UPRS Sodba I U 1914/2018-32

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je inšpekcijski organ prve stopnje z izrekom pod točko I odločil, da je tožnik dolžan urediti označevanje tako, da sta na spremljajoči dokumentaciji (računi in dobavnice) jasno navedena ime in država porekla proizvodov (sadja in zelenjave) in če je ustrezno, razred, sorta in komercialni tip, kadar to zahteva posebni tržni standard, za kar je tožniku določil rok 30 dni od vročitve odločbe. Z izrekom pod točko 2 je tožniku določil rok, v katerem mora tožnik obvestiti inšpekcijski organ prve stopnje o opravljenih ukrepih. V izreku pod točko 3 je odločil o stroških postopka, v izreku pod točko 4 pa, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da inšpekcijski ukrep temelji na določilih 4. odstavka 5. člena Izvedbene uredbe komisije (EU) št. 543/2011 o določitvi področnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 za sektorja sadja in zelenjave ter predelanega sadja in zelenjave, v dejanskem pogledu pa na ugotovitvah inšpekcijskega pregleda, da na dobavnicah (potrdilo o komisioniranju) ni navedeno poreklo države.

3Zoper prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo se je tožnik pritožil, pritožbeni organ druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

4V tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A 25), tožnik primarno uveljavlja ugovor ničnost izpodbijane odločbe, češ da je zaradi nasprotja med njenim izrekom in obrazložitvijo izpodbijana odločba nična in neizvršljiva. Če temu ugovoru sodišče ne bi sledilo, tožnik podredno uveljavlja tožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) z očitki o nepravilni uporabi materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja in neupoštevanja pravili postopka, kar je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve z vidika določil 8. in 10. člena v povezavi s 146. in 164. členom ZUP ter z vidika določil 3. odstavka 210. člena, 213., 214., ter 2., 3. in 4. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 1. odstavkom 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), češ da inšpekcijski organ ni upošteval vseh relevantnih okoliščin za zakonito odločitev, in sicer to, s katerimi dokumenti in označbami tožnik zagotavlja sledljivost glede porekla blaga - sadja in zelenjave, ki ga je inšpektor pregledoval, četudi tožnikova potrdila o komisioniranju tega podatka res ne vsebujejo. Pritožbenemu organu tožnik dodatno očita, da se ni opredelil oziroma ni presojal pritožbenih navedb o tem, da tožnik sledljivost porekla predmetnega sadja in zelenjave (v nadaljevanju tudi: blago) zagotavlja z drugimi dokumenti in označbami v skladu z opisanim poslovnim modelom, čeprav sicer potrdilo o komisioniranju tega podatka o poreklu blaga ne vsebuje. Vendar je potrdilo o komisioniranju zgolj interni dokument tožnika in ne gre za spremljajočo dokumentacijo, ki je podvržena določbam Izvedbene uredbe št. 543/2011, Uredbe (EU) št. 1308/2013, ki je razveljavila Uredbo Sveta (ES) št. 1234/2007, niti določbam Zakona o kmetijstvu (ZKme-1), oziroma drugim veljavnim predpisom, ki veljajo za spremljajočo dokumentacijo, češ da kot zgolj interni dokument služi za učinkovitejše in lažje poslovanje samemu tožniku, ki poudarja, da se blago med centralnim skladiščem in poslovno enoto ne trži, ampak le prevaža. V takšnem primeru tožniku zato ni potrebno izdajati računa ali dobavnice, ker njegove poslovalnice niso samostojne pravne enote, ampak gre za isti gospodarski subjekt. Zato tudi ni mogoče, da bi si sam sebi izdajal račune ali dobavnice, če pri tem ne pride do pravnega prehoda lastništva in posesti blaga na drug subjekt.

5Tožnik trdi, da je enako navajal že v svoji pritožbi in pred tem v inšpekcijskem postopku ter da je tudi že inšpekcijski organ, še preden je izdal izpodbijano odločbo, ugotovil, da je poreklo blaga označeno med drugim na embalaži oziroma na kartonih, v katerih se blago nahaja, kar izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 6. 3. 2018. Enak poslovni model imajo s tožnikom povezane družbe v skupini ... v drugih državah članicah EU, kjer poslujejo, a doslej še noben nadzorni organ glede tega ni odkril nepravilnosti ali pomanjkljivosti z vidika prava EU. Zaradi neposredne uporabe prava EU mora biti tudi interpretacija prava EU enaka v vseh državah članicah EU, tudi v Sloveniji. Glede na navedeno je po mnenju tožnika izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, zato jo je potrebno odpraviti, postopek pa ustaviti, češ da dokumentacija ob dostavi in sprejemu v centralno skladišče tožnika vsebuje vse podatke v skladu z zahtevami prava EU in nacionalne zakonodaje, saj vseskozi spremlja blago od sprejema do postavitve blaga na police v posameznih poslovalnicah oziroma trgovinah. Četudi potrdilo o komisioniranju ne vsebuje porekla blaga, pa to ne vpliva na zagotavljanje sledljivosti, ker je poreklo označeno na preostali dokumentaciji, predvsem na transportnem kartonu, v katerem se blago prevaža iz centralnega skladišča v posamezno poslovalnico. Identične, že od dobavitelja označene transportne kartone nato prejmejo poslovalnice iz centralnega tožnikovega skladišča, ki jih nato postavijo na prodajne police, s čimer je sledljivost dejansko zagotovljena. Temu nasproten je zaključek obeh upravnih organov prve in druge stopnje, zato jima tožnik očita, da pri tem nista upoštevala označb blaga na embalaži oziroma transportnem kartonu, v katerem se prevaža blago že od dobaviteljev do centralnega tožnikovega skladišča, nato pa do posameznih poslovalnic, pač pa sta upoštevala zgolj vsebino potrdil o komisioniranju, ki ni spremljajoča dokumentacija, ampak le interni dokument tožnika. Tožnik trdi, da je tako blago v vseh fazah transporta do posameznih poslovalnic označeno v skladu s predpisi tudi z državo porekla in, če je to ustrezno, tudi z razredom, sorto in komercialnim tipom. Do pomešanja proizvodov po stališču tožnika ne more priti, ker so proizvodi vedno v transportnih kartonih dobaviteljev in se tudi v centralnem skladišču proizvodov ne prelaga in ne meša s proizvodi drugih proizvajalcev v drugih kartonih, ampak se identični transportni kartoni z blagom dostavijo v poslovalnice. Presojo pritožbenega organa glede možnosti pomešanja proizvodov tožnik smatra za nove dejanske okoliščine, kar mu omejuje učinkovito varstvo pravic v pritožbenem postopku. Tožnik v dokazne namene predlaga izvedbo dokazov z vpogledom listin in zaslišanjem treh prič, ki so tožnikovi zaposleni.

6V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ustavi postopek, podredno pa, naj zadevo vrne inšpekcijskemu organu prve stopnje v ponovni postopek, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži povrnitev stroškov postopka.

7V nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 10. 12. 2018 ter 24. 4. 2019, 28. 6. 2019 in 4. 9. 2019 tožnik ponavlja tožbene navedbe in predloge ter jih še dodatno utemeljuje, sodišču pa predlaga, naj nemudoma odloči brez odlašanja.

8Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Izrecno vztraja pri izdani odločbi in kot neutemeljene prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v njeni obrazložitvi, pri katerih vztraja, še dodatno pa jih utemeljuje v odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo z dne 28. 6. 2019. Poudarja, da je organ prve stopnje pri inšpekcijskem pregledu pri tožeči stranki preverjal zagotavljanje sledljivosti v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) št. 543/2011 in sicer, ali je v celotni verigi členov nesporno zagotovljena sledljivost, ne samo ob nakupu in prevzemu blaga od prodajalca in ob predaji blaga kupcu na podlagi računov, temveč v celotni verigi tudi pri potovanju blaga s spremljajočimi dokumenti, pri čemer je bilo kot dokazilo inšpektorju na vpogled predloženo potrdilo o komisioniranju. S tem, ko je tožnik pristojnemu organu nadzora kot dokaz o sledljivosti predložil spremljajoči dokument, imenovan "Potrdilo o sledljivosti", je ta v konkretnem inšpekcijskem postopku izgubil zatrjevano interno naravo. Zagotavljanje sledljivosti pa pomeni tudi sledenje med proizvodnjo in celotno distribucijo, kar pri trgovini pomeni sledljivost postopka v trgovini na debelo in drobno ter v distribucijskih centrih. Trgovec mora ves čas razpolaganja in ravnanja z živili zagotavljati sledljivost. Podatki o sledljivosti prevzetih živil v prodaji na drobno morajo biti zagotovljeni v vseh stopnjah ravnanja z njimi, ne samo v fazi nakupa od dobavitelja in v fazi maloprodaje. Dokumenti o sledljivosti morajo biti sistematični, razčlenjeni, pravilni, popolni in sprotni. Ob tem ni pomembna oblika dokumenta, pristojni nadzorni organ pa pri inšpekcijskem pregledu od trgovca zahteva takšna dokazila na vpogled, pri čemer jih je trgovec dolžan predložiti. Sistem sledljivosti mora biti dokumentiran, pri čemer dokumentacija vključuje tudi spremljajoče dokumente, vsekakor ne samo pri nabavi (podatki o dobaviteljih), ampak tudi pri prevzemu, skladiščenju, predelavi in prodaji živil. Poleg računov in dobavnic je bilo v dokaz sledljivosti inšpektorju pri opravljanju inšpekcijskega pregleda s strani tožnika predloženo potrdilo o komisioniranju kot merodajno dokazilo zagotovljene sledljivosti, ki pa po strokovni presoji inšpektorja ni zadostilo zahtevi iz 4. odstavka 5. člena Izvedbene uredbe (EU) št. 543/2011. Že med samim inšpekcijskim pregledom je imela s strani tožnika pooblaščena oseba tudi možnost izjaviti se o ugotovitvah inšpektorja, ki je po opravljenem pregledu izdal izpodbijano odločbo in pri tem pravilno uporabil materialno pravo. Tožena stranka kot neutemeljene označuje tožnikove navedbe o drugačnem poslovnem modelu trgovca in o zgolj interni naravi predloženega dokumenta - potrdila o komisioniranju, ter domnevno veliki premoženjski škodi zaradi prilagoditve sistema označevanja. Ker meni, da te navedbe tudi ne morejo vplivati na pravilnost prvostopenjske odločbe, ki je po njeni oceni pravilna in na zakonu utemeljena, je tožnikovo pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

9Tožba ni utemeljena.

10Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo dne 27. 9. 2021 in vpogledalo vse listine v upravnem in sodnem spisu s prilogami A1 - A25 in B1 - B4 ter kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju predlaganih 3-eh prič, zaposlenih pri tožniku, ki je njihovo zaslišanje predlagal zato, da bi še dodatno potrdile tožnikove navedbe v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah, ki se nahajajo v sodnem spisu, zato po oceni sodišča zaslišanje teh prič ni potrebno.

11Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, ima oporo v določilih citiranih Uredb in Zakona o kmetijstvu (ZKme)¹ ter izhaja tudi iz podatkov v predloženem upravnem spisu, za sprejeto odločitev pa sta oba upravna organa prve in druge stopnje navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, da jih ne ponavlja, v celoti sklicuje, predvsem ob dejstvu, da je tožnikova tožba v bistvenem enaka njegovi pritožbi zoper prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo, saj dejanske ugotovitve inšpekcijskega organa prve stopnje, ki so jasno in konkretizirano ter ob ustrezni dokazni oceni povzete v drugostopenjski odločbi, s katero je bila tožnikova pritožba zavrnjena, sodišče v celoti sprejema kot pravilno, celovito in logično prepričljivo utemeljene, zato ne sledi zgolj posplošeni tožbeni trditvi, da je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno. Z golim zanikanjem pravnega pomena navedenih ugotovitev inšpekcijskega organa prve stopnje, na katerem temelji izpodbijana odločba, tožnik namreč ni uspel v ničemer omajati tako ugotovljenega dejanskega stanja. Zato niti zatrjevane posledične nepravilne uporabe materialnega prava sodišče ne ugotavlja. Še zlasti zato, ker med strankama niti ni sporno, da predložena "potrdila o komisioniranju" tožnika ne vsebujejo podatka glede porekla blaga za zagotavljanje sledljivosti.

12Sodišče sodi, da je zmotno stališče tožnika, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe prava EU in nacionalnega prava podani z okoliščinami, na katere se sklicuje v tožbi enako, kot se je že v pritožbi zoper inšpekcijsko odločbo prve stopnje, ki jo je pritožbeni organ zavrnil kot neutemeljeno prav iz razlogov, ki jih je celovito, podrobno in tudi logično prepričljivo utemeljil v svoji obrazložitvi in ki jim sodišče, kot rečeno, v celoti sledi.

13Prav tako sodišče sledi stališčem tožene stranke, ki jih je njen pooblaščenec podal na naroku za glavno obravnavo 27. 9. 2021, da bi se po tem, kar navaja tožnik že v pritožbi na str. 3 glede dobavnice, ki jo sam poimenuje "Potrdilo o komisioniranju", dalo sklepati, da to dejansko niti ni dokument, ki bi ga terjal 5. člen Izvedbene uredbe št. 543/2011, pač da se v procesu prodaje proizvodov pojavlja zaradi nekih internih potreb, povezanih z naravo njegovega poslovnega modela. Kakšno vlogo igra to potrdilo o komisioniranju znotraj samega delovnega procesa tožnika niti ni pomembno, pač pa je za odločitev v zadevi pomembno, da je to dokument, ki predstavlja korespondenco med centralnim skladiščem in poslovalnico in da ta dokument ne zagotavlja sledljivosti blaga v skladu s predpisi oziroma tržnimi standardi na vseh stopnjah trženja, kot to določa 2. odstavek 76. člena Uredbe št. 1308/2013. Besedilo tega člena je potrebno upoštevati kot celoto in ne samo njegovih posameznih določil. Poleg 64. in 70. uvodne navedbe k tej Uredbi, ki jo navaja tožnik, pa je potrebno upoštevati vsaj še 74. uvodno navedbo, in sicer, da bi se proizvodi iz sektorja sadja in zelenjave morali tržiti samo, če je med drugim navedena tudi država porekla. Tožnikovo tolmačenje pojma trženja je zelo ozko, ko enako kot v pritožbi trdi, da pri prevozu iz centralnega skladišča v poslovno enoto ne gre za trženje, temveč le za prevoz in da torej ni treba zagotoviti tržnih standardov, saj je dejansko taka razlaga za dani primer nesmiselna, četudi res pri premestitvi blaga iz centralnega skladišča v poslovalnico ni prehoda lastništva na blagu. Vendar je sledljivost pri tem ključnega pomena, saj se ta sicer ne da zagotoviti v naslednjem koraku, ko pride oziroma še preden pride do nakupa v trgovini, če se sledljivost porekla zabriše, kjerkoli se to že zgodi na poti do prodajne police, saj potem tudi informacija kupcu ne more biti verodostojna. Tudi splošen koncept iz 18. člena Uredbe 178/2002, na katero se sklicuje sam tožnik, namreč pravi, da je potrebno za vsa živila zagotoviti sledljivost v vseh fazah pridelave, predelave in distribucije. Če bi kupec ali inšpektor v njegovem imenu hotel izvedeti, ali je podatek na cenovni tablici o državi porekla pravilen, mu prevzemnik blaga v poslovalnici ne bi mogel pokazati ustrezne verodostojne listine, ker tožnikovo "Potrdilo o komisioniranju" podatka o državi porekla ne vsebuje.

14Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo (v tožbi na str.4, 3. odstavek), da izpodbijana odločba ne vsebuje vsebinske obrazložitve in hkrati s tožbeno navedbo, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo (v tožbi str. 3, 2. odstavek), saj se medsebojno izključujeta. Tudi iz celotne vsebine izreka in obrazložitve obeh odločb prve in druge stopnje izhaja namreč nasprotno, da oba upravna organa prve in druge stopnje konsistentno navajata pravilne razloge za sprejeto odločitev v skladu s pravom EU in veljavnimi predpisi Republike Slovenije, ki jih tudi citirata. Sodišče prav tako kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni očitek o ničnosti izpodbijane odločbe zaradi domnevne hibnosti izreka, saj očitno ni neizvršljiv, kar bi sicer lahko predstavljalo ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, če bi bil podan.

15Kolikor tožnik trdi, da mu je pritožbeni organ s svojo presojo glede možnosti pomešanja proizvodov omejeval učinkovito varstvo njegovih pravic v pritožbenem postopku, sodišče nasprotno meni, da pri tem ne gre za nikakršne nove dejanske okoliščine, temveč zgolj za presojo oziroma oceno hipotetične (domnevne) možnosti pomešanja proizvodov, kar samo po sebi še ne more pomeniti ugotavljanja dejanskega stanja, kot zmotno trdi tožnik, ampak gre predvsem za opredeljevanje do pritožbenih trditev, kar je povsem skladno z določili 254. člena² Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče mora torej tudi ta tožbeni ugovor zavrniti kot neutemeljen, saj nasprotno od tožnika meni, da navedena kršitev pravil postopka v konkretnem primeru ni podana.

16Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, prav tako pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, saj sodišče tudi samo ni ugotovilo nobenih nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti.

17Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

¹ Določilo 1. odstavka 58. člena ZKme se glasi:"Kmetijski izdelki in živila so lahko v prometu po tem zakonu, če so skladni s predpisanimi zahtevami in označeni na predpisan način."V 64. členu ZKme je določeno:" (1)Kakovost kmetijskih pridelkov in živil po tem zakonu je skupek lastnosti in značilnosti, zaradi katerih kmetijski pridelki in živila zadostijo pričakovanja potrošnika. (2) Šteje se, da kmetijski pridelek ali živilo ustreza zahtevam iz prejšnjega odstavka, če ustreza predpisani in označeni kakovosti. (3) Uprava izvaja nadzor nad izvajanjem predpisanih zahtev kakovosti in označevanja kmetijskih pridelkov in živil."
² ZUP v 2. odstavku 254. člena ZUP določa:"V obrazložitvi odločbe druge stopnje se morajo presoditi vse pritožbene navedbe. Če je že organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, se organ druge stopnje sklicuje na razloge iz prve odločbe."