VSK Sodba II Kp 4251/2019

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženko se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, to je sodne takse za pritožbo.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je obtoženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1 ter ji izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se pritožuje obtoženka po zagovorniku zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženki izreče oprostilno sodbo, podredno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ne drži, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen in nerazumljiv, kakor to poudarja zagovornik. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje samo spremenilo pravno opredelitev očitanega kaznivega dejanja, s tem ko naj bi dejanje opredelilo kot poskus, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno, in sicer da je sodišče prve stopnje sledilo pravni opredelitvi dejanja iz obtožnice, kjer se je obtoženki očitalo napeljevanje h kaznivemu dejanju nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1. Slednja določba namreč ureja napeljevanje, ne pa poskusa storitve kaznivega dejanja, zaradi česar so pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje kaznivo dejanje obravnavalo kot poskus, neutemeljene.

5Zagovornik nima prav, ko izpostavlja, da v obravnavanem primeru niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ker v očitku iz obtožbe in izreku izpodbijane sodbe niso povzeti deli komunikacije z dne 13. 1. 2019 preko aplikacije Facebook messenger s pripadnikom Slovenske vojske B. B. in ker v obtožnici ni povzeta vsebina sporne komunikacije. V opisu dejanja v obtožbi in v izreku sodbe je med drugim navedeno, da je obtoženka preko Facebook messengerja kontaktirala s pripadnikom Slovenske vojske B. B. in ga prosila, če ji lahko priskrbi pištolo ali mino ali bombo ali dinamit, kar potrebuje, da bi z obličja izbrisala svoje starše in sestro. Zato opis ravnanja, kot se očita v obtožnici, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1. Napačno je stališče zagovornika, da bi morala biti v izreku obtožbe in sodbe ter v obrazložitvi obtožbe povzeta celotna komunikacija med obtoženko in omenjenim pripadnikom Slovenske vojske. Obtožnica v konkretni zadevi vsebuje vse sestavine, kot se zahtevajo po 269. členu ZKP, pri čemer zakon ne določa, da bi moral biti vsak dokaz v celoti povzet v obrazložitvi obtožbe, saj to ni namen obrazložitve obtožnice (6. točka prvega odstavka 269. člena ZKP), temveč zadošča, da tožilstvo v obtožnici predlaga vpogled v posamezne dokaze ter dejstva, ki se bodo dokazovala z izvajanjem predlaganih dokazov. Prepisovanje celotne vsebine posameznih dokazov prav tako ne sodi v izrek sodbe (prvi odstavek 359. člena ZKP).

6Neutemeljeni so tudi očitki pritožnika zoper ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče po pregledu celotne zadeve zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in obtoženkin zagovor ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obtoženka storila obravnavano kaznivo dejanje.

7Zagovornik opozarja, da niso dokazani očitki, da naj bi obtoženka kontaktirala s pripadnikom Slovenske vojske B. B., temveč je s slednjim komunicirala v zvezi z njenimi zdravstvenimi težavami s prekomerno telesno težo, saj se B.B. in njegova žena ukvarjata s prodajo preparatov za hujšanje in s svetovanjem ljudem, ki imajo zdravstvene težave. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje zagovorniku, da je pogovor med obtoženko in B. B. preko Facebook messengerja potekal tudi v zvezi s prehrambenimi navadami obtoženke in nasveti za izgubo prekomerne telesne teže, vendar komunikacija ni ostala zgolj pri tem, temveč je s strani obtoženke vsebovala tudi povpraševanje po možnosti posredovanja strelnega orožja ali razstreliva. Glede navedenega pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je v 5. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno pojasnilo, kako je omenjena komunikacija potekala in se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje. Zgolj z izpostavljanjem ostalih tem pogovora med obtoženko in B. B., ki niso bile v zvezi s posredovanjem orožja, zagovornik podrobne in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe izpodbiti.

8Pritožnik prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bila raven komunikacije po socialnih omrežij med obtoženko in B. B. na zelo nizkem nivoju oziroma nepremišljena, glede na njuno starost in družbene vloge pa tudi neprimerna. Nobenega dvoma ni, da lahko posamezniki s komunikacijo preko socialnih omrežij v enaki meri resno izražajo svojo voljo kot bi to storili ob osebnem srečanju, poleg navedenega pa lahko na takšen način z lahkoto navežejo stike z drugimi osebami, tudi z namenom storitve kaznivega dejanja. Zato se sklicevanje zagovornika, da je šlo zgolj za komunikacijo preko virtualnih omrežij in brez kakršnegakoli osebnega srečanja, ki je ni za jemati resno, pokaže za povsem brezpredmetno. Po oceni zagovornika tovrstne komunikacije ni mogoče šteti kot izraza obtoženkine resnične volje tudi upoštevaje, da obtoženka zaradi zdravstvenih in družinskih težav ni imela nikogar, s komer bi se lahko pogovorila in je prav iz tega razloga pomoč iskala virtualno, njenemu ravnanju pa naj bi bilo posledično moč pripisati le malomarnost oziroma naivnost in nepremišljenost. Poudarja, da B. B. v pogovoru ni nastopal kot uradna vojaška oseba, temveč z željo zaslužiti pri prodaji preparatov obtoženki za njene zdravstvene težave. Tudi te pritožbene navedbe so ovržene s prepričljivimi razlogi v izpodbijani sodbi (predvsem 10. točka obrazložitve), kjer je pojasnjeno, zakaj je bilo obtoženkino izjavo, če ji B.B. lahko priskrbi v izreku sodbe našteto strelno orožje ali razstrelivo, razumeti kot njeno jasno in nedvoumno izraženo voljo, ki je bila navzven zaznavna in zakaj je B. B. njene grožnje dojemal kot resne. Dejanje je obtoženka storila z naklepom, kot je to natančneje pojasnjeno v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in čemur ni kaj dodati.

9Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je ob upoštevanju obtoženkine nepredkaznovanosti ter ostalih okoliščin (osebnost obtoženke, njeno prejšnje življenje, stopnja kazenske odgovornosti in okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno) odločilo za izrek sankcije opominjevalne narave. Pri odmeri določene kazni zapora, kakor tudi v zvezi s trajanjem preizkusne dobe je sodišče ustrezno upoštevalo težo kaznivega dejanja, kot olajševalne okoliščine pa zdravstvene težave ter v sodbi izpostavljene neurejene osebne in socialne razmere obtoženke. V pravilno odločitev o kazenski sankciji tako ni bilo potrebno poseči.

10Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obtoženke na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11Iz enakih razlogov, kakor je to storilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče obtoženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, to je sodne takse za pritožbo.