UPRS Sodba I U 1281/2021-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se tožnici naloži (1. točka) plačilo nadomestila za nadzor za leto 2021 v znesku 1.008,00 EUR in v postavljenem roku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude ter na navedeni račun toženke, nadalje (2. točka) plačilo nadomestila za nadzor za leto 2021 v znesku 294,00 EUR in v postavljenem roku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude ter na navedeni račun toženke, ter (3. točka) da je tožnica dolžna v postavljenem roku plačati še takso za izdajo izpodbijane odločbe v znesku 420,00 EUR s pripadki na navedeni račun toženke.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na podlagi prvega odstavka 491. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) v zvezi s prvim odstavkom 557. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1) izdala Tarifo o taksah in nadomestilih Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Tarifa), v kateri je določila tudi višino nadomestila za nadzor nad ciljno družbo iz 4. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) ter za nadzor nad izdajateljem iz drugega odstavka 140. člena ZTFI-1. V skladu s prvim odstavkom tarifne številke 121 Tarife znaša nadomestilo za nadzor 240 točk, vrednost točke znaša 4,20 EUR (prvi odstavek 5. člena Tarife.) Obveznost za plačilo nadomestila za nadzor nastane 1. januarja v koledarskem letu za tekoče leto (sedma alineja prvega odstavka 8. člena Tarife). Nadomestilo za nadzor se plača v enkratnem znesku za tekoče leto, in sicer obveznost zapade v plačilo 31. maja v koledarskem letu za tekoče leto (drugi odstavek 11. člena Tarife). Glede na dejstvo, da je bila tožnica na dan 1. 1. 2021 ciljna družba iz 2. alinee drugega odstavka 4. člena ZPre-1, saj je imela na podlagi javne objave letnega poročila za leto 2019 5.711.706,30 EUR kapitala, je v skladu s prvim odstavkom tarifne številke 121 Tarife dolžna poravnati nadomestilo za nadzor za leto 2021, ki znaša 240 točk oziroma 1008,00 EUR. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da v skladu s tretjim odstavkom tarifne številke 120 Tarife znaša drugo nadomestilo za nadzor 70 točk, vrednost točke znaša 4,20 EUR (prvi odstavek 5. člena Tarife.) Obveznost za plačilo nadomestila za nadzor nastane 1. januarja v koledarskem letu za tekoče leto (šesta alineja prvega odstavka 8. člena Tarife). Nadomestilo za nadzor se plača v enkratnem znesku za tekoče leto, in sicer obveznost zapade v plačilo 31. maja v koledarskem letu za tekoče leto (drugi odstavek 9. člena Tarife). Glede na dejstvo, da je bila tožnica na dan 1. 1. 2021 izdajatelj iz drugega odstavka 140. člena ZTFI-1, tj. nejavna družba iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1 oz. subjekt nadzora po ZPre-1, saj je imela na podlagi javne objave letnega poročila za leto 2019 5.711.706,30 EUR kapitala, je v skladu s tretjim odstavkom tarifne številke 120 Tarife dolžna poravnati nadomestilo za nadzor za leto 2021, ki znaša 70 točk oziroma 294,00 EUR. Toženka je izdala izpodbijano odločbo, ker subjekt nadzora nadomestila za nadzor za navedeno leto ni plačal Agenciji v roku, kot je določen, niti kasneje. Skladno z drugim odstavkom 557. člena ZTFI-1 je pravnomočna odločba izvršilni naslov, tarifna številka 32 Tarife pa določa, da znaša taksa za izdajo odločbe iz prvega odstavka 491.a člena ZTFI-1 100 točk, kar znaša 420,00 EUR.

3Tožnica v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov iz 1. in 3. točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlaga njeno odpravo s stroškovno posledico. Zanjo kot nejavno družbo, z delnicami katere se na organiziranem trgu ne trguje, naj bi bil po toženkinem mnenju edini kriterij za uporabo ZPre-1 le dejstvo, da ima tožnica več kot 4 mio EUR celotnega kapitala. Da tožnica ima na presečni datum več celotnega kapitala od tega praga, je dejstvo. Prav tako pa je dejstvo, da je bil v družbi tožnice celotni prevzemni postopek po ZPre-1 uspešno zaključen že aprila 2015 na podlagi odločbe ATVP, nato pa so bile bile s sklepom skupščine o iztisnitvi vseh preostalih delničarjev družbe iz novembra 2015 njihove delnice v celoti prenesene na edinega glavnega delničarja, A.A., ki je še vedno edini - izključni delničar tožnice, kar izhaja iz sodnega registra. Tako tožnica ni bila po letu 2015 več zavezana nobenemu postopku po ZPre-1 in od takrat ni izvajala nobenih dejavnosti, ki bi bile predmet ZPre-1, nad katerim toženka izvaja nadzor. ZPre-1 je namenjen nadzoru sprememb kontrole v gospodarskih družbah v prevzemnih procesih zaradi varstva pravic manjšinskih delničarjev, izven teh okvirov pa več ni govora o prevzemih in družbe več niso naslovljenci oz. zavezanci po ZPre-1. Ko so prevzemne aktivnosti izčrpane, namreč zakon tem družbam več ne nalaga obveznosti in se zanje več ne uporablja, razen če bi ponovno nastopile okoliščine, ki narekujejo prevzemne postopke. Tako je končni prevzemni prag izrecno določen pri 75 %, zato tudi ne more biti nadzora nad neobstoječimi zakonskimi obveznostmi. Ob doseženem 90 % pragu, pa ZPre-1 toženki več ne daje nobenih ingerenc in se za iztisnitev oz. izstop delničarjev izključno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe. ZPre-1 ne določa, da bi se nad družbami iz 4. člena opravljal stalen nadzor, temveč je nadzor vezan zgolj na prevzem in z njim povezane postopke, a le do dosega končnega prevzemnega praga. Zakon ne zahteva neskončnega nadzora nad ciljnimi družbami, ki morebiti po nekem (iz konteksta zakona izločenem kriteriju) izpolnjujejo nek zakonski kriterij. Zato le tehnično-formalni kriterij celotnega kapitala ne nalaga niti ne opravičuje nadzora. Le zato, ker obstaja Tarifa, ki določa višino nadomestila v smislu obče nadzorne funkcije toženke, ne pomeni, da ima takšen podzakonski predpis podlago v zakonu. 491. člen ZTFI določa višino letnih nadomestil za nadzor po 2. točki prvega odstavka le za izrecno predvidene subjekte, po 3. točki istega odstavka pa je govora le o nadomestilih za posamične naloge, ne pa za obči nadzor, še manj pa na letni osnovi. Toženkino sklicevanje na 3. točko prvega odstavka 491. člena ZTFI predstavlja nasprotje v samem izreku izpodbijane odločbe, prav tako pa tudi ni mogoče preveriti, katere nadzorne naloge naj bi toženka sploh izvedla nad tožnico oz. pri njej. Ob vezavi nadomestil na dejanske stroške toženke in na sorazmernost z vrsto in obsegom nadzora, je zakonodajalec preprečil prikrito obračunavanje nadomestil, ki bi lahko predstavljala prikrito obdavčenje v neskončnost. Tudi nadomestilo po 2. točki izreka izpodbijane odločbe se smiselno veže na ZPre-1, ki se glede na dejanske okoliščine pri tožnici zanjo več ne uporablja. Poleg tega 3.3. in 3.5. oddelek ZTFI‑1 v ničemer ne obvezujeta samih družb, temveč le njihove delničarje. Pri tem pa tožnica se enkrat poudarja omejitev letnega pavšalnega nadomestila na dejanske stroške toženke.

4Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnice, če se z njimi izrecno ne strinja. Opredeljuje, da je bila tožnica na presečni dan ciljna družba iz 4. člena ZPre-1 ter izdajatelj delnic iz drugega odstavka 140. člena ZTFI-1, in sicer nejavna delniška družba, z delnicami katere se na organiziranem trgu ne trguje, a ima na relevantni presečni datum nad 4 mio EUR celotnega kapitala, ki je razviden iz zadnjega javno objavljenega letnega poročila. Med strankama je nesporno, da je bil ta prag v tožničinem primeru na presečni dan presežen, prav tako pa ni sporno, da ima tožnica le enega delničarja. Za presojo ni pomembno, koliko delničarjev ima tožnica kot nejavna delniška družba, oziroma, da ima samo enega delničarja, če njen celotni kapital na dan, ko je pomemben za presojo uporabe ZPre-1, presega 4 mio EUR. ZPre-1 in Tarifa ne predvidevata izjeme, na podlagi katere bi morala toženka tožnico oprostiti plačila zadevnega nadomestila za nadzor. Toženka v vsakem primeru na podlagi 70. člena ZPre-1 izvaja nadzor nad vsemi in vsako ciljno družbo iz 4. člena zakona. Tudi v ciljni družbi, ki ima le enega delničarja po zaključenem prevzemnem postopku, lahko pride do sprememb kontrole. Toženka mora to nadzirati pri družbah, v katerih poteka prevzem, pri družbah, pri katerih prevzem ne poteka, pa bi moral, in pri družbah, v katerih bi lahko prišlo do ponovnega prevzema oz. spremembe kontrole. Ne drži, da tožnica več ni naslovljenem oz. zavezanec po ZPre-1. Zakon v 4. členu določa kriterije, da se družbe štejejo za ciljne družbe, pri čemer ne izvzema enoosebnih delniških družb. Posledično toženka mora izvajati nadzor tako v primeru, če je delničarjev več, kot tudi če je le eden. Četudi pri tožnici v letu 2021 doslej še ni prišlo do omenjenih sprememb, to ne pomeni, da se to ne more zgoditi. Tožnica je tako nesporno družba, nad katero je toženka v letu 2021 po zakonu morala izvajati nadzorne pristojnosti in je zato upravičeno izdala izpodbijano odločbo. Toženka meni, da ji je zakonodajalec v 3. točki prvega odstavka 491. člena ZTFI-1 podelil zakonsko pooblastilo za določitev nadomestila za opravljanje drugih nalog po ZTFI ali drugem zakonu, v konkretnem primeru po ZPre-1. Sklicevanje tožnice na 2. točko prvega odstavka cit. člena je zato neutemeljeno in v izreku izpodbijane odločbe zato ni nasprotij. Nadalje pa prvi odstavek 491.a člena ZTFI določa naložitev nadomestila v plačilo, če ga subjekt nadzora ne plača v predpisanih rokih. Prav tako ni na mestu sklicevanje tožnice na pravilo o dejanskih stroških iz drugega odstavka 491. člena ZTFI, saj se v konkretnem primeru uporablja četrti odstavek 491. člena ZTFI, ki določa pravilo o sorazmernosti. Višina pavšalnega nadomestila za nadzor po tar. št. 121 nikakor ni pretirana oz. nesorazmerna, prav tako pa nadzor ni hipotetičen, kot to trdi tožnica, temveč gre za dejanski nadzor, ki ga izvaja toženka. Nadalje v zvezi z nadomestilom po tar. št. 120 toženka dodaja, da oddelka 3.3. in 3.5. ZTFI-1 vsebujeta precej določb, ki se smiselno uporabljajo tudi za obveznosti nejavnih družb po 4. odstavku ZPre-1, torej tudi za tožnico (objava informacij o spremembi pomembnih deležev, o spremembi deleža lastnih delnic idr.), prav tako pa je toženka prekrškovni organ v tej zvezi. Ob rednih preverjanjih sprememb v delniških knjigah, toženka relevantna dejstva preverja pri pridobiteljih oz. odsvojiteljih pomembnih deležev in tudi pri samih družbah. Tudi glede višine nadomestila po tar. št. 120 toženka navaja, da gre za pavšalno letno nadomestilo, ki ga v enakem znesku plačujejo vsi izdajatelji delnic – nejavnih delniških družb, ker obsega nadzora ni mogoče vnaprej predvideti, višina pa je primerna in sorazmerna. Tožničino sklicevanje na pravilo o dejanskih stroških tudi v tem delu ni utemeljeno, saj je tožnica iz tega naslova za opravljanje obsežnega nadzora dolžna letno plačati (le) 294,00 EUR. Toženka ocenjuje, da je izpodbijana odločba izdana ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi materialnega prava, zato sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne.

5Tožnica je naknadno vložila še pripravljalno vlogo, v kateri ponavlja, da ZPre-1 ureja obveznosti v zvezi s prevzemi, v primeru nejavnih družb, s kapitalom nad 4 mio EUR in le enim delničarjem, pa nadzor sploh ni potreben. Tožnica kot enoosebna družba tudi že od leta 2015 nima manjšinskih delničarjev in tudi njihovo varovanje ni potrebno. Po ozki gramatikalni razlagi ZPre-1 enoosebne ciljne družbe sicer res niso izvzete od uporabe zakona, a po teleološki razlagi dejansko več sploh niso zavezanci, saj zakon sam že sistemsko določa izvzetje njegove uporabe pri 75 % in nato še pri 90 % pragu lastništva. Tožnica ne zanika, da do sprememb v njeni strukturi delničarjev ne more priti, a opozarja, da takšna razlaga lahko pripelje do razlage, da bi toženka morala vpogledovati v delniške knjige prav vseh delniških družb, ne pa le ciljnih iz 4. člena ZPre-1. Po tožničinem mnenju si toženka lasti nekakšno preventivno-potencialno nadzorstveno pravico. Poleg tega pa toženka ne izvaja nadzora nad ravnanjem ciljnih družb, temveč primarno nadzoruje ravnanje njihovih delničarjev oz. morebitnih tretjih oseb kot prevzemnikov. ZPre-1 tudi ne omenja obveznosti plačila za opravljen nadzor, Tarifo pa je sprejela toženka sama, ki pa ji določanje izjem od zaračunavanja nadomestil ni v interesu. Tudi za plačevanje drugega nadomestila ni zakonske podlage, saj 3. točka prvega odstavka 491. člena ZTFI te obveznosti ne določa, prav tako pa te podlage tudi ne more predstavljati 491.a člen ZTFI-1. Letno nadomestilo določa 2. točka prvega odstavka 491. člena ZTFI in bi zakonodajalec, če bi želel, tudi letna nadomestila za nadzor po ZPre-1 to vključil v 2. točko; 3. točka pa določa nadomestila za opravljanje nalog po ZTFI in drugih zakonih, ne pa za opravljanje nadzora. Četrti odstavek 491. člena ZTFI je bil poleg tega sprejet z namenom določitve načina zaračunavanja letnih nadomestil BPH, kot je to razvidno iz Predloga novele B; dejansko se ta odstavek torej nanaša na osebe, ki so že zavezane za plačevanje letnega nadzora po 2. točki prvega odstavka, četrti odstavek pa le dodaja kriterij sorazmernosti. Končno še meni, da pavšalno določena višina letnega nadomestila ne upošteva načela sorazmernosti, ker je čas, potreben za ugotovitev morebitnih sprememb v primeru majhnega števila delničarjev ali le enega delničarja očitno drugačen kot pri družbah, ki imajo nad 250 delničarjev. Zato nadomestilo 1.008,00 EUR ne more predstavljati sorazmernega zneska obsegu nadzora, če je določen za vse ciljne družbe enako. Ker tožnikov edini delničar od 2015 ne izvaja prevzemnih aktivnosti in jih zaradi dolgoročne naložbe v ciljno družbo tudi nima namena izvajati, ima nadomestilo bolj naravo davščine. Obveznosti iz oddelkov 3.3. in 3.5. ZTFI-1, ki se nanašajo tudi na nejavne družbe, pa so kot takšne predvidene po volji zakonodajalca, saj Direktiva 2004/109/ES tega ni zahtevala. Absurdnost sledenja strogi gramatikalni razlagi pa privede do zaključka, da mora, če edini delničar prenese pomemben delež na tretjo osebo, o tem obvestiti ciljno družbo, ta pa mora obvestilo javno objaviti z namenom informiranja vlagateljev, tj. predhodno edinega delničarja in pridobitelja pomembnega deleža, čeprav oba že razpolagata z vsemi informacijami. Glavni zavezanci po oddelkih 3.3. in 3.5. tako niso same ciljne družbe, temveč delničarji. Poleg tega določitev pavšalnega zneska nadomestila tudi v tem primeru ni sorazmerna in nadomestilo ne bi smelo presegati stroškov toženke, povezanih s tem nadzorom.

6Tožba ni utemeljena.

7Z izpodbijano odločbo je toženka naložila tožnici plačilo dveh nadomestil za nadzor, in sicer nadomestila za nadzor nad ciljno družbo iz 4. člena ZPre-1 ter nadomestila za nadzor nad izdajateljem iz drugega odstavka 140. člena ZTFI-1 (ter takso za izdajo izpodbijane odločbe). Tožnica osporava temelj za naloženi nadomestili (trdi, da se ZPre-1 zanjo ne uporablja ter da je tudi ZTFI-1 ne obvezuje v oddelkih 3.3. in 3.5.), prav tako pa osporava njuno višino.

8ZPre-1 v prvem odstavku 70. člena določa, da toženka opravlja nadzor nad izvajanjem tega zakona, pri čemer se določbe tega zakona skladno z 2. alinejo drugega odstavka 4. člena uporabljajo tudi, če je ciljna družba delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje, če ima ta med drugim več kot 4 milijone evrov celotnega kapitala, ki je razviden iz zadnje javne objave letnega poročila te družbe na podlagi zakona, ki ureja gospodarske družbe. Skladno s 3. točko prvega odstavka 491. člena ZTFI (saj določbe 13. poglavja ZTFI skladno s prvim odstavkom 557. člena ZTFI-1 niso razveljavljene, mednje pa sodijo tudi določbe o sredstvih za delo toženke) toženka izda tarifo, v kateri med drugim določi tudi nadomestila za opravljanje drugih nalog, ki jih po ZTFI ali drugem zakonu oziroma predpisu opravlja toženka. Skladno s četrtim odstavkom 491. člena ZTFI mora biti višina letnega nadomestila, ki ga mora plačati subjekt nadzora, sorazmerna z vrsto in obsegom opravljenega nadzora nad tem subjektom nadzora.

9Med strankama je nesporno, da je tožnica delniška družba, s katere delnicami se na organiziranem trgu ne trguje in ki je imela po zadnjem objavljenem letnem poročili na presečni datum 1. 1. 2021 več kot 4 mio EUR celotnega kapitala. Sodišče pritrjuje toženki, da je s tem tožnica ciljna družba v smislu drugega odstavka 4. člena ZPre-1, kot takšna pa je, dokler so ti zakonski pogoji izpolnjeni, podvržena toženkinemu nadzoru, saj se lahko udeležba v tožničinem kapitalu tudi spremeni. Dogodki, ki jih opisuje tožnica, češ da je bil v njenem primeru najprej uspešno zaključen prevzemni postopek, naknadno pa še t.i. squeeze-out, ter da ima le enega delničarja, za to presojo glede na cit. zakonsko določbo niso relevantni. Da bi se nadzor končal, bi relevantna utegnila biti morebitna sprememba pravnoorganizacijske oblike, ki običajno sledi uspešnemu prevzemu, nadalje doseženemu 90 % pragu in iztisnitvi ter izstopu iz kotacij in trgovanja na organiziranem trgu; vendar pa za to v obravnavanem primeru ne gre. Tudi tožničine navedbe, da njen edini delničar ne izvaja prevzemnih aktivnosti že od leta 2015 in nima takšnih namenov zaradi dolgoročnosti njegove naložbe, za sodno presojo niso relevantne, saj, kot rečeno, spremembe v lastniški strukturi tožnice kljub tem navedbam niso izključene.

10Po presoji sodišča tudi ne drži, da bi toženka lahko višino letnega nadomestila za nadzor določila le za subjekte iz 2. točke prvega odstavka 491. člena ZTFI, saj ji podlago za določitev daje zgoraj cit. 3. točka prvega odstavka 491. člena ZTFI, skladno s katero toženka lahko določi tudi nadomestila za opravljanje drugih nalog, ki jih opravlja tudi po drugih zakonih. Tudi po presoji sodišča ni mogoče reči, da med te druge zakone ZPre-1 ne spada niti da nadzor ciljnih družb po 70. členu ZPre-1 ne predstavlja drugih nalog toženke. Tožničino izpodbijanje višine naloženega nadomestila za nadzor nad ciljno družbo ob sklicevanju na drugi odstavek 491. člena ZTFI (češ da ne smejo preseči stroškov agencije, povezanih s takšno vrsto nadzora) ni utemeljeno, saj se to določilo uporablja izrecno le za letna nadomestila iz 2. točke prvega odstavka tega člena. Nadaljnje tožničino izpodbijanje višine tega nadomestila, češ da se zdi, da gre za prikrito obdavčenje davka na kapital enoosebnih delniških družb, pa po presoji sodišča prav tako ni na mestu. Tem navedbam sodišče očita predvsem pavšalnost in hipotetičnost, poleg tega pa je toženka tudi pojasnila, da je šlo za dejanski nad tožnico opravljeni nadzor, za katerega je po tar. št. 121 določeno pavšalno nadomestilo. Zakaj in za koliko naj bi bilo to nadomestilo nesorazmerno z vrsto in obsegom opravljenega nadzora, pa tožnica v tožbi ni konkretizirala, to je skušala storiti šele s pripravljalno vlogo, ko je zatrjevala, da je čas potreben za ugotovitev sprememb v družbi z malo delničarji drugačen kot v primeru družbe z več kot 250 delničarji. Po presoji sodišča ima v tej zvezi prav toženka, ki je že v odgovoru na tožbo izpostavila, da je višina nadomestila določena pavšalno, saj obsega nadzora ni mogoče predvideti vnaprej in je lahko včasih večji, včasih pa manjši, poleg tega pa izpostavlja, da mora voditi seznam družb, nad katerimi izvaja nadzor, ter da razvija in upravlja nadzorna orodja, ki ji zagotavljajo nadzor, kar predstavlja njene stroške, in sicer ne glede na prevzemne aktivnosti v posamezni družbi. Tudi po presoji sodišča ob naloženem nadomestilu v višini 1.008,00 EUR za nadzor nad tako veliko družbo, kot je tožnica, ni mogoče slediti tožničinim argumentom o nesorazmernosti z vrsto in obsegom opravljenega nadzora.

11Drugi odstavek 140. člena ZTFI-1 določa, da se oddelka 3.3 in 3.5 tega zakona smiselno uporabljata tudi za nejavne družbe iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1. Ta dva oddelka med drugim urejata tudi objavo informacij o spremembah pomembnih deležev ter o spremembah deleža lastnih delnic (147. in 148. člen), kar torej smiselno velja tudi za nejavne družbe, kakršna je tožnica, zato ne drži, kot to trdi tožnica, da so tam določene le obveznosti delničarjev. Glede na to, da je tožnica, kot zgoraj obrazloženo, nesporno nejavna družba iz drugega odstavka 4. člena ZPre-1, je po presoji sodišča podana pristojnost toženke tudi za njen nadzor po drugem odstavku 140. člena ZTFI-1. Absurdnosti sledenja strogi gramatikalni razlagi obveznosti po ZTFI-1, kot jo poimenuje tožnica, pa se je, kot rečeno, mogoče izogniti s tem, da družba preneha biti ena od družb, opredeljenih v 4. členu ZPre-1, kot je to običajno v primerih pridobitve 100 % deleža. Iz zgoraj obrazloženih razlogov pa tudi glede tega naloženega nadomestila ne drži tožbeni ugovor, da je nadomestilo omejeno le na dejanske stroške toženke iz drugega odstavka 491. člena ZTFI.

12Tožnica glede 3. točke izreka izpodbijane odločbe in tam v plačilo naložene takse za njeno izdajo tožbenih navedb ne podaja.

13Ker je po povedanem tožba neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 63. člena ZUS‑1 zavrnilo, pri čemer je, glede na nesporno pravnorelevantno dejansko stanje in ker je v zadevi dejansko šlo le za pravna vprašanja, odločilo na seji po prvem odstavku 59. člena ZUS-1.

14Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.