UPRS Sodba II U 256/2019-15

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim aktom je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za oprostitev plačila prispevka za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. V 2. točki izreka je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve in v 3., da stroški v postopku niso nastali. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka dne 12. 11. 2018 vložila zahtevo za oprostitev plačila tega prispevka z razlogom, ker je socialno ogrožena oseba. K zahtevi je priložila odločbo Zavoda RS za zaposlovanje o prejemu denarnega nadomestila z dne 10. 7. 2018. V obrazložitvi upravni organ navaja, da drugi odstavek 32. člena Zakona o radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1) določa, da so socialno ogrožene osebe oproščene plačila prispevka, vendar tretji odstavek navedenega člena določa, da se za socialno ogrožene osebe štejejo samo prejemniki denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke. Četrti odstavek 32. člena ZRTVS-1 določa, da socialno ogroženi zavezanci lahko dokazujejo upravičenost do oprostitve plačevanja prispevka le s pravnomočno odločbo organa, s katero je ugotovljena upravičenost do denarne socialno pomoči oz. varstvenega dodatka. Ker zavezanec k vlogi tega ni priložil, je upravni organ njegovo zahtevo zavrnil. Upravni organ poudarja, da je na podlagi tretjega odstavka 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dne 14. 11. 2018 od Centra za socialno delo Spodnje Podravje, Enota ... zahteval pridobitev ustreznih podatkov iz uradnih evidenc o obstoju odločbe o denarni socialni pomoči ali varstvenem dodatku za tožečo stranko. Dne 21. 11. 2018 je prejel odgovor, da tožeča stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči oz. varstvenega dodatka. Ker pogoji iz četrtega odstavka 32. člena ZRTVS-1 niso bili izpolnjeni, je tožena stranka zahtevo zavrnila.

2Tožeča stranka se z odločitvijo upravnega organa ni strinjala, zato je vložila pritožbo, katero je pritožbeni organ kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da se pritožbeni organ strinja z obrazložitvijo upravnega organa prve stopnje. Poudarja, da so na podlagi četrtega odstavka 32. člena ZRTVS-1 do oprostitve plačila RTV prispevka upravičene le tiste socialno ogrožene osebe, ki so hkrati tudi prejemnice denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka. Ker je bilo v postopku na prvi stopnji na podlagi uradnih podatkov Centra za socialno delo Spodnje Podravje, Enote ... pravilno in popolno ugotovljeno dejstvo, da zavezanec ni prejemnik denarne socialno pomoči ali varstvenega dodatka, prav tako tega dejstva zavezanec ne izpodbija v pritožbi, pritožbeni organ ugotavlja, da zavezanec ni upravičen do oprostitve plačila RTV prispevka. Ker se upravičenost do oprostitve plačevanja prispevka dokazuje le pravnomočno odločbo organa o prejemanju denarne socialno pomoči oz. varstvenega dodatka, so navedbe pritožnika glede življenja pod pragom revščine, da nima dovolj sredstev za preživetje, da ni lastnik nobene nepremičnine, da ni niti odjemalec električne energije ter da je podnajemnik na naslovu bivanja, nerelevantne. Pritožbeni organ ugotavlja, da je bil postopek na prvi stopnji pravilen in da je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnil.

3Tožeča stranka pred naslovnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je bivša partnerka A.A., ki trenutno še živi na istem naslovu (to je ...), nosilka stanovanjske pravice in je upravičena do oprostitve plačila RTV naročnine kot prejemnica socialne denarne pomoči. Na naslovu se nahaja samo en sprejemnik in gre za eno gospodinjstvo. Tožeča stranka poudarja, da v zadevi ne gre za pravega zavezanca za plačilo oz. da bi upravni organ plačilo RTV prispevka moral terjati od njegove bivše partnerke, ne pa od njega.

4V odgovoru na tožbo tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov tega postopka. Navaja, da navedbe v tožbi, da tožeča stranka živi z razvezano oz. bivšo partnerko na istem naslovu, da je ona nosilka stanovanjske pravice in upravičena do oprostitve plačila RTV naročnine, niso relevantne za presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe. Prav tako so neutemeljene navedbe, da se spor nanaša na kršitev 31. člena ZRTVS-1. Četrti odstavek 31. člena ZRTVS-1 v zvezi s šestim odstavkom istega člena določa, da se šteje, da ima sprejemnik tisti, kjer je registriran kot odjemalec, oz. plačnik električne energije v javnem električnem omrežju. Takšno odločitev RTV Slovenije, to je, da je zavezanec za RTV prispevek bi lahko tožeča stranka izpodbijala zgolj v pritožbi zoper odločbo o obveznosti plačila RTV prispevka, ki jo na podlagi 390 člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izda RTV Slovenija osebi, ki ne plača RTV prispevka in za katero se ugotovi, da je zavezana za RTV prispevek. V predmetni zadevi pa se ne odloča o upravičenosti do oprostitve plačila RTV prispevka drugih oseb, to je bivše partnerke tožeče stranke. Ali bivša partnerica tožeče stranke prejema denarno socialno pomoč nima vpliva na vprašanje upravičenosti sme tožeče stranke do oprostitve plačila RTV prispevka. Na podlagi prvega odstavka 31. člena ZRTVS-1 je zavezanec za RTV prispevek vsak, ki ima ustrezen sprejemnik. Tožena stranka še dodaja, da v obravnavanem primeru niso podani materialni pogoji za plačevanje t.i. družinskega pavšala. Na podlagi 11. člena Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenije, ki je veljal v času odločanja na prvi stopnji, se namreč v okviru družine lahko plačuje samo en pavšalen RTV prispevek, le pod pogojem, da zavezanec v isti stanovanjski enoti uporablja sprejemnike skupaj z zakoncem oz. zunajzakonskim partnerjem in njunimi otroci, ki nimajo svoje družine. V zadevnem Pravilniku pa razvezani oz. bivši partnerji ne štejejo za družinske člane.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožeča stranka zavezanec za plačilo zahtevanega prispevka in ali je upravičena do oprostitve plačila tega prispevka.

7ZRTVS-1 veljaven v času izdaje izpodbijanega akta v prvem odstavku 31. člena določa, da je vsak kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oz. drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oz. televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenije, zavezan plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti (v nadaljevanju RTV prispevek). Četrti odstavek navedenega člena določa, da se šteje, da ima sprejemnik vsak, ki je registriran kot odjemalec oz. plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda izjavo, da sprejemnika nima. Drugi odstavek 32. člena navedenega zakona določa, da so plačila prispevka med drugim oproščene socialno ogrožene osebe, to so osebe, ki imajo pravnomočno odločbo, na podlagi katere prejemajo denarno socialno pomoč ali varstveni dodatek (tretji in četrti odstavek 32. člena ZRTVS-1).

8V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila zahtevo za oprostitev plačila RTV prispevka in tožena stranka je o zahtevi odločila pravilno na podlagi 32. člena ZRTVS-1, saj tožeča stranka v postopku niti ni navajala niti izkazala, da izpolnjuje enega od dveh alternativno določenih pogojev iz tretjega odstavka 32. člena ZRTVS-1 (to je, da je prejemnica denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka).

9Tožeča stranka v postopku pred upravnima organoma ni navajala, da sama ni zavezanka za plačilo RTV prispevka, zahtevala je da se jo obveznosti plačila oprosti. Šele v tožbi prvič navede, da ni zavezanka ona temveč njena bivša partnerka - A.A., ki biva z njo na istem naslovu.

10V tožbi lahko tožeča stranka navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člena Zakona o upravnem sporu v nadaljevanju ZUS-1).

11Sodišče ugotavlja, da bi tožeča stranka lahko in da bi morala navedbe in dokaze o tem, da je zavezanka za plačilo RTV prispevka A.A. predložiti že v upravnem postopku, saj so takrat že obstajali, tožeča stranka pa tudi ne obrazloži zakaj jih ni mogla predložiti pravočasno. Prav nasprotno vložila je zahtevo, da se njo oprosti plačila RTV prispevka in upravni organ je o tem odločil. Sodišče ugotavlja, da so podane navedbe v tožbi (glede zavezanke za plačilo A.A.) tožbena novota po 52. členu ZUS-1 in da jih sodišče ne more upoštevati.

12V obravnavani zadevi tožeča stranka izpodbija upravni akt, s katerim je bila zvrnjena njena zahteva, da se jo oprosti plačila RTV prispevka. V tem postopku sodišče ne more ugotavljati, kdo je dejansko zavezan za plačilo prispevka, saj to presega obseg pravne presoje izpodbijanega upravnega akta. O dejanskem zavezancu se lahko odloča v postopku zoper upravni akt, s katerim je tožeči stranki naložena obveznost plačila RTV prispevka.

13Izpodbijani upravni akt je po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, upravna organa sta svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila in odgovorila na pritožbene navedbe tožeče stranke, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe).

14Sodišče je odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za pravilno presojo materialnega in procesnega prava, dejansko stanje pa med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) oz. so navedbe o dejanskem stanju tožbena novota po 52. členu ZUS-1.

15Na podlagi drugega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člen ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu mora stranka, ki v postopku ne uspe nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Kadar se državni organ udeležuje postopka kot stranka, ima pravico do povračila stroškov, nima pa pravice do nagrade (162. člen ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člen ZUS-1 uporablja tudi v upravnem sporu). Tožena stranka je sicer zahtevala vrnitev stroškov postopka vendar jih ni specificirala. O povrnitvi stroškov odloči sodišče samo na zahtevo stranke. Zahteva za povrnitev stroškov mora biti opredeljena. Zahteva ni dovolj opredeljena če stranka samo navede, da zahteva povrnitev stroškov. Stranka je dolžna specificirati opravljena dejanja in zneske, ki jih zahteva.¹ Ker tožena stranka ni specificirala opravljenih dejanj in zneskov, ki jih zahteva, ji sodišče stroškov ni prisodilo.

¹ Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, str. 54 - 56.