VSM Sodba IV Kp 20059/2019

I. Pritožba zagovornice obdolžene A. A. in pritožba zagovornika obdolžene B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi se oprostita plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 17. 1. 2022 obdolženo A. A. in obdolženo B. B., vsako zase spoznalo za krivi storitve kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo jima je pogojni obsodbi, v kateri je vsaki od obdolženih določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v roku dveh let ne bosta storili novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je bilo obdolženi A. A. odvzeto leseno kladivo za tolčenje mesa, po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bila oškodovana C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, obdolženki pa sta bili po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščeni vrnitve stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse. To je v odločilnem povzeta vsebina izreka izdanega v sodbi II K 20059/2019.

2Zoper sodbo sta se pritožila zagovornica obdolžene A. A. in zagovornik obdolžene B. B. Prva se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obdolžene B. B. se je pritožil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Zagovornica obdolžene A. A. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, potem, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti popolnoma nejasni ter v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Po spremenjenem obtožnem predlogu je bilo obdolženi očitano, da naj bi hotela udariti D. D. in C. C., sodišče prve stopnje pa je ta očitek iz opisa dejanja v izreku sodbe izpustilo. Po drugi strani je bilo v razlogih sodbe navedeno, da je obdolžena priznavala, da bi naj dvignila kladivo proti D. D., kar ne izhaja iz njenega zagovora in ne iz izpovedbe D. D. ter C. C. Razen tega v sodbi ni bilo obrazloženo, zakaj je sodišče prve stopnje verjelo D. D. in C. C., namesto obdolženi in ne, zakaj ni verjelo obdolženkinemu zagovoru v delu, ko je povedala, da je kladivo za tolčenje mesa zgolj vzela iz torbe in ga nato prostovoljno izročila D. D.

5Kršitev ni. Ker je kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po prvem odstavku 127. člena KZ-1 dokončano že s tem, ko storilec pri prepiru ali pretepu poseže po nevarnem sredstvu, je neodločilno zoper koga vse in zakaj bi naj to sredstvo uporabil. Po opisu dejanja v izreku sodbe je obdolžena nedvomno segla po kladivu za tolčenje mesa, ko je D. D. pretepal B. B. S kladivom je nato hotela udariti C. C., D. D. pa je njeno namero preprečil. Takšen opis dejanja v ničemer ne nasprotuje povzetku obdolženkinega zagovora v 2. točki obrazložitve sodbe, ko je povedala, da je hotela D. D. s kladivom za tolčenje mesa prestrašiti in ne navedbi v 11. točki obrazložitvi sodbe, po kateri je obdolžena priznala, da je imela v torbici kladivo za tolčenje mesa ter ga, potem ko je kladivo vzela iz torbice, dvignila proti D. D. Ta je namreč kljub posegu sodišča prve stopnje v opis dejanja, po preostalem opisu še vedno ostal v središču dogajanja, ki ga dejansko nihče od vpletenih ni zanikal. Smiselno zatrjevana protispisnost izpovedb prič D. D. in C. C. v tej zvezi nima opore v 10. in 12. točki obrazložitve sodbe, ko je razumljivo navedeno, kaj sta priči zaznali in kako sta, zlasti priča D. D., zaznano ocenili. Na takšen način in glede na obdolženkin zagovor, po katerem zanesljivo iz torbice ni zgolj vzela kladiva za tolčenje mesa ter ga že naslednji hip prostovoljno izročila D. D., kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve, se je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe do obdolženkinega ravnanja po vseh razpoložljivih dokazih v celoti opredelilo.

6Pritožnica se v nadaljevanju ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanje, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je obdolžena ravnala zato, da bi odvrnila napad na hčerko, ki jo je D. D. pretepal. Prav tako ni upoštevalo razlike v letih in telesni zgradbi med obdolženo in navedeno pričo ter še, da je priča D. D.dejanje prijavil, da bi se razbremenil krivde za kaznivo dejanje, ki ga je sam storil. To je pomembno, kajti pričino dejanje je potrdila priča E. E., ki je povedala še, da obdolženi priče D. D. nista napadali.

7Že je bilo obrazloženo, zakaj storilčevi nameni pri obravnavanem kaznivem dejanju niso odločilni, sploh pa je obdolžena v zagovoru povedala, da je kladivo za tolčenje mesa vzela iz torbice tedaj, ko se je D. D., ki je mimogrede storitev kaznivih dejanj na škodo obeh obdolženk priznal, začel približevati in ga je tedaj hotela le prestrašiti. Po obdolženkinem zagovoru njeno ravnanje tako ni bilo usmerjeno v odvračanje napada na drugega, temveč v preprečitev potencialnega napada nase, kar pa sta priči D. D. in C. C. zanikala. Zlasti pomembna v tej fazi je izpovedba priče C. C., ki je vrstni red ravnanj vpletenih zanesljivo opisala in po kateri je jasno, da obdolženkino ravnanje, potem ko je vzela iz torbice kladivo za tolčenje mesa, ni bilo uperjeno zoper D. D., temveč zoper njo ter da ji je bilo kladivo šele tedaj odvzeto. Glede na tako ugotovljeno obdolženkino ravnanje, navajana razlika v telesni zgradbi in v letih med obdolženo ter pričo D. D. ni odločilna, medtem ko priča E. E. o vrstnem redu ravnanj vpletenih v pritožbeni obrazložitvi ni dosledno ocenjena. Manjkajo namreč deli, po katerih je sodišče prve stopnje pričino izpovedbo povezalo z izpovedbama prič D. D. in C. C. ter na koncu pravilno ugotovilo, da vrstni red ravnanj ni potekal tako, kot ga je v zagovoru opisala obdolžena, ampak na način, kot je bil z izpovedbama navedenih prič zanesljivo dokazan.

8Zagovornik obdolžene B. B. v pritožbeni obrazložitvi navaja, da sta zagovora obeh obdolženih verodostojna, medsebojno skladna in da sta potrjena z izpovedbo priče E. E. Na drugi strani sta izpovedbi prič C. C. in D. D., ki se razlikujeta in nimata potrditve v drugih dokazih, kar kaže na potvarjanje dejstev v izpovedbah z namenom prikriti kaznivo dejanje, ki ga je priča D. D. storil na obdolženkino škodo.

9Čeprav se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da policisti vijaka na kraju dejanja niso našli, je po drugi strani njegova uporaba v zadostni meri izkazana z izpovedbami prič D. D., C. C. in nato še F. F., ki je v pritožbeni obrazložitvi povsem prezrta. To je z vidika pravilne ugotovitve dejanskega stanja nesprejemljivo, saj je priča F. F. z lastno zaznavo izpovedbi prič C. C. in D. D. glede uporabljenega predmeta v celoti potrdil, medtem ko se izpovedbi glede vrstnega reda ravnanj v odločilnem ne razlikujeta. Priča C. C. in priča D. D. sta namreč skladno povedala, da je ravnanje D. D. sledilo obdolženkinemu ravnanju, pri katerem je ta nasproti C. C. uporabljala vijak. Lokacija vijaka neposredno pred ravnanjem z vidika omenjenega zakonskega dejanskega stanu obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembna, v pritožbeni obrazložitvi povzeta izpovedba priče E. E. pa je po pritožniku znova nepopolno ocenjena. Izpovedba je obsežnejša ter jo je po že obrazloženem mogoče povezati z izpovedbama obeh zgornjih prič, ki jima je sodišče prve stopnje tudi zato utemeljeno sledilo.

10Pritožnika se zoper odločbi o kazenski sankciji nista pritožila, vendar ju je sodišče druge stopnje po uveljavljanem izpodbojnem razlogu zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja samo preizkusilo (386. člen ZKP). Pri tem je ugotovilo, da je bila vsaki od obdolženk upravičeno izrečena opozorilna kazenska sankcija z določeno kaznijo in preizkusno dobo, ki po višini oziroma dolžini ustrezata teži dejanja, krivdi obdolženk ter ciljem, ki naj bodo s to kazensko sankcijo doseženi.

11Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornice obdolžene A. A. in zagovornika obdolžene B. B. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

12Ker je obdolžena A. A. prejemnica nizke pokojnine, obdolžena B. B. pa oseba brez znanih dohodkov, sta bili obe plačila sodne takse oproščeni (prvi odstavek 98. člena in četrti odstavek 95. člena ZKP).