeni pogodbi z dne 13. 9. 2017 izvajalka del na skladišču in logističnem centru na M. in je s prvo toženko sklenila pogodbo za izdelavo PZI in PID projektov za objekt, z drugo toženko podizvajalsko pogodbo za izvedbo tlakov (ponapetih betonskih notranjih tal), pri tretji toženki pa je naročila izdelavo projekta konstrukcije industrijskih ponapetih tlakov. Tožnica zaradi sanacije in potrebne menjave obstoječe talne plošče od toženk skupno vtožuje 4.868.671,48 EUR.

5Prva in tretja toženka sta na tožbo odgovorili pravočasno, druga toženka pa je odgovor na pritožbo vložila prepozno. Sodišče prve stopnje je 23. 12. 2019 najprej izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog druge toženke za vrnitev v prejšnje stanje in zavrglo odgovor na tožbo kot prepozen. Na pritožbo druge toženke je višje sodišče s sklepom I Cpg 192/2020 z dne 21. 7. 2020 pritožbi delno ugodilo in sklep razveljavilo glede zavrženja odgovora na tožbo. Odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa je potrdilo z drugimi razlogi – da gre za spor o tem, ali je bila drugi toženki tožba pravilno vročena, in je pravočasnost odgovora na tožbo odvisna od tega vprašanja. Ker kršitev pravil vročanja ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, naj sodišče prve stopnje zamudo z odgovorom presoja ob izdaji zamudne sodbe.

6Po stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani zamudni sodbi je bila vročitev sodnega pisanja drugi toženki 14. 10. 2019 opravljena pravilno.

7Pritožnica uvodoma povzema razloge sodišča prve stopnje o ugotovitvi, da je bil pošiljki ob vročitvi tožbe priložen tudi dokument, ki jo seznanja s pravico do zavrnitve sprejema pisanja neposredno ob vročanju ali v enem tednu po vročitvi.¹ Izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje to ugotovilo izključno na podlagi pregleda odredbe v sodnem spisu, v kateri je pri spornem dokumentu narejena kljukica in iz tega zaključilo, da je dokument bil v pošiljki. Ob tem dodaja, da o pravici do zavrnitve sodnega pisanja ni bila obveščena, saj predvidenega obrazca za seznanitev s pravico do zavrnitve navedena pošiljka ni vsebovala in je tudi vročevalec na to naj ne bi opozoril. Višje sodišče ugotavlja, da druga toženka tega, da s strani vročevalca ni bila opozorjena (kot naj bi iz obrazca izhajalo), v odgovoru na tožbo med razlogi za zamudo z odgovorom na tožbo ni navedla. Pritožbene trditve, da je vročevalec na to ni opozoril, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je višje sodišče ob preizkusu pritožbe ni upoštevalo, saj pritožnica ni pojasnila, zakaj tega ni mogla uveljaviti že v odgovoru na tožbo (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

8Na tem mestu višje sodišče odgovarja, da je nerelevantna pritožbena trditev, da naj bi razloge glede kljukice pri odredbi sodišče prve stopnje enkrat že podalo, in če bi bili odločilni, bi bilo dejansko stanje v zvezi z obstojem spornega dokumenta v pošiljki že takrat raziskano. Pritožnica se namreč neutemeljeno sklicuje na predhodni sklep višjega sodišča I Cpg 192/2020 z dne 21. 6. 2020, v katerem naj bi bil metodološki napotek glede zadevnega spornega vprašanja, ki mu sodišče prve stopnje naj ne bi sledilo. Napotki višjega sodišča se namreč niso nanašali izrecno na vsebino sodne pošiljke, temveč na nadaljevanje postopka v zadevi. Višje sodišče je v sklepu pojasnilo, da kršitev pravil vročanja ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje (kot je sodišče prve stopnje obravnavalo prepozen odgovor na tožbo druge toženke), zato je moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o izdaji zamudne sodbe ugotoviti, ali je bil odgovor na tožbo pravočasen (in s tem upošteven), kar je v izpodbijani sodbi tudi storilo.

9Pritožnica na splošno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje dokaze, ki jih je predlagala, brez izvedbe odklonilo kot neprimerne in pri tem trdi, da je za zastopanje pritožnice pooblaščen D. D., ki je njen direktor. Meni, da bi moralo biti obveščanje o procesnih pravicah izvedeno v odnosu do njega, vročevalec pa ni opravljal vročitve osebno osebi, ki je pooblaščena za zastopanje pritožnice in je ustrezni seznanitvi upravičene osebe namenjena priloga v sodni pošiljki, ki pa naj je v konkretnem primeru ne bi bilo. Vendar po ugotovitvah višjega sodišča tudi trditvi, da pošiljka ni bila vročena osebi, pooblaščeni za vročitev in da je to D. D., uvajata nova dejstva, za katera pritožnica niti ne trdi, da jih v odgovoru na tožbo ne bi mogla zatrjevati in so torej v tem pritožbenem postopku prav tako neupoštevni (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10Posledično se pritožnica neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi sodišče prve stopnje štelo, kot da je vročevalec izvedel akt vročitve osebi, pooblaščeni za zastopanje pritožnice ali za prevzemanje pošte. Da to ne bi bilo tako, namreč druga toženka v odgovoru na tožbo ni zatrjevala, zato ne more uspeti niti s trditvijo, da naj bi šlo za ugotovitev dejstva, ki da si ga je sodišče praktično izmislilo. Ker morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP), je posledično neutemeljena tudi pritožbena trditev, da gre za odločilno dejstvo, ki da bi ga moralo sodišče prve stopnje ugotoviti po uradni dolžnosti. Sodišče namreč ugotavlja dejansko stanje (le) na podlagi pravočasno podanih trditev in predloženih dokazov, zato pritožnica ne more uspeti z očitkom, da tega sodišče prve stopnje naj ne bi storilo. Vprašanje pravočasnosti odgovora na tožbo namreč ne predstavlja tiste vrste dejstev, ki bi bila vezana na obstoj procesnih predpostavk, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti.² Ker pritožnica šele v pritožbi in torej prepozno trdi, da A. A. nima nikakršnega položaja pri pritožnici (ker ji le oddaja poslovni prostor), neutemeljeno napada tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vročitev opravljena osebi, ki je pooblaščena za sprejemanje pošiljk.

11Nedovoljene pritožbene novote predstavljajo tudi pritožbene trditve, da poslovodstvo pritožnice v stavbi, kjer se je izvršilo zadevno vročanje, naj ne bi uradovalo, ima pa pritožnica poslovne prostore tudi na tem kraju, v njih pa naj bi bila prisotna oseba, zaposlena pri pritožnici, a naj vročitev ne bi bila opravljena njej. O tem je druga toženka v odgovoru na tožbo navedla le, da je A. A. pošiljko prevzel in jo v celoti neodprto poslal B. B., ki jo je odprl in pregledal. Zato na te trditve višje sodišče ne bo odgovarjalo.

12Višje sodišče na tem mestu ugotavlja, da iz pritožbe kot celote izhaja stališče pritožnice, da sodišče prve stopnje zaključka o tem, da ji je bila pošiljka pravilno vročena, ne bi smelo sprejeti na podlagi vsebine javne listine, ne da bi pred tem izvedlo vse dokaze, ki jih je v prid ugotovitve nasprotnega predlagala. Na načelni ravni se je s tako splošno izjavo mogoče strinjati, vendar višje sodišče ugotavlja, da je v konkretnih okoliščinah tega primera sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da krivde za zamudo druge toženke z odgovorom na tožbo ne gre pripisati ravnanju sodišča oziroma nepravilnostim pri vročanju, temveč drugi toženki sami. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena in obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagani dokaz, vendar mora ustrezno pojasniti, zakaj obravnavani dokazni predlog ni bil dopuščen oziroma dokaz ni bil izveden. Sodišče lahko zavrne dokaze, ki so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), irelevantni (ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni odločilno) ali ker so dokazi popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Zakaj sodišče prve stopnje po stališču višjega sodišča pravice druge toženke do izvedbe dokaza in s tem pravice do izjave ni kršilo, bo pojasnjeno spodaj, višje sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo tudi procesni zahtevi po obrazloženosti zavrnitve predlaganih dokazov.

13Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno glede zaslišanja priče A. A. izpeljalo iz opredelitve druge toženke, kaj naj bi priča izpovedala. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo trditve druge toženke iz odgovora na tožbo, da je A. A. (ki naj bi vedel izpovedati o vsebini pošiljke in kaj je obsegala) pošiljko prevzel in jo v celoti neodprto preposlal B. B., zato se tudi višje sodišče strinja, da ni življenjsko logično, da bi A. A. vedel povedati o vsebini in obsegu pošiljke. Tudi po stališču višjega sodišča je zato dokaz neprimeren za ugotovitev, ali je bil obrazec z obvestilom o pravici do zavrnitve sprejema pisanja v sodni pošiljki. Ne gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ampak ugotovitev sodišča, da gre za neprimeren dokaz. Višje sodišče se strinja, da je sodišče prve stopnje zaslišanje A. A. o tem dejstvu zavrnilo iz upravičenih razlogov. Pavšalne³ pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje že samo predpostavilo uspeh dokazovanja s pričami, so zato neutemeljene, prav tako trditev, da priča naj ne bi vedela, kaj je v pošiljki, da bi jo lahko zavračala in da naj za tako procesno ravnanje ne bi bila pooblaščena. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da ker je vročevalec pošiljko izročal priči A. A., naj bi ta vedela izpovedati tudi o dejstvu, ali je vročevalec dejansko izvršil dolžnost obvestitve o pravici do zavrnitve pisanja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da zaslišanje za ugotovitev tega dejstva ni bilo predlagano, kar vpogled v odgovor na tožbo potrjuje. Manjkajoče trditvene podlage druge toženke z dokazi ni mogoče nadomestiti. Dokazni predlog služi zgolj v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja (212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je torej dokazni predlog z zaslišanjem priče A. A. zavrnilo upravičeno.

14Pritožnica nadalje trdi, da je v nasprotju s pravnim redom tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, ki zavrača zaslišanje stranke z njeno motiviranostjo za izid postopka. Trdi, da če bi bil tak argument sprejemljiv, bi zakon sploh izključeval zaslišanje strank. Uveljavlja, da ji je s tem, ko ni izvedlo dokazov s pričami in strankami, sodišče prve stopnje kršilo pravico do dokaza, ki jo zagotavlja zakon, ščiti ustava in predstavlja zagotovljeno pravico po EKČP. Kar se tiče dokaznega predloga z zaslišanjem priče B. B., višje sodišče najprej ugotavlja, da ni sporno, da priča ob vročanju 14. 10. 2019 ni bila prisotna in je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da iz lastnih izkušenj o vročitvi in (tudi sicer nezatrjevanem) dejstvu, ali je bil A. A. o pravici do zavrnitve pisanja primerno poučen, ne more izpovedati. Dokaz je torej ne le neprimeren za preveritev resničnosti dejstva, še več, dejstvo ni bilo niti zatrjevano. Druga toženka namreč v odgovoru na tožbo izvedbe dokaza za ugotovitev tega dejstva sploh ni predlagala – zaslišanje B. B. je predlagala zgolj v dokaz trditve, da sodna pošiljka ni vsebovala obrazca za seznanitev s pravico do zavrnitve pisanja.

15Glede zavrnitve zaslišanja priče B. B. za ugotovitev dejstva, ali je sodna pošiljka vsebovala tudi sporni obrazec, je sodišče prve stopnje navedlo, da ker mora stranka pri izpodbijanju domneve o resničnosti vsebine javne listine doseči višji dokazni standard, z zaslišanjem oseb, ki imajo interes za uspeh v postopku, vsebine vročilnice ni mogoče ovreči. V okoliščinah konkretnega primera se višje sodišče s takim stališčem strinja in očitek, da je sodišče prve stopnje izvedbo dokaza zavrnilo z motiviranostjo stranke za izid postopka, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo tudi pravilno stališče, da stanja pošiljke ob vročanju ni mogoče vzpostaviti; ker je druga toženka sama trdila, da je s (skupno 499 listov) pisanj odstranila pisarniške sponke, se tudi višje sodišče strinja, da glede na obsežnost dokumentacije s tehtanjem ni mogoče ugotoviti, ali je bil v pošiljki en list papirja več ali manj. Ob zmotnem stališču, da je na sodišču, da ustrezno izkaže pravilnost vročitve, pritožnica trdi, da naj bi sodišče to prevalilo nanjo in pri tem odklonilo vse preostale dokaze v zvezi z ugotavljanjem vsebine pošiljke. O trditvenem in dokaznem bremenu je že bilo pojasnjeno, sodišče prve stopnje pa je ob zavrnitvi dokaznega predloga s tehtanjem pošiljke (ob pravilnem stališču, da dokaz ni primeren za ugotovitev spornega dejstva) v 12. točki obrazložitve izčrpno pojasnilo, da je tudi potrdilo o vročitvi, izdano s strani sodišča v Bolzanu, javna listina.⁴ Velja torej, da potrdilo dokazuje resničnost dejstva, ki je v njej navedeno (224. člen ZPP), in sicer, da je bil predstavnik druge toženke, pooblaščen za sprejem pisanja, v italijanskem jeziku poučen o pravici do zavrnitve sprejema pisanja tudi s strani italijanskega sodnega uradnika. Potrdilo o vročitvi, na katerem je v točki 12.3 označeno, da je bil naslovnik seznanjen s pravico do zavrnitve pisanja, je podpisano tudi s strani naslovnika (sodišče v Bolzanu tudi ni prejelo izjave, da druga toženka sprejem pisanja zavrača). Na tem mestu višje sodišče ugotavlja, da druga toženka v odgovoru na tožbo ni podala nobenih trditev v zvezi z dejstvi, ki izhajajo iz potrdila o vročitvi (prim. 286. člen ZPP). Njen pooblaščenec je, kot izhaja iz red. št. 26 spisa (na list. št. 80), 4. 12. 2019, torej pred vložitvijo odgovora na tožbo, v sodni spis vpogledal in zaprosil tudi za fotokopije spornih obrazcev. Zato pritožbene trditve, da dejansko stanje ni bilo popolno raziskano, ker da je obrazec v spisovnem gradivu v italijanskem jeziku, iz potrdila pa da naj ne bi izhajalo, da je bil naslovnik pisno poučen o zavrnitvi sprejema pisanja, ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa. Na tem mestu višje sodišče pojasnjuje, da navodilo višjega sodišča I Cpg 192/2020 z dne 21. 6. 2020 v 10. točki sklepa, da se naj sodišče prve stopnje opredeli tudi do pritožničinih navedb v pritožbi,⁵ ne pomeni, da se je bilo sodišče prve stopnje do teh dejstev dolžno tudi vsebinsko opredeljevati. Ker bi morala druga toženka že v odgovoru na tožbo navesti vsa dejstva, potrebna za utemeljitev svojih predlogov, bi prav tako lahko zavzelo stališče, da je z zgornjimi trditvami, ki jih je podala v pritožbi zoper prvi sklep sodišča prve stopnje, prepozna.

16Ker iz postopanja sodišča ob vročanju pisanj drugi toženki izhaja, da ni razlogov za dvom, da je bilo obvestilo glede pravice naslovnika do zavrnitve sprejema pisanja (obrazec iz Priloge II Uredbe o vročanju) vloženo v kuverto in je bila sodna pošiljka 14. 10. 2019 nesporno vročena pooblaščencu druge toženke za sprejem pisanj, ki je podpisal potrdilo o vročitvi, in s tem potrdil, da je bil o pravici do zavrnitve sprejema pisanja poučen tudi s strani italijanskega sodnega uradnika, druga toženka pa v odgovoru na tožbo ni navedla prav nobenih drugih okoliščin, ki bi še nakazovale na nepravilnost sporne vročitve oziroma jih je (skupaj z dokazi) podala prepozno (gre za trditve o vročanju napačni osebi, izostanku pouka s strani italijanskega sodnega organa), je tudi po stališču višjega sodišča sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi morala pri izpodbijanju javne listine druga toženka doseči višji dokazni standard (prim. četrti odstavek 224. člena ZPP). Zaslišanja prič kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini na načelni ravni sicer ni mogoče opredeliti kot neprimernega, vendar to velja le v primeru zatrjevanih drugih ustreznih okoliščin, povezanih z organizacijo sprejemanja pošiljk pri stranki in o katerih bi priče lahko izpovedale. Glede na izostalo trditveno podlago, ki bi jo lahko potrdila z zaslišanjem prič A. A. in B. B. in neprimeren dokaz s tehtanjem sodne pošiljke, druga toženka zgolj z zaslišanjem B. B., ki bi izpovedal, da spornega obrazca v kuverti ni bilo, ni dosegla tolikšne mere določnih in z dokazi podprtih trditev o razlogih za neverodostojnost potrdila o vročitvi kot javne listine, da je zgolj zato predlagano zaslišanje mogoče celo oceniti kot neprimeren dokaz, kar zadošča za njegovo zavrnitev, in pri tem ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno. Ne gre namreč spregledati, da je druga toženka odgovor na tožbo vendarle vložila, pri čemer se je tudi zavedala, da ga vlaga prepozno. Če bi šlo še za kakšne druge okoliščine, o katerih bi lahko izpovedala le ta priča in bi to druga toženka tudi navedla v dokaznem predlogu, bi bil takšen predlog lahko utemeljen. V konkretnih okoliščinah primera, upoštevajoč tudi zahteve učinkovitosti, pospešitve in ekonomičnosti postopka, pa je odločitev sodišča o zavrnitvi predlaganega zaslišanja pravilna. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno upoštevalo tudi dejstvo, da je bila pošiljka vročena s prevodom tožbe v angleški jezik (v katerem je druga toženka poslovala s tožnico), iz katerega izhaja, da tožnica od nje zahteva plačilo v znesku 4.868.671,48 EUR, druga toženka pa je do pooblaščenca prišla šele mesec in pol kasneje (28. 11. 2019). Pred vložitvijo odgovora na tožbo je bil njen pooblaščenec seznanjen s celotno procesno situacijo, ki izhaja iz spisovnega gradiva.

17Pritožnica se v nadaljevanju sklicuje tudi na neposredno izvajanje listinskih dokazov, saj da se sama ni odpovedala taki izvedbi dokazov, da bi bilo mogoče obiti načelo neposrednosti in posledično izvedbe naroka za izvajanje dokazov v zvezi z izpodbijanjem pravilne vročitve. Vendar je pritožbeni očitek, da naj bi s tem sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev procesnih pravil in odvzelo drugi toženki možnost sodelovanja pri neposrednem izvajanju dokazov, neutemeljen. Šesti odstavek 226. člena ZPP namreč določa, da se listine na naroku preberejo le, če je poudarek na dobesednem zapisu ali če sodnik to oceni za potrebno. O tem pritožnica ni podala nobenih trditev.

18Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 71/2021 z dne 18. 8. 2021 in članek mag. Jasmine PB.otrč v zvezi z vprašanjem izvedbe pravilne vročitve, ki se ugotavlja na podlagi zaznamkov sodnega osebja. Sodišče prve stopnje v tej zadevi zaključka o pravilni vročitvi sporne pošiljke ni sprejelo zgolj na podlagi zaznamkov sodnega osebja, temveč je celovito presodilo procesno situacijo. Poleg tega je šlo v citirani zadevi za fiktivno vročitev (in to v Republiki Srbiji),⁶ v zvezi s katero se toženec ni imel možnosti izjaviti o vročilnicah, torej o odločilnih listinah v spisu, ker niso bile prevedene v slovenski jezik, kar s procesno situacijo v tej zadevi, ko je v veliki meri izostala trditvena podlaga druge toženke, nima tehtne zveze.

19Na koncu višje sodišče odgovarja še na pritožbeni očitek, da če je sodišče štelo, da njeni ugovori niso utemeljeni, bi moralo izdati zamudno sodbo, namesto da je drugi toženki vročalo nadaljnje vloge ter ji dopuščalo sodelovanje v postopku in je druga toženka podajala navedbe, ki koristijo tudi ostalim toženkam, njej pa naj bi to povzročilo stroške s pripravo vlog. Iz tega pritožnica nadalje izpeljuje zaključek, da je (ker je skladno s pozivom sodišča pripravila dve pripravljalni vlogi), stanje listin ob vročitvi nemogoče vzpostaviti in bi sodišče dokaz s tehtanjem moralo izvesti pred fazo intenzivnega ukvarjanja s pripravo vlog. Višje sodišče k že izraženemu stališču o (že začetni) neprimernosti predlaganega dokaza s tehtanjem pošiljke dodaja zgolj še, da dejstvo, da sodišče prve stopnje ni takoj ugotavljalo, ali je izpolnjen sporni pogoj za izdajo zamudne sodbe, na izpodbijano odločitev ne vpliva. V primeru, ko so pogoji za izdajo zamudne sodbe podani, je nadaljnji (kontradiktorni) postopek brezpredmeten.⁷ Z očitkom sodišču prve stopnje o nepoštenem sojenju, ker da je vodilo postopek tako, kot da podlage za zamudno sodbo ni, zato pritožnica ne more uspeti.

20Neutemeljen je tudi očitek o protispisnosti, ki naj bi bil v tem, da je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na začetku strani 6 zapisano, da v potrdilu sodišča v Bolzanu o opravljeni vročitvi „iz točke 14 izhaja, da je naslovnik zavrnil sprejem pisanja zaradi neuporabljenega jezika,“ sodišče pa naj bi nadalje zaključilo, kot da zavrnitve ni bilo. Višje sodišče ugotavlja, da besedilo v navednicah predstavlja besedilo predpisanega obrazca v točki 14, ki ga je sodišče prve stopnje preneslo v obrazložitev, zato očitana kršitev ni podana.

21Po opravljenem preizkusu višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve, niti tiste, na katere se sklicuje pritožba, niti tistih, na katerih obstoj je treba v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti. Pravilna je tudi materialno pravna presoja zadeve, ki temelji na 131. v zvezi s 625. členom Obligacijskega zakonika – OZ in naslednjih členih OZ. Glede na vse navedeno je pritožbo zavrnilo in izpodbijano zamudno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Druga toženka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, tožnici pa je v 15 dneh dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je višje sodišče odmerilo na priglašenih 3750 točk oziroma 2.250,00 EUR za odgovor na pritožbo (Tarifna številka 21 Odvetniške tarife – OT), 47,50 EUR za materialne izdatke (po tretjem odstavku 11. člena OT) in 22% DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar skupaj znaša 2.802,95 EUR .

¹ Gre za obrazec iz Priloge II Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta št. 1393/2007 z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba o vročanju).
² Npr. sposobnost biti stranka, pravni interes, sodna pristojnost, res iudicata ... v zvezi z drugim odstavkom 7. člena ZPP.
³ Pritožnica ne konkretizira, na katero pričo se trditev nanaša.
⁴ List. št. 73 spisa.
⁵ Iz pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 12. 2019, da se zavrne predlog v prejšnje stanje in zavrže odgovor na tožbo.
⁶ Nižji sodišči sta pritožbeno navedbo toženca, da vročilnica ne izkazuje opravljene vročitve in da toženec ni imel možnosti podati ustreznih ugovorov, ker so listine (vročilnica) v tujem jeziku, ocenili kot neutemeljeno.
⁷ Prim. VSL sodba I Cp 1792/2012 z dne 10. 4. 2013 in VSL sodba II Cp 3511/2009 z dne 4. 11. 2009.