VSM Sklep II Kp 20615/2018

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 20615/2018 z dne 24. 9. 2021 obdolženega A. A. spoznalo krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen eno leto zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da se obdolženi oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je iz vseh izpodbojnih razlogov po svojem zagovorniku pritožil obdolženi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obdolženega oprosti vseh očitkov iz obtožbe, oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Pritožba je utemeljena, izpodbijano sodbo pa je treba razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

4Uvodoma zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka zagovornik ni konkretno opredelil, iz vsebine njegovih navedb pa je razbrati, da primarno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Trdi namreč, da je sodišče prve stopnje kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, ko ni izvedlo niti enega dokaza, ki ga je predlagal zagovornik, ampak je izvajalo samo dokaze, ki obdolženega obremenjujejo. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je v naprej, ne da bi sploh zaslišalo predlagane priče, presodilo, da njihovo pričanje sploh ne bi bilo relevantno in zapisalo, da se je s predlaganima pričama obrambe B. B. in C. C. direktor gospodarske družbe D. D. pogovarjal glede obrobnih in nebistvenih delov, vse bistvene dogovore pa je sklepal z obdolženim A. A. Do navedenih zaključkov je prvostopno sodišče prišlo zgolj z zaslišanjem nekdanjega direktorja oškodovane družbe E. E., za katerega pritožnik ocenjuje, da ima za obsodilno sodbo neposredni interes. Pri tem dodatno izpostavlja, da je E. E. že v stadiju kazenske preiskave izpovedal, da je pri dogovorih v zvezi s poslom asfaltiranja ceste za naročnika F. F. sodeloval B. B., medtem ko so pred izvedbo del sedeli z obdolženim in C. C., ki je bil tisti trenutek vodja gradbišča. Posledično je mnenja, da sodišče prve stopnje ni hotelo zaslišati prič očividcev, ki sta prisostvovala pri dogovarjanju omenjenega posla in ju v pričevanju omenja celo sam nekdanji poslovodja oškodovane družbe D. D., E. E. Slednji je namreč povedal, da sta obdolženi in „njegov“ B. B., ki so ga pozivali za nominacijo in potemtakem ni bil nepomemben akter, ampak ključen pri dogovarjanju za posel in njegovo izvedbo, delala „s figo v žepu“.

5Soglašati je sicer z razlogi v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve. Sodišče sme namreč posamezni dokazni predlog zavrniti tedaj, ko postane nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.¹ Pravica do obrambe torej ni kršena vselej, ko sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, lahko pa je podana, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov. Pri tem je na obrambi breme, da obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti, medtem ko se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog v korist obdolženega in ga sodišče mora izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno. Navedeno tako pomeni, da vsaka obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga ne zadošča, temveč mora biti ta notranje skladna in logično vzdržna.²

6Glede na pojasnjeno je pritrditi graji zagovornika v smeri kršitve obdolženčeve pravice do obrambe oziroma zagotovitve izvajanja dokazov (tudi) v njegovo korist, saj je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo pritožbeno izpostavljena dokazna predloga obrambe, za takšno odločitev pa podalo neustrezne razloge. Zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju priče B. B. in C. C. je namreč v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo s stališčem, da izvedba teh dokazov ni potrebna. Pri tem se je oprlo na pojasnilo E. E., da je vse bistvene dogovore glede posla sklepal in se dogovarjal z obdolženim, medtem ko se je z navedenima pričama, ki sta bila njegova zaposlena, pogovarjal glede obrobnih, nebistvenih delov. Tako je v zvezi s sklenitvijo posla, plačila in tudi obljube nominacije bil pogovor le z obdolženim. Posledično je prvostopno sodišče zaključilo, da navedeni priči ne bi mogli povedati ničesar drugega. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga in v tej posledici prejudiciranje o tem, da določena, za zaslišanje predlagana priča ne bo izpovedala nič relevantnega o obravnavani kazenski zadevi, po presoji pritožbenega sodišča ni ustrezna. Zagovornik povsem na mestu opozarja, da vloga C. C. in B. B. ostaja nepojasnjena in nerazjasnjena, predvsem pa ni dokazano, ali se je E. E. z njima res pogovarjal le glede obrobnih, nebistvenih delov posla. Iz njegove izpovedi je namreč razbrati, da je vsaj B. B. obljubljal plačila in nominacijo ter potrjeval ponudbe z izdajo naročilnic. Iz tosmernega gledišča je tudi pritožbeno sodišče prepričano v materialno dokazno relevanco s strani obrambe za zaslišanje predlaganih prič.

7Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da je bila z izpodbijano sodbo kršena obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (pravica do obrambe), ker je sodišče prve stopnje zavrnilo pravno relevantna dokazna predloga, ki ju je predlagala obramba, razlogov za njuno zavrnitev pa ni ustrezno obrazložilo. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

8Ob reševanju pritožbe zagovornika je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Pri tem pa je ugotovilo še nadaljnje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Razlogi prvostopne sodbe so namreč popolnoma nejasni, pa tudi v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe sprva navedlo, da je priča E. E. glede projekta X najprej povedal, da mu ni znano, da je A. A. takrat delal za Direkcijo RS. V isti točki obrazložitve pa je v nadaljevanju prvostopno sodišče zapisalo, da je že v prvem zaslišanju povedal tudi, da mu je znano, da je A. A. takrat delal za Direkcijo RS. Gre za način obrazložitve, ki ne dopušča jasne razlage, saj sodišče prve stopnje v izpostavljeni točki prihaja samo s seboj v nasprotje. Prav tako je pritožbeno sodišče zaznalo diametralno nasprotnost v točkah 4 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, medtem ko je najprej prvostopno sodišče zapisalo, da je E. E. poklical A. A. in mu predlagal, da naj D. D. prijave ne dopolnjuje, torej ne vloži dodatne dokumentacije, kar bi pomenilo, da bi odstopilo od tega posla. Zrcalno nasprotno pa v točki 11 navede, da je E. E., kot direktor D. D. takrat poklical obdolženega in sta se o poslu pogovarjala. Tudi na tem mestu gre za konfuzno obrazložitev, ki je v lastnem nasprotna. Že obrazloženo pa predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, upoštevano po uradni dolžnosti.

10Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo tako po uradni dolžnosti, kot tudi v posledici ugoditve pritožbi zagovornika. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve odpravilo in o zadevi vnovič odločilo. Pri tem bo skrbno pretehtalo in kritično presodilo tudi ostale navedbe pritožnika, ki gredo v smeri graje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi sedaj ni moglo ukvarjati, za tem pa bo o zadevi vnovič odločilo.

11Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).

¹ Podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z dne 9. 7. 2020.
² Enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17814/2014 z dne 18. 5. 2017.