VSC Sodba PRp 49/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 150,00 EUR, v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije Celje z dne 25. 8. 2020 in izpodbijani plačilni nalog spremenilo glede pravne kvalifikacije prekrška tako, da je storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravilnih cestnega prometa (ZPrCP-F) in glede izrečene sankcije tako, da je storilcu za navedeni prekršek izreklo glavno sankcijo – globo v višini 500,00 EUR in stransko sankcijo 7 (sedem) kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, v preostalem delu pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je bilo delno odločeno v storilčevo korist, sodne takse za predmetni postopek ni določilo.

2Zoper sodbo se pritožuje storilčeva zagovornica zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka o prekršku (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4S plačilnim nalogom, katerega v predmetni zadevi storilec izpodbija z zahtevo za sodno varstvo, je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 5. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ki ga je storil s tem, da je 25. 8. 2020 ob 8.32 uri vozil osebno vozilo znamke Porsche, reg. št. ..., po Koroški cesti v naselju Velenje, iz smeri ceste Simona Blatnika proti cesti Pod parkom, kjer je hitrost vožnje s prometnih znakom 2434 (ime naselja – naselje Velenje) omejena na 50 km/h, s hitrostjo najmanj 89 km/h in s tem prekoračil dovoljeno hitrost vožnje v naselju z najmanj 39 km/h. Za storjeni prekršek mu je bila s plačilnim nalogom izrečena globa v višini 1.000,00 EUR ter 9 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

5V zahtevi za sodno varstvo je zagovornica kot bistveno navajala, da na kraju, kjer je bila opravljena meritev hitrosti vožnje storilčevega vozila, ne velja omejitev hitrosti 50 km/h, temveč 90 km/h, kar je utemeljevala s sklicevanjem na sliko prometnega znaka ″prenehanje vseh omejitev″, mimo katerega je storilec peljal pred izvedbo meritve, krožišča, skozi katerega je zapeljal pred prihodom na kraj, kjer je bila izvedena meritev in s sklicevanjem, da gre za območje izven naselja, saj ni več hiš in je na cesti narisana prekinjena črta, ki dovoljuje prehitevanje.

6Sodišče prve stopnje je glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je preučilo navedbe v zahtevi za sodno varstvo, zaslišalo storilca ter poslujoča policista B. B. in C. C., prebralo plačilni nalog, opis prekrška s priloženimi dokazi (fotografijami) ter zapisnik o izvajanju meritev hitrosti. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je zanesljivo ugotovilo, da je prekrškovni organ dejansko stanje predmetnega prekrška pravilno in popolno ugotovil. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo skladnim in prepričljivim izpovedbam zaslišanih policistov, da je bila hitrost vožnje storilčevega vozila nedvomno izmerjena v naselju Velenje, ker je storilec peljal mimo znaka za naselje - III-14 (ime naselja); da se je sicer med vožnjo peljal mimo prometnega znaka št. 2238 - „prenehanje vseh omejitev“, kot tudi mimo krožišča, na katerega se je skliceval v zahtevi za sodno varstvo, vendar je pri tem pravilno pojasnilo, da niti omenjeni prometni znak št. 2238 - „prenehanje vseh omejitev“, niti krožišče ne razveljavljata splošnega pravila omejitvi hitrosti v naselju ter da omejitev hitrosti v naselju ni omejena samo na območju stanovanjskih stavb, ampak na celotnem območju naselja tj. od prometnega znaka, ki označuje začetek naselja, pa vse od prometnega znaka, ki označuje konec naselja. Prometni znak, na katerega se je skliceval storilec v zahtevi za sodno varstvo, ter križišče oziroma krožišče razveljavita namreč le omejitev hitrosti oz. tiste omejitve, ki so določene s predhodno postavljenim prometnim znakom za omejitev hitrosti vožnje, ki predstavlja specialni predpis oziroma pravilo v razmerju do splošno veljavne hitrosti omejitve vožnje v naselju, ne pa tudi za splošno omejitev hitrosti vožnje v naselju, ki je določena z zakonom. Sodišče prve stopnje pa je prav tako ugotovilo, da je policist C. C., ki je izvajal meritve hitrosti z laserskih merilnikom hitrosti, prekršek osebno zaznal in ga ugotovil s tehničnim sredstvom, da je po opravljeni meritvi z laserskim merilnikom hitrosti storilca ustavil in mu izmerjeno hitrost na laserskem merilniku pokazal ter predočil prekršek. Na te ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano, saj sodbe o zahtevi za sodno varstvo glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega del je tudi dokazna ocena.

7S pritožbenimi navedbami, da v prekrškovnem postopku niso bila ugotovljena dejstva in zbrani dokazi, iz katerih bi izhajalo, da je storilec prekoračil hitrost; da iz spisovnega gradiva ne izhaja, na kakšen način naj bi bila izmerjena hitrost vlagatelja; da zaslišanje policistov ne more zadostiti dokaznemu bremenu, na podlagi katerega bi bilo nedvoumno očitati storilcu odgovornost za prekršek; da bi sodišče moralo slediti fotografijam, ki jih je zahtevi za sodno varstvo priložil storilec, ker so ugovorne navedbe resnične; da izjave policistov same po sebi brez drugih konkretnih dokazov ne morejo biti zadostne za ugotovitev vseh elementov prekrška; da je dokazni postopek pomanjkljiv, nepravilen in ne more zadostiti kriterijem visoke stopnje verjetnosti za ugotovitev objektivnih in subjektivnih elementov prekrška, da ni drugih dokazov v breme storilca kot zgolj izjava policista brez kakršnegakoli drugega dokaza; da prekrškovni organ dokaza, ki jih je predložil storilec, ni uspel izpodbiti z nobenim drugim dokumentom ali izpisom merilca; ter da bi moralo sodišče zanesljivo in z visoko stopnjo verjetnosti ovreči fotografije storilca s kraja domnevnega prekrška, a mu to ni uspelo, ker samo zaslišanje policista temu dokaznemu bremenu ne zadosti, zagovornica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno, kar je glede na zgoraj navedeno nedovoljeno, zaradi česar so take pritožbene navedbe neupoštevne. Pri tem v zvezi z večkrat ponovljenimi pritožbenimi navedbami, da prekrškovni organ ni predložil nobene slike storilčevega vozila z navedbo meritve hitrosti in da zato ni mogoče nedvomno ugotoviti, da se navedbe o meritvi nanašajo na storilčevo vozilo in ne morebiti na vozilo pred njim, pritožbeno sodišče poudarja, da zatrjevane nepravilnosti pri izvajanju meritev hitrosti niso podane. Kot izhaja iz zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje je bila hitrost vožnje storilčevega vozila izmerjena z laserskim merilnikom hitrosti, ki sodi v kategorijo nesamodejnih merilnikov hitrosti, ki merijo iz nepremične točke in katerih uporaba je dovoljena z določbami 16. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Uradni list RS 91/15) in so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo rezultata meritve za odločanje o odgovornosti za prekršek vožnje prekoračitve hitrosti v naselju. Storilec je bil namreč neposredno po zaznavi prekrška ustavljen in mu je bila prikazana izmerjena hitrost vožnje na prikazovalniku laserskega merilnika hitrosti neposredno po ustavitvi. Za dokazovanje obdolžencu očitanega prekrška tako prekrškovni organ ni bil dolžan predložiti slike storilčevega vozila z navedbo meritve hitrosti, kot neutemeljeno navaja zagovornica (primerjaj sodbe Višjega sodišča v Celju PRp 139/2021, PRp 140/2021, PRp 185/2021, PRp 189/2019 in PRp 196/2021).

8V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je storilec vozil popolnoma po predpisih, ki veljajo za vožnjo izven naselja pa pritožbeno sodišče poudarja, da to sicer drži, vendar je s tem ravnal v nasprotju s predpisi, saj je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 vezano, storilec vozil v naselju in bi zato moral upoštevati predpise, ki veljajo za vožnjo motornih vozil v naselju. Ob zgoraj povzetih dejanskih ugotovitvah pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno štelo, da je storilec storil očitani prekršek in da zanj tudi odgovoren. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da storilec kot voznik z opravljenim vozniškim izpitom nedvomno pozna cestnoprometne predpise in je kot voznik vedel, da jih mora upoštevati in da mora v naselju voziti s hitrostjo 50 km/h, a je kljub temu vozil s hitrostjo najmanj 89 km/h in s tem naklepno kršil cestnoprometne predpise. Njegove navedbe, v katerih pojasnjuje, da je bil zaradi prometne signalizacije in položaja krožišča na poti njegove vožnje, prepričan, da omejitev hitrosti na mestu, kjer je bila izmerjena hitrost vožnje njegovega vozila ni 50 km/h, temveč 90 km/h, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot poskus izogibanja odgovornosti za prekršek.

9Ob navedenih ugotovitvah je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZPrCP, ko je odločilo, da storilčevo ravnanje izpolnjuje vse zakonske znake očitanega mu prekrška, ki pa ga je ob upoštevanju Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki se uporablja od 11. 8. 2021 dalje, in ob pravilni uporabi drugega odstavka 2. člena ZP-1 utemeljeno opredelilo kot prekršek po 4. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP in storilcu namesto globe v višini 1.000,00 EUR izreklo globo v višini 500,00 EUR, namesto stranske sankcije 9 kazenskih točk, pa stransko sankcijo 7 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije.

10Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 150,00 EUR, ki jih je dolžan v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.