UPRS Sodba IV U 172/2019-18

Tožba se zavrne.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo št. DT4224-1252/2018-007841-16-120-02 z dne 23. 4. 2018 zavezancu A.A., v tem upravnem sporu tožniku, odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2018 za uporabo stavbnega zemljišča na območju mestne občine Velenje v znesku 54,16 EUR. Navaja, da se na podlagi 58. člena in 1. alinejo 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ) v zvezi z Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Velenje (v nadaljevanju Odlok) plačuje NUSZ. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo, določi občinski svet, pri čemer se upoštevajo zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve nanje, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča, izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila v skladu z 61. členom zakona (8. člen Odloka). Nepremičnine so v skladu z Odlokom točkovane po enakih merilih, v skladu z 8. členom Odloka. Po 9. členu Odloka je opredeljeno vrednotenje po točkah ta predpostavke iz 8. člena Odloka. V 10. členu je opredeljen namen uporabe stavbnega zemljišča glede na lego, namembnost in smotrno uporabo stavbnega zemljišča v A, B ali C območju, ki se prav tako točkuje. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnilo. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da je iz odmerne odločbe z dne 23. 4. 2018 za leto 2018 razvidno, da so bila upoštevana vsa navedena določila Odloka, in ocenjuje, da je prvostopenjski organ odločil pravilno.

2Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da se vložena pritožba nanaša na porabo sredstev iz NUSZ. Ta se porabljajo le za tiste predele mesta, kjer se vodijo delegacije in turisti, ostali predeli mesta, čeravno so po občinskih odlokih uvrščeni v sam center mesta, pa že 20 let in več niso deležni ničesar. Očita koncesionarju, da v zvezi z večstanovanjskim objektom ..., na javnih površinah ne kosi trave, da so parkirišča na javnih površinah neurejena, polna lukenj, poleti prahu, ob dežju so blatna, pozimi so neplužena, zato so ekološki otoki, nameščeni na to parkirišče, nedostopni, tik do oken te zgradbe je speljan ranžirni tir železniške proge, brez zaščitne ograje. V isti coni mesta na razdalji cca. 50 m prihaja do ogromnih razlik glede vzdrževanja javnih površin, te so ob sosednji stavbi ... 15 in 17 perfektno vzdrževane. Svoj javni interes izkazuje s tem, da kot stanovalec plačuje NUSZ, sredstva pa se vlagajo drugam. Koncesionar niti enega drevesa ni zasadil na javnih površinah okrog objekta ... 19, čez dvorišče tega objekta pa pelje tudi javna cesta – dovoz do vrtca in čez dvorišče se giblje masa ljudi v službo in iz nje. Po pozivu sodišča na dopolnitev tožbe tožnik še navaja, naj občina s koncesionarji enakomerno vzdržuje obstoječo infrastrukturo znotraj con mesta ali pa naj se spremeni obstoječa razdelitev mesta v cone in posledično Odlok, tako da se objekt ... 19 prerazporedi v (periferno) cono z nižjo stopnjo prispevka NUSZ.

3Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4V pripravljalni vlogi z dne 30. 7. 2020 tožnik še navaja, da so v odločbi FURS navedeni kriteriji Odloka za odmero NUSZ, med drugim tudi asfaltirana javna cesta s pločniki do objekta, vendar pa pločnikov ob javni cesti ni, asfalt je sesut, gre še za nepluženje javne ceste, nekošnjo trave na javnih površinah, blatne pa so negramozirane površine javnih parkirišč, ravno tako so v blatu ekološki otoki. Gre za v nebo vpijoča neskladja v mejah iste cone mesta in istimi kriteriji plačila NUSZ. Tak odnos tudi znižuje vrednost nepremičnin in slabša kvaliteto življenja.

5Tožba ni utemeljena.

6Po presoji sodišča sta odločbi prvostopenjskega in pritožbenega organa pravilni in zakoniti, izhajata iz podatkov v upravnem spisu ter imata oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicujeta. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje v nadaljevanju navedena dejstva.

7V zadevi ni sporno, da se objekt ... 19, Velenje, v zvezi s katerim je bil tožniku odmerjen NUSZ, nahaja v centru Velenja in spada po Odloku pod cono A. Tožnik tudi ne ugovarja, da ne bi bil zavezanec za plačilo NUSZ za navedeni objekt. Sporno pa je, da naj se sredstva iz plačanega NUSZ ne bi enakomerno razporejala med vse objekte v tej coni, tožnik namreč ugovarja, da okrog navedenega objekta, za razliko od sosednjega na naslovu ... 15, 17, ni pločnikov ob javni cesti, asfalt je sesut, gre še za nepluženje javne ceste, nekošnjo trave na javnih površinah, blatne pa so negramozirane površine javnih parkirišč, ravno tako so v blatu ekološki otoki, tik do oken te zgradbe je speljan ranžirni tir železniške proge, brez zaščitne ograje, na javnih površinah okrog tega objekta pa ni niti enega zasajenega drevesa, čez dvorišče tega objekta pa pelje tudi javna cesta – dovoz do vrtca in čez dvorišče se giblje masa ljudi v službo in iz nje. Zato tožnik ugovarja višini odmerjenega NUSZ, saj naj bi se zaradi navedenega po njegovem moralo šteti, da se objekt ... 19 nahaja v periferiji in ne v centru Velenja.

8Po Odloku pa navedene postavke, ki jim ugovarja tožnik, niso postavke, od katerih bi bilo odvisno točkovanje NUSZ v sicer coni A nahajajočega se objekta ... 19. Tožnik je sicer izrecno ugovarjal, da ni pločnikov ob javni cesti, vendar pa po Odloku ni razlike v točkovanju za odmero NUSZ oziroma v stopnjah opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalnimi objekti in napravami glede tega, ali imajo ceste pločnike ali ne, temveč ali gre za asfaltne ali makadamske ceste, razlike v vrednotenju tudi ni glede stanja asfalta teh cest, kakor tudi ne, ali so javna parkirišča makadamska ali ne, ali je dostop do ekoloških otokov objekta blaten, prašen ali nesplužen, enako ne nespluženost javnih cest, ne/zasaditev dreves na javnih zelenicah, ne/košnja trave in ne/zavarovanost železniških tirov (pa čeprav do objekta), prav tako ne dejstvo, da gre čez dvorišče objekta javna cesta – vse to sploh niso postavke glede vrednotenja komunalne opremljenosti zemljišč (9. člen Odloka). Glede tožnikovega predloga, da bi se moral NUSZ obračunati glede na stopnjo za periferijo, pa sodišče ugotavlja, da se stopnja namena uporabe stavbnega zemljišča razvrsti glede na lego, namembnost in smotrno uporabo stavbnega zemljišča (10. člen Odloka), pri čemer je edini očitek tožnika glede uvrstitve objekta ... 19, ki se nahaja sicer v centru mesta in predstavlja stavbno zemljišče, v cono A Mestne občine Velenje to, da koncesionar po njegovem mnenju ne vzdržuje ustrezno javnih površin tega objekta, kot že navedeno, kar pa ni postavka za uvrstitev navedenega objekta v nižjo cono po 10. členu Odloka. Sicer pa samem točkovanju in posledično višini odmere NUSZ ne ugovarja.

9Ker navedeni očitki tožnika niso predpostavke za vrednotenje in odmero NUSZ po Odloku, samemu točkovanju in posledično višini odmere NUSZ pa tožnik ne ugovarja, sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da je tožnik dolžan plačati nadomestilo za uporabo tega stavbnega zemljišča v višini, kot je bila odmerjena (kar je pravilno potrdil tudi drugostopenjski organ).

10Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter izdana po pravilno opravljenem postopku, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Ta določa, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. V konkretni zadevi je sodišče ugotovilo, da pravnorelevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (7. in 8. točka obrazložitve), sporna je le presoja pravilnosti uporabe materialnega prava s strani tožene stranke, poleg tega oprave glavne obravnave tudi ni predlagala nobena od strank v upravnem sporu.