VSC Sodba Cpg 34/2022

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje:

- v I. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna prvi tožnici plačati v 15 dneh 134.354,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.7.2016 dalje do plačila in da se zavrne še presežni tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 51.708,65 EUR od 23.4.2013 dalje do 28.7.2016, od zneska 73.199,66 EUR od 11.5.2016 dalje do 28.7.2016 in od zneska 9.446,67 EUR od 28.6.2016 dalje do 28.7.2016 ter

- v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna prvi tožnici plačati v 15 dneh 134.354,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.7.2016 dalje do plačila in da se zavrne še presežni tožbeni zahtevek druge tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 51.708,65 EUR od 23.4.2013 dalje do 28.7.2016, od zneska 73.199,66 EUR od 11.5.2016 dalje do 28.7.2016 in od zneska 9.446,67 EUR od 28.6.2016 dalje do 28.7.2016.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo¹ razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh plačati prvi tožnici 134.354,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 51.708,65 EUR od 23.4.2013 dalje do plačila, od zneska 73.199,66 EUR od 11.5.2016 dalje do plačila in od zneska 9.446,67 EUR od 28.6.2016 dalje do plačila; (II.) da se zavrne presežni tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo 55.039,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2013 dalje do plačila, za plačilo 72.337,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2016 dalje do plačila in za plačilo 14.308,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2016 dalje do plačila; (III.) da je toženka dolžna v 15 dneh plačati drugi tožnici 134.354,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 51.708,65 EUR od 23.4.2013 dalje do plačila, od zneska 73.199,66 EUR od 11.5.2016 dalje do plačila in od zneska 9.446,67 EUR od 28.6.2016 dalje do plačila; (IV.) da se zavrne presežni tožbeni zahtevek druge tožnice za plačilo 55.039,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.4.2013 dalje do plačila, za plačilo 72.337,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2016 dalje do plačila in za plačilo 14.308,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2016 dalje do plačila; (V.) da je toženka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe plačati prvi tožnici 551,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila; in (VI.) da je toženka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe plačati drugi tožnici 584,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo oziroma zoper njen zavrnilni del ter odločitev o pravdnih stroških (II., IV., V. in VI. točka izreka sodbe) je tožeča stranka (prva in druga tožnica oziroma tožnici) vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni v njuno korist. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju obrazložitve odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene navedbe, tožnici nasprotujeta časovnemu obdobju, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri nadomestila po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen-1), upoštevani površini vrnjenih nepremičnin, elementom izračuna višine odmene in posledično še odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov. Menita, da bi moralo sodišče prve stopnje nadomestilo prisoditi od 7.11.1991 dalje (začetek veljavnosti ZDen-1) in ne od 12.2.1996 (začetek dejanske uporabe nepremičnin s strani toženke, dejanske zavezanke za vračilo nepremičnin). Glede površine vrnjenih nepremičnin vztrajata pri odmeri v naravi družbe A. d.o.o., ki je za tožnici izdelala mnenje. Sodišče prve stopnje je nesoglasju glede površin namenilo premalo pozornosti. V nadaljevanju pritožbe izpodbijata še višino nadomestila.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo tožnic predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. V vsebinskem odgovoru na pritožbo je med drugim izpostavila, da je sodišče prve stopnje vezano na denacionalizacijski odločbi (glej odločbi VSL II Cp 24/2018 in VSRS II Ips 113/2016).

4Zoper predmetno sodbo oziroma zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (I., III., V. in VI. točko izreka sodbe) je pravočasno pritožbo vložila tudi toženka iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, naj se v izpodbijanem delu sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi, ki se na tem mestu povzema le v bistvenem, čeprav je v nadaljevanju odgovorjeno na vse pravno relevantne očitke, izpodbija prisojene zakonske zamudne obresti, upoštevano časovno obdobje za odmero nadomestila in višino nadomestila. Meni, da bi morale zakonske zamudne obresti teči šele od zamude (7.8.2016) dalje, kar je po poteku 30-dnevnega roka iz poziva tožnic z dne 28.6.2016, ki ga je toženka prejela 7.7.2016 (glej odločbi VSL I Cp 2659/2010 z dne 8.12.2010 in VS RS II Ips 21/2011). V vsakem primeru so obresti izpred treh let pred vložitvijo tožbe (5.4.2018) zastarane. Toženka je posest nepremičnin opustila v januarju 2014 in o tem seznanjeni tožnici sta s formalnim prevzemom nepremičnin odlašali vse do 21.6.2016, zato jima v tem času ne gre nadomestilo. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj tega ni upoštevalo. Ignoriralo je nesporna dejstva in dokaze, ni pojasnilo neupoštevanja in je odločilo v nasprotju z dokazi, zato so podane bistvene kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Neustrezno obrazložena zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca pomeni kršitev 3. odstavka 254. člena ZPP in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Stranka mora imeti možnost kontrolnega izvedeniškega mnenja. V nadaljevanju pritožbe toženka obširno izpodbija mnenje sodne cenilke, ki po njenem mnenju ni vsega zadovoljivo pojasnila.

5Tožnici sta v odgovoru na pritožbo toženke predlagali zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. V vsebinskem odgovoru na pritožbo sta med drugim izpostavili, da je bil dopis z dne 28.6.2016 le zadnji poziv, da je bila toženka dolžna tožnicama izročiti nepremičnine in da je sodna cenilka svoje delo opravila zadovoljivo.

6Pritožba toženke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožnic ni utemeljena.

7Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da je v celoti sledilo ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in ga zato na tem mestu ni posebej povzemalo. Se pa je v nadaljevanju obrazložitve opredelilo do vseh pritožbenih očitkov, s katerimi se izpodbijajo ugotovljene relevantne okoliščine konkretnega primera.

8Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnic, da bi morala toženka, ki je postala dejanska uporabnica v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin šele z dnem 12.2.1996 in s tem po denacionalizacijskih odločbah dejanska zavezanka za vračilo nepremičnin v naravi, tožnicama plačati odmeno po 72. členu ZDen-1 od uveljavitve zakona dalje, to je od 7.12.1991 dalje. Da ZDen-1 ne pozna »delnega zavezanca« za plačilo odmene in da je zavezanec za vračilo v naravi v vsakem primeru dolžan plačati nadomestilo za celotno obdobje od uveljavitve ZDen-1 dalje, je zmotno mnenje tožnic. Namen ZDen-1 je v odpravi povzročenih krivic, in sicer na način, da se ne povzroča novih krivic. Kakšne težave bi tožnicama povzročilo iskanje drugih uporabnikov nepremičnin (op. v konkretnem primeru le enega predhodnega in znanega uporabnika, pri čemer je bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin ves čas ista) ni relevantno, saj toženka ne more odgovarjati za plačilo odmene tožnicama v času, ko nepremičnine niso bile v njenem premoženju. Drugačna rešitev, za katero se zavzemata tožnici, ni niti sorazmerna niti pravičnejša, pri čemer sami tožnici izpostavljata, da je bistveno, da je bilo premoženje ob nastopu veljavnosti ZDen-1 v premoženju denacionalizacijskega zavezanca. Ob nastopu veljavnosti ZDen-1 konkretne nepremičnine niso bile v premoženju toženke, ampak so prešle v njeno premoženje šele 12.2.1996, kar je tudi bistvo denacionalizacijskih odločb. Da je obdobje dolžnosti za plačilo nadomestila od uveljavitve ZDen-1 do vračila nepremičnin možno in nujno deliti po posamičnih lastnikih oziroma uporabnikih (dejanskih lastnikih), izhaja iz obširne sodne prakse. Iz odločbe VSRS II Ips 98/2015 z dne 14.4.2016 med drugim izhaja, da je pri določitvi nadomestila pomembna korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari. Razumljivo in logično je, da omenjene koristi toženka ni mogla imeti v času, ko nepremičnine niso bile v njenem premoženju, zato ne more biti zavezana za vračilo nadomestila v tem obdobju. Spremembo lastništva (op. po presoji pritožbenega sodišča tudi dejanskega lastništva) je upoštevalo VSRS v odločbah II Ips 608/2007 z dne 3.6.2010 in II Ips 273/2011 z dne 22.11.2012 (v zvezi s potrjeno odločbo VSL II Cp 3847/2010 z dne 2.3.2011) ter izrecno poudarilo, da je obveznost posamičnih lastnikov za plačilo omenjenega nadomestila sorazmerna času vsakokratnega trajanja lastništva nepremičnin. Navedeno pomeni, da ZDen-1 pozna »delne zavezance« za plačilo omenjenega nadomestila in v tem delu sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava.

9Neutemeljeno je toženkino zavzemanje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo priznati tožnicama nadomestila za čas od januarja 2014 dalje (op. do 11.5.2016 za kavarniški del) do 21.6.2016 (op. datum predaje nepremičnin) za prostore kina. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da je bilo vračilo nepremičnin po denacionalizacijskih odločbah dolžnost toženke in da je zato pravno relevanten datum predaje nepremičnin po tem, ko je druga tožnica kontaktirala toženko za prevzem nepremičnin. Da je toženka sporočila svojemu najemniku januarja 2014, da ni več lastnica nepremičnin in da naj ureja zadeve s tožnicama, in izpovedba priče A. A. (za DZU Filter (najemnik)), da je neuspešno poskušal urediti najem in da je bil dve leti vmes brez najemne pogodbe, je pravno nerelevantno z vidika omenjene dolžnosti toženke, da nepremičnine izroči tožnicama. Pasivnost tožnic ne more vplivati na pasivnost same toženke, ki naj bi očitno v letu 2014 po njeno opustila posest nepremičnin oziroma svojega najemnika napotila na druge lastnike. Toženka je svojo dolžnost izpolnila šele s predajo nepremičnin 21.6.2016. Toženka je bila tista, ki bi morala (primarno in aktivno) ravnati v skladu s pravnomočnima denacionalizacijskima odločbama, zato je bistvena njena pasivnost in ne dejstvo, da naj bi bilo tožnicama znano, da je toženka svojega najemnika napotila k tožnicama. Kaj sta počeli tožnici z drugimi in s temi nepremičninami po predaji v posest, niso pravno relevantne okoliščine oziroma okoliščine, ki bi kakorkoli lahko vplivale na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje se je do omenjenih toženkinih trditev strnjeno in v povsem zadostni meri opredelilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ni podanih bistvenih kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izraz opustitev posesti je pravni izraz in deloma zavajajoč, saj toženka neposredne posesti nepremičnin ni imela že pred januarjem 2014, ampak je le-to izvajal njen najemnik. Kako naj bi z napotitvijo najemnika na prave lastnike izgubila (posredno) posest pa tudi ni povsem jasno, saj je do predaje nepremičnin prišlo šele v letu 2016. Izročitev nepremičnin s strani dejanske zavezanke za vračilo nepremičnin v naravi denacionalizacijskemu upravičencu preprosto ne more biti izpolnjena z nekakšnim dopisom najemniku in z zatrjevano opustitvijo posesti nepremičnin. Sodišče prve stopnje se je v omenjeni točki obrazložitve opredelilo do dopisa toženke najemniku z dne 8.1.2014 in do izpovedbe priče D. D. Podobno kot za najemnika DZU Filter velja za najemnika B. d.o.o., pri čemer toženka ni z ničemer izkazala, da sta omenjena uporabnika delovala v spornem času v vrnjenih nepremičninah na podlagi najemne pogodbe sklenjene s tožnicama kot najemodajalkama oziroma da sta jima delovanje v nepremičninah omogočili novi lastnici. Da tožnici navedb toženke o DZU Filter in B. d.o.o. nista prerekali je zmotno pritožbeno zavzemanje, ki mu ni mogoče slediti na način kot se zavzema toženka. Tožnici sta namreč izpostavljali in predložili pogodbe, da sta najemne pogodbe z omenjenima družbama sklenili šele po predaji nepremičnin s strani toženke. Velja še pripomniti, da se najem družbe B. d.o.o. upoštevaje trditve pravdnih strank nanaša na kavarno, ki je bila vrnjena tožnicama z dopolnilno odločbo, pravnomočno 11.5.2016, in da tožnici zahtevata nadomestilo za uporabo glede kavarne le do 11.5.2016 (in ne do 21.6.2016). Zato je povsem nejasno o kakšni opustitvi posesti kavarne s strani toženke v letu 2014, ipd., je govora in kaj bi moralo v tej smeri sodišče prve stopnje toženki še dodatno pojasnjevati.

10Tožnicama je bila po denacionalizacijski odločbi toženka dolžna v naravi vrniti prostore kina B. (izhod v izmeri 20 m², dvorano v izmeri 255,58 m² in galerijo v nadstropju v izmeri 30 m² (skupaj 305,58 m²)), po dopolnilni denacionalizacijski odločbi pa še prostore kavarne (poslovni prostor oziroma preddverje kina v izmeri 108 m² in klet v izmeri 54 m² (skupaj 162 m²)). Vtoževali sta nadomestilo za uporabo denacionaliziranih nepremičnin in v pritožbi se sklicujeta na poročilo A. d.o.o., ki je bilo tudi sicer del njune trditvene podlage. Na podlagi omenjenega poročila sta zahtevali nadomestilo za zgoraj omenjeno površino kina in za zgoraj omenjeno površino kavarne, pri čemer sta h kavarni prišteli še 122,40 m² v prvem nadstropju. Če so površine prostorov dejansko večje, kot namigujeta tožnici s sklicevanjem na mnenje sodne cenilke, je to pravno povsem nerelevantno, saj ni mogoče odločati izven okvirov tožbe. Čeprav velja načeloma pritrditi tožnicama, da je relevantna površina prostorov v naravi in da se posledično sodišče prve stopnje ne bi smelo v delu glede izmere samih površin opreti na denacionalizacijski odločbi (pravnomočnost denacionalizacijskih odločb se nanaša na zavezanca za vračilo in na predmet vračila, ne pa na izmero predmeta, ki se vrača), je neupoštevanje omenjenih spornih 122,40 m² vseeno pravilno iz drugih razlogov. Do pritožbenega zatrjevanja razlik, nesoglasja med samima strankama in sklicevanja na opozorilo cenilke, da je razlika v površinah v uradnih evidencah, se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Zadošča, da je sledilo omenjenima odločbama glede predmetov vračila, kar je storilo s tem, da je zmotno sledilo še samim izmeram. Za vsebino tožbenega zahtevka bistveno poročilo A. d.o.o. se namreč v ničemer ne razlikuje od vrnjenih površin kina in kavarne po obeh denacionalizacijskih odločbah, ampak želi doseči v okviru odločbe o vračilu kavarne (op. v okviru kina ni zahtevka za morebitno upoštevanje večje površine) še nekakšno vračilo dodatnega prostora v prvem nadstropju v izmeri 122,40 m². Takšno zavzemanje je evidentno neutemeljeno, saj je bila toženka zavezana v okviru vračila kavarne vrniti poslovni prostor oziroma preddverje kina in klet, ne pa tudi nekakšnega dodatnega prostora v prvem nadstropju. Povedano drugače, vračilo omenjenega prostora (predmeta) ne izhaja iz omenjene dopolnilne odločbe, zato toženka ne more biti zavezanka za plačilo nadomestila za ta prostor, ampak je to lahko le tretja oseba, ki je morala tožnicama vrniti celoten kompleks nepremičnin.

11Neutemeljeno je zavzemanje tožnic za zvišanje višine odmene. Zgoraj je bilo že pojasnjeno, da je sodišče prve stopnje pri odmeri nadomestila upoštevaje tožbeni zahtevek in denacionalizacijski odločbi uporabilo pravilno površino vrnjenih nepremičnin. Sodna cenilka oziroma sodišče prve stopnje, ki ji je sledilo, je pri odmeri upoštevalo primerljive najemnine, namembnost in funkcionalnost nepremičnin (dvorana ni bila upoštevana le kot dvorana za »vrtenje filmov«) ter lokacijo. Lastni dokazni oceni tožnic s sklicevanjem na vsebino poročila z njene strani angažiranega A. d.o.o. (op. pravno gledano s sklicevanjem na lastne trditve) ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na mnenje sodne cenilke. V tem delu se tožnici delno poslužujeta tudi nedopustnih (glej 377. člen ZPP) in zato neupoštevnih pritožbenih novot (da je nedavni filmski festival v ... »pljusknil« v C. z več predstavami; da gre za dogodke, ki so del »imidža« C.; o frekvencah oseb na posamičnih ulicah in prometnem režimu; ipd...), ki so nenazadnje preveč pavšalne, da bi sploh lahko bile upoštevne. Zaslišanje cenilke se je končalo brez dodatnih vprašanj in pripomb ter predlogov s strani tožnic, medtem ko sta se s »tehničnega vidika samega izračuna« strinjali z njenim zadnjim pisnim dopolnilnim mnenjem. Gre le za lastno in neutemeljeno dokazno oceno tožnic, ki je nenazadnje nepreverljiva. V tem delu torej po presoji pritožbenega sodišča ni prišlo do zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

12Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke za znižanje nadomestila za uporabo nepremičnin in tudi glede znižanja nadomestila sodišče prve stopnje ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na mnenje sodne cenilke, ki ni strokovno zgrešeno in nesprejemljivo, kot zmotno meni toženka. Zakaj ni angažiralo novega cenilca, je sodišče prve stopnje ustrezno in v zadostni meri obrazložilo ter ni kršilo določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP in storilo kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena URS (glej obširne in pravilne razloge sodišča prve stopnje v predvsem 6. točki v zvezi s 15., 16., 17., 18. in 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno izpostavljanje pravice do kontrolnega cenilnega mnenja ni utemeljeno, saj niso bili podani pogoji za tako imenovano kontrolno mnenje. Sodišče prve stopnje namreč ni imelo dvomov v delo angažirane cenilke, medtem ko nezadovoljstvo in nestrinjanje toženke s cenitvijo ni utemeljen razlog za postavitev novega cenilca. Prav tako je šlo le za običajno ocenitev nadomestila po 72. členu ZDen-1, ki nikoli ne more biti povsem eksaktna in je lahko tudi predmet strokovnih izkušenj angažirane cenilke, in ne za nekakšno zahtevno in v tej pravdi usodno ekspertizo, kakršne so, če je podan dvom, skladno s stališči VSRS² primeren predmet kontrolnih izvedenstev. Toženka v pritožbi tudi deloma zmotno povzema izvajanje dokaza s sodno cenilko. V pripombah na prvo pisno mnenje toženka glede cene najema sploh ni imela pripomb, kar bi že samo po sebi narekovalo zavrnitev vseh kasnejših (in posledično prepoznih) pripomb v tej smeri, vendar je sodišče prve stopnje predmetno očitno spregledalo. Cene najema je toženka začela konkretizirano izpodbijati šele v pripombah zoper pisne dopolnitve mnenja. Po zaslišanju cenilke in zadnji pisni dopolnitvi mnenja je zopet izpostavila svoje pripombe ter prvič še omenila nekakšne stroške, ki bi se morali upoštevati. Z nekakšno lastno in neutemeljeno dokazno kritiko dela sodne cenilke nadaljuje tudi v pritožbi. ZPP ne določa obveznosti sodne cenilke, da bi morala upoštevati pripombe pravdnih strank, medtem ko se je konkretna sodna cenilka v zadovoljivi meri, razumljivo in preverljivo izrekla o vseh pravno relevantnih pripombah toženke in drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Cenilka je pojasnila katere primerljive nepremičnine je upoštevala pri oceni nadomestila in prilagoditve glede primerjanih nepremičnin. Pojasnila je prilagoditev glede kina v povezavi s kinotekami v ... in glede kavarne v povezavi z lokali v C. in (ne)primerljivo ponudbo. Necelovitost ponudbe kavarne je upoštevala. Izvedenka je predložila tudi poročilo o najemnih poslih za leti 2016 in 2017 ter za kino pojasnila prilagoditev v višini 20 % med najemi v ... in C. Do 20% je prišla ob oceni povprečja med 5 % in 30 % razlikami v najemninah, kar je računsko gledano nenazadnje toženki v korist. Lastnemu in neutemeljenemu zavzemanju toženke, da so razlike večje, ni mogoče slediti. Domnevne stroške je toženka izpostavila le v zgoraj omenjenih pripombah in, kar je bistveno, preveč pavšalno, da bi se sploh moralo sodišče prve stopnje (oziroma izvedenka) z njimi kakorkoli dodatno ukvarjati. Sklicevanje na stroške mora namreč temeljiti na dejanskih okoliščinah oziroma na substanciranih in konkretnih trditvah, ki jih mora zatrjevati in izkazati zavezanec,³ medtem ko toženka trditvenega in dokaznega bremena v tej smeri ni zmogla. Sodišče prve stopnje (in izvedenka) se nista bili dolžni posebej opredeljevati do okoliščin po predaji nepremičnin, saj le-te v zadevi niso pravno relevantne. Presoja se namreč hipotetična korist in ni odločilno kakšno korist je zavezanka dosegla in kako sta nepremičnine po vrnitvi uporabljali tožnici, ampak le, kakšna raba je bila mogoča in kakšno korist bi tožnici lahko dosegli, če bi nepremičnine v spornem času uporabljali, pa jih nista.⁴ Tožnici sta prav tako pojasnili, da sta le popustili dosedanjemu najemniku (DZU Filter), medtem ko toženka ni izkazala, da gre za tržno (najvišjo, realno) najemnino, ampak sta tožnici na podlagi sodne cenilke izkazali nasprotno. Sodna cenilka ni le ignorirala omenjenega, saj je pregledala celoten spis, in opravila primerjavo s kinotekami v ... ter upoštevala realne možnosti za trženje kina B. Sodišče prve stopnje ni preseglo drugega odstavka 72. člena ZDen-1 in sodna cenilka svojega dela ni opravila nestrokovno ter zgrešeno.

13Pritrditi velja stališču toženke, da je tek zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov nadomestil odvisen od zamude in da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zamudne obresti prisodilo od pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb, ker naj bi takrat toženka postala nedobroverna posestnica vrnjenega premoženja, in od poziva dalje. Poziv za plačilo z dne 28.6.2016 je vseboval 30-dnevni rok, zato je toženka s plačilom omenjenih zneskov prišla v zamudo šele 28.7.2016 in od tega datuma dalje gredo tožnicama zahtevane zakonske zamudne obresti od prisojenih nadomestil. Sklicevanje toženke na datum prejema poziva dne 7.7.2016 je nedovoljena in posledično neupoštevna pritožbena novota (glej 337. člen ZPP), saj se je na prvi stopnji sojenja v tem delu (neprerekano) sklicevala le na datum poziva in na 30-dnevni rok po pozivu. Zatrjevanje tožnic v odgovoru na pritožbo, da je šlo le za nekakšen zadnji poziv, ni izkazano. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse⁵ so omenjena nadomestila nečiste denarne terjatve, katerih vrednost se ugotavlja v času sojenja oziroma izdelave mnenja, zato se obrestujejo od zamude dalje, ki se ugotavlja po drugem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika. V tem delu je pritožba toženk torej delno utemeljena in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s čimer pa se je opredelilo do ugovora toženk. Skladno z navedenim se pritožbenemu sodišču ni bilo treba posebej opredeliti do pritožbeno izpostavljenega zastaranja nateklih zakonskih zamudnih obresti v času izpred treh let pred vložitvijo tožbe z dne 5.4.2018, čeprav velja pripomniti, da takšnega ugovora ni mogoče uspešno uveljavljati šele v pritožbi (glej tretji odstavek 337. člena ZPP).

14Ker drugih (konkretiziranih) pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnici in toženka nista podali, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnic (353. člen ZPP) in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, medtem ko je pritožbo toženke delno zavrnilo (glede zavzemanja za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka) in ji delno ugodilo (353. člen in peta alineja 358. člena ZPP) ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo zgoraj omenjeni del prisojenih zakonskih zamudnih obresti.

15Omenjena sprememba ni vplivala na uspeh pravdnih strank na prvi stopnji sojenja, saj gre le za odločitev o postranski terjatvi (39. člen ZPP). Zato ni bilo treba poseči v pravilno odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov na prvi stopnji sojenja.

16O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena ter drugim odstavkom 154. člena ZPP. Z vidika povrnitve pravdnih stroškov sta bili pravdni stranki vsaka s svojo pritožbo neuspešni in (posledično) uspešni vsaka z odgovorom na pritožbo nasprotne stranke. Ob skoraj enaki vrednosti spornega predmeta za obe pritožbi in upoštevaje vse ostale okoliščine konkretnega primera je pritožbeno sodišče zato presodilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje pritožbene stroške.

¹ V zvezi s popravnim sklepom prvostopenjskega sodišča I Pg 155/2018 z dne 19.11.2021, s katerim je odpravilo pomotni zapis tretje osebe (B. d.d.) namesto tožene stranke v odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov (v V. in VI. točki izreka sodbe).
² Glej npr. odločbo VSRS II Ips 176/2011 z dne 13.9.2012.
³ Tako tudi VSRS v zadevi II Ips 172/2011 z dne 5.12.2013.
⁴ Tako tudi VS RS v zadevi II Ips 50/2016 z dne 12.5.2016.
⁵ Glej npr. odločbe VS RS II Ips 21/2011, II Ips 42/2011 in II Ips 172/2011 z dne 5.12.2013(slednjo v zvezi z odločbo VSL I Cp 2659/2010 z dne 8.12.2010) ter druge.