VSL Sklep I Cp 663/2022

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da med pravdnimi strankami kot udeleženci nepravdnega postopka Okrajnega sodišča v Domžalah N 33/2011, in sicer tožeče stranke kot predlagatelja, tožene stranke kot nasprotne udeleženke, ni bila sklenjena in ne obstoji veljavna listina, imenovana sodna poravnava, z vsebino, kot je navedena v I. točki izreka izpodbijane sodbe. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 5.124,00 EUR, vse v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Proti navedeni sodbi oziroma sklepu o odmeri plačila sodnih stroškov iz 2. točke izreka se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče spregledalo, da toženki ni bilo omogočeno, da bi sodelovala v večini pravdnega postopka, pa ji je kljub temu naložilo v plačilo stroške celotnega postopka. Sodišče je toženki naložilo plačilo sestave tožbe, sestave pritožbe, sestave predloga za dopustitev revizije in sestave revizije, kljub temu, da toženi stranki v tem delu postopka ni bilo omogočeno, da bi se izjasnila, ali pa tožbeni zahtevek celo pripoznala. Sodišče bi moralo toženki omogočiti, da se izjasni tako glede zahtevka, kot glede morebitnih stroškov postopka. Sodišče je tožbo zavrglo in šele po izvedbi revizijskega postopka, v katerem je Vrhovno sodišče s sklepom z dne 7. 4.2021 tožečim strankam ugodilo, toženki posredovalo pisanje ter vabilo na mediacijo. Prvo pisanje je bilo na toženko naslovljeno šele 6. 5. 2021, torej po odločitvi Vrhovnega sodišča. Toženka ni dolžna povrniti stroškov pravdnega postopka v delu, katerem sama ni sodelovala. Toženka sicer meni, da bi stroške postopka morali kriti tožnici v celoti, ne glede na uspeh v pravdi v skladu z določbo 155. in 156. člena ZPP. Odločitev sodišča je temeljila na ugotovitvi pravilnosti nepravdnega postopka N 33/2011 ter pravno veljavni sklenitvi sodne poravnave v istem postopku. V nepravdnem postopku sta tožnika imela pooblaščenca, pa je kljub temu prišlo do sklenitve sodne poravnave, pri čemer tožeči stranki nista poskrbeli za svoje pravice. Razlog za celoten pravdni postopek je iskati v njuni pravdni malomarnosti ter v naključju neizvršitve vseh pravno procesnih pravil sodnice v nepravdnem postopku. Za nič od tega ni kriva toženka, ona je zgolj sprejela sodno poravnavo in ker je bila ta v nadaljevanju tudi izvrševana, ni imela nikakršnega razloga, da bi dvomila v njeno sklenitev in veljavo. Toženka je zgolj izvrševala sodno poravnavo, ki je imela učinek kot bi bila sklenjena, in je menila, da s tem zgolj zasleduje voljo vseh strank nepravdnega postopka. Toženka izpostavlja vprašanje pasivne legitimacije v postopku v luči odločitve sodišča prve stopnje. Tožnika sta tožila na neobstoj sodne poravnave, torej, da ta ni bila nikoli sklenjena. Če pa poravnava ni bila sklenjena, torej, da nihče od nepravdnih strank sodne poravnave ni podpisal, toženka ne more biti stranka v postopku ugotovitve obstoja le-te. Tudi toženka ni bila podpisnik in s tem stranka omenjene sodne poravnave, saj le-ta ni nikoli obstajala. Ker toženka dejansko ni stranka sodne poravnave, saj ta ne obstoji, ne more biti legitimirana za ugotovitev neobstoja le-te. Pasivno legitimiran je lahko le državni organ, ki je avtor dokumenta, ki ne predstavlja sodne poravnave, ali je imel učinek le-te.

3Tožnika v odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata zavrnitev pritožbe. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnika sta dne 18. 3. 2019 vložila tožbo za ugotovitev, da med pravdnimi strankami v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah N 33/2011 ni bila sklenjena in ne obstoji veljavna listina, imenovana sodna poravnava. Tožba je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani P 613/2019-II z dne 26. 4. 2019 zavržena, pritožba tožečih strank pa zavrnjena s sklepom višjega sodišča I Cp 1206/2019 z dne 24. 10. 2019. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II Dor 612/2019 z dne 5. 6. 2020 tožnikoma dopustilo revizijo, kateri je kasneje ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (II Ips 89/2020 z dne 7. 4. 2021). V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo P 341/2021-II z dne 7. 12. 2021 tožbenemu zahtevku ugodilo, toženki pa naložilo povrnitev stroškov celotnega postopka.

6Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sodišče prve stopnje je utemeljeno uporabilo kriterij uspeha (154. člen ZPP), ki je temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni stopnji niso pomembni. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba.

7Izjemo od tega pravila predstavljajo separatni stroški, to so stroški, ki jih je stranka povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. V obravnavanem primeru za takšno situacijo ne gre, zato je pritožbeno zavzemanje za uporabo pravila iz 156. člena ZPP neutemeljeno. Tudi dejstvo, da je bila tožba prvotno zavržena še pred vročitvijo toženki, oziroma, da v delu postopka toženka ni sodelovala, na njeno obveznost povrnitve stroškov vseh faz postopka nima nobenega vpliva.

8Ker pritožnica izpodbija le odločitev o stroških postopka, je izpostavljanje spornosti njene pasivne legitimacije v tej pravdi brezpredmetno.

9Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).