VSL Sklep II Cp 1969/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 1112 Zakona o sodnih taksah v znesku 65,00 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da je tožnik dolžan plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje po tarifni številki 1111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 195,00 EUR (I. točka izreka) in s tem namenom izdalo plačilni nalog (II. točka izreka).

2Zoper I. točko izreka sklepa se pritožuje tožnik. Navaja, da sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo in bi morala zato biti sodna taksa po tar. št. 1112 ZST-1 znižana na 65,00 EUR. Poleg tega za izdajo izpodbijanega sklepa ne obstaja zakonska osnova, saj tudi po ugotovitvah sodišča tožnik dejansko nima ničesar, razen socialne pomoči, zato mu ne bi smela biti naložena v plačilo nikakršna taksa.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožba izrecno ne navaja, kateri pritožbeni razlog iz prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) uveljavlja, iz njene vsebine pa izhaja, da sklep izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo tudi iz drugih razlogov, ki jih skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP upošteva po uradni dolžnosti.

5Tožnik utemeljeno opozarja, da če se postopek pred sodiščem prve stopnje konča s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe, se skladno s 3. točko tar. št. 1112 ZST-1 taksa po tar. št. 1111 (količnik 3,0) zniža na količnik 1,0 po 16. členu ZST-1. Glede na 16. člen ZST-1 znaša taksa v obravnavani zadevi (pri vrednosti spornega predmeta 2.911,17 EUR) 65,00 EUR.

6Nima pa tožnik prav, da mu sodna taksa sploh ne bi smela biti naložena v plačilo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je treba za naknadno odmero plačila sodne takse stranki, ki je bila pred tem njenega plačila oproščena, presoditi njeno dejansko možnost plačila. Naknadna obveznost plačila sodne takse je utemeljena ob predpostavki, da se je strankino premoženjsko stanje dejansko spremenilo in ji tudi dejansko omogoča plačilo takse. Stranki sta se v sodni poravnavi z dne 22. 6. 2021 med drugim dogovorili, da je toženka tožniku dolžna plačati tretjino sodne takse, v višini 65,00 EUR. Tožnik je v odgovoru na poziv sodišča z dne 10. 9. 2021 sporočil, da je tretjino sodne takse prejel (poleg odškodnine v višini 2.500,00 EUR in pravdnih stroškov v višini 878,40 EUR). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik tako zmožen plačati sodno takso v višini 65,00 EUR, saj mu je bila prav s tem namenom v takšnem znesku izplačana s strani toženke. Ne gre za sredstva, s katerimi se tožnik sicer preživlja (prvi odstavek 11. člena ZST-1). Razlaga, po kateri bi si stranka od nasprotne stranke v postopku izgovorila povrnitev sodne takse, nato pa bi bila njenega plačila (še naprej) oproščena in bi ta strošek namesto nje kril proračun, bi pomenila zlorabo instituta oprostitve plačila sodne takse.

7Pritožbeno sodišče je pritožbi iz navedenih razlogov delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 izpodbijani sklep v I. točki izreka spremenilo tako, da je sodno takso določilo po tar. št. 1112, in sicer v višini 65,00 EUR. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8Izrek o pritožbenih stroških je izpadel, saj jih tožnik ni priglasil.