VDSS Sodba Pdp 70/2022

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 860,15 EUR z obrestmi od 18. 1. 2019 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka), tožbeni zahtevek za plačilo obresti za dan 18. 1. 2019 pa je zavrnilo (II. točka izreka). Naložilo mu je, da ji plača 10,40 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2Toženec vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Očita, da predlog sindikata za izplačilo solidarnostne pomoči predstavlja "filter", ki dopušča dvom v enakopravnost položaja vseh zaposlenih, ki ga je dolžan zagotavljati delodajalec. Vztraja, da je 56. člen Kolektive pogodbe za lesarstvo (Ur. l. RS, št. 58/2017 in nadaljnji; KP) pomanjkljiv in neizvršljiv. V njem navedenih kriterijev ni mogoče zapolniti z merili, ki bi omogočala enakopravno obravnavo vseh zaposlenih ter jasnost in preverljivost postopka. Sodišče se ni opredelilo do relevantnosti pogoja 3-mesečne odsotnosti, ki ne ustreza več razmeram sedanjega časa. Odločitev je oprlo tudi na okoliščine, ki jih je tožnica navedla šele na podlagi vprašanj sodišča, ki jih ni ovrednotilo in ki ne utemeljujejo potrebe po solidarnostni pomoči. Ne drži, da ni ugovarjal višini tožbenega zahtevka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6Pritožba očita, da se sodbe ne da preizkusiti, ker iz nje ni mogoče razbrati, na podlagi česa je sodišče sprejelo odločitev, oziroma so si utemeljitve nasprotujoče. S tem uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni podana. Prvostopenjsko sodišče je navedlo jasne razloge dejanske in pravne narave, zaradi katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku, zato je bil preizkus izpodbijanega dela sodbe mogoč.

7Predmet spora je plačilo solidarnostne pomoči, ki se na predlog sindikata podjetja dodeli delavcu v primeru več kot 3-mesečne neprekinjene odsotnosti zaradi bolezni, ob upoštevanju stvarnih socialnih razmer, največ enkrat letno (1. alineja tretjega odstavka 56. člena KP). Za ugotavljanje stvarnih socialnih razmer se upoštevajo materialne razmere družine, zdravstveno stanje družine in stanovanjske razmere (peti odstavek citiranega člena). V skladu s 3.3 točko tarifne priloge lahko delodajalec za primer iz citirane določbe KP po prosti presoji izplača solidarnostno pomoč do višine, določene z vsakokratno veljavno Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadaljnji).

8Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o tem, da je tožnica upravičena do solidarnostne pomoči, ter jih po nepotrebnem ne ponavlja. K pritožbenim navedbam daje naslednjo obrazložitev.

9Pritožba navaja, da se ne strinja s prvostopenjskim stališčem, da je več kot 3-mesečni bolniški stalež predpostavka za odločanje delodajalca o predlogu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče tega ni zapisalo. Obrazložilo je, da je predlog sindikata predpostavka oziroma podlaga za odločanje delodajalca o solidarnostni pomoči. Takšna interpretacija določbe tretjega odstavka 56. člena KP je izhajajoč iz njenega besedila po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

10Neutemeljen je pritožbeni očitek, da podaja predloga s strani sindikata, ki je predvidena v tretjem odstavku 56. člena KP, predstavlja "filter", ki dopušča dvom v enakopravnost, slednjo pa je vsem zaposlenim dolžan zagotavljati delodajalec. Da sindikat poda predlog za dodelitev solidarnostne pomoči posamezniku, sta določili pogodbeni stranki KP in takšni ureditvi delodajalec, ki ga ta KP zavezuje, v individualnem delovnem sporu ne more uspešno nasprotovati. Vprašanje enakopravnosti med delavci z vidika podaje tega predloga se ne more pojaviti v razmerju delavcev do delodajalca, temveč kvečjemu v razmerju delavcev do sindikata.

11Pritožba zmotno očita, da je določba petega odstavka 56. člena KP pomanjkljiva in neizvršljiva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stvarno socialne razmere, na podlagi katerih delodajalec odloči o dodelitvi solidarnostne pomoči, v citirani določbi pomensko ustrezno določene (materialne in stanovanjske razmere družine, zdravstveno stanje družine), vsebinsko pa jih zapolnijo ugotovljene okoliščine vsakokratnega primera. Zatrjevanje toženca, da teh kriterijev ne more zapolniti z vsebino, ki bi omogočala enakopravno obravnavo vseh zaposlenih, jasnost in preverljivost postopka, je zmotno. Pri odločanju o predlogih za solidarnostno pomoč bo delodajalec podobne oziroma enake okoliščine glede materialnih in stanovanjskih razmer družin oziroma zdravstvenega stanja družin obravnaval podobno oziroma enako in s tem omogočil enakopravno obravnavo delavcev. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje problematičnosti preverjanja navedb delavca glede kriterija materialnega stanja (npr. stanje na TRR), saj podaja predloga za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči že po naravi stvari (in ob smiselni uporabi prvega odstavka 36. člena ZDR-1) predvideva aktivnost na strani delavca, da delodajalcu predloži potrebne podatke oziroma dokazila o obstoju stvarno socialnih razmer. To velja tudi za zdravstveno stanje družine, zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da bi oceno zdravstvenega stanja posameznika lahko podal kvečjemu zdravnik.

12Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je bila zahteva za 3-mesečno odsotnost z dela mogoče relevantna v času sklepanja KP, danes pa ni več (dolge čakalne dobe, ki niso nastale po volji delodajalca, in zaradi katerih so delavci lahko v bolniškem staležu, daljšem od 3 mesecev, zaradi stanja v zdravstvu). Ključno je, da je bila določba KP o 3-mesečni odsotnosti v času podaje predloga za plačilo solidarnostne pomoči tožnici veljavna (in je še vedno). Ker te navedbe toženca niso predstavljale odločilnega razloga, se sodišče prve stopnje glede njih utemeljeno ni opredelilo, prav tako pa se do njih podrobneje ne opredeljuje pritožbeno sodišče (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Po mnenju pritožbe ni nepomembno, da je tožnica zahtevek utemeljevala na zmanjšanju osebnega dohodka, ostale okoliščine (najemniško stanovanje, čakanje na operacijo, druge zdravstvene težave …) pa je navedla na podlagi vprašanj sodišča. Očitek ni utemeljen. V postopku pri tožencu do ugotavljanja stvarno socialnih okoliščin sploh ni prišlo, ker se je postavil na zmotno stališče, da predlogu ne more ugoditi, ker nima sprejetih kriterijev in meril za določitev solidarnostne pomoči. Tožnica je v sodnem postopku na prvem naroku, torej pravočasno (286. člen ZPP), dopolnila navedbe, na katerih je temeljil tožbeni zahtevek. To je resda storila potem, ko jo je sodišče opozorilo na peti odstavek 56. člena KP, za kar pa je imelo podlago v določbi 285. člena ZPP o materialnem procesnem vodstvu. Pritožba zmotno očita, da bi sodišče prve stopnje moralo te okoliščine natančneje ovrednotiti, saj je pravilno obrazložilo, da toženec ni ugovarjal, da glede na te vsebinske kriterije tožnici solidarnostna pomoč ne gre.

14Pritožba se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da toženec ni konkretizirano ugovarjal višini zahtevka in poudarja, da je izpodbijal tožbeni zahtevek v celoti, torej tudi glede višine. Po presoji pritožbenega sodišča je bila navedena prvostopenjska ugotovitev pravilna, saj toženec, v katerega prosto presojo sicer spada določitev višine solidarnostne pomoči, višini postavljenega tožbenega zahtevka dejansko ni oporekal na način, da bi opredelil drugačno višino terjatve, ki tožnici pripada v primeru obstoja temelja.

15Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tako o obstoju temelja tožničine terjatve za plačilo solidarnostne pomoči kot o njeni višini.

16Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).