UPRS Sodba II U 306/2019-10

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje tožeči stranki za leto 2017 odmeril dohodnino v znesku 1.328,31 EUR in določil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 0,00 EUR znaša 1.328,31 EUR in mora biti plačana v r0ku 30 dni od dneva vročitve odločbe s plačilnim nalogom. Po poteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in se začne postopek davčne izvršbe.

2Iz obrazložitve izhaja, da je zavezanka v skladu z določbo šestega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) do 31. 7. 2018 vložila napoved za odmero dohodnine za leto 2017. Upravni organ je preveril navedbe zavezanke in na podlagi njenih navedb ter svojih podatkov odmeril dohodnino za leto 2017 v znesku 1.328,31 EUR. Pri odmeri je pri vrsti dohodka: nadomestila in drugi dohodki iz obveznega socialnega zavarovanja (1108) upošteval dohodek v višini 16.576,48 EUR. Tožeči stranki je priznal olajšave v skupni višini 8.388,86 EUR, od tega splošno olajšavo v višini 3.302,70 EUR in posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane v višini 5.086,16 EUR. V skladu z lestvico iz prvega odstavka 122. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in 2. člena Pravilnika o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2017 je bila zavezanki od davčne osnove 8.187,62 EUR odmerjena dohodnina po stopnji 16,2234 % in znaša 1.328,31 EUR. Zavezanka je napovedala dohodke iz naslova 1108 v znesku 16.576,48 EUR iz Avstrije, vendar ni uveljavljala odbitka davka. Ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni večji od zneska med letom plačane akontacije dohodnine, mora tožeča stranka v skladu z določbo četrtega odstavka 123. člena ZDoh-2 doplačati razliko v znesku 1.328,31 EUR.

3Z odločitvijo upravnega organa se tožeča stranka ni strinjala, zato je vložila pritožbo, o kateri je odločil upravni organ druge stopnje in jo kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka pravočasno vložila napoved za odmero dohodnine, v kateri je napovedala dohodke z virom iz tujine v znesku 16.576,48 EUR z navedbo, da je znesek sestavljen iz Kinderbetreuungsgeld v znesku 10.606,95 EUR ter Wohengeld v znesku 5.969,53 EUR. Upravni organ navaja, da se pri davčni obdelavi dohodka, ki se izplačuje v Republiki Avstriji v času materinskega dopusta in se imenuje Wohengeld, glede vsebinske presoje dohodkov upoštevajo slovenski predpisi o starševskem varstvu. Po mnenju Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti gre v teh primerih za nadomestilo plače in ne za socialni transfer. Tako je znesek, ki ga je tožeča stranka prejela v Avstriji v višini 5.969,53 EUR in je opredeljen kot Wohengeld, po vsebini primerljiv z materinskim nadomestilom v Republiki Sloveniji in gre za nadomestilo plače, ki se obravnava kot obdavčljiv dohodek iz delovnega razmerja in ni dohodek, ki bi bil oproščen po določbah 22. člena ZDoh-2. Prav tako je Kinderbetreuungsgeld oziroma nadomestilo za varstvo in nego otroka, ki ga je tožeča stranka prejela v Avstriji, v Sloveniji obdavčljiv dohodek iz delovnega razmerja.

4Tožeča stranka se z odločitvami upravnih organov ni strinjala, zato je pred naslovnim sodiščem vložila tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je stališče upravnega organa, da se materinsko nadomestilo po določbah 22. člena ZDoh-2 obravnava kot obdavčljiv dohodek napačno. Dohodek Wohengeld, ki ga v času trajanja materinskega dopusta v Avstriji izplačuje zdravstvena zavarovalnica, bi moral biti na podlagi določbe 22. člena ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Wohengeld se ne more šteti za dohodek, ki predstavlja redni dohodek na podlagi zavarovanja za starševsko varstvo, pač pa bi lahko v slovenskem pravnem redu trdili, da ima naravo povračila stroškov na podlagi obveznega zavarovanja za starševsko varstvo in je s tem na podlagi četrtega odstavka 22. člena prejemek, od katerega se dohodnina ne plača. Republika Avstrija ima v svoji zakonodaji izrecno določilo o prepovedi dela za noseče delavke in delavke, ki so pred kratkih rodile. Tako je določeno, da v obdobju kar osmih tednov pred porodom in osmih tednov po porodu delavke ne smejo delati. Navedeni dohodek se po svojem bistvu razlikuje od materinskega nadomestila iz 40. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1). Noben zakon v Sloveniji namreč delavkam ne prepoveduje opravljanje dela iz razloga bližajočega se poroda ali iz razloga varstva otroka. Poudariti je treba, da gre za denar, ki ga izplačuje območna zdravstvena zavarovalnica in ne morebitni delodajalec ali država iz naslova starševskega varstva. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari oziroma podredno, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

5V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6Tožba ni utemeljena.

7V obravnavani zadevi je sporno, ali se dohodek Wohengeld v višini 5.969,53 EUR šteje kot obdavčljiv ali kot neobdavčljiv dohodek pri odmeri dohodnine rezidentu RS. Ni pa sporno, da je tožeča stranka rezident Republike Slovenije, da je pravočasno oddala napoved dohodnine za leto 2017 in v njej priglasila dohodke iz tujine.

8Zakon o dohodnini (ki je veljal v času izdaje izpodbijanega upravnega akta) ureja sistem in obveznost plačevanja dohodnine, ki predstavlja davek od dohodkov fizičnih oseb (1. člen ZDoh-2). Rezident RS lahko na podlagi 136. člena ZDoh-2 od dohodnine odšteje znesek ustreznega dela dohodnine (odbitek), ki jo je plačal od dohodkov z virom izven Slovenije, vključenih v njegovo osnovo za dohodnino. Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) je tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 70. člena ZDavP-2 izdala odločbo, s katero ji je odmerila dohodnino za leto 2017 na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala in podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka (drugi odstavek 267. člena ZDavP-2).

9Rezident RS je na podlagi 5. člena ZDoh-2 zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji ali izven Slovenije. 22. člen ZDoh-2 določa, da se dohodnine ne plača od: 1. starševskega dodatka in pomoči ob rojstvu otroka, 2. otroškega dodatka, dodatka za veliko družino in dodatka za nego in varstvo otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, 3. denarnih pomoči za brezposelnost in 4. dohodkov, ki jih v obliki povračil stroškov, storitev ali drugih ugodnosti v naravi prejmejo upravičenci na podlagi obveznega zavarovanja za starševsko varstvo, razen dohodkov, ki predstavljajo redni dohodek na podlagi tega zavarovanja. Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih¹ (v nadaljevanju ZSDP-1) v drugi točki 5. člena določa, da je nadomestilo, nadomestilo plače, ki izhaja iz zavarovanja za starševsko varstvo in vključuje materinsko, očetovsko in starševsko nadomestilo. Prvi odstavek 15. člena ZDoh-2 določa, da so z dohodnino obdavčeni dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oz. doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskem letu. Po drugem odstavku so dohodki vsi dohodki in dobički, ne glede na vrsto, če ni z ZDoh-2 drugače določeno. Prva točka prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 pa določa, da dohodek iz delovnega razmerja vključuje zlasti: plačo in nadomestilo plače in 7. točka, da se kot dohodek iz delovnega razmerja šteje tudi nadomestila in druge prejemke, ki so prejeti od delodajalca ali druge osebe kot posledica zaposlitve oz. obveznega zavarovanja za socialno varnost. Šesta točka drugega odstavka navedenega člena določa, da se kot dohodek štejejo tudi nadomestila in drugi prihodki iz naslova obveznega zavarovanja za starševsko varstvo, ki jih prejemajo fizične osebe, ki opravljajo dejavnost, kmetje, družbeniki in druge osebe, ki niso v delovnem razmerju.

10Upravni organ je za odmero dohodnine za tožečo stranko kot rezidenta Republike Slovenije pravilno uporabil slovenski ZDoh-2 (veljaven v času izdaje izpodbijanega upravnega akta). Dohodek Wochengeld je tudi po mnenju sodišča obdavčljiv dohodek, saj je v slovenski zakonodaji obravnavan kot materinsko nadomestilo², ki z določili ZDoh-2 ni izrecno izvzeto iz osnove za odmero dohodnine. V 2. točki 5. člena ZSDP-1 je določeno, da se materinsko nadomestilo šteje za nadomestilo plače, to pa je na podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 dohodek, ki je obdavčljiv. 22. člen ZDoh-2 izrecno našteva, kateri dohodki iz naslova starševskega varstva in zavarovanja za primer brezposelnosti niso obdavčeni oz. se dohodnina ne plača³ in med njimi ni niti materinskega niti starševskega in ne očetovskega nadomestila. Sodišče se ne strinja z navedbo tožeče stranke, da gre pri spornem znesku za izjemo po 4. točki prvega odstavka 22. člena ZDoh-2, saj gre za redni oz. mesečni dohodek, ki ga je prejemala tožeča stranka iz naslova zavarovanja. Za redne dohodke prejete iz naslova zavarovanja pa ta izjema ne velja.

11Izpodbijani upravni akt je po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, upravna organa sta svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila in odgovorila na pritožbene navedbe tožeče stranke, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

12Sodišče je odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za pravilno presojo materialnega in procesnega prava, dejansko stanje pa med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

¹ Ki je veljal v času izdaje izpodbijanega upravnega akta.
² Oba dohodka sta pravica bodoče matere iz naslova zavarovanja, pogoj za pridobitev je, da je bila oseba v delovnem razmerju in višina obeh dohodkov se določi glede na višino plače izplačane na podlagi delovnega razmerja.
³ 1. starševskega dodatka in pomoči ob rojstvu otroka, 2. otroškega dodatka, dodatka za veliko družino in dodatka za nego in varstvo otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, 3. denarnih pomoči za brezposelnost in 4. dohodkov, ki jih v obliki povračil stroškov, storitev ali drugih ugodnosti v naravi prejmejo upravičenci na podlagi obveznega zavarovanj za starševsko varstvo, razen dohodkov, ki predstavljajo redni dohodek na podlagi tega zavarovanja.