UPRS Delna sodba in sklep I U 1062/2019-18

I. Tožba zoper I. točko izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-5993/2016-31 (01321-34, 01321-45) z dne 18. 12. 2017 se v delu, ki se nanaša na odmero prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine (točke I/1 do I/10 izreka v znesku 510.090,67 EUR in v znesku 1.878.385,78 EUR), zavrne.

II. Postopek s tožbo zoper I. točko izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 0610-5993/2016-31 (01321-34, 01321-45) z dne 18. 12. 2017 v delu, ki se nanaša na obresti (iz točk I/1 do I/9 izreka v znesku 194.368,02 EUR in iz točke I/10 izreka v znesku 716.239,22 EUR, skupaj 910.607,23 EUR) se prekine do končne odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 86/2020-5 z dne 17. 3. 2021 za oceno ustavnosti 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 - UPB, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19 - ZDavP-2), ki se pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije vodi pod opr. št. U-I-85/21.

III. Odločanje o stroških postopka se pridrži do končne odločitve.

1Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski, tudi davčni organ) je zaradi ugotovljenih dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 tožniku dodatno odmerila: prispevek iz dohodkov delovnega razmerja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 206.971,44 EUR in pripadajoče obresti v znesku 78.865,49 EUR, prispevek iz dohodkov delovnega razmerja za zdravstveno zavarovanje v znesku 84.924,80 EUR in pripadajoče obresti v znesku 32.360,17 EUR, prispevek iz dohodkov iz delovnega razmerja za starševsko varstvo v znesku 1.334,73 EUR in pripadajoče obresti v znesku 508,60 EUR, prispevek iz dohodkov iz delovnega razmerja za zaposlovanje v znesku 1.856,18 EUR in pripadajoče obresti v znesku 707,33 EUR, prispevek na dohodke iz delovnega razmerja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 118.172,12 EUR in pripadajoče obresti v znesku 45.028,95 EUR, prispevek na dohodke iz delovnega razmerja za zdravstveno zavarovanje v znesku 87.603,71 EUR in pripadajoče obresti v znesku 33.381,11 EUR, prispevek na dohodke iz delovnega razmerja za primer poškodbe pri delo v znesku 7.086,34 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.700,31 EUR, prispevek na dohodke iz delovnega razmerja za starševsko varstvo v znesku 1.334,73 EUR in pripadajoče obresti v znesku 508,60 EUR, prispevek na dohodke iz delovnega razmerja za zaposlovanje v znesku 806,62 EUR in pripadajoče obresti v znesku 307,44 EUR, akontacijo dohodnine od dohodkov iz delovnega razmerja v skupnem znesku 1.878.385,78 EUR in pripadajoče obresti v znesku 716.239,22 EUR (točke I.1 do I.10 izreka). Določen je bil rok za plačilo (točka II izreka). Tožnik povrnitve stroškov ni zahteval, stroški postopka, ki so nastali finančni upravi, bremenijo finančno upravo (točka III izreka). Pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v inšpeciranem obdobju zaposloval 487 delavcev, od tega 102 rezidenta in 385 nerezidentov. Tožnikova glavna dejavnost je bila montaža in demontaža del na cevovodih, jedrskih elektrarnah, transportnih sistemih, sušilnicah, klimatskih napravah, prezračevalnih sistemih, sistemih ogrevanja v novogradnjah in remontih. Dela je opravljal skoraj izključno izven Slovenije, v državah EU in v tretjih državah. Glede na pretežno opravljanje dejavnosti v tujini je tožnik z delavci sklepal pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del v tujini in jih prijavil v zavarovanje kot detaširane delavce (šifra 002). Tožnik je del plačila delavcem za opravljeno delo izkazoval kot plačo, od katere je obračunaval predpisane prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, drugi del plačila pa je izkazoval kot terenski dodatek in od tega dela ni obračunaval prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine, saj je menil, da so delavci za delo na terenu upravičeni do terenskega dodatka v skladu z določbami 7. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba). Tožnik je napotenim delavcem mesečno izplačeval terenski dodatek v višini dnevnice, kot da bi bili poslani na službeno potovanje, čeprav so bili dejansko napoteni na delo v tujino (napoteni delavci so delo opravljali v kraju napotitve v tujini in tam tudi prebivali). Glede na dejstvo, da je terenski dodatek opredeljen v pogodbi o zaposlitvi in predstavlja del plačila za delo napotenega delavca tožnika, je davčni organ terenski dodatek opredelil kot del bruto plače delavcev, začasno napotenih na delo v tujino, od katere se obračuna le akontacija dohodnine. Vsi obračuni terenskega dodatka so bili opravljeni izključno po podatkih tožnika. Tožnik je zaposlenim delavcem, napotenim na delo v tujino, plačeval tudi stroške prenočitve, kar po mnenju davčnega organa predstavlja boniteto. Davčni organ je boniteto obračunal na podlagi knjiženih stroškov za nočitve napotenih delavcev na podlagi blagajniških prejemkov, blagajniških izdatkov in prejetih računov za nočitve. Ti stroški so bili na podlagi seznamov delavcev, ki so bili priloženi računom in obračunom stroškov nočitev, razdeljeni na delavce po seznamih. Šlo je za dejanske zneske, ki so bili plačani za prenočišče posameznega delavca, ne pa za primere iz tretjega odstavka 43. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ko vrednosti bonitete za nastanitev ni mogoče določiti v višini tržne vrednosti.

3Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnilo. Od dohodkov določenih z ZDoh-2 se med letom plačuje akontacija dohodnine in prispevki za socialno varnost. Dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi povračilo stroškov v zvezi z delom, v kolikor niso izplačana v smislu določil 44. člena ZDoh-2. V davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja se tako v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo povračila stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in iz dela in terenski dodatek. V obravnavani zadevi ni sporno, da so obravnavani delavci delo ves čas opravljali v tujini, vendar tožnik ni predložil nobenega potnega naloga oz. druge verodostojne listine, iz katere bi bilo razvidno, da so bili delavci prerazporejeni ter od kdaj do kdaj so prenočevali izven kraja svojega običajnega prebivališča in izven sedeža delodajalca. Kot običajno prebivališče se v primeru dela v tujini šteje prebivališče v tujini, kar pomeni, da bi delavec moral biti prerazporejen izven kraja dela v tujini, da bi mu lahko pripadalo povračilo stroškov za delo na terenu. Takih dokazov pa tožnik v postopku ni predložil. Prav tako ni sporno, da je tožnik delavcem plačeval tudi stroške prenočitve in sicer za vsakega delavca za vsak dan. Tožnikovi napoteni delavci niso bili na službenih poteh, temveč je šlo za bivanje v kraju dela, kar po slovenski zakonodaji predstavlja boniteto, ki se obdavči. Tožnik je ugovarjal vrednotenju bonitete, vendar je že davčni organ pojasnil, da je boniteto obračunal na podlagi knjiženih stroškov za nočitve na podlagi blagajniških prejemkov, blagajniških izdatkov in prejetih računov za nočitve, stroški pa so bili razdeljeni na delavce po priloženih seznamih, torej po dejanskih stroških, ki so nastali delodajalcu. V zvezi s tožnikovim ugovorom glede nepristojnostji organa, ki je izdal izpodbijano odločbo, pa toženka pojasni, da je Finančna uprava RS enovit organ v sestavi Ministrstva za finance in odloča na prvi stopnji. Tudi če bi odločbo izdal Generalni finančni urad, pa je ni, toženka dodaja, da je Finančna uprava RS stvarno pristojna za opravljanje nalog, določenih v Zakonu o finančni upravi (v nadaljevanju ZFU) na območju celotne države in o delitvi pristojnosti znotraj enovitega organa ni mogoče govoriti.

4Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, da je davčni organ z izpodbijano odločbo ugotovil, da v letu 2012 ni obračunal in plačal 510.090,67 EUR prispevkov za socialno varnost in 1.878.385,78 EUR akontacije dohodnine od plače v obliki terenskega dodatka ter od bonitet za nastanitve, oboje skupaj z zamudnimi obrestmi. Gre za zelo visoko odmero davka in prispevkov, upoštevaje, da gre za leto 2012, ko niti davčni organ ni vedel, kako pravilno postopati. Meni, da je obračun akontacije dohodnine od izplačanega terenskega dodatka za leto 2012 nesmiseln. Prav tako je opredelitev stroškov nastanitve na gradbiščih kot boniteta nesmiselna in nelogična, saj ni isto, če tožnik delavcu plača nastanitev v stanovanju v neki stanovanjski stavbi ali če mu plača stroške bivanja v kontejnerju ali sobi na gradbišču, pa še to v tujini. Temu pritrjuje tudi določba 43. člena ZDoh-2, ki določa, kaj je osnova za izračun bonitete od zagotovitve nastanitve. V primeru, ko ni znan znesek nastanitve, se znesek bonitete določi v višini 0,6 % tržne vrednosti premoženja, s katerim se zagotavlja nastanitev. Meni tudi, da je izpodbijano odločbo izdal nepristojni organ, saj so pristojnosti finančnih uradov Finančne uprave RS jasno določene z Uredbo o določitvi finančnih uradov Finančne uprave RS. V 4. členu navedene uredbe so določene pristojnosti Generalnega finančnega urada, med temi pristojnostmi pa ni uvedbe in vodenja davčno inšpekcijskega nadzora. To pomeni, da je izpodbijano odločbo izdal nepristojni organ. Toženka ni ugotovila popolnega oz. resničnega dejanskega stanja, zato sodišču predlaga, da naj izvede narok za glavno obravnavo in samo ugotovi dejansko stanje ter zasliši stranke in postavi izvedenca finančne stroke. Primarno sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi - opomba sodišča) in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V vsakem primeru pa naj toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka tožniku.

5Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

6V prvi pripravljalni vlogi tožnik vztraja, da je nesprejemljivo, da mu je davčni organ konec leta 2017 naložil tako visoke obveznosti za leto 2012, za zadeve, katere leta 2012 niso bile jasne niti davčnemu organu. Meni, da je obračun akontacije dohodnine od izplačanega retenskega dodatka za leto 2012 nesmiseln, prav tako je nesmiselna in nelogična opredelitev stroškov nastanitve napotenih delavcev na gradbiščih kot boniteta.

7Tožnik v drugi pripravljalni vlogi ponovi svoje dosedanje ugovore ter ugovarja napačni uporabo materialnega prava ter posledično napačno ugotovljenega dejanskega stanja glede obračuna zamudnih obresti. Slednje so odmerjene previsoko in bi po mnenju tožnika lahko tekle le od 1. 1. 2017 dalje. Navaja tudi, da je pogrom, ki ga je toženka izvajala nad tožnikom privedel do hude bolezni nekdanjega tožnikovega zakonitega zastopnika A.A., ki je sedaj na invalidskem vozičku in se naroka z dne 4. 10. 2021 ne more udeležiti. Prav tako pa se tega naroka ne more udeležiti niti sedanji tožnikov zakoniti zastopnik, B.B., saj je zaradi očitnega šikaniranja toženke psihično čisto uničen in prav tako ni sposoben priti na glavno obravnavo. Glede na navedeno situacijo tožnik sodišču predlaga, da naj o zadevi odloči brez glavne obravnave (brez zaslišanja tožnikovega zakonitega zastopnika). Sklepno sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

K točki I izreka:

8Tožba ni utemeljena.

9Med strankama obravnavane zadeve je sporno, ali je davčni organ zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve in drugih dohodkov iz zaposlitve za leto 2012, tožniku pravilno in zakonito dodatno odmeril in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine od dohodkov iz zaposlitve. Sporen je obračun akontacije dohodnine od izplačanega terenskega dodatka za leto 2012 tožnikovim napotenim delavcem na delo v tujino in opredelitev stroškov nastanitve napotenih delavcev na gradbiščih v tujini kot boniteta. Med strankama pa ni sporno, da je tožnik, ki je gospodarski subjekt s sedežem v Republiki Sloveniji (na Ptuju), delavce, s katerimi je sklenil pogodbo o zaposlitvi v Republiki Sloveniji, napotil na delo v tujino. Po navedenem gre za delavce, redno zaposlene pri tožniku v Republiki Sloveniji, ki so začasno napoteni na delo na delovišča v tujini. Posledično je davčni organ dohodke, ki imajo vir v Republiki Sloveniji, obdavčil skladno s slovensko zakonodajo, torej skladno z ZDoh-2 in podzakonskimi akti.

10Sodišče je na glavni obravnavi 4. 10. 2021 zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki ga je tožnik podal šele v tožbi, ni pa navedel nobenega opravičljivega razloga, zaradi katerega ga ni podal že v upravnem postopku, ter po presoji sodišča predstavlja nedopustno tožbeno novoto, kot to določa 52. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu, naj v zadevi odloči brez zaslišanja tožnikovega zakonitega zastopnika.

11Iz ugotovljenega dejanskega stanja, razvidnega iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v letu 2012 opravljal razne vrste montažnih in demontažnih del na gradbiščih izven Slovenije v državah EU in v tretjih državah. V letu 2012 je zaposloval povprečno 487 delavcev, s katerimi je sklenil pogodbo o zaposlitvi in jih v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) napotil na delo v tujino (napoteni delavci). Delavce je prijavil v zavarovanje pod šifro 002. Poleg osnovne plače, od katere je tožnik plačeval davke in prispevke, je v skladu s pogodbo o zaposlitvi in aneksom, napotenim delavcem pripadal tudi terenski dodatek v višini in pod pogoji določenimi z Uredbo, od katerega pa davkov in prispevkov ni plačeval. Tožnik je napotenim delavcem mesečno izplačeval terenski dodatek v višini dnevnice, kot če bi bili poslani na službeno potovanje v tujino in v letu 2012 knjižil 6.013.286,25 EUR kot izplačilo terenskega dodatka. Ker je terenski dodatek opredeljen v pogodbi o zaposlitvi, predstavlja del plačila za delo. Davčni organ je ta del plačila za delo napotenega delavca opredelil kot bruto plačo delavca, od katere se obračunava in plačuje akontacija dohodnine. Poleg navedenega je tožnik v letu 2012 izkazoval tudi za 1.363.826,54 EUR stroškov nočitev napotenih delavcev na delo v tujini. Po mnenju davčnega organa povračila stroškov za nočitev predstavljajo boniteto posameznih začasno napotenih delavcev na delo v tujino. Posledično je davčni organ v postopku opravil obračun prispevkov za socialno varnost in obračun akontacije dohodnine in jih naložil v plačilo tožniku kot delodajalcu.

12Dohodek iz delovnega razmerja po zakonu poleg plače vključuje med drugim tudi povračilo stroškov v zvezi z delom (prvi odstavek 37. člena ZDoh-2), če ni izplačano v smislu določil 44. člena ZDoh-2, saj se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne vštevajo med drugim tudi terenski dodatek (kot vrsta povračila stroškov v zvezi z delom), pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada. Tedaj veljavna Uredba, kot podzakonski akt, je glede davčne obravnave stroškov v 7. členu opredelila terenski dodatek, in določila, da se terenski dodatek ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, če je izplačan delojemalcu, ki najmanj dva dni zaporedoma dela in prenočuje izven kraja svojega običajnega prebivališča in izven kraja sedeža delodajalca.

13Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in med strankama tudi ni sporno, so tožnikovi delavci napoteni na delo v tujino delo ves čas opravljali v tujini. Tožnik davčnemu organu ni predložil nobenega potnega naloga oz. druge verodostojne knjigovodske listine, iz katere bi bilo razvidno od kdaj do kdaj so napoteni delavci prenočevali izven kraja svojega običajnega prebivališča in izven sedeža delodajalca. V primeru napotenih delavcev na delo v tujino se šteje, da se kraj opravljanja dela v tujini upošteva kot sedež delodajalca, kot običajno prebivališče delavcev pa se upošteva trenutno prebivališče delavca v tujini, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Do neobdavčenega terenskega dodatka je upravičen v tujino napoteni delavec le, če ga delodajalec napoti iz kraja, kamor je delavec napoten, v drug kraj. Tožnik tudi po mnenju sodišča davčnemu organu ni predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi lahko davčni organ ugotovil točen kraj in čas nastanitve oz. prenočevanja delavcev, točno lokacijo oz. kraj delovnega mesta, možnost javnega prevoza do delovnega mesta in razdaljo do njega. Navedenega tožnik v tožbi ne zanika, marveč zgolj navaja, da je obračun akontacije dohodnine od izplačanega terenskega dodatka za leto 2012 delavcem napotenim na delo v tujino, nesmiseln.

14Med strankama pa je sporna tudi davčna obravnava povračila stroškov nastanitve tožnikovih napotenih delavcev. Tožnik v tožbi namreč ugovarja, da je opredelitev stroškov nastanitve na gradbiščih kot boniteta nesmiselna in nelogična. Med strankama ni sporno, da je tožnik napotenim delavcem plačeval tudi stroške nastanitve, kot da bi bili na službeni poti, pri čemer pa ti delavci niso bili na službeni poti, marveč gre za napotene delavce v skladu z določili ZDR-1, kar med strankama prav tako ni sporno. Delavci so nesporno bivali v tujini v kraju dela, kar po slovenski zakonodaji predstavlja boniteto, kot je tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodek iz delovnega razmerja vključuje tudi boniteto, ki jo delodajalec zagotovi v korist delojemalca ali njegovega družinskega člana. Boniteta je vsaka ugodnost v obliki proizvoda, storitve ali druge ugodnosti v naravi, ki jo delojemalcu ali njegovemu družinskemu članu zagotovi delodajalec ali druga oseba v zvezi z zaposlitvijo (prvi odstavek 39. člena ZDoh-2), in med drugim vključuje tudi nastanitev (2. točka drugega odstavka 39. člena ZDoh-2). Na podlagi 43. člena ZDoh-2 se znesek bonitete praviloma določa na podlagi primerljive tržne cene oz. na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem bonitete. Tožnik se v pritožbi in tudi v tožbi sklicuje na tretji odstavek 43. člena ZDoh-2, ki določa, da če delodajalec delojemalcu zagotovi nastanitev s plačilom najemnime ali brez plačila najemnine in vrednosti bonitete za nastanitev delojemalca ni mogoče določiti v višini tržne vrednosti ali v višini stroškov delodajalca, se vrednost bonitete določi mesečno v višini 0,6 % tržne vrednosti premoženja, s katerim se zagotavlja nastanitev delojemalca, na dan obračuna bonitete. Tožnik meni, da davčni organ višine bonitete ni pravilno izračunal. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ bi predhodno naveden način izračuna višine bonitete bilo mogoče uporabiti v primeru, ko znesek stroškov za nastanitev ne bi bil znan. Za takšno situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, saj je bilo mogoče vrednost bonitete določiti na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnik v postopku predložil davčnemu organu. Davčni organ je boniteto obračunal na podlagi tožnikovih blagajniških prejemkov, blagajniških izdatkov in prejetih računov za nočitve in nato evidentirane stroške preračunal na posameznega napotenega delavca tožnika po predloženih seznamih. Obračun je po predhodno navedenem v konkretnem primeru davčni organ opravil z upoštevanjem dejanskih stroškov, ki so nastali tožniku kot delodajalcu. Ker je tožnik zvezi s povračili stroškov nočitev napotenih delavcev na delo v tujino davčnemu organu predložil ustrezno dokumentacijo za določitev višine bonitete, tudi po presoji sodišča davčni organ višine teh stroškov ni odmeril na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZDoh-2, marveč po dejanskih stroških v višini, ki je izhajala iz tožnikovih evidenc in knjigovodskih listin. Glede na navedeno je davčni organ določil vrednost bonitete za posameznega napotenega delavca na podlagi dejanskih stroškov, ki so izhajali iz tožnikovih evidenc in knjigovodskih listin. Po presoji sodišča je davčni organ davčno osnovo za izračun bonitete pravilno ugotovil na podlagi dejanske višine stroškov delodajalca. Tožnikov ugovor, da bi moral uporabiti določbo tretjega odstavka 43. člena ZDoh-2 pa je neutemeljen.

15Po presoji sodišča je neutemeljen tudi tožnikov tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe ni izdal pristojni organ. Sodišče se v celoti strinja z navedbami pritožbenega organa, da je izpodbijano odločbo izdal pristojen organ. Finančna uprava RS, ki je izdala izpodbijano odločbo, je namreč enovit organ v sestavi Ministrstva za finance, ki odloča na prvi stopnji. Ena izmed temeljnih nalog Finančne uprave RS je opravljanje finančnega nadzora, torej izvajanje splošnih in posameznih ukrepov finančne uprave zaradi nadzora nad zakonitostjo, pravilnostjo in pravočasnostjo izvajanja predpisov.

16Po presoji sodišča so bile v obravnavani zadevi relevantne okoliščine pravilno ugotovljene. Pravilno je bilo ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno pravo. Izpodbijana odločba je pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

17Tožnik med drugim izpodbija tudi višino odmerjenih zamudnih obresti ter datum, od katerega jih je davčni organ odmeril. Odločitev v obravnavani zadevi v tem delu temelji na določbi 95. člena ZDavP-2, v zvezi s katerim je Vrhovno sodišče Republike Slovenije vložilo zahtevo za oceno ustavnosti, ki se pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije vodi pod opr. št. U-I-85/21. Ker bi sodišče določbo 95. člena ZDavP-2 pri svojem odločanju moralo v obravnavani zadevi uporabiti v okviru vsebinske presoje zakonitosti odločitve toženke na podlagi navedenega člena zakona, je skladno s tretjim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) postopek prekinilo do končne odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ne da bi s posebno zahtevo tudi samo začelo postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe.

K točki III izreka:

18Glede na točko II izreka te sodbe si odločitev o stroških tega postopka sodišče pridrži do končne odločitve v zadevi.