UPRS Sodba III U 282/2018-35

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-5/2016-15 z dne 27. 9. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

III. Zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) na pritožbo A. A. (to je stranke z interesom v tem upravnem sporu) odločilo: da se pritožbi ugodi in se odločba Upravne enote (v nadaljevanju: UE) Idrija št. 351-135/2014 z dne 15. 6. 2018 odpravi (1. točka izreka); da se zavrne zahteva Občine Idrija (to je tožnice v tem upravnem sporu) za razlastitev nepremičnin parc. št. 670/7 (ID ...), 670/9 (ID ...), 518/2 (ID ...) in 521/4 (ID ...), vse k.o. ... (2. točka izreka); da je tožnica dolžna stranki z interesom v 15 dneh plačati stroške pritožbenega postopka v višini 276,60 EUR, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti (3. točka izreka), medtem ko se višji stroškovni zahtevek stranke z interesom iz naslova stroškov pritožbenega postopka kot neutemeljen zavrne (4. točka izreka).

2Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je UE Idrija kot prvostopenjski organ z odločbo št. 351-135/2014 z dne 15. 6. 2018 (v nadaljevanju: prvostopenjska odločba) odločila: 1.) da se v korist tožnice razlastijo zgoraj navedene (v nadaljevanju: predmetne) nepremičnine, pri katerih je vknjižena lastninska pravica stranke z interesom; 2.) da tožnica kot razlastitvena upravičenka z dokončnostjo te odločbe pridobi lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah in jih lahko takrat tudi prevzame v posest; 3.) da zemljiškoknjižno sodišče na podlagi te odločbe pri predmetnih nepremičninah vknjiži lastninsko pravico v korist tožnice ter 4.) da je bil o stroških postopka izdan poseben sklep, v ponovljenem postopku pa stroškov ni bilo. Po tem, ko predstavi vsebino pritožbe, ki jo je zoper navedeno odločbo vložila stranka z interesom, ter tožničinega odgovora nanjo, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je bila prvostopenjska odločba izdana po tem, ko je tukajšnje sodišče s sodbo št. III U 175/2016-11 z dne 17. 11. 2017 (v nadaljevanju: sodba III U 175/2016) odpravilo predhodno odločbo prvostopenjskega organa in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Na temelju spisov zadeve drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnica vložila zahtevo za razlastitev predmetnih nepremičnin na podlagi 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC-B), povzema določbe tega člena in razloge sodbe III U 175/2016 ter navaja, kako je prvostopenjski organ dopolnil ugotovitveni postopek, in listine, ki jih je pridobil. Nato je izdal prvostopenjsko odločbo o razlastitvi, ker je ugotovil, da je sporna trasa poti že leta 2005 potekala tako kot danes, po parc. št. 670/7 in 670/9 k.o. .... Čeprav je prvostopenjski organ na podlagi ortofoto posnetkov ugotovil, da je bila leta 1999 pot v delu dejansko prestavljena, kar potrjujejo tudi zapisnik terenskega ogleda stanja javne poti JP ... ... - ... - ... z dne 12. 5. 1999 in priložene fotografije, je ocenil, da ta dejstva za odločitev niso relevantna, ker je kot relevanten treba upoštevati potek poti v letu 2005, ko je začel veljati ZJC-B. S tem pa se ne strinja stranka z interesom, ki izpostavlja, da je pomemben tudi potek spornega dela poti v času sprejetja Odloka o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Občini Idrija (Uradni list RS, št. 68/98, v nadaljevanju: Odlok/1998) in dejstvo, da se je trasa poti spremenila.

3Drugostopenjski organ ugotavlja, da se do navedenega vprašanja prvostopenjski organ ni jasno opredelil oziroma je zavzel napačno stališče. Po presoji drugostopenjskega organa so navedbe glede stanja oziroma poteka poti leta 1998, ko je bila pot prvič kategorizirana kot javna, in stanja leta 1999, ko je prišlo do spremembe trase (ta se od tega leta naprej ni več spreminjala), pravno pomembne za odločitev. Postopek po ZJC-B je namreč dopusten, če je ugotovljeno, da je na dan uveljavitve tega zakona po parceli, ki je predmet razlastitve, potekala javna cesta, pri čemer je pomembno tudi, katera pot je bila kategorizirana kot javna pot po Odloku/1998, oziroma povedano drugače, ali je bila s tem Odlokom kategorizirana pot, katere trasa danes poteka po parc. št. 670/7 in 670/9, ali trasa druge poti. Glede na nesporno dejstvo, da je pravna prednica stranke z interesom del trase sporne javne poti po njeni kategorizaciji leta 1998 spremenila, kar izkazujejo zapisnik terenskega ogleda z dne 12. 5. 1999 s priloženimi fotografijami in predloženi iztisi stanja z dne 24. 12. 1996, 14. 8. 2001, 18. 8. 2005 in 19. 6. 2007 (sprememba poti pri odcepu; stara trasa - levo strmo navzgor; nova trasa - ni strmega zasuka, nadaljevanje v skoraj ravni liniji), kar pomeni, da je bila z Odlokom/1998 kategorizirana druga trasa, ki je izpolnjevala merila za kategorizacijo, kot trasa, ki je bila nato kategorizirana leta 2009 z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Idrija (Uradni list RS, 104/09, 73/10, v nadaljevanju: Odlok/2009), po mnenju drugostopenjskega organa ni mogoče zaključiti, da je izkazan obstoj javnega interesa za razlastitev predmetnih nepremičnin, posledično pa razlastitev ni dopustna. Ker je prvostopenjski organ ob ugotovljenem dejanskem stanju nepravilno uporabil materialno pravo, zaradi česar je prvostopenjska odločba nezakonita, je slednjo drugostopenjski organ odpravil in sam odločil v zadevi. Ob tem pripominja, da sta stranki v postopku že lahko izmenjali stališča do zadeve, ter nato obrazloži še odločitev o stroških pritožbenega postopka.

4Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in je zato vložila tožbo zoper izpodbijano odločbo. Le-to izpodbija v celoti, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter potrdi prvostopenjsko odločbo. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške upravnega spora. V tožbi navaja, da je dokazala, da je obravnavana potna povezava v času uveljavitve ZJC-B kategorizirana ter da je trasa poti enaka tako ob uveljavitvi ZJC-B, kot ob vloženi zahtevi za razlastitev, kar je prvostopenjski organ pravilno ugotovil in skladno s tem izdal odločbo. Drugostopenjski organ je zmotno razširil preverbo poteka trase javne poti na obdobje ob uveljavitvi Odloka/1998. Upošteval ni, da se razlastitev vodi po 19. členu ZJC-B, katerega namen je pravno-formalna ureditev zatečenega stanja ob uveljavitvi te zakonske določbe. Zato je ključen potek dejanske trase poti na dan uveljavitve ZJC-B. Takšna je bila tudi napotitev v sodbi III U 175/2016.

5V nadaljevanju tožnica ugovarja, da je tudi sicer drugostopenjski organ preuranjeno sklepal, da je bila trasa poti prestavljena v letu 1999, to je po uveljavitvi Odloka/1998. Tega dokazi, na katere se je skliceval, z gotovostjo ne potrjujejo. Iz zapisnika terenskega ogleda z dne 12. 5. 1999 izhaja zgolj, da je bila tega dne trasa že prestavljena, ne pa tudi, kdaj je do prestavitve prišlo. Tudi na podlagi fotografij z dne 8. 5. 1999 tega ni mogoče identificirati, saj nobena ne prikazuje gradnje nove poti, ampak tri od šestih prikazujejo posege na travniku, tri pa že izdelano pot. Tožnica je že v vlogi z dne 2. 3. 2015 navajala, da je pravna prednica stranke z interesom pot prestavila pred aprilom 1999 in pred prvo kategorizacijo javne poti, sočasno z izvedbo melioracijskih del, ki jih je izvajala brez dovoljenj, ta je pridobila naknadno. V isti vlogi je prav o tem tožnica predlagala zaslišanje svojega uslužbenca B.B., vendar tega dokaza upravni organ ni izvedel. Kot izhaja iz upravnega spisa, je pravna prednica stranke z interesom vlogo za izvedbo agromelioracijskih del in za delno prestavitev poti podala 28. 8. 1998, torej pred uveljavitvijo Odloka/1998, ki je stopil v veljavo 13. 10. 1998. Priče so o času prestavitve poti izpovedale zelo različno (C.C. navaja leto 1982, Č.Č. govori o letih 1995 - 2000, D.D. o letu 1999), zato njihove izpovedbe k razjasnitvi te okoliščine ne pripomorejo. Še najbolj zanesljivo trasa poti izhaja iz iztisov stanja, ki kažejo, da je bila pot delno prestavljena med leti 1996 in 2000 (trasa po iztisih na datume 14. 8. 2001, 18. 8. 2005 in 19. 6. 2007 je namreč enaka sedanji, trasa po iztisu z dne 24. 12. 1996 pa nekoliko drugačna); kdaj konkretno je to bilo, pa iz nobenega izvedenega dokaza z gotovostjo ne izhaja. Po mnenju tožnice je bolj verjetno, da je pravna prednica stranke z interesom prestavitev izvedla spomladi 1998 in zaradi pripomb krajanov nato vložila vlogo za izvedbo agromelioracijskih del in prestavitev poti, ker pa stanja na terenu ni zadovoljivo uredila, se je na pobudo krajanov v maju 1999 opravil terenski ogled. Tožnica izpostavlja, da je pravna prednica stranke z interesom prestavitev dela javne poti izvedla samovoljno, brez lokacijskih in drugih potrebnih dovoljenj (vlogo za delno prestavitev poti je namreč 25. 11. 1998 umaknila), takšni posegi pa ne morejo uživati pravnega varstva.

6Kot še navaja tožnica, četudi je bila prestavitev dela poti izvedena v letu 1999, to na kategorizacijo po Odloku/1998 ni imelo vpliva in je zato stališče drugostopenjskega organa zmotno. V konkretnem primeru gre za potno povezavo, ki je bila z Odlokom/1998 kategorizirana kot javna pot. Za takšne poti v času uveljavitve tega Odloka niso bila predpisana nobena tehnična merila za kategorizacijo (glej drugi odstavek 9. člena in drugo alinejo 4. člena Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest, Uradni list RS, št. 49/1997). Odlok/1998 ni imel kartografskega prikaza kategoriziranih občinskih cest, ampak le prilogo Seznam občinskih cest v Občini Idrija, kjer je obravnavana javna pot kategorizirana pod št. 176. K navedeni kategorizaciji je bilo podano soglasje Direkcije RS za ceste (v nadaljevanju: Direkcija) št. 347-05-144/98-03 z dne 25. 7. 1998. Poseg v letu 1999 je bil izveden na isti nepremičnini, to je takratni parceli 670/1 k.o. ..., na dolžini približno 100 m od 2161 m, gre torej za neznatno spremembo v približno 4,6 % celotne dolžine poti. Pot je bila v delu prestavljena in vzpostavljena nadomestna pot v približno enaki dolžini, pri čemer je stari del poti pravna prednica stranke z interesom zaprla z nasutjem, zato ni bilo dveh oziroma dvojne poti. Poseg ni spremenil povezovalne funkcije javne poti, niti ni bilo zato treba spremeniti Odloka/98 (v zvezi s Pravilnikom o načinu označevanja javnih cest in o evidencah o javnih cestah in objektih na njih, Uradni list RS, št. 49/1997), ker delna prestavitev ni posegala v noben evidenčni podatek. V razlastitvenem postopku se preveri le, ali je trasa poti, ki je predmet razlastitve, kategorizirana. V konkretnem primeru ni bilo nikoli ugotovljeno, da obravnavana javna pot ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo; zaradi posega iz leta 1999 ni bila izbrisana iz seznama cest; od uveljavitve Odloka/1998, katerega veljavnosti stranka z interesom ni nikoli izpodbijala, je bila del občinske cestne infrastrukture. Odlok/2009 je isto javno pot kategoriziral pod št. 78, kot JP ..., pri čemer je razdeljena na tri odseke, obravnavani del spada v odsek ..., potek ... - ..., v dolžini 1010 m. Sklepno tožnica ugovarja, da je drugostopenjski organ svojo odločitev utemeljil na povsem drugačni pravni presoji, zato gre za odločbo presenečenja. Ker pred njeno izdajo tožnici ni bila dana možnost izjave, so bila bistveno kršena pravila upravnega postopka. Kot dokaze je v tožbi navedla izpodbijano in prvostopenjsko odločbo, vpogled v listine sodnega spisa III U 175/2016 ter dokaze iz vlog v upravnem postopku.

7Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

8A. A., ki je stranka v upravnem sporu po določbi prvega odstavka 19. člena ZUS-1 (v tej obrazložitvi, kot že rečeno: stranka z interesom), v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne in tožnici naloži, da ji povrne stroške tega postopka. Pridružuje se razlogom izpodbijane odločbe in zavrača očitek o odločitvi presenečenja ter ugovor, da je drugostopenjski organ neutemeljeno ugotavljal traso poti ob uveljavitvi Odloka/1998. Za razlastitev po 19. členu ZJC-B je ključno, da na dan uveljavitve tega zakona obstaja javna cesta, ki mora biti torej kategorizirana kot taka. Odlok/1998 je kategoriziral javno cesto po določeni trasi, ki pa je bila nato v letu 1999 v naravi spremenjena (in ne kategorizirana), zato javna cesta ob uveljavitvi ZJC-B ni več obstajala. V zvezi z zaključkom, da je do prestavitve trase poti prišlo v letu 1999, stranka z interesom navaja, da je njena pravna prednica 28. 8. 1998 vložila vlogo za izvedbo agromelioracijskih del. Posegi so bili izvedeni v maju 1999. Pri tem se sklicuje na zapisnik z dne 12. 5. 1999 in fotografije z dne 8. 5. 1999, ki prikazujejo dela na poti (kar doslej ni bilo sporno), prilaga pa še račun z dne 20. 5. 1999, ki ga je izdal izvajalec gradbenih del A. s.p. v zvezi s prestavitvijo poti. Logično je sklepati, da se je zapisnik terenskega ogleda z dne 12. 5. 1999 izdelal neposredno po izvedenih delih; iz zapisniških ugotovitev pa je razvidno, da pri izdelavi poti niso bili upoštevani strokovno tehnični standardi za namen ceste. Stranka z interesom opozarja, da je razlastitev poseg v lastninsko pravico. Kot neutemeljene zavrača navedbe o samovoljni izvedbi agromelioracijskih del, pri čemer izpostavlja pri tožnici in UE Idrija opravljene razgovore svoje pravne prednice in tam pridobljene informacije, ter dodaja, da njena kmetija še vedno izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, kar je razvidno iz dopisa UE Idrija z dne 28. 11. 2018. Pripominja, da so bili samovoljni tudi posegi tožnice v zemljišča stranke z interesom, saj njeni pravni predniki soglasij za pot preko njihovih kmetijskih površin niso nikoli dali. Razlogovanje, po katerem potek trase poti ni bistven, je v nasprotju z načelom pravne varnosti. Tudi glede na napotitev iz sodbe III U 175/2016 je očitno pomembno, ali je ob uveljavitvi ZJC-B pot dejansko potekala po trasi, kategorizirani z Odlokom/1998, in je šlo za obstoječo javno cesto ali ne. Morebiten neobstoj kartografskega prikaza kategoriziranih občinskih cest ne more iti v breme stranke z interesom. Kot netočna zavrača tudi izvajanja tožnice, da naj bi pri prestavitvi šlo za neznatno spremembo poti v dolžini približno 100 m; kot izhaja iz Okrajnemu sodišču v Idriji posredovanega mnenja Krajevne skupnosti (v nadaljevanju: KS) Spodnja Idrija (pravilno: Ledine - op. sodišča) z dne 9. 6. 2002, je bila namreč pot zaprta z nasipom v dolžini kakih 200 m.

9Tožnica v prvi pripravljalni vlogi navaja, da stranka z interesom ne razlikuje med agromelioracijskimi deli in prestavitvijo javne poti. Vlogo za prestavitev poti je pravna prednica stranke z interesom podala 28. 8. 1998 in jo nato 25. 11. 1998 umaknila, upravnega dovoljenja za spremembo poti torej ni pridobila. Za razliko od Odloka/2009, Odlok/1998 nima kartografske priloge, ker tedaj s predpisi ni bila zahtevana, je pa bilo k njemu pridobljeno soglasje Direkcije z dne 25. 7. 1998. Tožnica ponavlja, da je šlo za neznatno spremembo javne poti na relaciji približno 100 m, in pripominja, da iz zapisnika KS Ledine z dne 9. 6. 2002 izhaja, da je takratna lastnica pot zaprla na razdalji 200 m, in ne, da je spremenila traso v takšni razdalji, kot skuša prikazati stranka z interesom, ki prezre, da je tam navedeno tudi, da je obvoznica zgrajena le nekoliko stran.

10Sodišče je v upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo. Na naroku dne 23. 11. 2021, ki sta se ga udeležili tožnica in stranka z interesom po pooblaščenkah, je tožnica vztrajala pri tožbi in svojih navedbah. Poudarila je, da je razlastitev predmetnih nepremičnin potrebna zaradi vzdrževanja javnega cestnega omrežja v občini in da je od tožnice nedopustno zahtevati več, kot določajo predpisi. Obravnavana javna pot je bila ves čas kategorizirana. Sprememba poti je neznatna in ni relevantna, saj ni terjala spremembe kategorizacije: po tedanjih predpisih je bila javna pot kategorizirana, če je imela pravilno označbo s šestmestno številko in vpisane evidenčne podatke, kar je bilo izpolnjeno s Seznamom cest kot prilogo k Odloku/1998, kartografski del ni bil zahtevan. V celotnem obdobju gre za isto identiteto javne poti in so tako izpolnjeni vsi pogoji za razlastitev predmetnih nepremičnin. Da je promet po njih potekal, je bilo ugotovljeno že s sodbo III U 176/2016. Tudi stranka z interesom je vztrajala pri svojih navedbah in dokazih ter pri stališčih iz izpodbijane odločbe. Navajala je, da bi se sicer javna pot, kot je bila kategorizirana z Odlokom/1998, morala na novo vzpostaviti in da k sedanji trasi ni bilo podano soglasje Direkcije. Tožnica je menila, da sledeč stališču drugostopenjskega organa in stranke z interesom ne bi bilo mogoče nikogar razlastiti, saj je izkustveno znano, da se trase predvsem makadamskih poti z uporabo spreminjajo in v naravi prestavljajo, kar pa ni ovira za lastninjenje. Glede listin iz spisa III U 175/2016 je navedla, da predlaga vpogled v svoj tam podani odgovor na tožbo, iz katerega je razvidno, da je pri Okrajnem sodišču v Idriji pod št. P 27/2002 tekel pravdni postopek med pravnim prednikom stranke z interesom in tam toženo E. E., ki je živela v stanovanjski hiši ... na koncu zadevne javne poti. Spor je bil zaključen s sodno poravnavo, tožbeni zahtevek je bil umaknjen, torej za stranko z interesom oziroma njenega pravnega prednika leta 2002 ni bilo sporno, da gre za kategorizirano javno pot. Stranka z interesom je menila, da te okoliščine in z njimi povezane listine za odločitev v tem upravnem sporu niso pomembne. Tožnici je bil nato na njeno zahtevo omogočen vpogled v sodni in upravni spis obravnavane zadeve.

11Tožnica je 26. 11. 2021 podala vlogo, v kateri navaja, da je v pravdnem postopku P 27/2002 s sodno poravnavo, sklenjeno 22. 12. 2005, prišlo do umika tožbe F.F. (pravnega prednika stranke z interesom) zoper E. E. Pravni prednik oziroma stranka z interesom sta torej pripoznavala kategorizacijo obravnavane javne poti. V dokaz se tožnica sklicuje na svoj odgovor na tožbo v zadevi III U 175/2016, odgovor E. E. na tožbo v zadevi P 27/2002, potrdilo tožnice o kategorizaciji javne poti z dne 14. 6. 2002, mnenje KS Ledine z dne 9. 6. 2002, zapisnik glavne obravnave v zadevi P 27/2002 z dne 5. 4. 2005 in zapisnik o sklenjeni sodni poravnavi v navedeni zadevi z dne 22. 12. 2005, dopisa odvetnika G. G. z dne 25. 10. 2005 in 17. 1. 2006 ter dopis odvetnice H.H. z dne 6. 1. 2006. Kot je še predlagala tožnica, naj sodišče izvede tudi že v upravnem postopku izvedene dokaze, pri čemer naj se iz upravnega spisa vpogledajo najmanj listine, ki so naštete v 13. točki te obrazložitve. Vlogi je tožnica priložila še ortofoto posnetka stanja terena v letih 2014 in 2017 ter pojasnila, da je prostor ob javni poti v letu 2017 pridobil novo stanovanjsko hišo in sta odslej od te javne poti tako odvisni dve stanovanjski hiši in ostali uporabniki (planinci in uporabniki kmetijskih in gozdnih površin), kar sicer za odločitev v zadevi ni relevantno.

12Glavna obravnava se je nadaljevala na naroku 22. 12. 2021, ki sta se ga udeležili tožnica in stranka z interesom po pooblaščenkah. Tožnica je umaknila predlog, da se vpogleda dopis odvetnice H.H. z dne 6. 1. 2006, ker da se nanaša samo na zahtevke iz naslova služnosti in ni vsebinsko povezan z obravnavano zadevo. Stranka z interesom pa je navedla, da je v pravdnem postopku šlo zgolj za umik tožbe in da ne drži, da je priznavala dejstvo kategorizacije tudi po izvedeni spremembi dela poti, na kar kažejo tudi njena nadaljnja prizadevanja za prestavitev poti in dogovarjanja s tožnico z namenom, da bi bila stranka z interesom pri obdelavi kmetijskih zemljišč čim manj obremenjena. Da ni priznavala kategorizacije, dokazuje prav dopis z dne 6. 1. 2006, ki naj se vpogleda, saj je v njem zahtevala povračilo nadomestila služnosti. Tožnica je navedla, da je soglasje Direkcije imel tudi Odlok/2009, pri čemer je bilo ugotovljeno, da to za stranko z interesom ni sporno. Tožnica in stranka z interesom sta izjavili, da sta seznanjeni z vsemi listinami v upravnem spisu zadeve in njihovo vsebino.

13V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine upravnega spisa obravnavane zadeve, med katerimi so tudi izpodbijana odločba, prvostopenjska odločba, fotografije z dne 8. 5. 1999, zapisnik terenskega ogleda z dne 12. 5. 1999, mnenje KS Ledine z dne 9. 6. 2002, odgovor E. E. na tožbo v zadevi P 27/2002, potrdilo tožnice o kategorizaciji javne poti z dne 14. 6. 2002, izpisi oziroma prikazi GERK iz let 2005, 2006, 2010 in 2014, ortofoto posnetki Geodetske uprave RS iz let 1996, 2001 in 2005, zapisnika o izjavah prič I.I. in D.D. z dne 18. 3. 2015 s prilogami, zapisnika o izjavah prič J. J. in Č. Č. ter C. C. z dne 17. 3. 2015, dokument prvostopenjskega organa o pridobitvi podatkov glede zahteve (pravne prednice) stranke z interesom za izvedbo melioracijskih del z dne 28. 8. 1998 ter umiku (odstopu od) vloge za prestavitev poti z dne 25. 11. 1998, izvod Odloka/1998 s priloženim Seznamom občinskih cest v Občini Idrija in soglasjem oziroma pozitivnim mnenjem Direkcije z dne 25. 7. 1998 ter izvod Odloka/2009. Sodišče je vpogledalo tudi račun A. s.p. za prestavitev ceste z dne 20. 5. 1999, dopis UE Idrija z dne 28. 11. 2018, odgovor Občine Idrija na tožbo v zadevi III U 175/2016, zapisnik glavne obravnave v pravdni zadevi P 27/2002 z dne 5. 4. 2005 in zapisnik v navedeni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Idriji sklenjene sodne poravnave z dne 22. 12. 2005, dopisa odvetniške pisarne G. G. z dne 25. 10. 2005 in 17. 1. 2006, dopis odvetnice H.H. z dne 6. 1. 2006 ter ortofoto posnetka stanja terena v letih 2014 in 2017. Tožnica in stranka z interesom sta izjavili, da nimata ugovorov zoper dokazni sklep ter dokazovanje, kot tudi ne dodatnih navedb.

K I. točki izreka:

14Tožba je utemeljena.

15Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je drugostopenjski organ ugodil pritožbi stranke z interesom in odpravil prvostopenjsko odločbo o razlastitvi ter sam odločil, da se zahteva tožnice za razlastitev predmetnih nepremičnin zavrne, nato pa sprejel še akcesorno odločitev o stroških pritožbenega postopka.

16V zadevi ni sporno, da je bila obravnavana zahteva za razlastitev vložena in odločitev o njej sprejeta na podlagi določb 19. člena ZJC-B (ki ostajajo v veljavi na temelju drugega odstavka 123. člena Zakona o cestah, ZCes-1). Kot izhaja iz prvega odstavka 19. člena ZJC-B, če ob uveljavitvi tega zakona (to je 19. 10. 2005) obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, kot pa določa prvi odstavek 3. člena zakona (ta zakon je bil Zakon o javnih cestah, v nadaljevanju: ZJC), torej po nepremičninah, ki niso v lasti Republike Slovenije, če gre za državno cesto, ali občine, če gre za občinsko cesto, se lahko lastninska pravica odvzame ali omeji proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v posebnem postopku razlastitve, določenem v 19. členu ZJC-B. V drugem odstavku tega člena je navedeno, da se za poseben postopek razlastitve uporabljajo določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), kolikor s tem členom niso posamezna vprašanja razlastitve drugače urejena. Po tretjem odstavku 19. člena ZJC-B se šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona. V nadaljnjih odstavkih 19. člena ZJC-B so predpisane posebnosti postopka razlastitve po tem členu.

17V 19. členu ZJC-B je torej določena posebna ureditev odvzema oziroma pridobitve lastninske pravice na nepremičninah, po katerih poteka ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta, pa niso v lasti države ali občine. Gre za poseben, v primerjavi s siceršnjim poenostavljen režim razlastitve.

18Glede na zakon je pogoj za razlastitev po 19. členu ZJC-B (upoštevaje prvi odstavek tega člena), da ob uveljavitvi ZJC-B obstoječa javna cesta poteka po nepremičninah, ki niso v lasti Republike Slovenije ali občine. Pri uporabi navedene zakonske določbe po presoji sodišča ni mogoče spregledati, da je bilo v času uveljavitve ZJC-B z zakonom določeno, da je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenih z zakonom in drugimi predpisi (2. točka prvega odstavka 14. člena ZJC). Pojem ob uveljavitvi ZJC-B obstoječe javne ceste je torej razumeti kot določeno prometno površino (in ne zgolj povezavo), ki jo je pristojni organ (skladno z merili za kategorizacijo) razglasil za javno cesto (in jo lahko vsak prosto uporablja pod predpisanimi pogoji). To pa pomeni, da je za odločitev o obravnavani zahtevi za razlastitev pomembno (tudi), katera prometna površina je bila ob uveljavitvi ZJC-B razglašena kot javna cesta in torej, katera prometna površina je bila kot taka zajeta z Odlokom/1998, ki je veljal ob uveljavitvi ZJC-B. V tej zvezi pa sodišče nadalje izpostavlja, da je iz soglasja oziroma pozitivnega mnenja Direkcije z dne 25. 7. 1998 k predlogu kategorizacije občinskih javnih cest v občini Idrija, na katerega se izrecno sklicuje Odlok/1998 v svojem 5. členu in ki ga izpostavlja tudi tožnica v tem upravnem sporu, razvidno, da je bilo pozitivno mnenje podano na podlagi predhodne strokovne preveritve (med drugim) kartografskega prikaza kategorizacije občinskih cest. Takšen prikaz je bil torej v zvezi z Odlokom/1998 izdelan (in je po obrazloženem lahko pomemben za odločitev, v upravnem postopku pa ni bil pridobljen in obravnavan). Razlogovanju, po katerem bi se obstoječo javno cesto iz določbe prvega odstavka 19. člena ZJC-B razumelo zgolj kot potno povezavo in ne kot konkretno prometno površino, ki je bila razglašena kot javna cesta, sodišče glede na povedano ne sledi.

19Opisano presojo podpira tudi argument, da razlastitev pomeni poseg v ustavno varovano lastninsko pravico in da je razlastitev po poenostavljenem režimu iz 19. člena ZJC-B izjema od sicer predpisane ureditve razlastitve, tovrstne izjeme pa je načeloma utemeljeno razlagati restriktivno. Pri tem je treba upoštevati, da tudi kolikor pogoji za razlastitev po 19. členu ZJC-B niso izpolnjeni, za dosego javne koristi razlastitvenemu upravičencu ostaja na voljo instrument razlastitve po splošnem režimu. Ko(likor) ne gre za javno korist, ampak za urejanje zasebnih interesov (in s tem povezane civilnopravne postopke), pa to ni stvar postopka razlastitve in tudi za presojo v tem upravnem sporu ni bistveno. Tudi tožničino sklicevanje, da predvsem pri makadamskih cestah ob njihovi uporabi vedno prihaja do določenih premikov, zlasti v zavojih, do drugačne sodne presoje ne more voditi, že zato ne, ker je glede na ostale navedbe strank očitno, da v obravnavani zadevi ne gre za tovrsten primer. Prav tako sodišča do drugačnega stališča ne more voditi sklicevanje tožnice, da je pravna prednica stranke z interesom potek dela predmetne poti spremenila brez ustreznih dovoljenj in da takšni posegi ne morejo uživati pravnega varstva. Za obravnavani postopek je bistveno, ali so izpolnjeni pogoji za razlastitev predmetnih nepremičnin po 19. členu ZJC-B. Zahtevi za razlastitev na tej podlagi ni mogoče ugoditi, kolikor pogoji niso izpolnjeni, pri čemer razlogi, zaradi katerih je do tega prišlo, na samo odločitev ne morejo vplivati. Drugačno stališče bi nenazadnje pomenilo, da bi se preko razlastitve pravno varovalo prav stanje, do katerega naj bi po zatrjevanju tožnice prišlo brez predpisanih dovoljenj, torej po njenem lastnem zatrjevanju nezakonito stanje. Sodišče še dodaja, da kaj drugega tudi iz razlogov sodbe III U 175/2016 ne izhaja. V njeni obrazložitvi je namreč sodišče kot utemeljen opredelilo ugovor stranke z interesom (tam tožnice), da današnja trasa ne ustreza poteku poti, kot je bila kategorizirana z Odlokom/1998, ter navedlo, da bo moral v ponovnem postopku prvostopenjski organ ugotoviti dejanski potek sporne poti v času uveljavitve ZJC-B.

20Kot izhaja iz obrazloženega, je v obravnavanem primeru na podlagi 19. člena ZJC-B, ob izpolnjenih ostalih pogojih, dopustno razlastiti nepremičnine, ki obsegajo površine v času uveljavitve ZJC-B obstoječe javne ceste (poti), ki je bila kot taka razglašena (zajeta) s tedaj veljavnim Odlokom/1998. V tem smislu je torej pomembno tudi stanje po Odloku/1998 in v tej zvezi ugotavljanje, kdaj in v katerem delu je bila dejansko trasa obravnavane poti prestavljena (spremenjena). Glede tega pa so napravljeni zaključki drugostopenjskega organa, čeprav je izhajal iz v temeljnem ustreznega izhodišča, deloma preuranjeni oziroma pomanjkljivi. Drugostopenjski organ je zaključil, da je bil del trase zadevne poti prestavljen v letu 1999. Pri tem se je, kot je bilo že navedeno, skliceval na zapisnik terenskega ogleda z dne 12. 5. 1999, fotografije ter iztise stanja. Spregledal pa je, da je tožnica, kar ta izrecno ugovarja v tožbi, v svoji vlogi z dne 2. 3. 2015 smiselno zatrjevala tudi, da je bila prestavitev dela poti izvedena že pred kategorizacijo javne poti z Odlokom/1998, in v tej zvezi predlagala tudi zaslišanje priče B.B. (ta se je, kot je razvidno iz podatkov upravnega spisa, pri tožnici ukvarjal s problematiko obravnavane poti). Ta dokaz v upravnem postopku ni bil izveden, pri čemer razlogov za to drugostopenjski organ (kot tisti organ, ki je za tožnico ugodno prvostopenjsko odločbo odpravil in njeno zahtevo za razlastitev zavrnil) ni pojasnil. S tem je kršil pravila postopka, ki izhajajo iz določb prvega odstavka 214. člena in prvega odstavka 254. člena ZUP, odločitve, ki jo je sprejel, pa zato ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

21Navedena bistvena kršitev pravil upravnega postopka pa je bila pri izdaji izpodbijane odločbe storjena tudi zato, ker drugostopenjski organ ni utemeljil, zakaj je obravnavano zahtevo za razlastitev v celoti zavrnil, čeprav že iz navedb strank izhaja, da je bil prestavljen samo del predmetne poti. Kot sledi iz predhodne obrazložitve, je na podlagi 19. člena ZJC-B dopustno razlastiti tiste nepremičnine, ki pomenijo površine v času uveljavitve ZJC-B obstoječe javne poti, zajete s takrat veljavnim Odlokom/1998. Pri tem pa po presoji sodišča tožnici ni mogoče neobrazloženo odrekati izpolnjevanja pogojev oziroma interesa za morebitno odločitev, da se zahtevi za razlastitev na podlagi 19. člena ZJC-B delno ugodi. Takšna odločitev namreč lahko vpliva na njen položaj pri vodenju morebitnih nadaljnjih postopkov (razlastitve) na drugih pravnih podlagah.

22Izpodbijana odločba je torej obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, obenem pa glede na povedano tudi ni mogoče napraviti zaključka, da je bilo dejansko stanje v obravnavani upravni zadevi popolnoma ugotovljeno. Zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo v ponovni postopek organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, torej drugostopenjskemu organu. Ta bo moral ponovno odločati o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ter sledeč stališčem iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) sam ustrezno dopolniti ugotovitveni postopek in odločiti o zadevi ali pa to naložiti prvostopenjskemu organu.

23Ostale navedbe oziroma ugovori strank in z njimi povezani dokazi, glede na zavzeta stališča sodišča, za odločitev o tožbi zoper izpodbijano odločbo niso bistveni, zato se v njihovo vsebinsko presojo sodišče ni spuščalo. Zaradi ponovnega postopka tako zgolj pripominja, da dokazi, na katere se je v izpodbijani odločbi skliceval drugostopenjski organ, in v upravnem sporu vpogledane listine (npr. račun A. s.p. z dne 20. 5. 1999 ), sicer tudi po oceni sodišča bolj kažejo v smeri, da je do prestavitve spornega dela predmetne poti prišlo v letu 1999, vendar pa dokončnih zaključkov ni mogoče napraviti pred dopolnitvijo upravnega postopka v smislu stališč iz te sodbe.

K II. točki izreka:

24Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi in da je tožnico v postopku zastopala odvetnica, tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena navedenega Pravilnika), povečan za 10 % v skladu s 4. členom tega Pravilnika, kar skupaj znaša 423,50 EUR in se, ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča še za uveljavljani 22 % DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji. Toženka mora tako tožnici povrniti stroške tega sodnega postopka v višini 516,67 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

25Odločitev, da se zavrne zahteva stranke z interesom za povrnitev stroškov tega sodnega postopka, temelji na določbah ZPP, ki v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu (prim. sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Sodišče je tožbi ugodilo, kar pomeni, da stranka z interesom, ki je zagovarjala izpodbijano odločbo toženke, v upravnem sporu ni uspela in zato do povrnitve stroškov tega sodnega postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP ni upravičena.