VSL sklep II Cp 422/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se V. točka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da postane nova III. točka, ki se glasi:

„III. Dediča B. P. se napoti na pravdo, da zoper dediča S. P. in njegovega sina D. P. vloži tožbo z ustrezno oblikovanim tožbenim zahtevkom zaradi zatrjevanih neveljavnosti vknjižb lastninske pravice na nepremičnini ID znak parcela 0000 31 v korist D. P. in S. P. mlajšega do 2/3, vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov ter ugotovitve, da sodi v zapuščino po pokojni V. P. tudi nepremičnina ID znak parcela 0000 31, do 2/3.“

II. Dosedanji III. in IV. točka postaneta IV. in V. točka izpodbijanega sklepa.

III. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek ter dediča B. P. napotilo na pravdo zoper dediča S. P., zaradi ugotovitve, da sodi v zapuščino po pokojni V. P. terjatev zapustnice do dediča S. P., kot je to razvidno iz II. točke sklepa. Za vložitev tožbe je določilo rok 30 dni po pravnomočnosti napotitvenega sklepa. Predlog B. P. za napotitev na pravdo zaradi ugotovitve, da sodi v zapuščino tudi nepremičnina ID znak parcela 0000 31, do 2/3, je zavrnilo (V. točka sklepa).

2Zoper sklep se pritožuje dedič B. P., ki izpodbija odločitev v II., III., IV. in V. točki izreka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče ustrezno spremeni izpodbijani sklep, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je napačna odločitev prvega sodišča, ko šteje pritožnikovo pravico za manj verjetno. Ni sporno, da je bil dedič S. P. v spornem obdobju pooblaščen za dvige z zapustničinega računa in da je dejansko opravil vse zatrjevane dvige oziroma prenakazila na svoj račun. Tudi ni sporno, da je bila višina mesečne domske oskrbe zapustnice manjša od njenih mesečnih prejemkov. Pritožnik je za sporno obdobje izračunal skupen strošek domske oskrbe zapustnice in skupen znesek njenih prejemkov, razliko pa je zadržal S. P. Pritožnik je zatrjeval negativno dejstvo, da presežka prejetih denarnih sredstev sodedič ni porabil za zapustnico, saj tega niti ni potrebovala. Pritožnik je tudi trdil, da drugih stroškov razen stroškov domske oskrbe zapustnica ni imela ter da S. P. zapustnici ni kupoval nobenih potrebščin ali drugih predmetov. Neresnične so trditve, da je zapustnica v domu trošila denar. S. P. je razliko denarnih sredstev neupravičeno zadržal, jo neupravičeno porabil ali pa neupravičeno odtujil. S. P. ni predložil nobenega dokaza za trditev, da so bila vsa sredstva zapustnice porabljena za njene potrebe. Na pravdo bi moral biti zato napoten S. P. Napačna je tudi odločitev sodišča o zavrnitvi predloga za napotitev na pravdo v zvezi z nepremičnino zapustnice. Med dedičema je spor o tem, ali 2/3 obravnavane nepremičnine spadata v zapuščino. B. P. je podal ustrezno trditveno podlago o zapustničinem deležu do 2/3 na obravnavani nepremičnini, ki v tem obsegu spada v zapuščino. Ne glede na to, da je kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine vknjižen tretji, D. P., bi bilo treba v tožbi na pasivni strani zajeti tudi dediča S. P. Kot lastnika nepremičnine brez pravne podlage sta bila vknjižena S. P. in D. P. Med dedičema obstoji spor, ali nepremičnina do 2/3 sodi v zapuščino, pri čemer bi bil dedič S. P. v pravdi udeležen kot eden izmed tožencev. Ostale pritožbene navedbe (glede domnevnega uveljavljanja odškodninske terjatve) niso relevantne, zato jih pritožbeno sodišče ne povzema.

3Dedič S. P. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Odločitev prvega sodišča v II. točki izpodbijanega sklepa je pravilna. Zapustnica ob smrti na svojem bančnem računu ni imela sredstev, razen tega pa B. P. ni predložil dokazov o obstoju zatrjevane zapustničine terjatve do S. P. Zato je manj verjetna pravica B. P., ki trdi, da določen denarni znesek spada v zapuščino oziroma da obstaja denarna terjatev zapustnice do S. P. Med dedičema je sporno, ali je S. P. zadržal zase del zapustničinih rednih mesečnih prejemkov (ostalih po plačilu mesečnih stroškov domske oskrbe zapustnice), kar zatrjuje B. P., ali jih je izročal zapustnici, ki je z njimi krila svoje ostale potrebe, kar zatrjuje S. P. Izkustveno ni verjetno, da zapustnica razen stroškov domske oskrbe ne bi imela nobenih drugih potreb in s tem povezanih stroškov, zato je pravica B. P. tudi iz tega vidika manj verjetna.

6Spornih dejstev med dedičema o (ne)obstoju zatrjevane terjatve ni mogoče razčiščevati v zapuščinskem postopku. Vprašanje trditvenega in dokaznega bremena v zvezi z obstojem sporne terjatve ter njune prevalitve ne more biti aktualno v zapuščinskem postopku, temveč je to stvar pravdnega postopka. Materialno dokazno breme o obstoju zapustničine terjatve do S. P. je na strani B. P., procesno dokazno breme v morebitni pravdi med dedičema pa bo lahko glede na uspeh dokazovanja prehajalo z ene pravdne stranke na nasprotno pravdno stranko.

7Stališče prvega sodišča, da gre v zvezi z 2/3 nepremičnine parcela 0000 31 za spor med dedičem B. P. in tretjo osebo, je preozko. Sporno razmerje med dedičema v zvezi s to nepremično je treba presojati v celoti. B. P. je trdil, da predstavlja ta nepremičnina skupno premoženje staršev obeh dedičev, da je kupoprodajno pogodbo iz leta 1971 o nakupu te nepremičnine sklenil oče S. P. (rojen 1919), da je pri vknjižbi lastninske pravice na podlagi te kupoprodajne pogodbe (torej že v letu 1971) prišlo do napake, ker je bila lastninska pravica namesto v korist S. P. starejšega (očeta) vknjižena v korist S. P. mlajšega (rojen 1953), da je ta vknjižba neveljavna in S. P. mlajši zato ni imel razpolagalne sposobnosti, zaradi česar je neveljavna tudi vknjižba lastninske pravice na tej nepremičnini v korist D. P. na podlagi darilne pogodbe med S. P. mlajšim in D. P., ter da znaša zapustničin delež na tej nepremičnini 2/3 od celote (1/2 je pridobila originarno iz naslova skupnega premoženja, 1/6 pa iz naslova dedovanja po možu S. P.) in zato spada v zapuščino. S. P. mlajši tem trditvam sodediča nasprotuje. Iz teh okoliščin torej izhaja, da glede na trditve B. P. o materialnopravni neveljavnosti obeh vknjižb lastninske pravice na nepremičnini (prve v korist S. P. mlajšega, druge v korist D. P.) sporno razmerje glede vprašanja, ali spada 2/3 navedene nepremičnine v zapuščino, obstaja med B. P. na eni strani ter S. P. mlajšim in D. P. na drugi strani. Tudi ta spor sodi v okvir sporov iz 1. točke 212. člena Zakona o dedovanju (ZD), saj na opredelitev obravnavanega razmerja, da gre za spor iz 212. člena ZD, ne vpliva okoliščina, da je v sporu med dedičema udeležena kot sospornik dediča na pasivni strani tudi tretja oseba.

8Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter V. točko izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je B. P. napotilo na pravdo zoper S. P. in D. P. (glede zahtevka, da 2/3 obravnavane nepremičnine spada v zapuščino), kot je to podrobneje razvidno iz izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep prvega sodišča, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (2. točka 365. člena ZPP).