VSC Sklep I Kp 6800/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Na podlagi določbe drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je senat sodišča prve stopnje s pritožbeno izpodbijanim sklepom, dva meseca po podaljšanju pripora ob izreku sodbe 21. 4. 2022, ugotovil, da so še vedno podani razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. Obtoženi se nahaja v priporu od 1. 2. 2020 od 15.35 ure dalje iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Z nepravnomočno sodbo sodišča prve stopnje z dne 21. 4. 2022 je bil spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj umora po 1. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 123. člena KZ-1. Izrečena mu je bila enotna kazen 23 let in 2 meseca zapora.

2Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zunajobravnavni senat je pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo pripor zoper priprtega obtoženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obtoženca tudi sorazmeren ukrep.

5Pritožnica v aktualni pritožbi, ki je identična pritožbi z dne 4. 5. 2022, vloženi zoper sklep razpravnega senata o podaljšanju priporu ob izreku obsodilne sodbe, prvenstveno napada ugotovitve prvega sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Zatrjuje, da so razlogi napadenega sklepa pomanjkljivi, zaradi česar naj bi bil obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V nadaljevanju pritožnica predstavi svojo dokazno oceno obeh kaznivih dejanj, ki ju je bil obtoženec nepravnomočno spoznan za krivega, polemizira glede očitka o zahrbtnem načinu storitve kaznivega dejanja umora in na podlagi lastne ocene dokazov izraža prepričanje, da obtožencu kaznivi dejanji nista dokazani niti na stopnji za pripor zahtevanega dokaznega standarda.

6S tem, ko je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi utemeljenega suma pod točko 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajalo iz pravnomočne obtožnice, potrjene s sicer še nepravnomočno obsodilno sodbo ter svoje zaključke podkrepilo s pravilno ugotovitvijo, da se od zadnjega sklepa o priporu tozadevne okoliščine niso v ničemer spremenile, je zadostilo zahtevi o obrazloženi sodni odločbi, kar pomeni, da so neutemeljeni pritožbeni očitki o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Na popolnoma enake pritožbene navedbe je višje sodišče zagovornici že odgovorilo v sklepu z dne 12. 5. 2022, opr. št. I Kp 6800/2020, ko je pritožnico poučilo, da bodo razlogi, s katerimi sedaj izpodbija obstoj utemeljenega suma, lahko le predmet pritožbenega preizkusa meritorne sodne odločbe.

7Pritožnica v nadaljevanju pritožbe zanika obstoj subjektivnih okoliščin, ki kažejo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost. Meni, da pri storitvi kaznivih dejanj ni izkazal brezčutnosti, vztrajnosti, odločenosti, kot mu to očita prvo sodišče, česar niso potrdile niti zaslišane priče. B.B. je npr. povedala, da je bil ljubeč človek, ki je bil vedno pripravljen pomagati. Zaključki prvega sodišča naj bi bili v tem delu nerazumljivi, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Zagovornica nima prav, ko uveljavlja in zatrjuje, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti namreč ni potrebno, da bi bile kumulativno podane vse v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP naštete okoliščine ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obtoženec ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje s katerim grozi. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pod točkama 7 in 8 obrazložilo, da na ponovitveno nevarnost obtoženca, poleg teže, načina storitve in okoliščin storitve kaznivih dejanj, kažejo tudi njegove osebnostne lastnosti, ki ga delajo izrazito ponovitveno nevarnega. Že iz samega opisa kaznivih dejanj, ki ju je bil nepravnomočno spoznan za krivega, povsem očitno izhajajo okoliščine, ki jih sicer pritožnica zanika in sicer, da je pri storitvi izkazal veliko mero brezčutnosti, vztrajnosti in odločenosti, da kaznivi dejanji dokonča. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, čeprav zgolj teža kaznivega dejanja praviloma ne zadošča za sklep o ponovitveni nevarnosti, pa lahko v skladu z uveljavljeno sodno prakso okoliščine konkretnega primera tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati utemeljujejo zaključek o podanosti tega pripornega razloga. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti ne more izpodbiti niti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da obtoženec še ni bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. Ta okoliščina namreč ni nova, saj je sodišču znana že od odreditve pripora dalje.

9Zatrjevanje zagovornice, da sodišče prve stopnje ni konkretno obrazložilo neogibnosti pripora, ni utemeljeno. Izpodbijani sklep pod točko 10 vsebuje obrazložitev o tem, da katerikoli milejši ukrep zoper obtoženca ne pride v poštev in da je bilo podaljšanje pripora nujno, da se zavaruje varnost ljudi. Iz obrazložitve sklepa določno izhaja, da je v konkretnem primeru varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode. Po zaključku pritožbenega sodišča obtoženi namreč glede na ugotovljene okoliščine kaznivih dejanj in izrazito ponovitveno nevarnost, ne more biti deležen takšnega zaupanja, da bi se mu lahko izrekel milejši ukrep, saj je po prepričanju pritožbenega sodišča, kljub temu, da je pripor hud poseg v njegovo svobodo, edino s priporom mogoče preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj zoper življenje in zdravje ljudi. Zato, ne glede na načelo subsidiarnosti iz drugega odstavka 192. člena ZKP, hišni pripor na naslovu obtoženčevega bivališča kot milejši ukrep za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti, ne pride v poštev.

10Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

11Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.