VSM Sklep II Kp 15243/2019

I. Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom V Kr 15243/2019 z dne 26. 4. 2022 odločilo, da se obsojenemu A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru III K 15243/2019 z dne 20. 11. 2019 izrečena kazen devet mesecev zapora, ki naj bi se izvršila z delom v splošno korist v trajanju 540 ur, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je 49,5 ur, kar znaša 24 dni zapora.

2Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da je po enajstem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika razlog za izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela med drugim tudi, če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši te obveznosti, nadalje pa še, da pri obsojencu ni podanih objektivnih okoliščin za neopravljeno delo v splošno korist (na katere obsojenec ne bi imel vpliva). Na razloge izpodbijanega sklepa se pritožbeno sodišče zato v celoti sklicuje, glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

5Po prepričanju zagovornika je epidemija okužbe COVID-19 obsojencu onemogočala opravljanje dela v splošno korist, saj mu je onemogočala vrnitev v Republiko Slovenijo. V času opravljanja dela v splošno korist je namreč obsojenec deloma prebival v tujini na gradbišču, kjer je bil za lastno preživljanje primoran poprijeti za vsakršno delo, prehod državne meje pa je bil v času trajanja epidemije in odreditve epidemioloških ukrepov otežen.

6S povzetimi navedbami zagovornik ne more uspeti. Kot je podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, med objektivne okoliščine, ki bi onemogočale opravljanje dela v splošno korist, ni mogoče šteti morebitnega dela v tujini, saj slednje predstavlja obsojenčevo lastno odločitev o postavljenih prioritetah. Nenazadnje pa zagovornik v pritožbi na drugi strani navaja, da se je obsojenec večkrat vračal v Slovenijo in s tem izkazal kritičen odnos do svojega ravnanja. S takšnimi, mestoma nasprotujočimi si pritožbenimi navedbami, pa ne more omajati pravilnosti razlogov izpodbijanega sklepa. Iz poročil Probacijske enote A. (v nadaljevanju PE A.) je namreč razvidno, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil v celoti, da je delo večkrat samovoljno prekinil, ter da se ni odzival na pozive in klice PE A. Tako se kot neutemeljene izkažejo še pritožbene navedbe, da obsojenec od 14. 1. 2020 pa do izdaje izpodbijanega sklepa ni mogel opraviti vseh naloženih ur, ko pa je iz podatkov spisa razvidno, da je v tem obdobju delo opravljal, a ga je samovoljno opustil in se ni odzival na pozive PE A. Glede na navedeno zato zagovornik ne more uspeti niti s „prošnjo“ o podaljšanju roka za opravo delo v splošno korist. Ob odsotnosti objektivnih razlogov, ki bi obsojencu onemogočali opravo dela v splošno korist, ki jih tudi sicer zagovornik konkretizirano niti ne zatrjuje, je namreč kakršnokoli podaljšanje roka (tudi upoštevaje številne sprejete „COVID-19“ predpise, ki so zaradi epidemije omogočali takšno podaljšanje) neutemeljeno.

7Prav tako pa ni mogoče pritrditi zagovorniku, ko trdi, da se obsojenec iz tujine ni mogel javljati na dopise PE A., saj jih ni prejel. Obsojenec se je namreč zavedal obveznosti, izrečene z obsodilno sodbo, a je do slednjih kljub temu zavzel indiferenten odnos, ko je šel na delo v tujino in se ni odzival niti na pisne pozive, niti na telefonske klice PE A. Nedvomno je torej, da bi (v kolikor bi imel interes) našel način za odzivanje oziroma komunikacijo s PE A., a tega ni storil. V zvezi z vročitvijo dopisa z dne 7. 4. 2022, ki ga je po pritožbenih navedbah prejel družinski član, pa je dodati le, da iz podatkov spisa (l. št. 253) izhaja ravno nasprotno, in sicer, da je sodni kurir dne 7. 4. 2022 opravil osebno vročitev obsojencu. Problematiziranje vročitve dopisov PE A. se zato izkaže kot povsem neutemeljeno. Še zlasti, ko okoliščina, kdaj bo obsojenec nastopil in opravljal delo v splošno korist ni prepuščena njegovi volji oziroma odločitvi in tudi ni odvisna od tega, kdaj bi obsojenec eventualno imel čas, da bi vendarle opravil delo v splošno korist v celoti, saj bi vsi obsojenčevi interesi morali biti podrejeni ravno izpolnjevanju obveznosti po pravnomočni sodbi.

8V luči presoje zaključkov sodišča prve stopnje, se kot neutemeljene izkažejo še pritožbene navedbe, da število opravljenih ur dela v splošno korist potrjuje okoliščino, da si je obsojenec prizadeval za izpolnitev obveznosti po pravnomočni sodbi. S pravnomočno sodbo obsojencu naložena obveznost namreč zajema opravo vseh naloženih ur dela v splošno korist in ne zgolj samovoljno opravo nekaj njih. Tako pa je izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela le posledica, na katero bi obsojenec moral misliti tedaj, ko je poleg svoje neodzivnosti, namesto opravljanju dela v splošno korist dal prednost lastnim interesom in odšel na delo v tujino.

9Glede na obrazloženo, in ko v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar več, do česar bi se moralo pritožbeno sodišče posebej opredeliti, je bilo potrebno pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena ZKP ter je posledica neuspele pritožbe obsojenčevega zagovornika, sodna taksa pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in po tar. št. 74013 Taksne tarife.